Povišanje svetega križa – praznik

Povišanje sv. križa Med najbolj dragocenimi relikvijami, ki jih kristjani že od vsega začetka spoštljivo častimo, so prav gotovo ostanki križa, na katerem je umrl naš Zveličar. Celih tristo let po Jezusovi smrti je bil njegov grob zasut, križ pa zakopan globoko v zemljo. Sveti kraji so bili oskrunjeni, pogani so na Kalvariji postavili oltar svojim malikom. Potem pa, ko je cesar Konstantin dal kristjanom svobodo, je njegova mati cesarica Helena poromala v Jeruzalem, da bi počastila svete kraje. Dala je očistiti Kalvarijo in kopati tam, kjer je moral biti Jezusov grob in križ. Oboje so res našli, Konstantin pa je dal tam sezidati cerkvi Kristusovega vstajenja in cerkev sv. križa (ali božjega groba). 14. septembra so tam prvič izpostavili relikvijo svetega križa v slovesno češčenje. Od takrat dalje so vsako leto na ta dan praznovali »povišanje svetega križa«. Večje ali manjše delce križa so nato raznesli po vsem krščanskem svetu, medtem ko je bil ostanek križa v Jeruzalemu po raznih bitkah in pripetljajih leta 1187 dokončno izgubljen.

»Obhajamo praznik križa, po katerem so bile pregnane sile teme in se je na njih mesto vrnila luč. Koliko vredna in kako mogočna je posest križa; kdor ga ima, je našel zaklad. Zaklad imenujem to, kar je po imenu in zares izmed vseh dobrin najlepše in najdragocenejše. Če ne bi bilo križa, nanj ne bi bil pribit Kristus. Če ne bi bilo križa, nanj ne bi bilo pribito življenje. Če življenje ne bi bilo nanj pribito, iz Jezusove strani ne bi začeli izvirati studenci nesmrtnosti, kri in voda, ki očiščujeta svet …Če ne bi bilo križa, smrt ne bi bila poteptana in podzemlje ne bi izpustilo iz krempljev svojega plena. Zato je križ velika in dragocena stvar … Križ je povišanje Kristusa. Prisluhni, kaj o tem pravi on sam: ‘In jaz bom, ko bom z zemlje povišan, vse pritegnil k sebi.’ Spoznaj torej, da je bil križ za Kristusa poveličanje in povišanje.«
(sv. Andrej s Krete)

»Moj Jezus, tvoj križ je prevelik za naša slabotna ramena; mi ne moremo toliko darovati tvoji ljubezni; vendar pa sprejmi, o Jezus, daritev našega trpljenja, in nam dovoli, da se pridružimo tebi v bolečinah tvojega trpljenja. Moj Jezus, daj da bom imel v vsem svojem življenju svoj križ kot zastavo tvoje svete ljubezni, kot poroštvo tvoje dobrohotnosti, in da bom živel življenje milosti, ko bom svetu odmrl in mu bom križan.«
(Jožef Canovai)

»Če bi hotel povzeti vse knjige sveta v eno samo knjigo in vse strani te knjige na eno samo stran in vse besede te strani v eno samo besedo, bi se ta morala glasiti: Križani!«
(Bossuet)

»Na cesti, po kateri morate iti, stoji križ. Toda v križu je resnica o življenju na zemlji, o zgodovini. Križ stoji za vsak greh in za vsako stisko, za sramoto in veličastvo, za zmago ponižanih. In če bi tudi hoteli iti mimo, ne da bi se ozrli nanj, se boste najprej zunaj na svoji cesti vendarle spet srečali s križem. Samo da ga morda tedaj ne boste spoznali. Vaši načrti bodo prekrižani; na tem ali onem mestu boste doživeli polom kakor mogočneži iz časa pred vami in, kakor oni niso razumeli, morda tudi vi ne boste razumeli, da je zakon križa tisti, ki napravlja, da vam načrti spodlete: volja, ki se upogne, se zlomi. Tisti pa, ki ne priznajo greha, tudi ne bodo našli milosti. Bog pozna zakon vašega začetka, in vsa vaša pot bo blagoslovljena!«
