Posvetitev lateranske bazilike – spomin

To je Božja hiša – Posvetitev lateranske bazilike 

lateranska bazilika1 Kr 8,22-23.27-301 Kr 8,22-23.27-30
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

22 Nato je Salomon vpričo vsega Izraelovega zbora stopil pred Gospodov oltar, razprostrl roke proti nebu 23 in molil: »Gospod, Izraelov Bog! Ni ga tebi enakega Boga v nebesih gori in na zemlji doli. Zavezo in milost hraniš svojim služabnikom, ki z vsem srcem hodijo pred teboj. 27 Toda ali v resnici prebiva Bog na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal! 28 Vendar se ozri na molitev svojega služabnika in na njegovo prošnjo, Gospod, moj Bog! Poslušaj klic in molitev, ki jo tvoj služabnik pred teboj danes moli! 29 Naj bodo tvoje oči noč in dan odprte nad to hišo, nad mestom, o katerem si obljubil: ‚Ondi bo moje ime.‘ Poslušaj molitev, ki jo bo opravljal na tem mestu tvoj služabnik! 30 Poslušaj prošnjo svojega služabnika in svojega ljudstva Izraela, kakor bodo molili na tem mestu! Poslušaj na mestu, kjer prebivaš, v nebesih, poslušaj in odpuščaj! Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; 1 Pt 2,4-91 Pt 2,4-9
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

4 K njemu, živemu kamnu, ki so ga ljudje zavrgli, pri Bogu pa je izbran in dragocen, pridite 5 in se dajte tudi sami vzidati kot živi kamni v duhovno hišo, za sveto duhovništvo, da boste darovali duhovne daritve, Bogu prijetne po Jezusu Kristusu. 6 Zatorej se bere v pismu: »Glej, polagam na Sionu vogelni kamen, izbran, dragocen, in kdor vanj veruje, ne bo osramočen.« 7 Vam torej, ki verujete, je čast; njim pa, ki ne verujejo: »kamen, ki so ga zidarji zavrgli, ta je postal vogelni kamen« 8 in kamen spotike ter skala pohujšanja. Ob njem se spotikajo, ker niso poslušni besedi; zato so bili tudi določeni. 9 Vi pa ste izvoljen rod, kraljevo duhovništvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo, da bi oznanjali slavna dela njega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč, Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Jn 4,19-24Jn 4,19-24
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

19 Žena mu reče: »Gospod, vidim, da si prerok. 20 Naši očetje so Boga molili na tej gori, a vi govoritie, da je kraj, kjer ga je treba moliti, v Jeruzalemu.« 21 Jezus ji pravi: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste Očeta molili ne na tej gori ne v Jeruzalemu. 22 Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo, kajti zveličanje prihaja od Judov. 23 Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi molivci molili Očeta v duhu in resnici. Zakaj tudi Oče hoče takih molivcev. 24 Bog je duh in, kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin

Danes obhajamo praznik posvetitve rimske cerkve, matere vseh cerkva – lateranske bazilike, ki je bila najprej posvečena presvetemu Odrešeniku, kasneje pa sv. Janezu Krstniku. Zgrajena je bila v 4. stoletju ob lateranski palači, ki je po Konstantinovem miru postala prebivališče papežev. Ta bazilika je bila torej prva rimska katedrala; v njej so se odvijali številni in pomembni ekumenski cerkveni zbori. Posvetitev te bazilike je zaznamovala prehod in izhod krščanske skupnosti iz zaprtosti katakomb v sijaj rimskih bazilik.

Naša pozornost pa se ne izčrpa v spominjanju tega dejstva. Ob posvetitvi lateranske bazilike se vsaka krajevna cerkvena skupnost latinskega obreda, poleg izražanja občestva s Petrovim sedežem, spominja in obhaja praznik posvetitve lastne cerkve, pa naj si bo ta majhna ali velika. Še več, danes se nam ponuja priložnost, da se vprašamo o samem pomenu cerkve, kot sakralne zgradbe.

Kakšen pomen ima posvetitev cerkve in sam njen obstoj kot kultni prostor za bogoslužje in za krščansko duhovnost? Izhajati moramo iz besed današnjega evangelija:

»Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče«.

