Povišanje svetega križa – praznik

Povišanje svetega križa - praznikMed najbolj dragocenimi relikvijami, ki jih kristjani že od vsega začetka spoštljivo častimo, so prav gotovo ostanki križa, na katerem je umrl naš Zveličar. Celih tristo let po Jezusovi smrti je bil njegov grob zasut, križ pa zakopan globoko v zemljo. Sveti kraji so bili oskrunjeni, pogani so na Kalvariji postavili oltar svojim malikom. Potem pa, ko je cesar Konstantin dal kristjanom svobodo, je njegova mati cesarica Helena poromala v Jeruzalem, da bi počastila svete kraje. Dala je očistiti Kalvarijo in kopati tam, kjer je moral biti Jezusov grob in križ. Oboje so res našli, Konstantin pa je dal tam sezidati cerkvi Kristusovega vstajenja in cerkev sv. križa (ali božjega groba). 14. septembra so tam prvič izpostavili relikvijo svetega križa v slovesno češčenje. Od takrat dalje so vsako leto na ta dan praznovali »povišanje svetega križa«. Večje ali manjše delce križa so nato raznesli po vsem krščanskem svetu, medtem ko je bil ostanek križa v Jeruzalemu po raznih bitkah in pripetljajih leta 1187 dokončno izgubljen.

»Obhajamo praznik križa, po katerem so bile pregnane sile teme in se je na njih mesto vrnila luč. Koliko vredna in kako mogočna je posest križa; kdor ga ima, je našel zaklad. Zaklad imenujem to, kar je po imenu in zares izmed vseh dobrin najlepše in najdragocenejše. Če ne bi bilo križa, nanj ne bi bil pribit Kristus. Če ne bi bilo križa, nanj ne bi bilo pribito življenje. Če življenje ne bi bilo nanj pribito, iz Jezusove strani ne bi začeli izvirati studenci nesmrtnosti, kri in voda, ki očiščujeta svet …Če ne bi bilo križa, smrt ne bi bila poteptana in podzemlje ne bi izpustilo iz krempljev svojega plena. Zato je križ velika in dragocena stvar … Križ je povišanje Kristusa. Prisluhni, kaj o tem pravi on sam: ‘In jaz bom, ko bom z zemlje povišan, vse pritegnil k sebi.’ Spoznaj torej, da je bil križ za Kristusa poveličanje in povišanje.«
(sv. Andrej s Krete)

»Moj Jezus, tvoj križ je prevelik za naša slabotna ramena; mi ne moremo toliko darovati tvoji ljubezni; vendar pa sprejmi, o Jezus, daritev našega trpljenja, in nam dovoli, da se pridružimo tebi v bolečinah tvojega trpljenja. Moj Jezus, daj da bom imel v vsem svojem življenju svoj križ kot zastavo tvoje svete ljubezni, kot poroštvo tvoje dobrohotnosti, in da bom živel življenje milosti, ko bom svetu odmrl in mu bom križan.«
(Jožef Canovai)

»Če bi hotel povzeti vse knjige sveta v eno samo knjigo in vse strani te knjige na eno samo stran in vse besede te strani v eno samo besedo, bi se ta morala glasiti: Križani!«
(Bossuet)

»Na cesti, po kateri morate iti, stoji križ. Toda v križu je resnica o življenju na zemlji, o zgodovini. Križ stoji za vsak greh in za vsako stisko, za sramoto in veličastvo, za zmago ponižanih. In če bi tudi hoteli iti mimo, ne da bi se ozrli nanj, se boste najprej zunaj na svoji cesti vendarle spet srečali s križem. Samo da ga morda tedaj ne boste spoznali. Vaši načrti bodo prekrižani; na tem ali onem mestu boste doživeli polom kakor mogočneži iz časa pred vami in, kakor oni niso razumeli, morda tudi vi ne boste razumeli, da je zakon križa tisti, ki napravlja, da vam načrti spodlete: volja, ki se upogne, se zlomi. Tisti pa, ki ne priznajo greha, tudi ne bodo našli milosti. Bog pozna zakon vašega začetka, in vsa vaša pot bo blagoslovljena!«
(R. Schneider)
Vir

Kako je prišlo do praznika

Veliki govornik Bossuet je dejal: »Če bi hotel povzeti vse knjige sveta v eno samo knjigo in vse strani te knjige na eno samo stran in vse besede te strani v eno samo besedo, bi se morala glasiti: Križani!« Na tega Križanega, ki je obenem za vekomaj poveličan, pa kaže podoba svetega križa. Križ je kristjanu »živa, pretresljiva povest o trpljenju in poveličanju Gospodovem. Vidno znamenje je ponižanja in slavne zmage Odrešenika« (Fr. Ušeničnik). Že sv. Pavlu pomeni križ kratek, vsebinsko zelo bogat izraz za odrešenje, ki se je izvršilo s Kristusovo smrtjo in vstajenjem (1 Kor 1, 17; Gal 5, 11; 6, 12. 14; Flp 3, 18; prim. l Kor 1, 23 s; 2, 2: Gal 3, 1). Znani ekseget H. Schiler, ki je l. 1953 iz protestantizma prestopil v katoliško Cerkev, pravi, da je po gledanju sv. Pavla križ »ideogram za odrešenjsko dogajanje«.

