Marija, srednica vseh milosti – praznik

1. Marijino sredništvo v odnosu do Kristusovega sredništva

Drugi vatikanski cerkveni zbor poudarja, da je Marija »na popolnoma svojevrsten način sodelovala pri Odrešenikovem delu za obnovitev nadnaravnega življenja v dušah in da »to Marijino materinstvo v redu milosti neprestano traja – od časa privolitve, ki jo je v svoji veri dala ob oznanjenju in jo je brez omahovanja ohranila pod križem, pa prav do večne dovršitve vseh izvoljenih« (C 61). Tudi potem, ko je bila Marija vzeta v nebesa, »te zveličavne naloge ni odložila, temveč nam z mnogotero priprošnjo še naprej pridobiva darove večnega zveličanja. V svoji materinski ljubezni se zavzema za brate svojega Sina, ki še potujejo in so v nevarnostih in stiskah, dokler ne bomo prišli v blaženo domovino. Zato blaženo Devico kličemo z naslovi priprošnjice, pomočnice, besednice, srednice.«

Seveda ta Marijina vloga pri podeljevanju milosti odrešenja »dostojanstvu in učinkovitosti Kristusa, edinega srednika, nič ne odvzame in nič ne doda. – Nobena stvar se namreč nikdar ne more z učlovečeno Besedo in Odrešenikom postaviti v isto vrsto. Toda kakor so Kristusovega duhovništva na različne načine deležni tako služabniki svetišča kakor verno ljudstvo in kakor se ena sama božja dobrota v stvareh na različne načine stvarno razliva, tako tudi edino Kristusovo sredništvo ne izključuje, marveč prebuja v stvareh raznovrstno sodelovanje, prihajajoče iz edinega vira« (C 62).

Marijino sredništvo ni iste vrste, kakor je Kristusovo sredništvo. V ožjem, strogem pomenu je seveda Kristus edini srednik med Bogom in ljudmi (1 Tim 2, 5. 61 Tim 2, 5. 6
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

5 Zakaj en Bog je; eden tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, 6 ki je dal sam sebe v odkupnino za vse, v pričevanje ob svojem času; Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Jasno je, da Marija ne more biti prvotna in neodvisna srednica milosti, kakor da bi sploh kaj zmogla brez Kristusa, brez Boga. Vse njeno sredništvo je docela odvisno od Kristusovega sredništva in njemu podrejeno, od njega ji podeljeno. Vsa Marijina vloga pri uresničevanju odrešitvenega božjega načrta se opira na Kristusovo zasluženje, ki je bilo potrebno tudi za Marijino odrešenost; in vsa Marijina zveličavna dejavnost je v službi Kristusovega sredništva. Zato »Marijina materinska naloga do ljudi na noben način ne zatemnjuje in ne zmanjšuje edinega Kristusovega sredništva, temveč razodeva njegovo moč. Ves zveličavni vpliv bl. Device na ljudi namreč ne izvira iz kake stvarne nujnosti, temveč iz dobrotne božje volje in priteka iz preobilja Kristusovih zaslug, se opira na njegovo sredništvo, zavisi docela od tega sredništva in zajema iz njega vso svojo učinkovitost« (C 60). Marijino sredništvo torej Kristusovemu sredništvu ne dodaja nič takega, česar bi Kristusovo sredništvo ne moglo doseči; Marijino sredništvo sploh ni nekaj poleg Kristusovega sredništva, marveč je dejavno le v neločljivi zvezi z njim – to je sredništvo v Kristusu in ne poleg Kristusa. Tu je nekaj podobnega kakor pri posvečenih duhovnikih: njihovo duhovništvo ni nekaj poleg Kristusovega duhovništva, marveč ima vso svojo moč in pomembnost samo iz edinega velikega Kristusovega duhovništva in v povezanosti z njim; ko vernik po posredovanju duhovnika npr. prejme zakrament, mu ni s tem neposredno srečanje s Kristusom preprečeno ali ovirano, temveč le olajšano (prim. C 60). Tako tudi zatekanje k Mariji, srednici vseh milosti, nikakor ne spravlja v senco pomembnosti Kristusovega sredništva. Nasprotno! Postavlja ga v svetlejšo in prijaznejšo luč, tako da se z večjim zaupanjem bližamo »prestolu milosti, da dosežemo usmiljenje in najdemo milost za pomoč o pravem času« (Hebr 4, 16Hebr 4, 16
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