V Jezusovem času je bilo splošno prepričanje, da naj bi si Bog postavil bivališče samo v Jeruzalemskem templju ( »tam prebiva njegova slava« ), zato ni bilo mogoče darovati žrtev in obhajati praznikov zunaj omenjenega templja. Od tod obvezna romanja za Pasho in druge praznike ter občasna »romanja v tempelj« k molitvi. Jezus želi z gornjimi besedami prekiniti to svojevrstno ozko območje okoli Boga, ki le-tega ugrablja preostalemu svetu. Sam Salomon med je drugim (in to smo slišali v današnjem prvem berilu) ob posvetitvi prvega templja izjavil:

»Mar Bog res more prebivati na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal«.

Jezus uči, da je Božji tempelj predvsem človekovo srce, ki je sprejelo njegovo besedo. Ko govori o sebi in o Očetu, pravi: »Prišla bova k njemu in prebivala pri njem« (Jn 14,23Jn 14,23
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

23 Jezus mu je odgovoril: »Ako me kdo ljubi, bo spolnjeval mojo besedo; in moj Oče ga bo ljubil in prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), Pavel pa piše kristjanom: »Mar ne veste, da ste Božji tempelj?« (1 Kor 3,161 Kor 3,16
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

16 Ali ne veste, da ste božji tempelj in da božji Duh v vas prebiva? Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

Novi Božji tempelj je torej veren človek. Toda kraj Božje in Jezusove navzočnosti je tudi tam, kjer »sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu« (Mt 18,20Mt 18,20
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

20 Kajti kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Drugi vatikanski koncil pride do tega, da ima krščansko družino za »domačo Cerkev« (C 11), kar pomeni mali Božji tempelj, in sicer prav zato, ker je le-ta po milosti zakramenta svetega zakona izbrani kraj, kjer sta »dva ali trije« zbrani v njegovem imenu. Iz kakšnega razloga dajemo kristjani tolikšen pomen cerkvi, če vsakdo od nas lahko časti Očeta v svojem srcu in v domači hiši? Zakaj obveznost, da gremo vsako nedeljo v cerkev? Odgovor je v tem, da nas Jezus Kristus ne odrešuje ločeno drug od drugega; on je prišel, da bi si oblikoval ljudstvo, skupnost ljudi, ki bodo v občestvu z njim in med seboj. Za Božjo navzočnost na zemlji velja, kar Janez pravi o nebeškem Jeruzalemu:

»Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog« (Raz 21,3Raz 21,3
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

3 In slišal sem govoriti močan glas s prestola: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi, prebival bo z njimi; in oni bodo njegovo ljudstvo in Bog sam bo med njimi; Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

To prebivališče sredi svojega ljudstva ima natančno ime: imenuje se »Cerkev«. Ta je kraj njegove navzočnosti na zemlji. Tako razumljena Cerkev se ne enači s krajem ali stavbo, pa čeprav bi bila najsijajnejša gotska katedrala ali celo sama bazilika sv. Janeza v Lateranu. Cerkev je predvsem ljudstvo odrešenih, v kolikor je povezano z Bogom po veri in zakramentih. Sveta zgradba pa je vidno znamenje te univerzalne nevidne resničnosti. To je privilegiran kraj našega srečanja z Bogom, kajti to je kraj, kjer se uresničuje in postaja vidna krščanska skupnost. Ime Cerkev (iz ek-kaleo, kar v grščini pomeni skličem) izhaja prav iz tega dejstva: biti kraj, kjer se zberejo tisti, ki jih »skliče« Bog in Jezus Kristus, kraj sklicanih in občestva. To je privilegiran kraj srečanja z Bogom tudi in predvsem, ker je kraj, kjer odmeva Kristusova beseda in kjer se obhaja evharistija.

Sveti Peter nam v drugem berilu razodeva globok simboličen pomen cerkvene zgradbe: kamni. Kamni, postavljeni drug na drugega v zidovih, ki obkrožajo oltar, je zgovorna podoba nevidnega templja, ki ga sestavljajo živi kamni krščenih, zidanih na izbranem in dragocenem vogelnem kamnu, ki je Jezus Kristus:

»K njemu stopite, k živemu kamnu, ki so ga sicer ljudje zavrgli, a je pri Bogu izbran in dragocen. Saj ste vendar živi kamni. Zato se vgrajujte v duhovno stavbo, tako da boste sveto duhovništvo«.