Razumljivo je torej, zakaj Cerkev med vsemi svetimi podobami podobo sv. križa najbolj časti; posebno še časti relikvije resničnega Gospodovega križa.

Uvedba praznika povišanja sv. križa se nanaša na ostanke pravega Kristusovega križa, ki ga je, kakor trdijo poročila – po trditvi nekaterih strokovnjakov zgodovinsko zanesljiva, po drugih pa legendarna -, našla sv. Helena, mati cesarja Konstantina. Skoraj tristo let po smrti našega Gospoda je bil njegov grob na Kalvariji zasut in križ zakopan globoko v zemljo. Ko je cesar Konstantin po zmagi nad Maksencijem dal kristjanom svobodo, je cesarjeva mati prišla v Jeruzalem, da bi tu počastila svete kraje, kjer je Odrešenik trpel in umrl. A ti kraji so bili oskrunjeni. Pogani so bili na Kalvariji postavili oltar svojim malikom. Helena je dala očistiti kraj in kopati tam, kjer je moral biti Gospodov grob in križ. Razkrili so grob in našli križ, na katerem je Jezus umrl. Konstantin je nad Gospodovim grobom dal sezidati cerkev Kristusovega vstajenja (Anastasis) in cerkev sv. križa (Martyrion ali ad Crucem) ali božjega groba, kakor navadno pravimo. Cerkvi so med seboj povezali z dvorom in stebriščem. Posvečeni sta bili 13. septembra 335. V veličastni cerkvi božjega groba, izredno bogato okrašeni, so naslednji dan, to je 14. septembra, prvič relikvijo sv. križa izpostavili v slovesno počeščenje. Od tedaj naprej so vsako leto na ta dan praznovali »povišanje sv. križa«. Tako je posvečenje dvojne konstantinske cerkve skupaj z izpostavitvijo ostankov Jezusovega križa bilo povod za najstarejši praznik v čast sv. križu in morda tudi izhodiščna točka za razne legende o križu, ki so se kmalu potem začele širiti.

V cerkvi božjega groba je bil, kakor smo omenili, shranjen samo del relikvij sv. križa. Takoj po najdenju so bili namreč večji in manjši delčki križa kot relikvije oddani imenitnejšim cerkvam in posameznim osebam, kakor nam spričuje sv. Ciril Jeruzalemski (u. 386) v svojih katehezah, ki jih je imel l. 348 ali 350. Isto nam pričajo severnoafriški napisi in sv. Janez Krizostom (u. 407). O najdenju križa samem pa izrečno poroča šele sv. Ambrozij v svojem govoru ob smrti cesarja Teodozija l. 395. Da je Kristusov križ našla prav cesarica Helena, ko je dala kopati na Kalvariji in v bližnji okolici, poroča razen sv. Ambrozija tudi sveti Pavlin iz Nole (u. 431). Velik kos sv. križa je že takoj po najdenju prišel v Carigrad, delčki pa so bili prineseni tudi v Rim pod papežem Silvestrom (314-315) in shranjeni v baziliki »sv. križa v Jeruzalemu« (S. Croce in Gerusalemme), ki jo je iz svetne bazilike dala v bogoslužni prostor spremeniti cesarica Helena.

Praznik povišanja sv. križa, povezan z obletnico posvetitve cerkve božjega groba v Jeruzalemu, so kmalu začeli praznovati tudi v Carigradu. V Rimu ga je uvedel Gregor Veliki (u. 604). Gotovo je, da najdemo »povišanje križa« (exaltatio crucis) kot praznik že vsaj pod papežem Sergijem ok. 690, v liturgičnih knjigah pa je označen že ok. 650, vendar z imenom »dan križa« (dies crucis). Pozornost zbuja dejstvo, da je postavljen v odnos do praznika Gospodovega spremenjenja, ki ga še danes obhajamo natančno 40 dni prej (podobno kakor postni čas traja 40 dni: število 40 je simbol priprave na bistveno važne odrešenjske dogodke!). Posebno slovesno so praznik povišanja sv. križa obhajali v Jeruzalemu. Romarica Aetheria, ki se je okrog l. 385 mudila v Palestini, nam pripoveduje, koliko pobožnih vernikov se je ob koncu 4. stoletja za praznike zgrinjalo v Jeruzalem. Za obletnico posvečenja bazilike božjega groba, 14. septembra, so že več dni prej prihajale množice redovnikov, duhovnikov in neduhovnikov iz Mezopotamije, Sirije, Egipta, Tebaide, iz vseh krajev in dežel. Škofov, če jih je bilo malo, je bilo nad 40 ali 50. Kdor bi bil lahko prišel, pa ni prišel, se mu je zdelo, da je hudo grešil.

