Molitvena osmina za edinost kristjanov

Od 18. do 25. januarja, nekdaj praznika sedeža sv. Petra v Rimu, do praznika spreobrnjenja apostola Pavla, praznujemo v katoliški Cerkvi pa tudi v nekaterih drugih krščanskih Cerkvah in skupnostih teden molitve za edinost vseh kristjanov. Začetnik te osmine je ameriški anglikanski duhovnik Pavel Wattson s sodelavcem anglikanskim duhovnikom Spencerjem Jonesom. Pavel Wattson je pripadal t.i. Oxfordskemu gibanju v anglikanski Cerkvi, ki je bilo naklonjeno zbliževanju z Rimom. Ustanovil je tudi posebno moško in žensko redovno družino. Leta 1908 so na njegovo pobudo v okviru ameriške anglikanske Cerkve prvič obhajali molitveno osmino za zedinjenje kristjanov. Že 9 mesecev pozneje je Pavel Wattson skupaj s svojimi redovnimi družinami prestopil v katoliško Cerkev. Molitvena osmina se je tedaj začela širiti predvsem v katoliški Cerkvi. Pij X. jo je 1. 1910 uradno odobril, Benedikt XV. pa priporočil za ves katoliški svet.

Pavel Wattson je pojmoval delo za zedinjenje v duhu predkoncilskih prizadevanj za edinost v Cerkvi, namreč kot prizadevanje za vrnitev ločenih Cerkva in ločenih bratov v katoliško Cerkev. Glavni namen molitev je bil, da nekatoliški kristjani spoznajo svojo zmoto in se vrnejo v naročje katoliške Cerkve. Zato se ta molitvena osmina v začetku ni mogla razširiti med nekatoličani, razen med delom Rimu naklonjenih anglikancev.

Novo razsežnost je dal molitveni osmini francoski duhovnik Pavel Couturier (1881-1953). On je oče duhovnega ekumenizma v katoliški Cerkvi in skupaj z nekaterimi drugimi ekumenskimi strokovnjaki (npr. Lambert Beauduin, Y. Congar) začetnik nove smeri ekumenskih prizadevanj med katoličani. Dosegel je, da so v domači lyonski škofiji uvedli molitveno osmino, toda sestavil je za vsak dan nove namene, ki ne govore več o vrnitvi ločenih bratov v katoliško Cerkev, ampak prosijo za tisto edinost, ki jo je hotel Jezus Kristus. Doumel je, da se edinost ne bo mogla doseči z vrnitvijo ločenih bratov, ampak s ponovnim združenjem vseh razdeljenih Cerkva in krščanskih bratov v edinost, ki je zanjo prosil Kristus v velikoduhovniški molitvi. Pot do te edinosti je P. Couturier videl v izpolnjevanju Kristusove volje, predvsem v vedno večjem posvečevanju našega življenja. Vse Cerkve, tudi katoliška, naj bi se čimbolj posvetile, približale Kristusu in tako tudi edinosti. Ne govori se več o vrnitvi, ampak o skupni rasti k svetosti in edinosti. Zato naj bi bila molitvena osmina posvečena predvsem prošnji za večjo posvetitev vseh krščanskih Cerkva in vseh kristjanov. V tej obliki se je molitvena osmina razširila tudi zunaj meja katoliške Cerkve.

Novo spodbudo in globlji smisel tem molitvam za edinost vseh kristjanov je dal 2. vatikanski koncil z odlokom o ekumenizmu. Ta podaja katoliška načela sodobnega ekumenskega gibanja, to je prizadevanja za edinost vseh krščanskih Cerkva in skupnosti, pa tudi nekatera konkretna navodila za ekumensko delo. Med drugim pravi, da je duhovni ekumenizem, to je spreobrnjenje srca in svetost življenja skupaj z zasebnimi in javnimi molitvami za edinost kristjanov duša vsega ekumenskega gibanja. Ekumenski direktorij, ki ga je izdalo Tajništvo za edinost kristjanov 14. maja 1967, še posebej priporoča obhajanje molitvene osmine od 18. do 25. januarja, če mogoče skupno z drugimi krščanskimi brati.

Delo za obnovitev edinosti je, kakor pravi ta odlok, stvar celotne Cerkve, tako vernikov kakor pastirjev. Ekumenski direktorij pa pravi: »Vsak kristjan ima vedno in povsod v ekumenskem gibanju že delež, čeprav ne živi med oddeljenimi brati, če se le trudi, da vse svoje življenje oblikuje v duhu evangelija.«

Krščanstvo ne more do kraja prepričevalno oznanjati svetu Kristusa, dokler je razprto in needino med seboj, zakaj Kristus je en sam in ne more biti razdeljen. Molitvena osmina vse kristjane zbira okrog božjega Sina in se tako pridružuje Jezusovi prošnji k Očetu: »A ne prosim samo zanje (apostole, učence), ampak tudi za vse tiste, ki bodo po njihovi besedi vame verovali, da bodo vsi eno, kakor ti Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo oni v nama eno, da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jan 17, 20-21Jan 17, 20-21
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

20 A ne prosim samo zanje, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame, 21 da bodo vsi êno, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nama êno, da bo svet veroval, da si me poslal ti. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Te molitve, pridružene molitvi Jezusa samega, so del največjega in najnujnejšega apostolata v našem času.

Dr. Fr. Perko

Vir = Leto svetnikov