Marija Pomočnica kristjanov – praznik

Marija Pomagaj        Imena: Marija, Marička, Anamarija, Manica, Maca, Mica, Micka, Micika, Manca, Manja, Mara, Mankica, Maruša, Meri, Marica, Mia, Mija, Maša, Mimi, Mimica, Minka, Mirjana, Rija
Cerkve v Sloveniji/svetu: Marija Pomagaj na Brezjah.
Dva zgodovinska dogodka sta napotila Cerkev, da je dala Mariji naziv »Pomočnica kristjanov« in tudi vpeljala poseben praznik v cerkvenem koledarju. Pod papežem Pijem V. so Turki ogrožali dežele okrog Sredozemskega morja. Zbral je 222 ladij in 40.000 vojakov. Vsi so se kleče izročili Marijinemu varstvu. Vnela se je huda bitka, v kateri so osvobodili 15.000 krščanskih sužnjev. Papež je zato dal Mariji naziv »Pomočnica kristjanov« in ga dal vplesti tudi v litanije.
Praznik je tudi spomin na vrnitev papeža Pija VII. iz Napoleonovega ujetništva v Rim. Cesar Napoleon je na svojih vojaških pohodih zasedel tudi Rim in 17. maja 1809 razglasil, da papeževe države ni več. Hkrati je ukazal, naj papeža ujamejo in ga odpeljejo v Francijo. Tu je trpel lakoto in pomanjkanje. Odvzeli so mu celo strežaja, spovednika, brevir, knjige in pisalno orodje.
Toda leta 1814 se je zgodil preobrat. Napoleon je bil premagan in odstavljen in naslednje leto dokončno poslan v izgnanstvo. Svoj odstop je moral podpisati v Fontaineblauju pri Parizu, kamor je dal zapreti papeža Pija VII. Ta se je 24. maja istega leta slovesno vrnil v večno mesto in odredil, da se ta dan slavi praznik Marije Pomočnice kristjanov. – Prav v tistem času je božja previdnost poklicala novega apostola Marije Pomočnice. Leta 1815 se je rodil sv. Janez Bosko, ki je svoje delo z mladino postavil pod varstvo nje, ki jo kličemo »Pomoč kristjanov«.
Pomočnice kristjanov so uvedle mnoge škofije katoliškega sveta. Uveden je bil tudi v ljubljanski nadškofiji, v zvezi z Brezjami, najbolj priljubljeno slovensko božjo potjo. Leta 1800 je dal mošenjski župnik Urban Ažbe postaviti novo stransko kapelico v čast Mariji Pomagaj. V njej je bila slika Leopolda Layerja, posnetek znamenite Cranachove Marije Pomočnice. Leopold Layer je leta 1814 iz zaobljube, ker je bil po Marijini priprošnji rešen iz ječe, poslikal celotno kapelico. Polagoma so pred to podobo začeli prihajati in se priporočati verniki od blizu in daleč. Veliko pozornost so vzbudila razna uslišanja. 9. oktobra 1889 je ljubljanski škof Jakob Missia blagoslovil temeljni kamen za novo Marijino cerkev, 7. oktobra 1900 pa jo je isti škof posvetil.
Goduje 24. maja, ko je tudi praznik brezjanske Marije Pomagaj.
Vir