Liturgično češčenje križa je bilo in je ostalo od 4. stoletja naprej v bogoslužju trdno zakoreninjeno. Posebej se je že v 4. stol. češčenje relikvij sv. križa razširilo daleč naokoli po rimski državi. V Jeruzalemu samem je postalo zaradi izgube križa v vojnih zmedah 614 češčenje pravega križa nemogoče. Ko pa je bizantinski cesar Heraklij l. 628 premagal Perzijce, ki so bili odnesli križ, je relikvijo sv. križa dobil nazaj. To se je zgodilo 3. maja; tega dne je bil križ spet postavljen na prvotni kraj in bil deležen češčenja; posebnega praznika za ta dan (3. maj) pa potem v Jeruzalemu samem niso praznovali, ampak so se »najdenja sv. križa« spominjali skupaj s praznikom posvečenja dvojne konstantinske bazilike, ki je bil hkrati praznik »povišanja sv. križa«, to je 13. in 14. septembra. Pač pa v galikanskem obredu od 8. stoletja naprej najdemo praznik »najdenja sv. križa«, obhajan 3. maja (dan, ko je cesar Heraklij dobil križ nazaj, tako da dejansko ne gre ravno za »najdenje«, ampak za ponovno pridobitev križa). Ta datum, 3. maj, je bil okrog l. 800 sprejet tudi v Rimu, kjer so »povišanje sv. križa« (ponovno najdenje) vsekakor obhajali že prej, a ne na 3. maj (LThk VI2, 614). Ta na 3. maj obhajani praznik je bil l. 1960 za latinski obred odpravljen.

Križ, ki ga je cesar Heraklij dobil od poganskih Perzijcev nazaj, je bil v bitki pri Hattinu v Galileji 1187 dokončno izgubljen, potem ko ga je betlehemski škof še nosil v bitki. Že v 8. stoletju pa je znani liturgist Amalarij iz Metza izrečno opozarjal, da za češčenje sv. križa pravzaprav ni treba nikakršnih relikvij; sicer bi jih radi imeli po vseh cerkvah in bi jih še posebno častili – toda tudi tako ne manjka »moči sv. križa v križih, ki so narejeni podobno kakor Gospodov križ«.

Smisel češčenja sv. Križa

Praznik povišanja svetega križa nam je vzpodbuda, naj z globoko, iskreno vero častimo podobo križa. V vsaki krsčanski hiši naj bi na vidnem, dostojnem mestu bila podoba križanega Kristusa, razpelo, in naj bi nas spominjala na najvažnejši dogodek vse človeške zgodovine. Naj bi nam križ vsak dan znova, posebej še ob važnih trenutkih življenja, ob bridkih preskušnjah in odločilnih korakih nasproti nejasni prihodnosti, glasno govoril o božji ljubezni, ki se je v Križanem sklonila v globino človeškega trpljenja in prinesla odrešenje – ne sicer na tak način, da bi nam trpljenje na zemlji odvzela, pač pa s tem, da je naše trpljenje spremenila v nekaj čisto drugega, kakor je samo po sebi: v pot k poveličanju s Kristusom.

Križ je resnično v središču naše vere. Vendar pa samo tak križ, ki je že obsijan z zarjo velikonočnega jutra, z zmagoslavjem Kristusovega vstajenja. Tako je treba razumeti stari izrek: »In cruce salus!«, v križu je rešitev, je odrešenje, je zveličanje! Cerkveni očetje, posebno izrazito sv. Ciril Aleksandrijski (u. 444), pogosto govorijo o »timios stauros« (= slavni, češčenja vredni križ). Kristusova smrt, ki se je tako rekoč prelila v vstajenje, je namreč za človeštvo vir življenja in zmaga nad silami zla, zmaga, ki je bila pridobljena že na križu, ki pa jo je potem Kristusovo vstajenje javno, nekako »uradno« razglasilo pred očmi verujočih. Na (ali ob) vseh oltarjih (ki tudi že sami na sebi predstavljajo Kristusov križ), kjer se ponavzočuje Kristusova smrtna žrtev (v zvezi z navzočnostjo poveličanega Kristusa se ponavzočuje tudi njegovo vstajenje), stoji pred našimi pogledi križ, znamenje istovetnosti med kalvarijsko in mašno daritvijo. Kot »vexilla regis« (kraljevska zastava), kot znamenje odrešenja ga kristjani nameščajo na stolpe in na gore, ob poljskih potih in v gozdovih, na pokopališčih in v stanovanjih. Podoba križa naj bi glasno govorila srcu verujočih, da bi vsakdo izmed njih mogel ponavljati za sv. Pavlom: »Živim v veri v Sina božjega, ki me je vzljubil in zame dal samega sebe« (Gal 2, 20); in da bi, predvsem s svojim življenjem, pričeval za Kristusovo in Očetovo odrešujočo ljubezen do vseh ljudi, posebno do ubogih in trpečih (prim. Mt 5, 3-12), Ko smo pri krstu postali kristjani, smo kot prvo versko znamenje prejeli znamenje križa. Naše čelo in naše srce, to se pravi ves človek, je bil s tem zapečaten.