16 Bližajmo se torej z zaupanjem prestolu milosti, da dosežemo usmiljenje in najdemo milost za pomoč o pravem času. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

Češčenje Matere božje pod naslovom »srednice vseh milosti« je, kakor bomo videli, v bistvu že stara misel – je pa zlasti pri evangeličanih (protestantih) naletelo na hud odpor in postalo predmet močnih napadov. V zadnjih časih pa tudi evangeličani mnogokje uvidevajo, da ta odpor zoper češčenje Marije srednice vseh milosti v smislu pravega nauka Cerkve nikakor ni upravičen. Tako npr. ugledni evangeličanski teolog H. Asmussen naglaša, da sploh ne moremo tajiti slehernega drugega sredništva zgolj ustvarjenih bitij, če poudarjamo Kristusovo sredništvo, ki je v svojem redu brez dvoma edinstveno in edino. Takšno drugotno sredništvo je npr. duhovništvo. »če bi hoteli odvzeti duhovništvu značaj sredništva, potem bi bilo duhovništvo le burka. Kdor je duhovnik, je s tem tudi srednik, in ne stoji enoumno na strani Boga ali na strani človeka, ampak sredi. Duhovnik zastopa Boga pred ljudmi in ljudi pred Bogom. To stališče je za vse kristjane neizogibno in nujno. Kajti to je temeljni položaj hoje za Kristusom. Brez takšnega položaja je hoja za Kristusom nemogoča. Zato ne moremo priznati nobene vere, ki bi bila brez duhovništva in s tem brez sredništva. Obljube stare zaveze bi bile odpravljene in ne izpolnjene, če bi bilo drugače. Nauki sv. pisma nove zaveze bi bili le deloma priznani, če bi hoteli to prezreti. – Če pa je tako, potem moramo priznati, da Marija stoji v tem sredništvu; saj je odlični člen duhovniškega ljudstva (Asmussen misli na ,splošno’ ali ,skupno’ duhovništvo vseh vernikov, katerim pripada tudi neka sredniška naloga sredi sveta). Vprašnje je le – prav tako pri Materi božji kakor pri vseh drugih kristjanih -, ali gre za sredništvo v Kristusu ali za sredništvo poleg Kristusa. To je očividno razlikovanje, od katerega vse zavisi. Ako priznamo sredništvo poleg Kristusa, potem bi bila Kristusova čast resnično napadena. če pa računamo s sredništvom v Kristusu, tedaj s tem rečemo, da Kristusovo delo ni ostalo brez sadu.«

2. Marijino sredništvo in sredništvo svetnikov

Sredništvo med nami in Bogom izvršujejo tudi svetniki. K »njim ponižno kličemo in se za doseganje dobrot od Boga po njegovem Sinu Jezusu Kristusu, našem Gospodu, ki je edini naš Odrešenik in Zveličar, zatekamo k njihovim molitvam in njihovi mogočni priprošnji« (C 50, 3). Vendar navadno ne pravimo, da so svetniki naši »sredniki«. Pač pa Marijo kličemo na pomoč kot našo »srednico« v molitvi, ki izvira že iz druge polovice 3. stoletja: »Pod tvoje varstvo pribežimo«.

