Večina svetosti se odigrava v molku skrivnosti in pozabljenosti, kakor je tudi Jezus sam največ časa preživel skrito v Nazaretu. To velja ne le za navadno, ampak tudi za izredno svetost, na kakršno mislimo pri svetnikih. Gotovo je v vsakem času na tisoče »malih duš«, kakršna je bila sv. Terezija Deteta Jezusa, ki pa niso poklicane, da bi skozi stoletja na viden način vplivale na druge. Dalje je možno in verjetno, da so v Cerkvi tudi taki skriti svetniki, ki jih Cerkev nikoli ne bo povzdignila na oltar, ki pa po svetosti presegajo največje »razglašene« svetnike. Ti skriti Kristusovi učenci se bodo ob drugem Kristusovem prihodu pač še v posebnem sijaju »zasvetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta« (Mt 13, 43).
Toda Cerkev je ne le nevidna, duhovna, marveč tudi vidna družba. In o tej vidni Cerkvi verujemo, da je resnično sveta, in sicer ne le v svojih sredstvih, ampak tudi v »sadovih milosti, ki jih Sveti Duh uresničuje v vernikih« (C 39). Ta svetost se mora razodevati na zunaj, tako da jo moremo opaziti, če le hočemo, in da lahko ugotovimo: »Glej, tukaj je s svojim sijajem, odsevom Kristusove svetosti!« Ravno ta svetost še posebno napravlja Cerkev za znamenje med narodi. Cerkev je dolžna izpovedovati o sebi vero, da je sveta tudi v svojih udih; izpovedovanje vere glede tega ni prepuščeno njeni samovolji. Njena dolžnost je poveličevati delo božje milosti in peti hvalo božji dobroti, ki se s svojimi učinki na njenih udih resnično in razločno razodeva. Cerkvi bi manjkalo nekaj bistvenega, če ne bi imela v vseh dobah svetnikov s heroično svetostjo, postavljeno na svetilnik, da »sveti vsem, ki so v hiši« (Mt 5, 15), to je v Cerkvi, in prek nje še naprej, čeprav je ta svetost hotela biti popolnoma skrita. To svetost mora Cerkev spričevati tudi z izrečnim češčenjem svetnikov, katerih svetost je zajamčena s posebno razglasitvijo, čeprav ne morda tako slovesno, kakršna se je uveljavila šele v drugem tisočletju cerkvene zgodovine. Drugače bi bilo težko spoznati Cerkev kot res »sveto«, o kakršni govore veroizpovedi že od prvih časov.
Obenem nam Cerkev v razglasitvah svetnikov po božji volji postavlja pred oči zglede, kako je mogoče živeti po Jezusovem evangeliju v najrazličnejših okoliščinah, vedno na nov način, v slehernem času in v kakršnih koli razmerah. Vedno pa Cerkev tedaj, ko tudi »uradno« priznava in časti svetnike, izšle iz njenega materinskega naročja, poveličuje ne sebe, kolikor je človeška ustanova, marveč le Kristusa in moč božje milosti, ki deluje v Cerkvi.
A čast oltarja prisodi Cerkev samo tistim svojim (rajnim) udom, o katerih se je na način, ki ga cerkveno pravo natanko določa, trdno prepričala, da so res dosegli ne le navadno, marveč »svetniško«, to je heroično ali junaško svetost. Kako Cerkev danes pride do takšnega prepričanja? Kako je ravnala v preteklosti? Kakšen razvoj je tedaj glede ugotavljanja svetništva mogoče pričakovati v prihodnosti? Za ta vprašanja se je vredno zanimati zato, ker nam pomagajo k boljšemu razumevanju svetnikov in njihove resnične veličine.