Zato smo prejeli pečat Kristusovega križa, ker je rečeno, da smo bili »krščeni (tj. pokopani, potopljeni) v Kristusovo smrt« (Rimlj 6, 3). In sicer se to zgodi zaradi tega, da bi bili z Očetovo močjo in slavo obujeni od mrtvih in bi živeli novo življenje. S Kristusom križani naj bi se »zrasli z njegovim vstajenjem«. Kristusov križ je sicer najprej simbol trpljenja, vendar pa ni znamenje brezuspešnega propada. Kalvarija ni tragična katastrofa največje ljubezni sveta, kar jih je kdaj bilo. Kristusov križ ni božji polom glede grešne stvari. Križani je namreč vstal. Kristus živi poveličan – zato, da bi svoje brate, vse ljudi, ki se z dejavno vero in z zakramenti vcepljajo vanj, napravljal deležne svojega poveličanega življenja, ki ga je s trpljenjem in smrtjo zaslužil za svojo človeško naravo, a hkrati s tem tudi za vse človeštvo.

Krščanska govorica imenuje križ v jeziku sv. pisma, liturgije in cerkvenih očetov »drevo življenja«, »kraljevski prestol, »les veselja«, »lestev življenja«, »temelj vere«, »most in ladjo« v smeri k obrežju prave, božje domovine, »palico vseh romarjev«, »ključ do nebes«, znamenje Sina človekovega ob njegovem drugem prihodu.

Naša pritrditev križu nam torej pove tole: Ne morem obiti križa v njegovih tisočerih globinah in višinah in ga ne morem preskočiti. Moram na Kalvarijo. Moram sprejemati naše trpljenje. (Prim. Mt 16, 24-27; Mr 8, 34-38; Lk 9, 23-26; Jan 12, 24-27). A če kljub temu obstoji – med solzami – pristno in resnično osrečujoče veselje na tej naši zemlji, tedaj je to zaradi tega, ker moremo v zvezi s Kristusovim križem najti smisel in blagoslov v svojem križu. Beg pred križem pa ljudi nikoli ne napravlja zares veselih, medtem ko bo Bog vsak naš križ, ki ga potrpežljivo nosimo za Kristusom, in vsako našo žalost, ki smo jo potopili v Kristusovo Srce, spremenil v veselje in obrisal ob koncu zgodovine vse solze.

Že nekdaj, danes pa najbrž še posebno pogosto nastopa ugovor: »Ali pa ni češčenje križa in vse, kar je s tem v bližnji ali daljni zvezi, le zunanjost in formalizem, ki gre mimo jedra prave vernosti? In kaj če so kristjani kdaj častili nepristne relikvije Jezusovega križa?« – V odgovoru na pomisleke se ne bomo ustavljali ob dejstvu, da je človek »duh v telesu« in da torej tudi za najbolj duhovne dejavnosti potrebuje zunanjih, vidnih, čutno zaznatnih opor in simbolov, zlasti še kot bitje, ki je »do globin svoje narave družbeno bitje in brez odnosov do drugih ne more ne živeti ne razvijati svojih darov« (CS 12, 4) – z drugimi pa moremo prihajati v notranji stik le s pomočjo čutom dostopnih znamenj. Razlikovati moramo češčenje relikvij (npr. ostankov pravega Jezusovega križa) in češčenje podob, med katere spada pravzaprav tudi razpelo. Kristusove relikvije se imenujejo delci Kristusove človeške narave, ki niso več zedinjeni z drugo božjo osebo, npr. ostanki krvi na mučilnem orodju (seveda je vprašanje, ali takšni ostanki res kje obstoje), nato križ in drugo mučilno orodje, ki se je dotikalo Gospodovega telesa ali bilo oškropljeno z njegovo krvjo, pa tudi obleka in prti, v katere je bilo njegovo telo zavito pri pokopu.