Marijino sredništvo milosti je vendar drugačno, je v višjem redu kakor sredništvo svetnikov; saj ima Marijina oseba mnogo višje dostojanstvo, kakor je dostojanstvo svetnikov. Zato je tudi učinkovitost in razsežnost Marijinega sredništva – predvsem sredništvo priprošnje – vse višjega reda kakor pri svetnikih. Marija je namreč po ljubečem božjem načrtu imela pri izvršitvi odrešenja najimenitnejšo, docela edinstveno vlogo. »Zaradi zasluženja svojega Sina odrešena na odličnejši način in z njim zedinjena s tesno nerazdružljivo vezjo je obdarjena s to najvišjo nalogo in dostojanstvom, da je mati božjega Sina in zato nad vse ljubljena hči nebeškega Očeta ter svetišče Svetega Duha. Po tem daru izredne milosti se daleč odlikuje pred vsemi drugimi stvarmi, nebeškimi in zemeljskimi. Obenem pa je po Adamovem rodu zvezana z vsemi ljudmi, ki naj bodo odrešeni; še več, resnična mati Kristusovih udov je… ker je z ljubeznijo sodelovala, da se v Cerkvi rode verniki, ki so udje one Glave« (C 35). »Pritrdila je božji besedi in postala Jezusova mati. In ko je z vsem srcem in neovirano od kakršnega koli greha sprejela odrešitveno božjo voljo, je sama sebe kot Gospodovo deklo popolnoma posvetila osebi in delu svojega Sina in se s tem pod njim in z njim po milosti vsemogočnega Boga postavila v službo skrivnosti odrešenja« (C 56). Marija je na edinstveni način bila udeležena pri sami izvršitvi odrešenja, zato pa ima po božji volji edinstveno vlogo tudi pri naklanjanju (»razdeljevanju«) milosti, ki so bile pridobljene s Kristusovim bistvenim odrešitvenim dejanjem.

Pri sami izvršitvi odrešenja je Marija sodelovala v moralnem in fizičnem redu. V moralnem redu je kot brezmadežna božja hči zaradi Kristusovega trpljenja obvarovana vsakega, tudi izvirnega greha. Povzemala in združevala je vse, kar je bilo v izvoljenem ljudstvu zvestobe in resničnega duhovnega hrepenenja po Odrešeniku. Bila je poosebljenost predkrščanske Cerkve (v širšem smislu smemo tako imenovati starozavezno božje ljudstvo – prim. C 2). Ona sicer ni zaslužila samega učlovečenja božjega Sina in tudi ne samega odrešenja. Toda s svetim hrepenenjem in molitvijo je bila kakor živa prošnja za to, da bi Bog poslal Odrešenika, in je tudi samo sebe s pomočjo milosti pripravljala za vredno prebivališče učlovečene Besede. – V fizičnem redu pa je Marija s svojo svobodno pritrditvijo privolila, da si je božji Sin iz njenega telesa privzel telo »v podobi grešnega mesa« (Rimlj 8, 3Rimlj 8, 3
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

3 Kar je bilo namreč postavi nemogoče, ker je bila zaradi mesa slabotna, je Bog: poslal je svojega Sina v podobi grešnega mesa in zaradi greha in je obsodil greh na mesu, Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), to se pravi trpljivo človeško naravo, po krvnem sorodstvu in po zgodovinskem bivanju povezano z grešno človeško družino. In to iz Marijinega deviškega telesa privzeto »meso« je bilo orodje našega odrešenja. Marija je pri skrivnosti učlovečenja bila predstavnica vseh grešnih človeških rodov, ki so po telesu pripravljali od Adama in Eve naprej Mesijev prihod. Obenem je pri skrivnostni mesijanski zaroki, ki naj bi se začela z učlovečenjem, bila predstavnica novozavezne Cerkve, skrivnostne Kristusove neveste. Med vzroke, ki jih je božja previdnost vnaprej upoštevala kot odločilne za izvršitev učlovečenja, spada še posebej tisti »zgodi se« Marijine vere in pokorščine, ki je pravo nasprotje Evine nepokorščine (prim. C 56). To pritrditev, vso naravnano na odrešenje, je Marija izrekla, kakor pravi sv. Tomaž Akvinski, »kot zastopnica vsega človeškega rodu«