Dokazovanje herojske stopnje kreposti
Dokaz, da je božji služabnik izvrševal herojske kreposti, je najtežavnejši del celotnega postopka razglasitve za blaženega. Edino pri mučencih je treba dokazati samo njihovo resnično mučeništvo. V ta namen mora biti dokazano dvoje: 1. da so brez lastnega izzivanja pretrpeli smrt, ki jim jo je kdo prizadejal iz sovraštva do vere ali kake krščanske kreposti; 2. da so usmrtitev in morebitno mučenje prenesli potrpežljivo in zmagovito vztrajali v stanovitnosti do konca. Takšna smrt že sama po sebi velja kot zadosten dokaz junaške kreposti. Usmrtiteljevo in mučiteljevo sovraštvo do vere ali krščanske kreposti (npr. čistost) ali do dolžnosti (npr. duhovnikove spovedne molčečnosti) mora biti dokazano iz smrtne obsodbe, ki jo je izrekel preganjavec ali zatiravec, iz zasliševanja, iz raznih ponudb, ki so bile dane mučencu, če bi bil popustil v svoji zvestobi do vere ali krščanske kreposti. Dokazati je treba, da je božji služabnik moral umreti prav zato, ker je bil kristjan ali pa ker ni hotel storiti kaj takega, kar bi pomenilo odpad od vere ali prekršitev zvestobe krščanskim stanovskim dolžnostim; ali pa ker je storil kaj takega, kar krščanska vera zapoveduje, a so krivični svetni zakoni to prepovedovali. Vse to mora biti dokazano za vsakega mučenca posebej.
Pri razglasitvi mučencev za blažene torej zadostuje dokaz za resnično krščansko mučeništvo; to je obenem dokaz za junaško stopnjo kreposti. Pri mučencih se tudi laže zgodi, da papež, potem ko je bil natančno seznanjen z vsemi stopnjami dokazovanja pravega mučeništva, dovoli spregled od zahteve po predpisanem številu dokazanih čudežev. Vendar se od časa Urbana VIII. (1623) do Pija XI. kaj takega ni nikoli zgodilo. Pij XI. je sicer Tomaža Mora in Johna Fisherja, ki sta bila že prej razglašena za blažena, ob štiristoletnici njunega mučeništva (1535) razglasil za svetnika, ne da bi bilo treba prej dokazati še kak nov čudež, izvršen na njuno priprošnjo. Vendar je bilo dejstvo pravega mučeništva teh dveh velikih mož še enkrat natančno raziskano in vsem škofom katoliškega sveta je bil poslan na vpogled povzetek vseh aktov, ki so se nanašali na življenje in mučeništvo bl. Tomaža Mora in bl. Johna Fisherja, da so mogli zavzeti svoje stališče. Ko je prišel enodušen pritrdilni odgovor, je bila izvršena kanonizacija, za katero je vložilo prošnje samo privatnih oseb nad dvesto tisoč, med njimi mnogi odlični nekatoličani.
Ko gre za to, da bi bil kak nemučenec razglašen za blaženega, se postopek navadno zatakne ravno pri dokazovanju junaške stopnje kreposti. Zakonik cerkvenega prava določa, da je treba natančno raziskati: »Ali je v primeru in za namen, za katerega gre, ugotovljena junaška stopnja božjih kreposti vere, upanja in ljubezni do Boga in bližnjega in glavnih kreposti modrosti, pravičnosti, vernosti in srčnosti ter z njimi sorodnih?« Če se pri kaki kreposti odkrije, da pri njej ni bila dosežena junaška stopnja ali da ni bilo vztrajanja pri njej, ali pa tudi le rahel sum kakega madeža, npr. kake navezanosti na lagodnosti, se s postopkom takoj preneha in za vselej konča, razen, če se kdaj pozneje popolnoma jasno izkaže, da je bil sum docela neutemeljen. Tndi če kake nejasnosti, ki bi mogla vreči senco na božjega služabnika, ni mogoče odstraniti zato, ker manjkajo priče ali listine, ki bi prinesle osvetlitev, se postopek ustavi. Znova ga je mogoče nadaljevati šele, če – morda šele po desetletjih ali stoletjih – pridejo na dan novi dokazi. Včasih se namreč zgodi, da npr. nasprotniki božjega služabnika vse storijo, da ne bi prišla resnica na svetlo. Zato more trajati zelo dolgo, preden je iz arhivov mogoče dobiti potrebne listine. Če se do junaških višin dvignejo le posamezna dejanja, tedaj po načelih, ki so tukaj merilo, takšna krepost še ni junaška ali heroična. Ljubezni do Boga in do bližnjega, ki mora oblikovati in prezemati celotno nravno življenje zares krščanskega človeka in se s svojo učinkovitostjo uveljaviti v posameznih krepostih, ne smejo biti prostovoljno postavljene nikakršne meje. Ta ljubezen mora biti tako velika, da božji služabnik v mislih, besedah in dejanjih brez obotavljanja in omahovanja, z neko lahkoto (čeprav ne brez samoodpovedi) in z veseljem dela dobro in se ogiblje hudega tudi ob največjih notranjih in zunanjih težavah. Zaradi takih težav je treba svetnikom – kakor to dokazuje vsak zares dober svetniški življenjepis – več trpeti kakor drugim ljudem; torej tudi v okoliščinah, ko bi poprečna krepostnost ali odpovedala ali pa se uveljavila le z naporom, počasi in z velikim premagovanjem. Heroičnost v kreposti obstoji pri človeku, ki vestno in vztrajno izvršuje različne kreposti, skladne s stanom in poklicem, na izrazito višji način, kakor pa jih izvršujejo osebe, ki so krepostne le v navadnem pomenu besede. To je bistveno vprašanje, ki ga postavljajo zastopniki Cerkve, ko je treba ugotoviti, ali je bila kaka oseba sveta v tistem strožjem pomenu, na kakršnega mislimo pri svetnikih, ki jim je izkazana čast oltarja.
