To je Božja hiša – Posvetitev lateranske bazilike
1 Kr 8,22-23.27-30; 1 Pt 2,4-9; Jn 4,19-24
Danes obhajamo praznik posvetitve rimske cerkve, matere vseh cerkva – lateranske bazilike, ki je bila najprej posvečena presvetemu Odrešeniku, kasneje pa sv. Janezu Krstniku. Zgrajena je bila v 4. stoletju ob lateranski palači, ki je po Konstantinovem miru postala prebivališče papežev. Ta bazilika je bila torej prva rimska katedrala; v njej so se odvijali številni in pomembni ekumenski cerkveni zbori. Posvetitev te bazilike je zaznamovala prehod in izhod krščanske skupnosti iz zaprtosti katakomb v sijaj rimskih bazilik.
Naša pozornost pa se ne izčrpa v spominjanju tega dejstva. Ob posvetitvi lateranske bazilike se vsaka krajevna cerkvena skupnost latinskega obreda, poleg izražanja občestva s Petrovim sedežem, spominja in obhaja praznik posvetitve lastne cerkve, pa naj si bo ta majhna ali velika. Še več, danes se nam ponuja priložnost, da se vprašamo o samem pomenu cerkve, kot sakralne zgradbe.
Kakšen pomen ima posvetitev cerkve in sam njen obstoj kot kultni prostor za bogoslužje in za krščansko duhovnost? Izhajati moramo iz besed današnjega evangelija:
»Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče«.
V Jezusovem času je bilo splošno prepričanje, da naj bi si Bog postavil bivališče samo v Jeruzalemskem templju ( »tam prebiva njegova slava« ), zato ni bilo mogoče darovati žrtev in obhajati praznikov zunaj omenjenega templja. Od tod obvezna romanja za Pasho in druge praznike ter občasna »romanja v tempelj« k molitvi. Jezus želi z gornjimi besedami prekiniti to svojevrstno ozko območje okoli Boga, ki le-tega ugrablja preostalemu svetu. Sam Salomon med je drugim (in to smo slišali v današnjem prvem berilu) ob posvetitvi prvega templja izjavil:
»Mar Bog res more prebivati na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal«.
Jezus uči, da je Božji tempelj predvsem človekovo srce, ki je sprejelo njegovo besedo. Ko govori o sebi in o Očetu, pravi: »Prišla bova k njemu in prebivala pri njem« (Jn 14,23), Pavel pa piše kristjanom: »Mar ne veste, da ste Božji tempelj?« (1 Kor 3,16).
Novi Božji tempelj je torej veren človek. Toda kraj Božje in Jezusove navzočnosti je tudi tam, kjer »sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu« (Mt 18,20). Drugi vatikanski koncil pride do tega, da ima krščansko družino za »domačo Cerkev« (C 11), kar pomeni mali Božji tempelj, in sicer prav zato, ker je le-ta po milosti zakramenta svetega zakona izbrani kraj, kjer sta »dva ali trije« zbrani v njegovem imenu. Iz kakšnega razloga dajemo kristjani tolikšen pomen cerkvi, če vsakdo od nas lahko časti Očeta v svojem srcu in v domači hiši? Zakaj obveznost, da gremo vsako nedeljo v cerkev? Odgovor je v tem, da nas Jezus Kristus ne odrešuje ločeno drug od drugega; on je prišel, da bi si oblikoval ljudstvo, skupnost ljudi, ki bodo v občestvu z njim in med seboj. Za Božjo navzočnost na zemlji velja, kar Janez pravi o nebeškem Jeruzalemu:
»Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog« (Raz 21,3).
To prebivališče sredi svojega ljudstva ima natančno ime: imenuje se »Cerkev«. Ta je kraj njegove navzočnosti na zemlji. Tako razumljena Cerkev se ne enači s krajem ali stavbo, pa čeprav bi bila najsijajnejša gotska katedrala ali celo sama bazilika sv. Janeza v Lateranu. Cerkev je predvsem ljudstvo odrešenih, v kolikor je povezano z Bogom po veri in zakramentih. Sveta zgradba pa je vidno znamenje te univerzalne nevidne resničnosti. To je privilegiran kraj našega srečanja z Bogom, kajti to je kraj, kjer se uresničuje in postaja vidna krščanska skupnost. Ime Cerkev (iz ek-kaleo, kar v grščini pomeni skličem) izhaja prav iz tega dejstva: biti kraj, kjer se zberejo tisti, ki jih »skliče« Bog in Jezus Kristus, kraj sklicanih in občestva. To je privilegiran kraj srečanja z Bogom tudi in predvsem, ker je kraj, kjer odmeva Kristusova beseda in kjer se obhaja evharistija.