Kateri katoliški Slovenec se ob imenu »Pomočnica kristjanov« takoj ne spomni na osrednjo slovensko božjo pot – Brezje, »veliko slovensko duhovno zdravilišče«? »Marija Pomagaj« na Brezjah! Kolikeri Slovenci so se tukaj ob ljubeznivi Marijini podobi z Detetom Jezusom v naročju nasrkali nove duhovne moči in lepote, včasih že čisto poteptane in globoko zasute. Kako živo govori romarju ta milostna podoba o resnični vlogi, ki jo ima Marija v Cerkvi, v celotnem občestvu kristjanov! Še ko se romar poslavlja od oltarja »Marije Pomagaj«, ga Marijine usmiljene in dobrotne oči ne nehajo spremljati – in zdi se, da tiho kažejo na božje Dete v Materinem naročju in da ustnice molče šepečejo besede iz Kane Galilejske: »Kar koli vam Jezus poreče, storite!« – Pri Mariji Pomagaj znova najdejo pot do »reke živih voda«, do zakramentov, že leta in leta pozabljenih in zanemarjenih. In vračajo se na svoj dom kakor prerojeni. – Drugi spet se tu, ob Mariji Pomočnici nadihajo nove duhovne svežosti in odidejo v svoje vsakdanje življenje s trdnejšimi koraki, pogumnejši in potrpežljivejši na kdaj tako utrudljivi poti križa, ki pa za križanim Gospodom vodi skozi trpljenje v poveličanje. – Temu se pridružuje še eno: Brezje leže v tistem kotičku slovenske zemlje, o katerem poje Prešeren: »Dežela kranjska nima lepš’ga kraja, kot je z okoljšno ta, podoba raja.« Tako Slovencem že sam naziv »Marija Pomočnica« poleg središčnih stvarnosti vere nehote prebuja hkrati tudi očarljivo podobo bogastva naravne lepote, kakršne se je v mladosti nasrkal knez slovenskih pesnikov – in te lepote so kakor znamenje in odsev lepote Nje, ki je deviška Mati »najlepšega med vsemi človeškimi otroki«.

Kaj nam pove naslov »Pomočnica kristjanov«?

Najprej se ustavimo ob besedi »kristjani« v naslovu Pomočnica kristjanov. Pogosto se zgodi, da ravno takšne besede še posebno slabo in kvečjemu le površno razumemo, ki so nam zelo pogosto na jeziku. In tako je tudi z besedo »kristjan«.