Svetnik je torej resnično svet po junaško veliki in stanovitni ljubezni do Boga (in zato tudi do bližnjega). Sv. Tomaž pravi, da je ljubezen temelj in »gibalo vseh kreposti«, »vir moči in dejavnosti«, vir notranjega veselja za krščansko življenje. Če pravimo, da svetnik »z veseljem« izvršuje tudi najtežavnejša krepostna dela, ne mislimo pri tem na potopljenost v občuteno notranjo ali celo zunanjo tolažbo, »Cerkev ne zahteva od svojih otrok, da bi trpeli na bolj krščanski način kakor Kristus sam« (W. Schamoni). Toda tudi pri njih mora po Kristusovem zgledu nad še tako viharno željo, da bi šel kelih trpljenja mimo, stati brezpogojna in neomahljiva pripravljenost višjega hotenja, ki izreka svojo pritrditev temu, kar je odločil Oče.
Leta in leta zvesto in popolno spolnjevati dolžnosti na vseh področjih življenja, in sicer tako, da pri tem ni prišlo do nikakih ali zelo malenkostnih malih grehov, dovršeno se premagovati v vseh položajih in v razmerju do vseh oseb v okolju, to presega moči Adamovih otrok. Vse to je treba pri postopku za razglasitev jasno dokazati. Ker je takšno spolnjevanje dolžnosti zgolj naravnim človekovim možnostim nedosegljivo, zato je iz takšnega spolnjevanja mogoče spoznati božjo moč, ki tukaj deluje in iz katere edino je mogoče razložiti takšno spolnjevanje; sklepati je treba na najtesnejše zedinjenje takšnega človeka v Kristusu z Bogom po ljubezni.
Pojavi mističnega značaja, kakršni so zamaknjenja, videnja, prerokovanja, stigme, ki brez dvoma včasih spremljajo resnično svetost, sami zase še ne morejo biti dokaz za svetost. Kristus je dejal: »Ne vsak, kdor mi pravi: Gospod, Gospod, pojde v nebeško kraljestvo; temveč kdor spolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, tisti pojde v nebeško kraljestvo. Mnogi mi poreko tisti dan: Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali hudobnih duhov in v tvojem imenu storili mnogo čudežev? Tedaj jim bom izjavil: Nikoli vas nisem poznal. Proč od mene, kateri delate krivico!« (Mt 1, 21-23). In veliki Jezusov učenec sv. Pavel pravi: »In ko bi imel preroštvo in bi vedel vse skrivnosti ter imel vso vednost in ko bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič« (1 Kor 13, 2). Vendar obstoje tudi takšni mistični pojavi, ki povzroče izredno stopnjo ljubezni in, ki so tej ljubezni tudi še potem v močno oporo, npr. tako imenovana mistična zaroka ali poroka. Toda tudi na pristnost takšnih pojavov je mogoče sklepati le iz ustreznega krepostnega življenja. Če je to dokazano, potem veljajo omenjeni in podobni mistični pojavi za razločna znamenja svetosti; zato so v postopkih postavljena tudi vprašanja glede takšnih pojavov. Za vsako posamezno krepost posebej je treba podati neovrgljiv dokaz, da jo je svetniški kandidat izvrševal na zgleden način. Kritično je torej treba preiskati celo njegovo življenje in ga meriti z najstrožjimi merili. Tako moramo človeka, ki se pri njem ni dal najti noben resen madež in nobena senca, imeti za resničen moralni čudež: človek, ki nravno močno presega tisto, kar je ljudem mogoče doseči, je čudež, ki ga je mogoče razložiti samo iz najtesnejše povezanosti s Kristusom in potopljenosti v Boga, torej iz resnične notranje svetosti.