Ali pa so res kje ohranjene takšne pristne relikvije (npr. tunika v Trierju, prt – sindon – v Turinu, ostanki res Jezusovega križa)? Sv. Tomaž Akvinski se nikakor ni upal odgovoriti pritrdilno. Cerkveno učiteljstvo pa se glede pristnosti ni nikoli izjavilo. Omejilo se je na izjavo, da gre podobam Kristusa, Marije, angelov in svetnikov češčenje; pa tudi da gre češčenje relikvijam. Obenem pa Cerkev uči, da se tista čast, ki jo izkazujemo takšnim predmetom, bodisi podobam bodisi relikvijam, v resnici nanaša vselej na osebe, ki jih ti predmeti predstavljajo oziroma so bili z njimi v zvezi. – Pravemu Gospodovemu križu, ki je bil orodje Kristusovega trpljenja, gre češčenje iz dveh razlogov: najprej zato, ker se ga je dotikalo Kristusovo telo in je bil orošen z njegovo krvjo; drugič zaradi tega, ker s svojo obliko predstavlja Njega, ki je z razprostrtimi rokami visel na križu. Drugim, iz lesa ali kovine ali druge primerne snovi narejenim križem, ki hočejo veljati za Jezusov križ, pa gre isto češčenje, toda samo iz drugega od pravkar navedenih razlogov: zaradi tega, ker s svojo obliko predstavlja na križu trpečega Kristusa.

Predvsem je z vso močjo treba poudariti, da se v nobenem primeru češčenje ne ustavlja pri predmetu samem, npr. pri križu, pa naj bi bil tudi relikvija, tj. ostanek prav tistega križa, na katerem je visel Kristus na Kalvariji – vselej se to češčenje nanaša na osebo samo. Zato navsezadnje le ni tako usodno, če verniki kdaj časte tudi nepristne relikvije, saj se njihovo češčenje, če se le ravnajo po nauku Cerkve, sploh ne sme ustaviti ob relikvijah samih. Ako bi vse češčenje, izkazovano podobam in relikvijam, ne šlo navsezadnje pravzaprav samo osebam, končno edinole Bogu, bi Cerkev nikoli ne dopustila in ne bi smela dopustiti, da bi ljudje izkazovali češčenje dvomnim ali celo z gotovostjo nepristnim relikvijam.

Na praznik povišanja sv. križa dvigamo duha k Njemu, ki je dejal: »Ko bom povzdignjen (izvirnik ima tu izraz ,povišan, prav istega kakor pri ,povišanju’ križa!) z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« Evangelist pristavlja: »To pa je (Jezus) govoril, da je označil, kakšne smrti mu je bilo treba umreti« (Jan 12, 32. 33).

Tudi naše »povišanje« se uresničuje po poti križa. Pesnik in mislec R. Schneider pravi: »Na cesti, po kateri morate iti, stoji križ. Toda v križu je resnica o življenju na zemlji, o zgodovini. Križ stoji za vsak greh in za vsako stisko, za sramoto in veličastvo, za zmago ponižanih. In če bi tudi hoteli hiteti mimo, ne da bi se ozrli nanj, se boste naprej zunaj na svoji cesti vendarle spet srečali s križem. Samo da ga morda tedaj ne boste spoznali. Vaši načrti bodo prekrižani; na tem ali onem mestu boste doživeli polom kakor mogočneži iz časov pred vami in, kakor oni niso razumeli, morda tudi vi ne boste razumeli, da je zakon križa tisti, ki napravlja, da vam načrti spodlete: volja, ki se upogne, se zlomi. Tisti pa, ki ne priznajo greha, tudi ne bodo našli milosti. Bog pozna zakon vašega začetka, in vsa vaša pot bo blagoslovljena!«

Kristjan ne sme pozabiti na Gospodove besede: »Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove samemu sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Zakaj kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil. Kdor pa svoje življenje zavoljo mene izgubi, ga bo našel« (Mt 16, 24. 25).

Anton Strle
Vir = Leto svetnikov

 