Imena kdaj zelo mnogo povedo. V starih časih so radi pridevali taka imena, ki so res zajemala bistvo osebe ali stvari in so tako razodevala, kdo ali kaj je nosivec tistega imena. Danes se le redko primeri, da se priimek sklada s tem, kar kdo v resnici je. Tako se npr. kdo piše »Kovač« in obenem resnično izvršuje kovaško obrt. V takem primeru lastno ime obenem označuje poklic in nam pove nekaj stvarnega o o nosivcu tistega priimka. Tako so Jezusa iz Nazareta v hebrejščini imenovali Mesija, kar je isto kakor v grščini »Kristus« in v slovenščini »Maziljenec«. Maziljenje, ki je tukaj mišljeno, je notranje prežetje Jezusove človeške narave z božjo naravo druge božje osebe, prežetje s Svetim Duhom, z njegovo nadnaravno lučjo in preoblikujočo močjo. Že pri prvem javnem nastopu v Nazaretu je Jezus nase obrnil mesijansko napoved preroka Izaija: »Duh Gospodov je nad menoj; zato me je mazilil, da oznanim blagovest ubogim…« Jezus je prebral v nazareški shodnici te besede in začel govoriti: »Danes se je to pismo izpolnilo…« (Lk 4, 16-30Lk 4, 16-30
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Jezus v Nazaretu ; 16 In prišel je v Nazaret, kjer je bil vzrejen; po svoji navadi je šel sobotni dan v shodnico in je vstal, da bi bral. 17 Dali so mu knjigo preroka Izaija. Odprl je knjigo in našel mesto, kjer je bilo pisano: 18 »Duh Gospodov je nad menoj; zato me je mazilil. Poslal me je, da ubogim oznanim blagovest; da naznanim jetnikom oproščenje in slepim pogled, da zatirane izpustim v prostost 19 in oznanim leto božjega usmiljenja.« 20 In zaprl je knjigo, jo dal služabniku in sédel; in vseh oči v shodnici so bile uprte vanj. 21 Začel jim je govoriti: »Danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« 22 Vsi so mu pritrjevali in so se čudili besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust – pa so govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« 23 Rekel jim je: »Kajpada mi boste povedali ta pregovor: ‚Zdravnik, ozdravi sam sebe!‘ Kar smo slišali, da si storil v Kafarnaumu, stôri tudi tukaj v svojem kraju!« 24 Rekel pa je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka v njegovem kraju ne sprejmejo. 25 V resnici pa vam povem: Mnogo vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dnevih, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala velika lakota po vsej deželi: 26 pa k nobeni izmed njih ni bil Elija poslan razen k vdovi v Sarepto na Sidonskem. 27 In mnogo gobavih je bilo v Izraelu ob času preroka Elizeja, pa nobeden izmed njih ni bil očiščen razen Naamana, ki je bil Sirec.« 28 Ko so to slišali, so se vsi v shodnici razsrdili. 29 Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na rob hriba, na katerem je bilo njihovo mesto sezidano, da bi ga pahnili v prepad. 30 Toda on je šel po sredi med njimi – in je odhajal. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). – Zunanje znamenje te Jezusove maziljenosti s Svetim Duhom je bil ob Jezusovem krstu v reki Jordanu prihod Svetega Duha v simbolu goloba in glas Očeta iz nebes: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje« (Mt 3, 13-17Mt 3, 13-17
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Jezusov krst ; 13 Takrat pride Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. 14 Janez pa mu je branil in rekel: »Meni je treba, da me ti krstiš, pa hodiš ti k meni?« 15 Jezus mu je odgovoril: »Pusti zdaj; zakaj spodobi se nama, da tako spolniva vso pravico.« Tedaj mu je pustil. 16 Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode; in glej, odprla so se mu nebesa in videl je božjega Duha, ki se je kakor golob spuščal navzdol in prihajal nadenj; 17 in glej, iz nebes se je začul glas: »Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). In ko je odslej Jezus pred izraelskim ljudstvom delal velike čudeže in znamenja, so o njem govorili, da je »Kristus«, to se pravi v stari zavezi tolikokrat obljubljeni odrešenik, ki ga je za njegovo veliko poslanstvo usposobil Sveti Duh. Že zgodaj so potem tisti, ki so se oklenili Jezusa iz Nazareta, ime »Jezus« večkrat kar opuščali in so govorili preprosto kar o »Kristusu«, ne da bi dostavili ime »Jezus«. Tako je ime, s katerim je bilo označeno Jezusovo poslanstvo, postalo njegovo lastno ime: Kristus. (Pod drugačnim vidikom označuje tudi ime »Jezus«, to je »Odrešenik« oziroma »Jahve je odrešenik«, Mesijevo poslanstvo.)

Pripadniki Jezusovega nauka so tako mnogokrat izgovarjali besedo »Kristus«, da so bili zunaj krščanstva stoječi ljudje nad tem presenečeni. Med seboj so se Jezusovi učenci imenovali »bratje«, »izvoljeni«, »verujoči« ali »zvesti« (»fideles« navadno prevajamo z »verniki«, a bi še bolje prevedli z »zvesti«, zvesti Kristusu), pa tudi »sveti«, ker so s krstom po Kristusu posvečeni troedinemu Bogu. Judje so kristjane imenovali »nazarejci«, ker so hodili za Jezusom iz Nazareta. Pogani pa, ki še niso prav dojeli, koga imajo pred seboj v teh ljudeh, ki so jih tolikokrat slišali peti in moliti h Kristusu ter govoriti o njem, so jih začeli preprosto imenovati »kristjane«. Apostolska dela pripovedujejo, da se je to prvič zgodilo v Antiohiji (11, 26), in sicer še pred apostolskim zborom, ki je bil ok. l. 50 v Jeruzalemu. Ime »kristjani« je nato polagoma sploh postalo označba za Kristusove učence, toda predvsem gledane kot »občestvo«. Kakor so tedaj govorili o farizejih in saducejih, pri čemer so mislili na celotno skupnost kot ločino, kot nekakšno stranko v judovstvu, podobno so govorili tudi o »kristjanih«. Naziv »kristjani« je torej pomenilo toliko kakor: krščansko občestvo, Cerkev.