Vse je storjeno zato, da morejo sodniki, ki jih je vsaj pet in ki so imenovani in zapriseženi za vsak posamezen razglasitveni postopek posebej, s popolno zanesljivostjo in nepristranostjo ugotoviti resnico. Dva »branivca vere« (promotores fidei), ki se določita za vsak proces in ki njuna vloga ustreza nekako državnemu toživcu v kazenskem postopku, sta dolžna navajati vse možne ugovore zoper potek postopka in zasledovati vse, kar bi moglo govoriti zoper heroičnost svetosti božjega služabnika in zavreti napredovanje razglasitvenega postopka. Tako moreta razen tistih prič, ki sta jih službeno že tako dolžna zaslišati, zahtevati še nadaljnje priče in smeta posamezne osebe ali cel krog oseb, od katerih bi bilo mogoče o božjem služabniku zvedeti kaj neugodnega, v vesti obvezati, da nastopijo in pričajo. Ves ta postopek mora biti izveden v treh stopnjah. Če dokaze za heroičnost kreposti potrdi tudi tretja stopnja in nato še papež, potem je, človeško govorjeno, glede resnične svetosti božjega služabnika izključen vsak dvom. Postopek se mnogokrat silno zavleče (in povzroča velike stroške) tudi zato, ker je pri ugotavljanju vsega, kar smo omenili, treba upoštevati tudi prav vso pismeno zapuščino božjega služabnika in se v ta namen navadno zahteva prevod vse te zapuščine v latinščino. Postopek mora obenem ugotoviti tudi teološko neoporečnost (čeprav ne nujno ravno vsestransko nezmotnost) vsega, kar je rajni napisal. Obenem mora biti dokazano, da se rajnemu doslej ni izkazovalo nobeno javno češčenje, ali pa je bilo nezakonito češčenje odpravljeno.
Vendar vse to po cerkvenih določbah še ne zadostuje, da bi bilo mogoče takoj preiti na razglasitev za blaženega. Svetost božjega služabnika mora prej potrditi tudi Bog sam, in sicer z »znamenjem« (prim. Jan 2, 11) svojega mimonaravnega posega v običajni potek naravnih zakonitosti: s čudežem, se pravi s »takim izrednim delom v vidni naravi, ki ga ne morejo izvršiti naravne moči, ampak le vsemogočni Bog« (katekizem).
Čudež kot dokaz za svetost
Ko papež potrdi junaško stopnjo kreposti ali mučeništvo, se o tem izda odlok. Od tistega dne dalje se »božji služabnik« – takšen naslov mu je pripadal od časa službene uvedbe razglasitvenega postopka – uradno imenuje »častitljivi božji služabnik« (venerabilis servus Dei). Cerkev zdaj že z gotovostjo ve, da je tisti človek poseben božji prijatelj. A javno češčenje dovoli šele, ko Bog z resničnim (fizičnim) čudežem, ki ga je storil na priprošnjo častitljivega božjega služabnika, pokaže, da je v skladju z njegovo voljo, ako se ljudje z zaupanjem obračajo k božjemu služabniku za priprošnjo. Dr. Alexis Carrel, ki se je, v začetku še brez vere v Boga – v Lurdu pogosto udeležil raziskave raznih ozdravljenj in ki je kot specialist za raziskave o raku l. 1931 prejel Nobelovo nagrado, izjavlja glede takšnih čudežev: »Nikdar ne bom pozabil na pretresljivo doživetje, ki sem ga imel, ko sem videl, kako se je velika rakova tvorba na roki nekega delavca pred mojimi očmi skrčila v majhen zarastek (brazgotino); razumeti tega ne morem, a ne morem dvomiti o tem, kar sem gledal s svojimi lastnimi očmi.« Cerkev sodi, da čudeža v njegovem nastanku ni mogoče naravno razumeti; z druge strani pa vidi, da se je izvršil v takšnih okoliščinah in v smiselni povezanosti, ki daje pravico, da gledamo v čudežu neposreden in izreden božji poseg v naravo. Smemo si ga razlagati kot božje pričevanje, s katerim se daje odobritev javnemu češčenju tistega, na čigar priprošnjo se je čudež zgodil.