(R. Schneider)
Vir

Cerkev danes obhaja praznik Povišanja svetega Križa, ki nas, kot je včeraj dejal sveti oče Benedikt XVI., nagovarja, naj za svojo vero pričujemo s ponižnim življenjem in služenjem, pripravljeni žrtvovati svoje življenje, da bi ostali zvesti evangeliju ljubezni in resnice. Papež sicer večkrat ponavlja, da mora biti križ središče kristjanovega življenja. Znamenje križa je svojstvena sinteza naše vere, saj nam govori, kako nas je Bog ljubil in kako je ljubezen vedno močnejša od smrti, je lani ob tem prazniku dejal sveti oče, ki je takrat bil na romanju v Marijinem svetišču v Lurdu, kjer Marija kristjane vabi, naj se ozrejo v Jezusov križ, da bi našli vrelec življenja in izvir odrešenja. Podobno pravi tudi sveti Avguštin, ki je zapisal, da če želimo po grehu ozdraveti, morajo oči upreti v križanega Jezusa Kristusa.
Cerkev je po papeževih besedah ob prazniku Povišanja svetega križa povabljena, da ponosno poviša ta križ, da bi svet lahko videl, kaj je dosegla in do kod je prišla ljubezen Križanega do ljudi. Zato je znamenje križa, pravi Benedikt XVI., temeljna gesta kristjanove molitve. S tem ko se pokrižamo oznanjamo vidni in javni da Njemu, ki je umrl in vstal za nas, Bogu, ki je v ponižnosti in šibkosti Vsemogočni, ki je močnejši od vseh vladarstev in od vsega uma sveta. Sveti oče zato poudarja, da je nošenje križa zato čudovita stvar. Kdor ga nosi, nosi zaklad, je nekoč dejal sveti Andrej s Krete. Vendar svet križ pojmuje kot sramoto ali kot sramotne vislice. Papež pa pojasnjuje, kristjani ne poveličujejo kakršnega koli križa, marveč Križ, ki ga je s svojo daritvijo posvetil Jezus Kristus, tisti Križ, ki je sad in priča neskončne ljubezni. Kristus je na križu prelil vso svojo kri, da bi človeštvo osvobodil suženjstva greha in smrti. Zato je križ iz znamenja prekletstva postal znamenje blagoslova, od znamenja smrti je prešel v znamenje zmage Ljubezni, ki zmore premagati sovraštvo in nasilje ter rojeva večno življenje, je septembra leta 2006 poudaril sveti oče, ki večkrat izpostavlja tudi trdno vez med skrivnostjo križa in evharistijo. Evharistija, pravi, je skrivnost smrti in slave, tako kot križ, ki ni nek dogodek, temveč prehod k tistemu, v kar je Kristus vstopil v svoji slavi in je, s tem ko je premagal sleherno sovraštvo, spravil celotno človeštvo.
Duhovno združeni z žalostno Materjo Božjo obnovimo tudi mi naš da Bogu, ki je, da bi nas odrešil, izbral križev pot. Pomagaj nam, Marija, da bomo vsak dan vzeli svoj križ na svoje rame in da bomo zvesto sledili Jezusu na poti pokorščine, žrtvovanja in ljubezni.
Vir

“Čaščenje svetega Gospodovega križa – pravi vladika UGKC metropolit Šeptitsky v svoji poslanici o svetem križu – to je eden od najpomembnejših strani čaščenja Boga-Človeka … Znamenje svetega križa, delanje na sebi, je eden od najstarejših tradicij kristjanov”.
Sveti križ je večno živi simbol neskončne Božje ljubezni za nas grešnike, simbol Kristusove daritve, simbol našega zveličanje in odrešenja, je simbol Kristusove zmage nad smrtjo in hudičem. Dajanje čast svetemu Križu, bomo dali čast Kristusove daritve, trpljenja in smrti. S križanjem na sebi v znamenje križa, mi vsakič priznamo svojo vero v našega Odrešenika.