Naziv »kristjani« ima v zvezi z imenom »Mesija«, Kristus (= Maziljenec) globoko vsebino. Ne pomeni le naše zunanje pripadnosti h Kristusu, kolikor sprejemamo njegov nauk kot vodilo našega življenja, marveč neločljivo od tega tudi našo notranjo življenjsko povezanost s Kristusom, kolikor je maziljen s Svetim Duhom. »Kristjani« so deležni Kristusovega maziljenja in se imenujejo kristjani ravno zato, ker so bili pri krstu (v večji polnosti še pri birmi) »maziljeni«, to je prešinjeni z božjim Duhom. In sicer se je to maziljenje zgodilo »v Jezusovem imenu«, to se pravi v Jezusovi moči, iz moči Jezusovega odrešilnega dela, kakor je bil Jezus sam, seveda v vsej polnosti, maziljen s Svetim Duhom in zaradi tega resnično »Christos« (Maziljenec = Mesija; prim. 1 Jan 2, 271 Jan 2, 27
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

27 In vi – maziljenje, ki ste ga od njega prejeli, v vas ostane in vam ni treba, da bi vas kdo učil: marveč, kakor vas v vsem uči njegovo maziljenje, to je tudi resnično in ni laž; kakor vas je poučilo, v njem ostanite. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

Na ta pomen je treba misliti še danes, ko govorimo o Mariji kot »Pomočnici kristjanov«. »Kristjani« so tisti, ki jih v enoto s Kristusom in med seboj povezuje prav isti Sveti Duh. S Svetim Duhom je bila najprej v vsej polnosti »maziljena« Kristusova človeška narava. Od nje, ki je skozi temo in bridkost smrti na križu prešla v poveličano življenje pri Očetu, pa naj bi prejemali maziljenje s Svetim Duhom vsi, ki svobodno sprejemajo vedno nova vabila božje ljubezni. In ne gre pri tem naslovu za to, da bi označil Marijo kot tisto, ki pomaga vsakemu posameznemu kristjanu (čeprav je tudi to res). Ta naslov marveč hoče označiti Marijo kot pomočnico in oporo celotnega občestva kristjanov, celotne Cerkve. Zato nas češčenje Marije Pomočnice kristjanov že samo po sebi trga stran od pretirane in enostranske zaverovanosti vase in v svoje potrebe ter usmerja k odprtosti za potrebe in stiske celotne Cerkve, k čutu odgovornosti za vesoljno Cerkev in za njeno veliko misijonarsko poslanstvo, ki je namenjeno vsemu človeštvu (prim. C 17). Iz naslova »Pomočnica kristjanov« moremo tudi razbrati, v čem nam prebl. Devica hoče pomagati in nas varovati: zlasti v tem, da bi se v svojem odločanju in v vsem življenju resnično »dajali voditi Kristusovemu Duhu« (prim. Rimlj 8, 14Rimlj 8, 14
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Božji otroci po Duhu 14 Kateri koli namreč se dado voditi božjemu Duhu, ti so božji otroci. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), »da se ne bi ravnali po tem svetu, ampak se preobražali z obnovo svojega mišljenja, preskušali, kaj je volja božja, kaj je dobro in Bogu všeč in popolno« (Rimlj 12, 2Rimlj 12, 2
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

2 In ne ravnajte se po tem svetu, ampak preobrazujte se z obnovo svojega mišljenja, da boste preskušali, kaj je božja volja, kaj je dobro in všeč in popolno. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), da bomo po zgledu prvih kristjanov »enega srca in duha« (Apd 4, 32Apd 4, 32
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Prva krščanska skupnost 32 Množica teh, ki so verovali, je bila enega srca in duha; tudi ni nihče govoril, da je kaj tega, kar je imel, njegovo, ampak jim je bilo vse skupno. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) in tako »ostali v resnici in bomo v ljubezni v vsem rasli k njemu, ki je glava, Kristus« (Ef 4, 15Ef 4, 15
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