Za razglasitveni postopek pridejo v poštev samo čudeži, ki se zgodijo po smrti božjega služabnika. Če gre za čudeže ozdravitve (kar je navadno), morajo to biti ozdravitve organskih bolezni. Na obolelost živčnega sistema se postopek ne ozira. Dalje se mora ozdravitev izvršiti v trenutku in mora biti trajna. Potem ko je pri preiskavi strokovna znanost ugotovila, da je naglo ozdravitev tiste bolezni nemogoče razložiti iz naravnih vzrokov, preide sodišče na vprašanje, ali je to ozdravitev treba razlagati kot neposredni učinek prvega vzroka, se pravi, učinek Boga samega, ki redno deluje prek naravnih vzrokov, more pa kot neomejeni gospodar naravnih dogajanj uveljavljati svojo voljo tudi neposredno.
Kot pogoj razglasitve za blaženega zadostujeta dva čudeža, če pa je junaško krepostno življenje mogoče dokazati le s pismenimi dokumenti (listinami) in ustnim, izročilom, tedaj so potrebni štirje čudeži. Pri raziskavi čudežev morajo biti službeno udeleženi resnični strokovnjaki. Kadar gre za presojo čudežnih ozdravitev, morata vsak primer oceniti dva takšna izvedenca, ki se na področju medicine ali kirurgije zares odlikujeta; cerkveno pravo določa, »naj se izberejo specialisti za prepoznavanje in zdravljenje bolezni, za katero pri predloženem čudežu gre«. Presojevavci morajo razloge za svoje mnenje navesti pismeno.
Cerkev vidi v dokazanih čudežih zunanji, a popolnoma zanesljiv dokaz za svetost. Sv. Tomaž Akvinski pravi: »Bog dela čudeže ali v potrdilo resnice, ki je oznanjena; ali pa v dokaz svetosti kakega človeka, da bi bila po božji volji za zgled ljudem v posnemanje«.
Ako se potem, ko je bila razglasitev za blaženega že izvršena, zgodijo še novi čudeži, je mogoče preiti na slovesno razglasitev za svetnika. Raziskovanje čudežev mora tudi zdaj spet iti skozi tri instance. Pri blaženih, ki so bili razglašeni za blažene z »rednim« postopkom, se pred razglasitvijo za svetnike zahtevata dva nova čudeža. Pri blaženih (iz davnih časov) pa, ki so bili razglašeni »enakovredno«, to je s potrditvijo že od zdavnaj uveljavljenega javnega češčenja med verniki kakega kraja, se zahtevajo trije dokazani čudeži, ki so se zgodili potem, ko se je izvršila »enakovredna« razglasitev za blažene šele nato more papež – ko prej vpraša še za mnenje kardinale in svetovavce – izdati odlok, »s katerim določa, da se more varno začeti slovesna razglasitev blaženega za svetnika«.
Čudeži, ki jih Bog izvršuje na priprošnjo svetnikov, so redno zelo podobni čudežem stare zaveze, zlasti pa Jezusovim čudežem, o katerih nam poročajo evangelisti; niti čudež obujanja mrtvih ni izvzet (npr. sv. Frančišek Ksaver). Tako je med čudeži in čudežnimi pojavi stare in zlasti nove zaveze ter zgodovino svetnikov toliko vzporedij, da se nam ob svetnikih marsikaj iz sv. pisma pokaže v docela novi in vse jasnejsi luči.
Tudi iz tega vidimo, kako se odrešitvena zgodovina, katere središče je Kristus s svojo skrivnostjo smrti in vstajenja, nadaljuje do konca sveta. Naloga Cerkve, »da Boga Očeta in njegovega učlovečenega Sina napravlja navzočega in tako rekoč vidnega« (CS 21, 5), se uresničuje zlasti v svetnikih in ob svetnikih (prim. C 50, 2). Čudeži, s katerimi Bog potrjuje resnično svetost božjih služabnikov in s tem svetost Cerkve, nas potrjujejo v prepričanju, da je s Kristusom »božje kraljestvo že prišlo na zemljo« (C 5, 1), čeprav se bo v vsej polnosti uresničilo šele tedaj, ko bo Kristus drugič prišel, »da se poveliča v svojih svetih in se skaže čudovitega v vseh, kateri so verovali« (2 Tes 1, 10).
