pričevalec Hugo Svetoviktorski – teolog in mistik

pričevalec Hugo Svetoviktorski - teolog in mistikRodil se je okoli leta 1097, umrl pa v Parizu 11. februarja leta 1141.
Ime pomeni mislec.
V času šolanja je vstopil v nedavno pred tem ustanovljeni samostan Sv. Viktor v Parizu. V času cerkvene prenove je 8 let vodil šolo. Bil je zelo nadarjen vzgojitelj. S svojim teološkim delom je imel velik vpliv v Cerkvi. Bil je vzor pobožnosti in univerzalne izobrazbe.
Napisal je uvod v študij teorije, praktike, mehanike, logike in obrtnih veščin (tkalstva, kovaštva, kmetijstva in lova); pa tudi osnove eksegeze v drugem delu. Predvsem pa je cenil študij Svetega pisma, zakramentov in moralnega življenja. Šola Sv. Viktorja je bila najznamenitejša v 12. stoletju. Imenovali so ga tudi “novi Avguštin”. Njegovih del so se posluževali znani teologi kot so Peter Lombardus, Aleksander Haleški, Bonaventura in Albert Veliki. Do reformacije so bila njegova dela zelo popularna.
Vir


Danes vam želim spregovoriti o o Hugu in Rihardu Svetoviktorskih. Oba sta med tistimi filozofi in teologi, ki so znani po imenu svetoviktorski, ker so živeli in poučevali v opatiji sv. Viktorja v Parizu, ki jo je ustanovil Viljem iz Champeauxa v začetku 12. stoletja. Viljem sam je bil znamenit učitelj, ki mu je uspelo, da je svoji opatiji prinesel trdno kulturno identiteto. Pri Svetem Viktorju je bila zasnovana shola za formacijo menihov, ki je bila odprta tudi za zunanje študente. Tam je prišlo do uspešne sinteze med obema načinoma oblikovanja teologije, o čemer sem že govoril pri prejšnjih katehezah, to je med meniško teologijo, ki je bila usmerjena pretežno v kontemplacijo skrivnosti vere v Svetem pismu, in sholastično teologijo, ki je uporabljala razum, da bi skušala prodreti v te skrivnosti z inovativnimi metodami in da bi ustvarila teološki sistem.

O življenju Huga Svetoviktorskega imamo malo podatkov. Negotova sta datum in kraj rojstva; morda se je rodil na Saškem ali Flamskem. Ve pa se, da je prišel v Pariz – evropsko kulturno prestolnico tistega časa – in tam preživel ostanek svojih let v opatiji sv. Viktorja, kjer je bil najprej učenec, potem pa učitelj. Že pred smrtjo, ki ga je doletela leta 1141, je postal zelo poznan in ugleden, tako da so ga imenovali »drugi sveti Avguštin«. Kot Avguštin je dejansko veliko premišljeval o odnosu med vero in razumom, med posvetnimi znanostmi in teologijo. Po mnenju Huga Svetoviktorskega vse znanosti ne le koristijo za razumevanje Svetega pisma, ampak imajo tudi veljavo same v sebi in jih je treba gojiti, da bi se razširilo človekovo znanje, pa tudi da bi se odgovorilo na njegovo hrepenenje po spoznanju resnice. Ta zdrava intelektualna radovednost ga je napeljala, da je priporočal študentom, naj nikoli ne omejujejo hrepenenja po učenju. V svoji razpravi o metodiki vedenja in pedagogiki, ki jo je pomenljivo naslovil Didascalicon (O poučevanju), priporoča: »Rad se úči od vseh, česar še ne veš. Modrejši od vseh bo tisti, ki se bo hotel česa naučiti od vseh. Kdor kaj dobi od vseh, je na koncu bogatejši od vseh« (Eruditiones Didascalicae, 3,14: PL 176,774).