Vzhodna Cerkev tako zelo spoštuje sveti Križ, da so ustanovljeni v njegovo čast številni prazniki v letu. Največji praznik v čast svetega Gospodovega križa – je praznik Povišanje sveta in Dajalca življenja Križa. Torej, poglejmo na zgodovino njegovega ustanavljanja in različnih obredov povišanja.
Zgodovina ustanovitve praznika
Praznik povišanja križa pripada k zelo starim praznikom, ampak kot zgodovina odkritja Svetega Križa, tako je tudi zgodovina praznika prekrita s tančico različnih legend, in jih je težko razlikovati od zgodovinske resničnosti od običajnih legend.
Poleg tega je treba opozoriti, da pri praznovanju tega praznika ne gre za redna čaščenja-čaščenje svetega Križa, ki je v nedeljskem Čaščenju križa. To je vprašanje, o vsebini praznika in kaj pove samo ime praznika; Povzdignjenje pomeni Povišanje, t.j. ločen slovesni obred čaščenja in častitev Svetega Križa.
Zgodovinarji Vzhodne Cerkve se na splošno strinjajo, da sta prva dva dogodka prispevala k temu prazniku: iskanje svetega Križa v IV.stoletju, in njegove vrnitve iz Perzijskega ujetništva v VII.stoletju.
Vzpostavitev praznika za Poveličanje je bil izdan že pred ugotovitvijo svetega križa iz lesa, na katerem je umrl Jezus Kristus. Krščanska tradicija nam je dala več različnih legend o iskanju svetega Križa, od tega jih največ tri pripisujejo sveti Heleni († K. 330), materi cesarja Konstantina Velikega. Iskanje svetega Križa je bilo v letu 326.
Zgodovinarji, ki omenjajo iskanje svetega Križa, ne pove ničesar o njegovem prvem povzdignjenju takoj po ugotovitvi, kar nam pove pobožna tradicija. Grška Cerkev obhaja spomin iskanja svetega Križa dne 6.marca. Ta cerkveni praznik je v Prologu ima naslov: “Ugotavljanje Resničnega Križa, ki ga je našla blažena Helena”. Latinska Cerkev praznuje ta dogodek na 3.maj, vendar pri reformi praznikov pod papežem Janezom XXIII leta 1960, se je ta praznik odstranil iz cerkvenega koledarja.
Prvi začetek praznika Poveličevanja je bil dan ob posvetitvi cerkve Gospodovega Vstajenja, ki jo je zgradil sveti Konstantin Veliki na Golgoti v Jeruzalemu. To je bila zelo slovesna posvetitev za episkalnega škofa Makarija v Jeruzalemu, dne 13.septembra 335. Dan po posvetitvi cerkve, je bilo veliko povzdignjenje ponovno odkritega svetega križa iz lesa. Med povzdigovanjem ne ljudstvo večkrat prosilo: “Gospod, usmili se”. Ker Vzhodna Cerkev vsako leto praznuje spomin na posvetitev cerkve Gospodovega Vstajenja 13. septembra, in pa praznik poveličevanja Svetega Križa 14.septembra.
Drugi pomemben dogodek, ki ima skupno za praznik Poveličanja na Vzhodu in Zahodu, je vrnitev svetega Gospodovega križa iz Perzijskega ujetništva. Perzijski kralj Hozroy je leta 614 osvojil Jeruzalem, in odnesel Gospodov križ v svojo prestolnico Ktesifon. Štirinajst let pozneje je cesar Heraklej (610-641) po zmagi nad Perzijci, pokazal sveti Križ, in ga pripeljal v Jeruzalem, kjer je 14.septembra potekala že drugo slovesno povišanje-poveličevanje svetega Križa. Zdaj ima praznik naslov “Vesoljni – je univerzalen – Povišanje Resničnega in Življenjedajalnega Križa”. Ker je praznik Poveličanje spomin na Kristusovo križanje in smrt, in je bil enak Velikemu petku, je od nekdaj Cerkev odredila na ta dan, da spoštujejo strogi post.