Cerkev danes obhaja praznik Povišanja svetega Križa, ki nas, kot je včeraj dejal sveti oče Benedikt XVI., nagovarja, naj za svojo vero pričujemo s ponižnim življenjem in služenjem, pripravljeni žrtvovati svoje življenje, da bi ostali zvesti evangeliju ljubezni in resnice. Papež sicer večkrat ponavlja, da mora biti križ središče kristjanovega življenja. Znamenje križa je svojstvena sinteza naše vere, saj nam govori, kako nas je Bog ljubil in kako je ljubezen vedno močnejša od smrti, je lani ob tem prazniku dejal sveti oče, ki je takrat bil na romanju v Marijinem svetišču v Lurdu, kjer Marija kristjane vabi, naj se ozrejo v Jezusov križ, da bi našli vrelec življenja in izvir odrešenja. Podobno pravi tudi sveti Avguštin, ki je zapisal, da če želimo po grehu ozdraveti, morajo oči upreti v križanega Jezusa Kristusa.
Cerkev je po papeževih besedah ob prazniku Povišanja svetega križa povabljena, da ponosno poviša ta križ, da bi svet lahko videl, kaj je dosegla in do kod je prišla ljubezen Križanega do ljudi. Zato je znamenje križa, pravi Benedikt XVI., temeljna gesta kristjanove molitve. S tem ko se pokrižamo oznanjamo vidni in javni da Njemu, ki je umrl in vstal za nas, Bogu, ki je v ponižnosti in šibkosti Vsemogočni, ki je močnejši od vseh vladarstev in od vsega uma sveta. Sveti oče zato poudarja, da je nošenje križa zato čudovita stvar. Kdor ga nosi, nosi zaklad, je nekoč dejal sveti Andrej s Krete. Vendar svet križ pojmuje kot sramoto ali kot sramotne vislice. Papež pa pojasnjuje, kristjani ne poveličujejo kakršnega koli križa, marveč Križ, ki ga je s svojo daritvijo posvetil Jezus Kristus, tisti Križ, ki je sad in priča neskončne ljubezni. Kristus je na križu prelil vso svojo kri, da bi človeštvo osvobodil suženjstva greha in smrti. Zato je križ iz znamenja prekletstva postal znamenje blagoslova, od znamenja smrti je prešel v znamenje zmage Ljubezni, ki zmore premagati sovraštvo in nasilje ter rojeva večno življenje, je septembra leta 2006 poudaril sveti oče, ki večkrat izpostavlja tudi trdno vez med skrivnostjo križa in evharistijo. Evharistija, pravi, je skrivnost smrti in slave, tako kot križ, ki ni nek dogodek, temveč prehod k tistemu, v kar je Kristus vstopil v svoji slavi in je, s tem ko je premagal sleherno sovraštvo, spravil celotno človeštvo.
Duhovno združeni z žalostno Materjo Božjo obnovimo tudi mi naš da Bogu, ki je, da bi nas odrešil, izbral križev pot. Pomagaj nam, Marija, da bomo vsak dan vzeli svoj križ na svoje rame in da bomo zvesto sledili Jezusu na poti pokorščine, žrtvovanja in ljubezni.
Vir

 