Slovesna razglasitev za svetnika
Razglasitev za svetnika spada med najpomembnejše nastope vrhovnega cerkvenega učiteljstva. Zato je razumljivo, da se pred njo izvrši še trikratni konzistorij (dobesedno »zbor«): najprej tajni konzistorij, na katerega se pod papeževim predsedstvom zbero vsi v Rimu bivajoči kardinali; drugi je javen, dostopen vsakomur; tretji poljaven in se nanj zbero razen kardinalov tudi patriarhi, nadškofje in škofje, ki bivajo v Rimu, pa tudi škofje, ki imajo svoje sedeže v območju do 100 milj oddaljenosti od Rima – vsi ti dajo svoje pismeno mnenje o zadevi. To na zadnjem mestu omenjeno dejstvo kaže, da je pri svetniških razglasitvah že v starih časih sodeloval ves škofovski kolegij (zbor), kolikor je bil dosegljiv. Razglasitev sama se potem med velikimi slovesnostmi izvrši v cerkvi sv. Petra.
Pri nekaj blaženih (do zdaj vsega skupaj le 21 oseb, med njimi sta sv. Ciril in Metod in sv. Ema), ki so v posameznih škofijah ali redovih skozi mnoga stoletja bili na glasu izredne svetosti in obenem stalno deležni češčenja, so papeži dali spregled od strogega rednega postopka in so – brez slovesne razglasitve v cerkvi sv. Petra – češčenje s posebnim odlokom raztegnili na vso Cerkev. Tako je storil Leon XIII. glede sv. Cirila in Metoda. To se imenuje »enakovredna« (aequipollens) kanonizacija. Že ime »enakovredna« pove, da ima v liturgiji isto veljavo in iste učinke kakor formalna razglasitev – predvsem odreditev liturgičnega češčenja v vsej Cerkvi. Tudi pred tako »enakovredno« razglasitvijo se zahteva postopek, pa samo v »izredni« obliki; v »izrednem« postopku je treba dokazati le dejstvo češčenja, ki so ga svetniškemu kandidatu izkazovali v kakem delu Cerkve, in sicer po določbi Urbana VIII. že pred l. 1534 in od tedaj naprej brez prenehanja.
Po sedanjem cerkvenem pravu je razglašanje blaženih in svetnikov pridržano papežu. Razglasitev za blaženega ali »beatifikacija« nima še dokončnega jamstva nezmotnosti. Z njo papež na manj slovesen način izreče dovoljenje, da se v omejeni obliki in v krajih, ki jih papež določi, božjemu služabniku sme izkazovati javno češčenje kot blaženemu, se pravi, kot resnično zveličanemu. Razglasitev za blaženega ima samo prehodni značaj. Naravnana je na razglasitev za svetnika in je nekaka priprava nanjo.
Z razglasitvijo za svetnika papež kot nosivec vrhovnega nezmotnega cerkvenega učiteljstva (kot »glava škofovskega kolegija«) slovesno izjavi, da je rajni božji služabnik res sveto živel ali sveto umrl mučeniške smrti ter dosegel nebeško slavo v združenju s Kristusom. Teologija uči, da je papež v takšnih slovesnih formalnih kanonizacijah nezmotljiv, kolikor izjavlja, da je kanonizirani zveličan in vreden češčenja. Prosper Lambertini, poznejši papež Benedikt XIV., navaja za ta nauk tele razloge: Papež bi celotno Cerkev na nravnem področju zavedel v zmoto, če bi z dejanjem svoje najvišje apostolske oblasti kakega grešnika priporočil češčenju vse Cerkve; Sveti Duh mora v tako važni zadevi Cerkev obvarovati pred zmoto; češčenje svetnika je dejavno izpovedovanje vere, v takšnem izpovedovanju pa se Cerkev ne more motiti: kanonizacija je razvitje verske resnice o občestvu svetnikov; ne izvrši se kot dodatek k dogmi o občestvu svetnikov, marveč gre le za praktično uporabo te dogme.
Ime razglašenega svetnika uvrstijo v uradni seznam ali »kanon« svetnikov; odtod ime »kanonizacija«. Razglasitev za svetnika ima tele učinke: razglašenemu gre odslej naslov »sveti« ali »svetnik« (sanctus); na podobah ima okoli glave svetniški sij ali obstret, imenovan tudi »gloriola« – ta simbol hoče povedati, da je svetnik »božji človek« in da iz njegove osebe izžareva duhovna, božja luč (v stari zavezi se je Bog pogosto razodeval v podobi ognja ali svetlega oblaka, zato umetnost svetnike upodablja obdane tudi z oblaki); gre mu javno češčenje v vsej Cerkvi, tudi liturgično češčenje pri maši in v brevirju; tudi njegovim relikvijam gre češčenje; posvečene mu smejo biti cerkve, kapele in oltarji; izbran more biti za zavetnika celih dežel, pokrajin, škofij, stanov itd.
