častitljivi božji služabnik Placido Cortese – redovnik

Placido s sestro Placido Cortese – manjši brat minorit, duhovnik v baziliki sv. Antona v Padovi, novinar, apostol in mučenec ljubezni.
Rojen: v Cresu, 7. marca 1907
Umrl: v Trstu, novembra 1944
spominski dan: 8. oktober
Cvet na krševitih tleh
Nikola Cortese, eden izmed najlepših cvetov creškega kršja, je bil rojen 7. marca 1907 v mestu Cresu.
Bil je nadebuden deček živahnega značaja, kar so občutili tudi bratje v minoritskem samostanu sv. Frančiška v njegovem rojstnem mestu, s katerimi ga je povezovalo iskreno prijateljstvo.

“Iz mene ste naredili človeka”
V oktobru leta 1920 je vstopil v semenišče, ki je bilo v Camposampieru blizu Padove, kjer je njegova mladost skladno dozorevala, kot je sam izrazil v pismu staršem: “Vi ste v moje srce zasadili milost poklica in iz mene naredili človeka.”
V oktobru leta 1923 je oblekel minoritski habit, sprejel redovniško ime Placido in začel leto noviciata pri baziliki sv. Antona v Padovi.

Placido“Vse do mučeniške smrti, kot mučenci”
Z redovnimi zaobljubami se je posvetil Gospodu in to s tolikim žarom, da je nekoč vzkliknil, da je pripravljen slediti Gospodu “vse do mučeniške smrti, kot mučenci”.
Po končani srednješolski izobrazbi je študiral teologijo v Rimu, spoznaval večno mesto, posebej so ga privlačile katakombe in mučenci.

Novinar kljub proticerkvenemu razpoloženju
Po mašniškem posvečenju 6. julija 1930. leta le začel p. Placido z apostolatom v baziliki sv. Antona v Padovi, decembra leta 1933 pa v milanski župniji sv. Antona in Brezmadežne.
Predstojniki so ga spet poklicali v Padovo in mu zaupali mesto urednika glasnika “Messaggero di S. Antonio”, odgovorno službo apostola tiska v takratnem proticerkvenem času.

“Pastir naših katakomb”
Poleg službe v baziliki je bila njegova pozornost usmerjena v ljubezen, s katero se je posvečal zapuščenim ljudem, ki so bili zaprti v koncentracijskih taboriščih, Judom; po premirju, podpisanem 8. septembra 1943. leta, pa se je s posebno skrbjo posvečal reševanju ujetih vojakov, ki so ga imenovali “pastir naših katakomb”.

Mučenje, smrt in pozabljenje
Zaradi njegovega dotedanjega delovanja sta ga 8. oktobra 1944 ugrabila dva esesovska agenta, prepeljali so ga v Trst, kjer so ga v preiskovalnem zaporu na Trgu Oberdan dolgo mučili in na koncu ubili.
Videti je, da se je za creškim redovnikom za dolgo izgubil vsak spomin, vendar se v zapisih, ki potrjujejo dramatičnost vojnih let, ime p. Placida vedno znova oživlja in obseva tisti čas kot svetilka ljubezni in miru.

PlacidoPrebujeni panj
Na nekem srečanju, na katerem so obujali spomine na strašna leta vojne, je neka žena, ki je govorila s creškim redovnikom malo pred njegovim mučeništvom, posredovala svoje pričevanje o njem. To je bilo 19. aprila 1995.
Tako se je sprožil plaz pričevanj, kot iz čudežno ohranjenega panja. To je omogočilo, da se je v Trstu začel postopek za proglasitev tega Božjega služabnika za blaženega.

Trg Oberdan v Trstu:
v hiši, kjer je gestapovska policija priprla, mučila in ubila p. Placida Corteseja, so aprila leta 2000 postavili spominsko ploščo v večni spomin žrtvam.

Nebeški Oče,
Ti si v času sovraštva in vojne
prebudil ogenj ljubezni
v čistem in plemenitem srcu
svojega služabnika patra Placida Corteseja,
ponižnega in zvestega sina sv. Frančiška.
V zaporu in med mučenji si ga podpiral,
da ni izdal svojih bratov
in si ga pridružil trpljenju svojega Sina.
Pomagaj nam, da nam bo čudoviti zgled
mučenca ljubezni
vlival moč, da bomo vedno dejavni v službi dobrote in miru.
Slava Očetu…

V Družini z dne 11. marca 2001 je Alojz Rebula v članku “Mučenec na obveščevalni niti polkovnika Vauhnika?” opisal glavne značilnosti p. Placida:
20. stoletje je bilo označeno kot stoletje mučencev, krščanskih mučencev obeh barbarstev, ki sta ga pregazila, nacizma in komunizma. Danes prihaja na dan novo ime (zaslugo za to ima tudi naš Ivo Jevnikar), za Slovence tembolj zanimivo, ker gre za našega bližnjega nacionalnega soseda in ker je v njegovo dramatično usodo vpletena vrsta Slovencev.
Minorit Placido Cortese (rojen leta 1907) je bil iz italijanske družine na Cresu, a očitno nihajoče v značilni kvarnerski dvoživosti, če je fant študiral prva šolska leta v hrvaški Ciril-Metodovi šoli, brata pa sta mu bila Mate in Tone. Kot študent v Padovi ni hotel pozabiti hrvaščine, čeprav njegova življenjska silnica ni bila nacionalnost. Živel je od evangeljskega poslanstva, predvsem od ljubezni do bližnjega.
Kot urednik lista “Il Messaggero di Sant Antonio” – Glasnik sv. Antona (naklado mu je dvignil na 900.000 izvodov) je razpredel široko omrežje znanstev, da je lahko med vojno pomagal, kjer je le mogel. Danes še živijo nekateri Slovenci, ki so bili leta 1942 internirani v taborišču Chiesanuova pri Padovi in ki se gotovo spominjajo drobnega, šepajočega redovnika v črnem habitu in z naočniki, ki je pomagal taboriščnikom, kolikor je mogel. Po kapitulaciji Italije 8. septembra se je v kaosu tistih dni njegovi razdajalski vnemi odprlo še širše, tudi nevarno področje: vojni ujetniki, Judje, Čehi, partizani, zavezniški ujetniki, ki jim je pomagal do morja, kjer so jih čakale zavezniške podmornice. Verjetno je obveščevalna nit, ki jo je genialni polkovnik Vauhnik speljal iz Ljubljane prek Trsta, Padove in Milana v Švico, težko obšla protinacističnega in vsestransko obveščenega redovnika. A tudi p. Placido je imel svojega Judeža, intimnega hrvaškega prijatelja, ki ga je 8. oktobra 1944 pripeljal v roke mariborskemu slovenskemu odpadniku in gestapovcu Fritzu Verdniku. Čakalo ga je podzemlje Gestapa na Oberdankovem trgu v Trstu, kjer ga je srečal tudi slikar Mušič.
Najstrašnejše mučenje, od pretepanja do lomljenja prstov, mu ni odprlo ust, da bi izdal svoje sodelavce. Neka gospa se ga spominja, kako ga je slišala polglasno moliti v njegovi celici…

Zaradi opisanih značilnosti, ki so zaznamovali življenje in smrt tega manjšega brata, je tržaška škofija v začetku leta 2002 sprožila postopek za njegovo beatifikacijo.
Vir