15 marveč bomo ostali v resnici in bomo v ljubezni v vsem rasli k njemu, ki je glava, Kristus; Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

Naslov »Marija Pomočnica« hoče izraziti seveda le en vidik Marijinega vesoljnega sredništva v odnosu do človeštva: javni, najbolj vidni, občestveni vidik. Pri tem naslovu namreč mislimo v prvi vrsti na celoto Cerkve ter na Marijino pomoč in varstvo, ki ga je v trajnem spoprijemanju z notranjimi in zunanjimi nevarnostmi deležna vsa Kristusova Cerkev, to se pravi celotno božje ljudstvo, zaradi tega pa posebej tudi od Kristusa postavljeno vodstvo Cerkve: škofje kot nasledniki zbora apostolov s Petrovim naslednikom na čelu. Vsebina tega naslova je dokaj podobna tistemu, katerega je ob sklepu 3. zasedanja drugega vatikanskega cerkvenega zbora (in v skladu z 8. poglavjem konstitucije o Cerkvi) razglasil papež Pavel VI., ne sicer kot »novo« versko resnico, marveč kot naslov, ki na kratko lepo izraža mesto, kakršnega ima Marija v skrivnosti Kristusa in Cerkve: Marija – »mati Cerkve«.

Širjenje pobožnosti do Pomočnice kristjanov
Ta pomen lahko razberemo tudi iz zgodovine, ki nam pove, kako je ta naslov nastal. Pri lavretanskih litanijah so ga ponekod v Nemčiji in tudi v Rimu uporabljali že pred l. 1571. 7. okt. 1571 je krščansko brodovje kljub veliki premoči sovražnikov pri Lepantu doseglo odločilno zmago nad Turki, in sicer ob očividni izredni pomoči prebl. Device, h kateri se je na pobudo sv. Pija V. tiste dni s posebno gorečo molitvijo rožnega venca obračal tako rekoč ves krščanski Zahod. V nevarnosti ni bil tedaj samo kak posamezen kristjan, saj so Turki pripravljali neizprosen napad na vse krščanske pokrajine in na celotno krščanstvo. Kristjani so živeli v strahu in trepetu in so se pod papeževim vodstvom skupno zatekli k Mariji za pomoč. Iz hvaležnosti za tako čudovito uslišanje so začeli klicati Marijo kot »Pomočnico« ali »pomoč« kristjanov in v lavretanske litanije uvedli vzklik »Marija, Pomoč kristjanov, prosi za nas«. Hkrati je sv. Pij V. kot trajen spomin na znameniti dogodek postavil praznik sv. rožnega venca.

Novo poživitev je češčenje Marije Pomočnice kristjanov dobilo po novi veliki zmagi kristjanov nad Turki – to pot pri Dunaju 12. sept. 1683. Tudi tukaj so trepetale vse krščanske dežele pred silno premočjo Turkov, ki so že določili, da bodo cerkev sv. Štefana na Dunaju spremenili v hlev za turške konje in nato preplavili Evropo. Tedaj je bila ob gorečem zatekanju k Materi božji dosežena, človeško gledano, nepričakovana zmaga nad tedaj najnevarnejšimi sovražniki krščanstva. Hvaležnost do Marije Pomočnice je odmevala po vseh krščanskih deželah. 12. septembra je postal praznik Marijinega imena, v zvezi s tem pa se je še bolj razširila pobožnost do Marije Pomočnice.