Kanonizacija kot posebno pravno dejanje, s katerim se dovoljuje javno češčenje, se je razvila šele v zgodnjem srednjem veku. Najprej je dovoljevanje in potrjevanje češčenja v sluhu svetosti umrlih oseb spadalo še v pristojnost posameznih škofov in delnih koncilov. Ko pa so ponekod nastopile zlorabe in so prihajale na rimskega papeža prošnje, naj bi posredoval, so papeži začeli te zadeve bolj in bolj sebi pridrževati. V Rimu kot zunanjem središču vse Cerkve (notranje središče je Kristus sam) je prvo zgodovinsko potrjeno formalno razglasitev za svetnika izvršil papež Janez XV., in sicer 11. 6. 993. Šlo je za avgsburškega škofa sv. Urha. Razglašanje za svetnike je postajalo papeževa običajna predpravica za papeža Aleksandra III. (1159-1181), Inocenc III. pa je l. 1200 pridržal papežem vse kanonizacije. Vendar se to do Urbana VIII. praktično mnogokje ni izvajalo. V tem času se je začel razvijati tudi razglasitveni postopek, ki je bil nato podrobneje določen za papeža Urbana VIII., še natančneje pa za Benedikta XIV. (1740-1758).
Papež Urban VIII. je 1. 1634 določil: Vsem božjim služabnikom, ki so bili že pred papežem Aleksandrom III., to je pred 1159, deležni javnega cerkvenega češčenja, se sme to češčenje izkazovati še naprej. Prav tako je dovoljeno v posameznih škofijah in deželah še naprej častiti božje služabnike, ki so bili deležni cerkvenega češčenja v času od Aleksandra III. do 1534; a zanje je mogoče prositi v Rimu tudi za izrečno odobritev češčenja – ki se nato raztegne na vso Cerkev – po »izrednem postopku«, če se je to češčenje nepretrgano izkazovalo, »odkar ljudje pomnijo«. – Za prihodnost je papež predpisal: nihče ne sme biti razglašen za blaženega ali svetnika, ne da bi bil prej uveden in do konca speljan pravi postopek za razglasitev. Razglasitvene postopke izvrši kongregacija sv. obredov; uvodni postopek pa se – z dovoljenjem apostolskega sedeža – izvede v škofiji, kjer je božji služabnik umrl ali je bil češčen ali se je na njegovo priprošnjo zgodil kak čudež. Važen mejnik je torej 1. 1534. Za božje služabnike, ki so umrli po tem letu, je potreben strogi pravni postopek, če naj bodo razglašeni za blažene ali celo svetnike.
Po teh strogih določilih je bilo doslej slovesno razglašenih nekako 350 svetnikov. Med njimi so tudi skupine 7 ustanoviteljev servitskega reda, 19 gorkumskih mučencev, 26 japonskih, 8 kanadskih in 22 ugandskih mučencev. V koledarju rimskega misala je danes navedenih 195 svetniških praznikov; večinoma gre za svetnike iz prvega krščanskega tisočletja. Razen tega imajo 104 svetniki v brevirju le »spomin«, to je kratko molitev, v kateri je svetnik omenjen kot priprošnjik (pred 1967 je bil tak spomin tudi pri maši, zdaj je le v brevirju); pri teh 104 svetnikih gre skoraj izključno le za mučence prvotne Cerkve. Rimski seznam svetnikov (»martirologij«) pa navaja, večinoma z imeni, nekako 14000 mučencev.
V pravoslavni Cerkvi formalnega, pravno urejenega predhodnega postopka za razglasitev blaženih ali svetnikov ni; tudi ne formalne razglasitve same. V glavnem je na Vzhodu ostalo podobno stanje, kakršno je bilo v vesoljni Cerkvi prvih stoletij. Do liturgičnega češčenja kakega v sluhu svetosti umrlega kristjana pride na Vzhodu z molčečo cerkveno odobritvijo tistega češčenja, ki so ga rajnemu verniki sami od sebe začeli izkazovati in z njim potem niso prenehali. češčenje svetnikov, v katerih krščanski Vzhod gleda izžarevanje sijaja poveličanega Kristusa, pa je pri vzhodnih kristjanih zelo razširjeno, v splošnem izrazitejše kakor v zahodni Cerkvi. Svetniki prvih stoletij so deležni češčenja tako pri pravoslavnih kakor pri katoličanih vse Cerkve.