Marijina pritrditev je bila neposredno sodelovanje pri uresničenju učlovečenja, to pa je bilo naravnano na križ in na vstajenje in tako že začetek dejanske skrivnosti odrešenja. S tem je ta pritrditev dobila vesoljni odmev tudi pri poznejšem uresničevanju božjega odrešenjskega načrta, – pri »razdeljevanju« milosti. Papež Leon XIII. pravi v eni izmed okrožnic o moči Marijine priprošnje v pogledu na vse milosti: »Ko je večni božji Sin v človekovo odrešenje in v človekovo čast hotel privzeti človeško naravo in s tem skleniti mistično poroko z vesoljnim človeškim rodom, tega ni izvršil prej, dokler ni bila izrečena privolitev izvoljene matere, ki je na neki način zastopala človeški rod. Zelo dobro je rečeno v tistem slovečem stavku Tomaža Akvinskega: V oznanjenju je Bog čakal na to, da Devica izreče svojo pritrditev kot zastopnica vsega človeškega rodu. Zato moremo prav tako resnično in v pravem pomenu reči: Milost in resnica je sicer prišla po Jezusu Kristusu (Jan 1, 17Jan 1, 17
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

17 zakaj postava je bila dana po Mojzesu, milost in resnica je prišla po Jezusu Kristusu. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Toda iz tistega preobilnega zaklada vse milosti, ki ga je prinesel Gospod, se nam nič ne podeli razen po Mariji, ker tako hoče božja volja.«

3. Smisel Marijinega sredništva

Ta smisel lepo razlaga znani teolog K. Rahner: »V nekem pomenu je resnica o Marijinem sredništvu vsebovana že v apostolski veri, v kateri priznavamo obstoj občestva svetnikov in s tem tudi češčenje in klicanje svetnikov, naj bi prosili za nas, ki smo z njimi zvezani po svetih stvarnostih, svetih vezeh, ki v Kristusu zedinjajo zmagoslavno, vojskujočo se in trpečo Cerkev v nadnaravno, a stvarno enoto. Jasno je, da se v tem občestvu nahaja tudi Marija…

Tudi v zgodovini odrešenja (ki se še zdaj odvija), spadamo skupaj in smo, kakor je dejal sv. Pavel, božji sodelavci. Vsakdo je na neki način – kako naj bi drugače rekli? – tudi posredovavec, srednik odrešenja in zveličanja za druge…

Če torej obstoji to človeško sredništvo odrešenja v občestvu svetnikov po milosti Jezusa Kristusa že na zemlji, ali bodo potem tisti, ki so z vsem svojim življenjem, z vsem, kar so bili in kar ostanejo, prešli v veličastvo božjega življenja, imeli za nas manj sredniškega pomena kakor na tej zemlji? Ali ne bodo v občestvu svetnikov, v katerem pripadajo nam, za nas pomembni? Ali ne bomo nebeščanov, že rešenih, že dokončno odrešenih ljudi morali še posebno imenovati srednike našega zveličanja? …

Seveda pa svetniki (in med njimi na najvišji stopnji Marija) niso nekaj, kar bi nam zapiralo neposredni dostop do Boga, do njegove milosti in do edinega srednika. Tudi ne pomeni to, kakor da bi šlo za nekaj takega, kakor so instance, prek katerih moramo iti, da pridemo do ,vladarstva sveta’ in do zaklada nebeške milosti. To so marveč tisti, ki stoje skupaj z nami in poleg nas, zato pa resnično povezani v pomembnosti, ki jo imajo drug za drugega pred edinim Bogom skupaj v občestvu odrešenih. Božji pogled, pogled njegovega ustvarjalnega delovanja, njegove milosti in njegovega usmiljenja pada na nas kot na ude tega edinega velikega občestva. Bog hoče naklanjati odrešenje, milost, ljubezen vsakomur prav toliko, kolikor pripada temu edinemu velikemu svetemu občestvu in ker je ud tega občestva, in zato naklanjati milost vedno tudi zaradi drugih, ki skupaj sestavljajo to edino občestvo, katero najde dobrotno božje usmiljenje.