Izrednega izkustva očividne Marijine pomoči je bil nato deležen zlasti papež Pij VII., a z njim tudi vse krščansko ljudstvo. Njegovega prednika na papeškem prestolu, nad 80 let starega in bolehnega Pija VI. je francoski cesar Napoleon velel zapreti in ga vlačiti od ene ječe do druge, dokler ni po 20 mesecih umrl. Papeštvu so že napovedovali konec za vedno. Ko pa je bil kljub vsem oviram izvoljen Pij VII., je bil kmalu tudi on odveden v Francijo v ujetništvo. V Fontaineblau pri Parizu je bil papež pet let zaprt, docela odtrgan od sveta in od slehernega vodstva Cerkve. A zatekal se je z zaupanjem k Materi božji in po nekom iz ujetništva sporočil svojo željo, naj bi zanj in za vso Cerkev molili k prebl. Devici tudi vsi kristjani. L. 1814 je nepričakovano prišel popoln preobrat. Napoleon, pred katerim je doslej trepetala Evropa, je bil odstavljen in naslednje leto dokončno poslan v izgnanstvo. Svoj odstop je moral podpisati v istem kraju, kamor je dal zapreti papeža in mu vzeti prav vse, tudi brevir, knjige in črnilo. Papež Pij VII. pa se je 24. maja 1814 mogel slovesno vrniti v Rim, potem ko je na poti iz Francije v Italijo okronal Marijino milostno podobo v Savoni. Zmage niti od daleč ni pripisoval sebi, temveč Materi božji, za katere pomoč je goreče prosil sam, z njim pa tudi vsi, ki so ljubili Kristusovo Cerkev. Zato je odredil, naj se vsako leto 24. maja obhaja god Marije Pomočnice kristjanov. »Tako naj bi se za trajno dvigala zahvala v čast prebl. Devici za tolikere in tako velike dobrote« (ljubljanski proprij iz l. 1966).

V prav tistem času je božja previdnost poklicala novega apostola Marije Pomočnice. Dne 16. avgusta 1815 je bil rojen sv. Janez Bosco, ki je vse svoje velikansko delo za vzgojo zanemarjene mladine postavil pod varstvo nje, ki jo kličemo kot »Pomoč kristjanov«. Apostolat med zanemarjeno mladino je bil pri don Boscu hkrati tudi apostolat širjenja češčenja Marije Pomočnice. Poleg moške redovne družbe, ki naj bi delovala med moško mladino, je ustanovil tudi žensko vejo, namenjeno delu v blagor ženske mladine in sploh ubogih in ji dal naslov Hčere Marije Pomočnice. Ta je l. 1952 štela nad 13000 članic, raztresenih po vsem svetu, tudi v misijonskih pokrajinah. Ko se je na temelju sanj, ki jim je pripisoval nadnaravni izvir, odločil, da v Turinu zgradi – čeprav je bil brez kakršnih koli gmotnih sredstev – veliko Marijino cerkev, in so mu drugi svetovali, naj postavi cerkev v čast Brezmadežni ali pa Kraljici sv. rožnega venca, je odločno dejal: »Naj bo svetišče naše Pomočnice!« In ni bil razočaran, ko je na ugovore, da ni za ta namen prav nobenega denarja, poudaril: »Marija hoče to cerkev, bo že sama skrbela za kritje stroškov.«

»Marija Pomagaj« na Brezjah
God oziroma praznik Marije Pomočnice kristjanov nikoli ni bil obvezen za vso (zahodno) Cerkev. Vendar so ga uvedle mnoge škofije katoliškega sveta. Tako je bil uveden tudi v ljubljanski nadškofiji, in sicer v zvezi z Brezjami, najbolj priljubljeno slovensko božjo potjo.