Sv. Avguštin je o tem spregovoril v naslednji podobi: »Po veri postanejo ljudje razpoložljiv gradbeni material; po krstu in oznanjevanju so kakor stanjšani in zglajeni; a le ko so po ljubezni med seboj združeni, zares postanejo Božja hiša. Če se kamni ne bi med seboj dotikali, če se ne bi ljubili, v to stavbo nihče ne bi vstopil« (Govor 226). Cerkev torej mora biti znamenje medsebojne ljubezni med tistimi, ki lomijo en kruh.

Ob tem se nam ponuja priložnost, da razmislimo tudi o posebnem problemu, ki se tiče naših cerkva. Rečeno je bilo, da daje »strašno pomanjkanje in revnost čuta za sveto, globok pečat modernemu svetu« (Ch. Péguy). Čeprav je torej opešal čut za sveto, je v modernem človeku ostalo domotožje, kajti človek brez Boga ne more, potrebuje nekaj »povsem drugega«. Določeno sredstvo in kraj, kjer bi morala biti omogočena izkušnja svetega, je prav cerkev, kot sveta zgradba. V katoliškem izročilu je klasično besedilo v bogoslužju posvetitve cerkve Jakobov vzklik, ko je v sanjah videl lestev, ki je povezovala nebo in zemljo in angele, ki so po njej hodili gor in dol:

»Kako strah vzbujajoč je ta kraj! To ni nič drugega kakor hiša Božja in vrata nebeška!« (1 Mz 28,171 Mz 28,17
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

17 Poln strahu je dejal: »Kako častitljiv je ta kraj! To ni nič drugega ko hiša božja in to so vrata nebeška!« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

Beseda »strašen« tukaj nima negativnega, ampak pozitiven pomen; pomeni, da zahteva spoštovanje, molk in čaščenje. Cerkev je strašen kraj v pomenu, da je tako različen kraj od ostalih, je kraj, ki je istočasno v svetu in izven njega. Tisto, kar je znotraj njenih zidov, je sveto, kar pa je zunaj, je posvetno – profano, kar dobesedno pomeni »zunaj templja«. Krščanske cerkve so zares templji učlovečenega Boga, templji njega, ki je postal človek, kakor mi; a so zares Božji tempelj. Prav zato, ker gre za tempelj učlovečenega Boga, ki v evharistiji resnično prebiva med nami, je le-ta svet kraj. Koliko ljudi je v preteklosti srečalo Boga preprosto tako, da so stopili v eno od cerkva! Eden od njih je bil pesnik Paul Claudel, ki je ponovno našel vero, ko je nekega dne vstopil v pariško katedralo Notre Dame. »Vsa vera Cerkve – je rekel kasneje – je v tistem trenutku vstopila vame«.

Zato je potrebno ohraniti ali pa povrniti našim cerkvam ozračje molka, spoštovanja in dostojnosti, ki jim gre. Tisto, kar je Jezus rekel o jeruzalemskem templju, velja še veliko bolj za krščanske templje: »Moja hiša je hiša molitve«. Biti moramo pozorni, da ne »onečaščamo« cerkva, da jih ne banaliziramo. Vsaka nepotrebna beseda, ki jo glasno izgovorimo, kakor da bi bili sredi javnega trga, še posebej, če je to med obredi, je žalitev svetosti kraja, zmanjšuje njegovo moč, ki jo ima v omogočanju srečanja z Bogom. Globok molk v trenutkih posvečenja včasih spregovori glasneje, kakor vse besede.

Eden od psalmov čudovito opisuje veselje človeka, ki je ponovno v Gospodovi hiši, gost v njegovem templju. Z njim sklenimo današnje razmišljanje:

»Kako ljuba so tvoja prebivališča, Gospod nad vojskami! … Blagor njim, ki stanujejo v tvoji hiši: še te bodo smeli hvaliti … Da, en dan v tvojih dvorih je boljši kakor tisoč drugih« (Ps 84).

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 397-401. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.