Vedno sicer božja milost pokliče vsakogar posebej in posamezno, tista božja milost, ki je dana prav posamezniku; vendar pa smo posamezniki ljubljeni od Boga le, ker pripadamo vsem drugim in ker oni pripadajo nam. Ker Bog ljubi nje, ljubi nas, in ker ljubi nas, ljubi druge. Enote te ustvarjalne in posvečevalne božje volje, ki je temelj z milostjo obdarjenega človeštva, sploh ne moremo razdreti. Vsi pripadajo vsem, in v nekem resničnem smislu moremo reči: Vsi smo sredniki, ker Bog posameznika ljubi prav toliko, kolikor ima poleg sebe nepregledno množico bratov in sester v odrešenju in kolikor je z njimi zvezan v enem samem občestvu svetnikov. Vsi smo sredniki vsem. Mi vsem in vsi nam! Kdor drugače misli, napravlja iz božjega kraljestva, iz občestva svetnikov, iz Cerkve večnosti, iz kraljestva ljubezni – naj to ve ali ne – zgolj mnoštvo osamljenih posameznikov, ki navsezadnje nimajo drug z drugim nič opraviti, ta postavlja posameznika tam, kjer gre za odrešenje, čisto na njega samega; ta zoper resnico napravlja, da ima posameznik Odrešenika, ki ni Zveličar vseh; in vendar je resnični Zveličar vse ljubil in prav zato vsakogar objema s svojo ljubeznijo do vseh, da bi bil vsakdo odrešen iz svoje osamljenosti in da bi bil deležen veličastva vseh.

Vprašanje more torej biti le to, kako globok, kako radikalen (do korenin segajoč), kako velik je pomen posameznika za nekoga drugega; na kakšen način in v kakšni meri posreduje svojemu bratu odrešenje. Tu pa seveda obstoje razlike v načinu in stopnji… Mariji pripadajoče sredniške naloge (kakršno ima sedaj v nebesih) ne moremo drugače določiti kakor v luči njenega odrešitveno-zgodovinskega pomena… Kajti tudi pri njej je večnost sad življenja na zemlji pred njeno smrtjo. Kar je pomenila v zemeljski odrešitveni zgodovini, prav to je večno veljavno in je postalo neodpravljivo s tem, da je prešla skozi smrt v svojo nebeško poveličano dokončnost. Na zemlji obstoje v človeški odrešitveni zgodovini ne le Odrešenik, marveč tudi odrešeni; ne le božji Sin, marveč tudi ljudje kot božji sodelavci. Toda med njimi ni prav nikogar izmed vseh ljudi, ki bi imel globljo, obsežnejšo, za odrešitveno zgodovino odločilnejšo nalogo kakor prebl. Devica in Mati našega Gospoda. Kajti ona je namesto nas in v naše zveličanje iz božje milosti, toda v resnični svobodnosti sprejela odrešenje za nas. Kar pa se je zgodilo po njej enkrat za vselej za nas vse na najbolj neprekosljiv, edinstven način, to je moralo na stvarni način postati tudi večnost…

Še vedno govori Marija (v nebesih) svoj večni amen, svoj večni ,zgodi se k vsemu, kar je Bog hotel, k vsemu velikemu kozmosu (redu) odrešenja, v katerem smo mi vsi, sezidani na Kristusa. Na vse to govori amen, ker je Jezusu na edinstveni način izrekla svoj ,da’ in ker je ta njen ,da’ postal večnost. Ako Bog gleda na občestvo odrešenih in hoče v tem občestvu vsakogar z vsemi drugimi in zato, ker hoče druge, po tem gleda tudi na ta večni ,da’ sv. Device, na ta ,da’, od katerega je hotel, da bi v tem času bilo odvisno odrešenje vseh na najbolj neposreden in enkratno edinstveni način. Bog torej hoče naše zveličanje tudi v pogledu na Marijo.«

Ali pa more Marija izprositi potrebnih milosti za vsakega posameznega človeka na vsem svetu, kadar milost potrebuje, kadar je ugoden čas in prave okoliščine, da bo milost dosegla svoj učinek? Ali pozna Marija stiske in potrebe vseh ljudi v vsakem trenutku? Ali more v vsakem trenutku Bogu prinašati svoje prošnje v tako silnem obsegu?