Poveličevanje pripada k 12-im velikim praznikom naše Cerkve, in ima en dan pred-in 7 dni popraznika. Sobota in nedelja, pred in po Povzdignjenjem, imajo naziv sobota in nedelja pred in po Povzdignjenjem, saj v teh dneh Apostol in Evangelij govori o svetem Križu.
Na praznik Povzdignjenja, naša Cerkev izreka čast svetemu Križu še na Križočaščenjsko nedeljo. Na ta dan, kot je na Povzdignjenje, zjutraj je izpostavljen križ in ga častijo, vendar brez obredov povzdignjenja – rasti, kar je le za praznik Povzdignjenja.
Na dan 7.maja se Vzhodna Cerkev spominja “Yavlinnya znamenja Pravega križa v nebesih v Jeruzalemu”. Po mnenju Svetega Cirila Jeruzalemskega leta 351, v času Binkošti v nebesih, je sveti križ, segal od Golgote do Oljske gore.
V našem cerkvenem koledarju je še praznik na dan 1.avgusta “Prenašanje križa”, pohod ali procesija z kosi križa, ki se je na ta dan v procesiji preselil iz kraljeve palače v Carigradu do cerkve svete Sofije. To je bilo ločeno čaščenje Križa, tako kot na Križečaščenjsko nedeljo. Začenjajoč od 1.avgusta, skozi dva tedna, vsak dan so les svetega Križa nosili po mestu, da so njega posvetili in preprečevali vse vrste bolezni. Ta praznik je bil določen v Carigradu v IX.stoletju, zaradi različnih bolezni in kužnih bolezni, ki so se običajno pojavljale v avgustu.
Obredi povzdignjenja-povišanje svetega Križa
Posebnost praznika Povzdignjenja – svečano javno čaščenje svetega križa z ločenim obredom povzdignjenja v dopoldanskem času praznika. Že stoletja v Vzhodni Cerkvi se opredeljujejo z različnimi obredi povzdignjenja svetega Križa. Tukaj bomo omenili nekatere od njih, in njihove pomembne trenutke.
1.Obredi svetega Atanazija na Atosu
Posnema Apostole iz samostana iz X-XI.stoletja. Ta obred je zelo preprost. Patriarh, stoji na ambonu – v tem času so še stali amboni sredi cerkve – predstavi sveti križ z petjem ljudstvu “Gospod, usmili se”. Po tem bere peti (5) tropar: »Reši, Gospod, Svoje ljudstvo”, “Resnični križ tvoje dobrote” – tropar predpraznika, “Токмо водрузися древо креста твоєго ” in “Днесь пророческоє ісполняється ” – oba troparja z jutranjimi spevi na praznik “Vstopanje na križ”.
2.Obredi gore Sinaj
To se nahaja v Sinajskem kanonu iz X.stoletja, in se nadaljuje tako: najprej pojejo Peti (5) tropar, potem na ambon pride nadškof, vzame sveti križ, usmerjen proti vzhodu, naredi z njim trikrat križno znamenje in tiho naredi prvo povzdigovanje – od svojih prsi zelo počasi povzdigne sveti križ nad svojo glavo. V tistem času, ko je povzdignjen sveti Križ, ljudstvo poje 50-krat: “Gospod, usmili se”, in podobno enako “Gospod, usmili se”, ko spušča sveti Križ navzdol. Podobno naredi tudi pri drugem povzdigovanju na jug, tretje na zahod, in četrto proti severu. Pri vsakem povzdigovanju ljudstvo stokrat zapoje “Gospod, usmili se”. Po zadnjem povzdigovanju, pride češčenje Križa, s petjem kondaka praznik “Vstopanje na križ”.