Novi predlogi za razglašanje svetnikov
Običajni beatifikacijski in kanonizacijski postopek je silno natančen in zahteva velikansko delo, zato je zelo počasen in zvezan z velikimi stroški. In vendar bi bilo za versko življenje zelo važno, če bi bil kak zares visoko svetniško živeči vernik prav kmalu od Cerkve posebej postavljen »na svetilnik« kot poseben zgled, kako je mogoče npr. ravno v našem času in v naših razmerah živeti in delovati na nov način kot kristjan in hoditi za Kristusom, ki ostane neizčrpen zgled in vir svetosti za vse čase in za vse ljudi, tudi za »atomsko dobo«. Zdaj pride do razglasitve mnogokrat šele po več desetletjih in celo stoletjih, odkar je bil proces uveden. – Po uradnem poročilu obredne kongregacije iz l. 1962 je teklo tedaj 1133 postopkov. V zadnjem času se je to število močno pomnožilo, tako da je zdaj v Rimu gotovo nad 1200 postopkov za razglasitev blaženih in svetnikov. A po sedanjem načinu dela bi mogli ti postopki trajati kar več stoletij, da bi vsi prišli na vrsto. Zato so na 2. vatikanskem koncilu in tudi po njem nastopili s predlogi, naj bi bilo dano dovoljenje, da razglasitve za blaženega lahko izvedejo tudi škofovske konference ali nacionalne sinode škofov. Takšna beatifikacija bi bila pravzaprav majhna razglasitev za svetnika. Z njo bi bilo dano dovoljenje, da se sme božjemu služabniku – potem ko so bile izvršene vse potrebne raziskave – izkazovati javno češčenje v območju, za katerega je škofovska konferenca ali sinoda pristojna; druge škofovske konference ali sinode pa bi mogle dovoljenje za javno češčenje blaženega raztegniti tudi na svojo pokrajino. To bi bila v neki meri vrnitev k prvotni cerkveni praksi. V verskem in dušnopastirskem pogledu bi bilo to velikega pomena. Saj je le malo takšnih sveto živečih ljudi, ki bi imeli zares velik pomen za celotno Cerkev, za manjše območje pa bi bil vpliv njihovega svetniškega zgleda zelo blagodejen in dragocen zlasti kmalu po njihovi smrti.
Od 77 svetnikov, kolikor sta jih razglasila oba zadnja Pija in Janez XXIII., imajo zares velik pomen za celotno cerkev Terezija Deteta Jezusa, Don Bosko, župnik Janez Arški, Marija Goretti, Ludovik Marija Grignion de Montfort in Pij X. Drugi kanoniziranci imajo večji pomen za pokrajine ali za redove, v katerih so živeli in delovali. Kako velik pomen pa bi imelo npr. za nas Slovence, če bi bila čim prej razglašena za blažena in za svetnika škof Anton M. Slomšek in škof Friderik Baraga! Res je sicer, da mora kristjan imeti dušo, ki je odprta za veličino Kristusove milosti v svetniških osebnostih celotne Cerkve vseh časov in vseh krajev. Vendar pa je človek preveč omejen v svoji duševni širini in njegova zavest je preozka, da bi mogel imeti bolj toplo in močnejše osebno razmerje do svetnikov, ki so mu časovno ali krajevno predaleč, ali sploh do velikega števila svetnikov. V bolj učinkovito oporo pri hoji za Gospodom bi mu bili zlasti tisti junaki krščanskega življenja, ki so mu bliže že po naravnih – hkrati s tem tudi božjih – vezeh krvi in kulture, ne da bi seveda pri tem pozabljal na enoto celotnega občestva svetnikov! In ne da bi zanj izgubili svoj čar tisti svetniki, iz katerih je sijaj neizčrpne Kristusove svetosti izžareval na naše prednike, od katerih smo po božji previdnosti in Kristusovi milosti tudi mi prejeli »neizrekljivi dar« (2 Kor 9, 15) vere in odrešenja.
Vir = Leto svetnikov