Odgovor na vsa ta vprašanja je v dejstvu, da neposredno gledanje Boga v luči slave podeljuje poveličanim dušam nov način spoznanja, v katerem postanejo deležni božjega načina spoznanja, kolikor je to stvarem sploh mogoče. Čim popolneje gledajo Boga, tem bolj spoznajo, kaj Bog dela in ali hoče delati. Vse to pa, kar spoznavajo v Bogu, ne spoznavajo le polagoma, marveč naenkrat, ker posameznih predmetov ne spoznavajo v spoznavnih slikah, ki bi potekali iz teh predmetov, marveč vidijo vse v božjem bistvu. Zato tudi ni nikakih nemirnih menjav, nikakih zaporednosti v tem spoznavanju blaženih. Sv. Tomaž pravi, da v Bogu vidijo vse, kar je zanje primerno, da spoznajo; in zanimajo se za vse, za kar se po pameti morejo zanimati.

Marija zaradi prav posebnega mesta, ki ga ima po božjem sklepu v izvedbi odrešenjskega božjega načrta, spoznava z vso jasnostjo in v vseh posameznostih vse, kar se dogaja v notranjosti posameznega človeka in v njegovih zunanjih okoliščinah, kaj mu je v prid in kaj mu je v oviro pri dosegi zveličanja. Tudi vidi, kaj Bog z vsakim posameznikom namerava, katere milosti mu hoče dati; in Bog Marijo dejavno nagiblje k temu, da prosi za ljudi prav tega, kar jim je on sam v svoji modrosti, dobroti in pravičnosti sklenil podeliti. V temelju je to seveda skrivnost, ker je Bog sam skrivnost. Vendar pa zato še nismo upravičeni, da bi odrekli Materi božji splošno posredovanje milosti za vse ljudi (čeprav seveda ni nujno, da bi se za vsako posamezno milost vselej in vsakdo izrečno obračal s prošnjo k Mariji). – Upoštevati moramo tudi tole: Kolikor bolj so blaženi v domovini nebes popolni v ljubezni, tem uspešneje prosijo za tiste, ki so še na poti. Devico Marijo njena največja ljubezen do Boga in do nas kar najbolj nagiblje, da za nas prosi in more zaradi svoje najtesnejše zveze z Bogom Odrešenikom najučinkoviteje prositi. Torej more in hoče prositi za vse nam potrebne milosti.

4. Viri razodetja o Marijinem sredništvu

Sv. pismo nam priča za najtesnejšo zvezo med Odrešenikom in njegovo materjo. Ko nam stara zaveza napoveduje prihodnjega Odresenika, se skupaj z njim vedno znova na ta ali oni način pojavlja na obzorju tudi podoba njegove matere (prim. že 1 Mojz 3, 15; 2, 181 Mojz 3, 15; 2, 18
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

15 Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo in med tvojim zarodom in njenim zarodom; ta ti bo glavo strl, ti ga boš pa ranila na peti.« 18 Tedaj je rekel Gospod Bog: »Ni dobro človeku samemu biti; naredim naj mu pomočnico, njemu primerno.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Preg 8, 30Preg 8, 30
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

30 tedaj sem bila pri njem kot stavbenica, se veselila dan na dan, se igrala pred njim ves čas; Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). – Kako je v novi zavezi, nam je znano. Omenimo naj še, kako nam knjiga Razodetja kaže, da so sveti udeleženi pri vsem, kar Bog vrši – torej predvsem pri razdeljevanju milosti. »Sveti« v pomenu nove zaveze so angeli in verniki, posebno apostoli in karizmatiki (obdarjenci s posebnimi darovi Svetega Duha). In ker Mati božja zavzema v nebeški Cerkvi prav posebno, edinstveno mesto, najbliže Kristusu, moramo sklepati, da je pri božjem delovanju in pri razdeljevanju milosti soudeležena na isto edinstven in najvišji način. – Mnogi razlagavci opozarjajo na naslov, ki ga Mariji daje angel ob oznanjenju: »Milosti polna« (Lk 1, 28Lk 1, 28
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