Znanost, s katero se ukvarjajo svetoviktorski filozofi in teologi, je na poseben način teologija, ki zahteva predvsem ljubeč študij Svetega pisma. Da bi poznali Boga, je treba nujno začeti pri tem, kar je Bog sam hotel razodeti o sebi v Svetem pismu. V tem smislu je Hugo Svetoviktorski značilen predstavnik meniške teologije, ki je povsem utemeljena na svetopisemski eksegezi. Za razlago Svetega pisma predlaga tradicionalno patristično-srednjeveško členitev najprej na zgodovinsko-dobesedni pomen, potem na alegoričnega in anagogičnega in nazadnje na moralnega. Gre za štiri razsežnosti pomena Svetega pisma, ki se danes spet odkrivajo na novo; zato vidimo, da se v predloženem besedilu in pripovedi skriva globlje sporočilo: tok vere, ki nas vodi navzgor in nas pelje po tej zemlji, ko nas uči, kako naj živimo. In vendar, četudi spoštuje te štiri razsežnosti pomena Svetega pisma, sicer na svojevrsten način v primerjavi s svojimi sodobniki, pa vztraja – in to je njegova novost – na pomembnosti zgodovinsko-dobesednega pomena. Drugače povedano, pred odkrivanjem simbolične veljave, globlje razsežnosti svetopisemskega besedila, je treba spoznati in poglobiti pomen zgodbe, ki je povedana v Svetem pismu. Sicer – opozarja z zgovorno primerjavo – tvegamo, da bomo kot preučevalci slovnice, ki ne znajo abecede. Kdor pozna pomen zgodovine, opisane v Svetem pismu, ta vidi, kako so človeška dogajanja zaznamovana z božjo previdnostjo po njegovem dobro urejenem načrtu. Tako za Huga Svetoviktorskega zgodovina ni rezultat slepe usode ali nesmiselnega naključja, kakor bi se lahko zdelo. Nasprotno, v človeški zgodovini deluje Sveti Duh, ki prebuja čudovit dialog ljudi z Bogom, njihovim prijateljem. Ta teološka vizija zgodovine poudari presenetljiv in odrešilni poseg Boga, ki resnično vstopa in deluje v zgodovini, nekako postaja del naše zgodovine, vendar pa vselej ohranja in spoštuje človekovo svobodo in odgovornost.

Za našega avtorja študij Svetega pisma in njegovega zgodovinsko-dobesednega pomena omogoča pravo teologijo oziroma sistematično osvetljuje resnice, spoznava njihovo zgradbo, osvetljuje dogme vere, katere trdno sintezo predstavi v razpravi De Sacramentis christianae fidei (O zakramentih krščanske vere), kjer najdemo med drugim definicijo »zakramenta«, ki so jo kasneje drugi teologi še izpopolnili, a vsebuje še danes zelo zanimive vzgibe: »Zakrament je telesna ali snovna prvina, ki je ponujena na zunanji in čuten način, ki pa predstavlja s svojo podobnostjo nevidno in duhovno milost, jo pomeni, ker je bil v ta namen postavljen, in jo vsebuje, ker je sposoben posvečevati« (9,2: PL 176,317). Po eni strani vidnost v simbolu, »telesnost« božjega daru, v katerem pa se vendarle po drugi strani skriva božja milost, ki prihaja iz zgodbe: Jezus Kristus sam je naredil temeljne simbole. Prvine, ki se po mnenju Huga Svetoviktorskega stekajo pri opredelitvi zakramenta, so tri: postavitev s strani Kristusa, posredovanje milosti, analogija med vidno, snovno prvino in nevidno prvino, to je božjimi darovi. Gre za gledanje, ki je zelo blizu sodobnemu čutenju, ker so zakramenti predstavljeni z govorico, prepleteno s simboli in podobami, ki lahko neposredno spregovorijo človeškemu srcu. Tudi danes je pomembno, da bogoslužni animatorji, še posebej duhovniki, s pastoralno modrostjo ovrednotijo znamenja, ki so lastna zakramentalnim obredom – to vidnost in otipljivost Milosti –, in pozorno pripravijo s tem povezano katehezo, da bodo vsi verniki vsako obhajanje zakramentov doživeli pobožno, zavzeto in z duhovnim veseljem.


Vir