Na Brezjah, sredi krasne pokrajine ob vznožju najvišjih in najlepših slovenskih gora, je najprej stala le skromna cerkvica sv. Vida, podružnica mošenjske župnije. Mošenjski župnik Urban Ažbe pa je l. 1800 dal napraviti novo stransko kapelico v čast Mariji Pomagaj. Na steni je bil naslikan posnetek znamenite Cranachove Marije Pomočnice. L. 1814 (čas rešitve papeža Pija VII., in obenem Napoleonovega padca) je zanj slovenski slikar Layer iz zaobljube, ker je bil po Marijini priprošnji rešen iz ječe, naslikal izredno ganljivo podobo Marije Pomagaj. Če gledamo vanjo, se nam zdi, kakor da bi se mali Jezus v Marijinem naročju nečesa ustrašil in se zato tesneje privija k svoji deviški Materi, češ: »Pomagaj!« Ali kakor da bi videl našo stisko in bi računal tudi na Marijino usmiljenje z nami. Marijine oči pa s prisrčno milino gledajo na nas, ki smo tolikokrat pomoči skrajno potrebni. In nehote nam privre iz srca tista topla molitev, ki je nastala v času velikih stisk 11. stoletja: »Pozdravljena, Kraljica… Obrni torej naša pomočnica, svoje milostljive oči v nas in pokaži nam po tem izgnanstvu Jezusa, blagoslovljeni sad svojega telesa.« Sploh je ta podoba takšna, da v človeku že samo po sebi prebuja veliko zaupanje v Marijino priprošnjo. Polagoma so verniki od blizu in daleč začeli prihajati pred to podobo in se priporočali »Mariji Pomagaj« v zasebnih in javnih zadevah. Glas o velikih uslišanjih v duhovnih in telesnih potrebah se je stalno širil. Veliko pozornost je prebudilo zlasti ozdravljenje Marije Tavčar iz Begunj dne 22. sept. 1863. Še isto leto je bilo na Brezjah več novih izrednih uslišanj, ki tudi pozneje nikoli niso prenehala. Sicer morejo tudi uslišanja v časnih, telesnih zadevah imeti zveličavni pomen ne le za tistega človeka samega, ki se zateka k Mariji, ampak tudi za mnoge druge. Zato je umljivo, da Bog uslišuje v časnih potrebah. Vendar pa je neprimerno več uslišanj duhovne vrste in se neposredno nanašajo na človekovo zveličanje. Iz življenjepisa nadškofa dr. A. B. Jegliča je znano, da se je za duhovniški poklic po mnogih notranjih bojih odločil pred milostno podobo brezjanske Marije Pomagaj. Veliki nadškof je svoj duhovniški poklic izrečno pripisoval Marijini priprošnji. Podobno je bilo z nadškofom Antonom Vovkom. Koliko dobrot je torej ves slovenski narod že na ta način prejel po Mariji Pomočnici, čaščeni na Brezjah! Še več je teh dobrot, če pomislimo, da se omenjenima dvema možema pridružuje še cela vrsta nam nepoznanih, a božjemu očesu dobro znanih velikodušnih ljudi – žena in mož – ki so ob luči in milini brezjanske Marije Pomagaj izbrali rajši trnovo in strmo, a svetlo pot žrtve za druge, pot križa, ki pelje k poveličanju, kakor da bi krenili po lagodni poti iskanja ozkih in kratkotrajnih časnih koristi.

9. okt. 1889 je ljubljanski škof dr. J. Missia blagoslovil temeljni kamen za novo, veličastno Marijino cerkev, ki jo je pomagal zidati ves slovenski narod. 7. okt. 1900, na praznik rožnovenske Matere božje pa jo je isti Missia kot goriški nadškof (pozneje je postal kardinal) posvetil. Na angelsko nedeljo 1. sept. 1907 je ljubljanski škof dr. A. B. Jeglič ob navzočnosti mnogih tisočev romarjev podobo Marije Pomočnice in njeno Dete slovesno okronal z dragocenima zlatima kronama. Pred drugo svetovno vojno je prihajalo na Brezje že do 200 tisoč romarjev na leto, ne le iz domovine, marveč tudi od drugod, npr. s Koroškega in Slovenci iz Italije. Ko je bil od 28. do 30. junija 1935 v Ljubljani evharistični kongres, so milostno podobo Marije Pomagaj slovesno prepeljali v Ljubljano, da bi bila nekakšna pokroviteljica kongresa. Drugič je milostna podoba zapustila Brezje pred nemško silo spomladi 1941. Dve leti je bila na Trsatu, maja 1943 pa je bila skrivaj prepeljana v Ljubljano in je nad štiri leta kraljevala na oltarju sv. Dizma v ljubljanski stolnici. Semkaj je v sredi tako velikih stisk slovenskega naroda hodilo po tolažbo in moč nešteto potrtih src.