3.Konstantinopelski obred
Tako njega podaja Konstantinopelski tipikon iz Everhetitskega samostana, ki je rokopis iz XII.stoletja. Ta obred je podoben Sinajskemu, s to razliko, da se pred povzdigovanjem poje le tropar “Reši se, Gospod”. Patriarh ne povzdiguje Križa štirikrat, ampak petkrat, in sicer na vse strani sveta, in petič, še enkrat na vzhod. Pri vsakem povzdigovanju stokrat zapojejo “Gospod, usmili se.”
4.Obredi povišanja v Rusiji
V spominih v naši Cerkvi, je ta obred že bil omenjen v XIII.stoletju. V starih časih, je bilo povzdigovanje Križa, le v episkopski stolnici in v velikih katedralah, kjer je bil škof in mnogo duhovnikov. Patriarhalna Sinoda je leta 1276 dovolila opravljati povzdigovanje v vseh cerkvah. Metropolit Ciprijan (1381-1382 in 1390-1406) v svojih “Navodilih ruskim duhovnikom” zapisal: “Kot je za povzdigovanje Resničnega križa, to v vsaki cerkvi, po vsej zemlji, kjer živijo kristjani, povzdignjen križ, in da je tam vsaj en duhovnik, naj se slavi slovesno tudi križ”.
Opis obreda povišanja naše znamenitosti izhaja iz XV in XVI.stoletja. Odstranitev svetega Križa v času velike zahvale zjutraj, in prošnje trojne ektenije (litanije) v času povzdigovanja, – ki se pojavlja, tako tudi danes. Bilo je pet (5) povzdiganj iz vseh tetrapodov, in nazadnje je povzdignjenje spet proti vzhodu. Pri vsakem povzdigovanju, ljudstvo zapoje stokrat “Gospod, usmili se.” Slovesni obredi se konča z čaščenjem in poljubljanjem svetega križa ob petju kondaka “Vstopanje na križ” in trikrat “Križ Tvoj”.
Tipik o. I. Dolnytskega, prinaša obred povišanja s tradicijo naše Cerkve, z edino razliko, da se v Galiciji (sedaj na jv.Poljske, in v zah.Ukrajini) pri vsakem povzdigovanju križa, ni zapelo stokrat, ampak 24-krat: “Gospod, usmili se.”
Bogoslužje praznika Poveličanja Križa – veličastna himna v čast svetega Križa. Tukaj sveti Križ nenehno hvalijo in slavijo kot znak zmage, moči in odrešenja. “Raduj se, životonosni križ (Радуйся, життєносний хресте) – pravi vrstica v stihih večernega praznika, – blagoslavljanje nezmagljivo zmaga, Nebeška vrata, krepost vernih, zavetišče Cerkvi!
Ta uničena in zničena slabost, pomiri moč smrti in nas povzdigne iz zemlje do nebes. Vi ste nepremagljivo orožje, pokoritelj demonov, slava mučencev, resnična slava svetnikov, pristan odrešenja, daritelj svetu veliko milosti”.
Praznik Poveličevanja Križa nas po križu opozarja na našo odgovornost za branje križa, za ljubezen in priznanje. “Ne sramotenje Kristusovega križa, – pravi sveti Ciril Jeruzalemski, v svoji četrti (4) katehezi, to je vsaj eden od njegovih ujetnikov, ampak ga javno postavi na svoje čelo, da demonom, da vidijo kraljevo znamenje, zatrepetajo in pobegnijo daleč stran. Ali je to znak, s katerim ti začneš jesti in piti, ko sedite, ležite, stojite ali hodite, skratka, ob vsaki priložnosti”. Toda sveti Janez Zlatousti v Govoru tudi o križu pravi: “Križ – trofeja proti demonom, orožje proti grehu, meč, s katerim je Kristus prebodel kačo. Križ – volja Očeta, slava Edinorojenega, veselje Duha, slava angelov, krepitev Cerkve, pohvala Pavla, trdnost svetih, luč vsega vesolja”.
Vir