28 In stopil je k njej in ji rekel: »Zdrava, milosti polna, Gospod je s teboj!« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Od tega naslova – pravijo – do naslova srednice vseh milosti ni velik korak. Marijina najvišja polnost milosti se tako rekoč prelije na druge. Cerkveno izročilo ugotavlja, da so se predvsem na Vzhodu Mariji zelo zgodaj priporočali kot posebni priprošnjici. Da je prvotno bolj stopalo v ospredje češčenje mučencev, je v nekem pogledu le videz. Kajti spomin na Marijo je bil najožje povezan s spominom na Kristusa. Ko so obhajali Kristusove praznike, so se obenem spominjali Marije, zlasti v zvezi s skrivnostmi Jezusovega rojstva in njegovega skritega življenja; tako prvi kristjani niti niso čutili potrebe, da bi se Marije liturgično spominjali tudi še zunaj okvira Kristusovih praznikov. Tudi Marijine podobe so bile najprej v zvezi s prizori iz Jezusovega življenja, npr. podoba prizora, ko pridejo k detetu Jezusu pastirji ali Modri z Vzhoda (že iz 2. stoletja!).

Vero v Marijino mogočno priprošnjo izraža molitev, ki je – razen malenkostnih razlik – istovetna z našo »Pod tvoje varstvo pribežimo« in izvira že iz druge polovice 3. stoletja. – Nekateri vidijo to vero izraženo tudi v naslovu »advocata« (zagovornica), ki ga daje sv. Irenej pred l. 200 Mariji.

Zlasti pa so v tem pogledu važni spisi sirskega cerkvenega učitelja sv. Efrema (u. 373). Med njimi najdemo enajst molitev k Materi božji, ki pričajo ne le o goreči pobožnosti do Marije, ampak tudi o visokih mislih, ki so jih verniki imeli v Efremovi okolici o edinstveni moči in razsežnosti Marijinega varstva in priprošnje. Sv. Efrem nagovarja Marijo npr. takole: »O moja gospodarica, razdeljevavka vseh dobrin… za Tolažnikom druga tolažnica in za srednikom druga srednica vsega sveta! Pokaži, da vse moreš in da imaš moč vse doseči, v nebesih in na zemlji.«

Protestantski zgodovinar češčenja svetnikov in Matere božje E. Lucius je v začetku našega stoletja zapisal: »Da najdemo vredno primerjavo (z Efremovo pobožnostjo do Marije), da naletimo na tako vzvišeno pojmovanje o Marijini osebi, dostojanstvu in dejavnosti, skupaj s tako neomejenim zaupanjem v njeno moč, s tako prisrčno in osebnostno ljubeznijo do nje, je treba s tokom zgodovine priti prav do dobe sv. Anzelma in sv. Bernarda

Od efeškega koncila (431) naprej se pri cerkvenih očetih pojavlja izraz in skupno prepričanje, da je Marija »proseča vsemogočnost«. Posebno najdemo ta naziv v pridigah, ki spodbujajo vernike k popolnemu zaupanju v Marijino priprošnjo. Lepo je te misli izrazil carigrajski patriarh sv. German (u. 732): »Nihče ne doseže zveličanja razen po tebi, o najsvetejša! Nihče se ne osvobodi zla razen po tebi, neomadeževana! Nikomur se ne podeli dar milosti razen po tebi.« Carigrajski patriarh Tarasius (u. 806) pravi, da je Marija »srednica vseh, ki so pod nebom«. Sv. Teodor Studit (u. 826) imenuje Marijo »srednico pri Gospodu«. Še izpred efeškega koncila izvira bizantinska liturgija. Tu se pri maši katehumenov diakon postavi pred ikono Bogorodice ob ikonostazu, obrne svoj obraz nasproti Kristusovi ikoni in govori »irenika«, medtem ko svoj »orarion« (nekakšna štola) drži s tremi prsti desne roke kvišku. S tem je naznačeno, da je Marija naša srednica pri Kristusu. Ta obred nazorno izraža prav isto, kar je povedano v rimskem misalu v glavni prošnji maše za god Marije srednice vseh milosti:

»Gospod Jezus Kristus, naš Srednik pri Očetu! Ti si blagovolil preblaženo Devico, svojo Mater, postaviti tudi za našo mater in srednico pri sebi. Daj milostno, da se bo vsakdo, ki pride k tebi prosit milosti, veselil, ko je po njej vse dosegel.«

5. Uvedba praznika Marije srednice vseh milosti

Za poseben praznik bl. Device Marije srednice vseh milosti se je po prvi svetovni vojni posebno veliko prizadeval znameniti belgijski kardinal Mercier, nadškof v Malinesu. Tudi je želel doseči, da bi bilo Marijino vesoljno sredništvo milosti definirano kot verska resnica. Na prošnjo belgijskega episkopata, louvainske univerze in drugih predstavnikov belgijskih katoličanov je papež Benedikt XV. l. 1921 dovolil obhajanje praznika Marije srednice vseh milosti vsem belgijskim škofijam. Kongregacijo sv. obredov je pooblastil, da sme dovoliti obhajanje praznika vsem, ki bodo za to prosili – obhaja pa naj se 31. maja. – Praznik se je brž razširil po raznih redovih in mnogih škofijah. L. 1935 je bil dovoljen tudi za ljubljansko škofijo. Zelo slovesno so ga začeli obhajati v ljubljanskem semenišču, ki je bilo 1. januarja 1939 posebej izročeno pod posebno varstvo Marije srednice vseh milosti, »v trdnem upanju, da bo posredovala gojencem semenišča milost svetega duhovništva in zvestega apostolata«. Praznik Srednice vseh milosti so uvedli tudi v lavantinski (sedaj mariborski) škofiji. Osmi mednarodni marijanski kongres v Rimu je v svetem letu 1950 izrazil željo, naj bi papež praznik Marije srednice vseh milosti raztegnil na vesoljno Cerkev. Štiri leta za tem je na predlog 9. mednarodnega marijanskega kongresa papež Pij XII. določil, naj vesoljna Cerkev 31. maja vsako leto obhaja praznik Device Marije Kraljice vesoljstva. Marija je Kraljica vesoljstva v prvi vrsti ravno zaradi tega, ker s svojo mogočno priprošnjo na materinski način posega v zgodovino Cerkve in posameznih njenih udov, pa tudi v zgodovino vsega človeštva in na neki način v dogajanje sploh v vsem stvarstvu. Tako se praznik Marije Kraljice v marsikaterem pogledu krije z obhajanjem godu Marije srednice vseh milosti. Seveda pa so tudi takšni vidiki v Marijini odrešitveni vlogi, ki so izraženi le v naslovu »Srednice vseh milosti«.

Po prenovljenem koledarju je bilo praznovanje godu Marije Kraljice prestavljeno na 22. avgust. Na 31. maj je prišel god Marijinega obiskanja. God Marije srednice vseh milosti pa so od 1966. leta naprej v Ljubljanski nadškofiji začeli obhajati 6. maja, kakor je to tudi mnogokje drugod.

Cerkev obrača na Marijo besede božje Modrosti: »V meni je milost vse poti in resnice, v meni je vse upanje življenja in kreposti« (stopn. spev). Pod naslovom »Srednice vseh milosti« v nekem pogledu Marija, »Mati Cerkve« še posebno »sveti tu na zemlji potujočemu božjemu ljudstvu kot znamenje trdnega upanja in tolažbe, dokler ne pride Gospodov dan« (C 68).
Dr. A. Strle
Vir=Leto svetnikov