V svoj planinski raj na Brezjah je bila milostna podoba ob slovesnostih, ki so bile na zunaj bolj skromne, a zato tembolj prisrčne, prenesena 15. junija 1947. In spet so se zgrinjali semkaj romarji iz vseh slovenskih krajev. Mnogi tudi taki, ki so v grozotah koncentracijskih taborišč v Nemčiji in drugod ali pa sredi podobnih stisk, iz katerih človeške moči niso mogle najti nobenega izhoda, napravili zaobljubo v čast Mariji Pomagaj in so jo zdaj izpolnili. Bile so včasih tudi takšne zaobljube, ki jih je bilo zares težko izpolniti, npr. po kolenih prehoditi velik kos poti do brezjanske cerkve in se s tem kdaj izpostaviti posmehu nevernih ali površnih kristjanov. A neprimerno večjo vrednost ima nekaj drugega, čeprav navadno ne vzbuja pozornosti: Kolikeri so se tukaj na Brezjah po dolgih letih spet približali prestolu usmiljenja in zaslišali besede: »Zaupaj, sin, zaupaj hči, odpuščeni so ti tvoji grehi!« Zares, Brezje so največje duhovno zdravilišče med Slovenci. Kdor misli, da češčenje Matere božje v kristjanovi duši zasenči Kristusov obraz ali da celo odvrača stran pravega vira krščanskega življenja, ki je življenje iz Kristusa in njegovega Duha, ta naj opazuje romanja na Brezje: skoraj si jih ni mogoče misliti brez zakramenta sv. pokore in brez sv. obhajila, sprejetega pri neprimerno bolj pobožni udeleži pri Kristusovi daritvi kakor v kaki drugi cerkvi, kjer so predsodki odstranili zunanja znamenja marijanske pobožnosti. »Marija ne dela zase, marveč za Kristusa, za Boga!« Če zakličeš: »Marija!« boš zaslišal odmev: »Bog!« Ta trditev sv. Ludovika Montfortskega se tudi na Brezjah zelo razločno spolnjuje. Kljub nekaterim neugodnostim se je na Brezjah po končani drugi svetovni vojni zbiralo spet vedno več romarjev. Za 50-letnico kronanja Marije Pomagaj 1. septembra 1957 se jih je s tedanjim škofom A. Vovkom na čelu zbralo okoli 25 tisoč. V spomin na to 50-letnico je kongregacija sv. obredov (28. dec. 1956) dovolila v ljubljanski škofiji obhajanje praznika Marije Pomočnice kristjanov, in sicer za 24. maja, kakor je to v mnogih drugih krajih. – Podobo Marije Pomagaj vidiš v skoraj vsakem stanovanju resnično verne slovenske družine. Begunci so si celo v revnih taboriščih postavili skromne kapelice brezjanske Matere božje. Izseljenci ji grade nove cerkve in kapele. Tako je nastalo v tujini že več novih božjih poti v čast Mariji Pomagaj.

Iz duhovne oporoke dr. Antona Vovka, z dne 29. junija 1963:
»… Pod Triglavom sem doma, pa nikdar nisem bil v njegovem kraljestvu. Moji edini izleti so bili v dijaških letih ob nedeljah zjutraj na Brezje, vedno peš in navadno s čevlji v rokah. Pridružil sem se tudi rad vsaki procesiji za dež ali lepo vreme na Brezje ali na blejski otok. Vse to je bilo že lepo. Blagrujem Marijino kongregacijo, ki me je tako lepo varovala vso mladost in nadomeščala starše. Blažena jutra, ki so nas mlade dijake v Kranju vsak dan zbirala v farni cerkvi pri obhajilni mizi!… Žrtve in Marijino varstvo so klesale poklic. Mariji čast in hvala!«
Dr. A. Strle
Vir = Leto svetnikov