“Čaščenje svetega Gospodovega križa – pravi vladika UGKC metropolit Šeptitsky v svoji poslanici o svetem križu – to je eden od najpomembnejših strani čaščenja Boga-Človeka … Znamenje svetega križa, delanje na sebi, je eden od najstarejših tradicij kristjanov”.
Sveti križ je večno živi simbol neskončne Božje ljubezni za nas grešnike, simbol Kristusove daritve, simbol našega zveličanje in odrešenja, je simbol Kristusove zmage nad smrtjo in hudičem. Dajanje čast svetemu Križu, bomo dali čast Kristusove daritve, trpljenja in smrti. S križanjem na sebi v znamenje križa, mi vsakič priznamo svojo vero v našega Odrešenika.
Vzhodna Cerkev tako zelo spoštuje sveti Križ, da so ustanovljeni v njegovo čast številni prazniki v letu. Največji praznik v čast svetega Gospodovega križa – je praznik Povišanje sveta in Dajalca življenja Križa. Torej, poglejmo na zgodovino njegovega ustanavljanja in različnih obredov povišanja.
Zgodovina ustanovitve praznika
Praznik povišanja križa pripada k zelo starim praznikom, ampak kot zgodovina odkritja Svetega Križa, tako je tudi zgodovina praznika prekrita s tančico različnih legend, in jih je težko razlikovati od zgodovinske resničnosti od običajnih legend.
Poleg tega je treba opozoriti, da pri praznovanju tega praznika ne gre za redna čaščenja-čaščenje svetega Križa, ki je v nedeljskem Čaščenju križa. To je vprašanje, o vsebini praznika in kaj pove samo ime praznika; Povzdignjenje pomeni Povišanje, t.j. ločen slovesni obred čaščenja in častitev Svetega Križa.
Zgodovinarji Vzhodne Cerkve se na splošno strinjajo, da sta prva dva dogodka prispevala k temu prazniku: iskanje svetega Križa v IV.stoletju, in njegove vrnitve iz Perzijskega ujetništva v VII.stoletju.
Vzpostavitev praznika za Poveličanje je bil izdan že pred ugotovitvijo svetega križa iz lesa, na katerem je umrl Jezus Kristus. Krščanska tradicija nam je dala več različnih legend o iskanju svetega Križa, od tega jih največ tri pripisujejo sveti Heleni († K. 330), materi cesarja Konstantina Velikega. Iskanje svetega Križa je bilo v letu 326.
Zgodovinarji, ki omenjajo iskanje svetega Križa, ne pove ničesar o njegovem prvem povzdignjenju takoj po ugotovitvi, kar nam pove pobožna tradicija. Grška Cerkev obhaja spomin iskanja svetega Križa dne 6.marca. Ta cerkveni praznik je v Prologu ima naslov: “Ugotavljanje Resničnega Križa, ki ga je našla blažena Helena”. Latinska Cerkev praznuje ta dogodek na 3.maj, vendar pri reformi praznikov pod papežem Janezom XXIII leta 1960, se je ta praznik odstranil iz cerkvenega koledarja.
Prvi začetek praznika Poveličevanja je bil dan ob posvetitvi cerkve Gospodovega Vstajenja, ki jo je zgradil sveti Konstantin Veliki na Golgoti v Jeruzalemu. To je bila zelo slovesna posvetitev za episkalnega škofa Makarija v Jeruzalemu, dne 13.septembra 335. Dan po posvetitvi cerkve, je bilo veliko povzdignjenje ponovno odkritega svetega križa iz lesa. Med povzdigovanjem ne ljudstvo večkrat prosilo: “Gospod, usmili se”. Ker Vzhodna Cerkev vsako leto praznuje spomin na posvetitev cerkve Gospodovega Vstajenja 13. septembra, in pa praznik poveličevanja Svetega Križa 14.septembra.
Drugi pomemben dogodek, ki ima skupno za praznik Poveličanja na Vzhodu in Zahodu, je vrnitev svetega Gospodovega križa iz Perzijskega ujetništva. Perzijski kralj Hozroy je leta 614 osvojil Jeruzalem, in odnesel Gospodov križ v svojo prestolnico Ktesifon. Štirinajst let pozneje je cesar Heraklej (610-641) po zmagi nad Perzijci, pokazal sveti Križ, in ga pripeljal v Jeruzalem, kjer je 14.septembra potekala že drugo slovesno povišanje-poveličevanje svetega Križa. Zdaj ima praznik naslov “Vesoljni – je univerzalen – Povišanje Resničnega in Življenjedajalnega Križa”. Ker je praznik Poveličanje spomin na Kristusovo križanje in smrt, in je bil enak Velikemu petku, je od nekdaj Cerkev odredila na ta dan, da spoštujejo strogi post.
Poveličevanje pripada k 12-im velikim praznikom naše Cerkve, in ima en dan pred-in 7 dni popraznika. Sobota in nedelja, pred in po Povzdignjenjem, imajo naziv sobota in nedelja pred in po Povzdignjenjem, saj v teh dneh Apostol in Evangelij govori o svetem Križu.
Na praznik Povzdignjenja, naša Cerkev izreka čast svetemu Križu še na Križočaščenjsko nedeljo. Na ta dan, kot je na Povzdignjenje, zjutraj je izpostavljen križ in ga častijo, vendar brez obredov povzdignjenja – rasti, kar je le za praznik Povzdignjenja.
Na dan 7.maja se Vzhodna Cerkev spominja “Yavlinnya znamenja Pravega križa v nebesih v Jeruzalemu”. Po mnenju Svetega Cirila Jeruzalemskega leta 351, v času Binkošti v nebesih, je sveti križ, segal od Golgote do Oljske gore.
V našem cerkvenem koledarju je še praznik na dan 1.avgusta “Prenašanje križa”, pohod ali procesija z kosi križa, ki se je na ta dan v procesiji preselil iz kraljeve palače v Carigradu do cerkve svete Sofije. To je bilo ločeno čaščenje Križa, tako kot na Križečaščenjsko nedeljo. Začenjajoč od 1.avgusta, skozi dva tedna, vsak dan so les svetega Križa nosili po mestu, da so njega posvetili in preprečevali vse vrste bolezni. Ta praznik je bil določen v Carigradu v IX.stoletju, zaradi različnih bolezni in kužnih bolezni, ki so se običajno pojavljale v avgustu.