Sveti Peter nam v drugem berilu razodeva globok simboličen pomen cerkvene zgradbe: kamni. Kamni, postavljeni drug na drugega v zidovih, ki obkrožajo oltar, je zgovorna podoba nevidnega templja, ki ga sestavljajo živi kamni krščenih, zidanih na izbranem in dragocenem vogelnem kamnu, ki je Jezus Kristus:
»K njemu stopite, k živemu kamnu, ki so ga sicer ljudje zavrgli, a je pri Bogu izbran in dragocen. Saj ste vendar živi kamni. Zato se vgrajujte v duhovno stavbo, tako da boste sveto duhovništvo«.
Sv. Avguštin je o tem spregovoril v naslednji podobi: »Po veri postanejo ljudje razpoložljiv gradbeni material; po krstu in oznanjevanju so kakor stanjšani in zglajeni; a le ko so po ljubezni med seboj združeni, zares postanejo Božja hiša. Če se kamni ne bi med seboj dotikali, če se ne bi ljubili, v to stavbo nihče ne bi vstopil« (Govor 226). Cerkev torej mora biti znamenje medsebojne ljubezni med tistimi, ki lomijo en kruh.
Ob tem se nam ponuja priložnost, da razmislimo tudi o posebnem problemu, ki se tiče naših cerkva. Rečeno je bilo, da daje »strašno pomanjkanje in revnost čuta za sveto, globok pečat modernemu svetu« (Ch. Péguy). Čeprav je torej opešal čut za sveto, je v modernem človeku ostalo domotožje, kajti človek brez Boga ne more, potrebuje nekaj »povsem drugega«. Določeno sredstvo in kraj, kjer bi morala biti omogočena izkušnja svetega, je prav cerkev, kot sveta zgradba. V katoliškem izročilu je klasično besedilo v bogoslužju posvetitve cerkve Jakobov vzklik, ko je v sanjah videl lestev, ki je povezovala nebo in zemljo in angele, ki so po njej hodili gor in dol:
»Kako strah vzbujajoč je ta kraj! To ni nič drugega kakor hiša Božja in vrata nebeška!« (1 Mz 28,17).
Beseda »strašen« tukaj nima negativnega, ampak pozitiven pomen; pomeni, da zahteva spoštovanje, molk in čaščenje. Cerkev je strašen kraj v pomenu, da je tako različen kraj od ostalih, je kraj, ki je istočasno v svetu in izven njega. Tisto, kar je znotraj njenih zidov, je sveto, kar pa je zunaj, je posvetno – profano, kar dobesedno pomeni »zunaj templja«. Krščanske cerkve so zares templji učlovečenega Boga, templji njega, ki je postal človek, kakor mi; a so zares Božji tempelj. Prav zato, ker gre za tempelj učlovečenega Boga, ki v evharistiji resnično prebiva med nami, je le-ta svet kraj. Koliko ljudi je v preteklosti srečalo Boga preprosto tako, da so stopili v eno od cerkva! Eden od njih je bil pesnik Paul Claudel, ki je ponovno našel vero, ko je nekega dne vstopil v pariško katedralo Notre Dame. »Vsa vera Cerkve – je rekel kasneje – je v tistem trenutku vstopila vame«.
Zato je potrebno ohraniti ali pa povrniti našim cerkvam ozračje molka, spoštovanja in dostojnosti, ki jim gre. Tisto, kar je Jezus rekel o jeruzalemskem templju, velja še veliko bolj za krščanske templje: »Moja hiša je hiša molitve«. Biti moramo pozorni, da ne »onečaščamo« cerkva, da jih ne banaliziramo. Vsaka nepotrebna beseda, ki jo glasno izgovorimo, kakor da bi bili sredi javnega trga, še posebej, če je to med obredi, je žalitev svetosti kraja, zmanjšuje njegovo moč, ki jo ima v omogočanju srečanja z Bogom. Globok molk v trenutkih posvečenja včasih spregovori glasneje, kakor vse besede.
Eden od psalmov čudovito opisuje veselje človeka, ki je ponovno v Gospodovi hiši, gost v njegovem templju. Z njim sklenimo današnje razmišljanje:
»Kako ljuba so tvoja prebivališča, Gospod nad vojskami! … Blagor njim, ki stanujejo v tvoji hiši: še te bodo smeli hvaliti … Da, en dan v tvojih dvorih je boljši kakor tisoč drugih« (Ps 84).
Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 397-401. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.
Praznik posvetitve Lateranske bazilike, ki jo je zgradil cesar Konstantin v čast Kristusu Odrešeniku, kot sedež rimskih škofov, katere letna slovesnost je v vsej latinski Cerkvi znamenje ljubezni in edinosti z rimskim papežem.
Vir