Obredi povzdignjenja-povišanje svetega Križa
Posebnost praznika Povzdignjenja – svečano javno čaščenje svetega križa z ločenim obredom povzdignjenja v dopoldanskem času praznika. Že stoletja v Vzhodni Cerkvi se opredeljujejo z različnimi obredi povzdignjenja svetega Križa. Tukaj bomo omenili nekatere od njih, in njihove pomembne trenutke.
1.Obredi svetega Atanazija na Atosu
Posnema Apostole iz samostana iz X-XI.stoletja. Ta obred je zelo preprost. Patriarh, stoji na ambonu – v tem času so še stali amboni sredi cerkve – predstavi sveti križ z petjem ljudstvu “Gospod, usmili se”. Po tem bere peti (5) tropar: »Reši, Gospod, Svoje ljudstvo”, “Resnični križ tvoje dobrote” – tropar predpraznika, “Токмо водрузися древо креста твоєго ” in “Днесь пророческоє ісполняється ” – oba troparja z jutranjimi spevi na praznik “Vstopanje na križ”.
2.Obredi gore Sinaj
To se nahaja v Sinajskem kanonu iz X.stoletja, in se nadaljuje tako: najprej pojejo Peti (5) tropar, potem na ambon pride nadškof, vzame sveti križ, usmerjen proti vzhodu, naredi z njim trikrat križno znamenje in tiho naredi prvo povzdigovanje – od svojih prsi zelo počasi povzdigne sveti križ nad svojo glavo. V tistem času, ko je povzdignjen sveti Križ, ljudstvo poje 50-krat: “Gospod, usmili se”, in podobno enako “Gospod, usmili se”, ko spušča sveti Križ navzdol. Podobno naredi tudi pri drugem povzdigovanju na jug, tretje na zahod, in četrto proti severu. Pri vsakem povzdigovanju ljudstvo stokrat zapoje “Gospod, usmili se”. Po zadnjem povzdigovanju, pride češčenje Križa, s petjem kondaka praznik “Vstopanje na križ”.
3.Konstantinopelski obred
Tako njega podaja Konstantinopelski tipikon iz Everhetitskega samostana, ki je rokopis iz XII.stoletja. Ta obred je podoben Sinajskemu, s to razliko, da se pred povzdigovanjem poje le tropar “Reši se, Gospod”. Patriarh ne povzdiguje Križa štirikrat, ampak petkrat, in sicer na vse strani sveta, in petič, še enkrat na vzhod. Pri vsakem povzdigovanju stokrat zapojejo “Gospod, usmili se.”
4.Obredi povišanja v Rusiji
V spominih v naši Cerkvi, je ta obred že bil omenjen v XIII.stoletju. V starih časih, je bilo povzdigovanje Križa, le v episkopski stolnici in v velikih katedralah, kjer je bil škof in mnogo duhovnikov. Patriarhalna Sinoda je leta 1276 dovolila opravljati povzdigovanje v vseh cerkvah. Metropolit Ciprijan (1381-1382 in 1390-1406) v svojih “Navodilih ruskim duhovnikom” zapisal: “Kot je za povzdigovanje Resničnega križa, to v vsaki cerkvi, po vsej zemlji, kjer živijo kristjani, povzdignjen križ, in da je tam vsaj en duhovnik, naj se slavi slovesno tudi križ”.
Opis obreda povišanja naše znamenitosti izhaja iz XV in XVI.stoletja. Odstranitev svetega Križa v času velike zahvale zjutraj, in prošnje trojne ektenije (litanije) v času povzdigovanja, – ki se pojavlja, tako tudi danes. Bilo je pet (5) povzdiganj iz vseh tetrapodov, in nazadnje je povzdignjenje spet proti vzhodu. Pri vsakem povzdigovanju, ljudstvo zapoje stokrat “Gospod, usmili se.” Slovesni obredi se konča z čaščenjem in poljubljanjem svetega križa ob petju kondaka “Vstopanje na križ” in trikrat “Križ Tvoj”.
Tipik o. I. Dolnytskega, prinaša obred povišanja s tradicijo naše Cerkve, z edino razliko, da se v Galiciji (sedaj na jv.Poljske, in v zah.Ukrajini) pri vsakem povzdigovanju križa, ni zapelo stokrat, ampak 24-krat: “Gospod, usmili se.”
Bogoslužje praznika Poveličanja Križa – veličastna himna v čast svetega Križa. Tukaj sveti Križ nenehno hvalijo in slavijo kot znak zmage, moči in odrešenja. “Raduj se, životonosni križ (Радуйся, життєносний хресте) – pravi vrstica v stihih večernega praznika, – blagoslavljanje nezmagljivo zmaga, Nebeška vrata, krepost vernih, zavetišče Cerkvi!
Ta uničena in zničena slabost, pomiri moč smrti in nas povzdigne iz zemlje do nebes. Vi ste nepremagljivo orožje, pokoritelj demonov, slava mučencev, resnična slava svetnikov, pristan odrešenja, daritelj svetu veliko milosti”.
Praznik Poveličevanja Križa nas po križu opozarja na našo odgovornost za branje križa, za ljubezen in priznanje. “Ne sramotenje Kristusovega križa, – pravi sveti Ciril Jeruzalemski, v svoji četrti (4) katehezi, to je vsaj eden od njegovih ujetnikov, ampak ga javno postavi na svoje čelo, da demonom, da vidijo kraljevo znamenje, zatrepetajo in pobegnijo daleč stran. Ali je to znak, s katerim ti začneš jesti in piti, ko sedite, ležite, stojite ali hodite, skratka, ob vsaki priložnosti”. Toda sveti Janez Zlatousti v Govoru tudi o križu pravi: “Križ – trofeja proti demonom, orožje proti grehu, meč, s katerim je Kristus prebodel kačo. Križ – volja Očeta, slava Edinorojenega, veselje Duha, slava angelov, krepitev Cerkve, pohvala Pavla, trdnost svetih, luč vsega vesolja”.
Vir

Praznik povišanja Svetega Križa, ki je bil postavljen tri dni po posvetitvi bazilike Vstajenja nad Kristusovim grobom. Poveličuje se in časti kot znamenje njegove velikonočne zmage in kot znamenje, ki se bo prikazalo na nebu, ko bo že vsem naznanjen njegov drugi prihod.
Vir