September
Ime
V prvotnem rimskem koledarju je bil ta mesec sedmi - septem v latinščini pomeni sedem. Slovenska imena zanj so različna. Martin iz Loke ga imenuje poberuh, Trubar uporablja ime jesenik v pomenu jesenski mesec. Pozneje se pojavljajo še imena kimovic, malomašnik, miholščik, sadnik, sadni mesec, šentmihelski mesec. Ime "kimovic" je tudi v najstarejši ohranjeni slovenski pratiki iz leta 1741 in v uporabi je obveljalo ime kimovec.
Najbolj poznani spominski in godovni dnevi v septembru so: Tilen (Egidij), opat (1. 9.), rojstvo Marije Device, mali šmaren (8. 9.), Notburga, devica (13. 9.),
povišanje svetega križa (14. 9.), Žalostna Mati Božja (15. 9.), Matej (Matevž), apostol in evangelist (21. 9.), Kozma in Damijan, mučenca (27. 9.),
Mihael, nadangel (29. 9.).
Pregovori
* Kakršen kimovec (september), takšen bo sušec.
* Kakršno vreme o kimavca mlaji, takšno vso jesen je najraji.
* Ako kimovca so jasne noči, zima bo imela veliko moči.
* Če septembra dosti sonce sije, pozimi huda sapa brije.
* Če je Tilna (1. 9.) jasno, gorko, štiri tedne bo vedro.
* Tilen (1. 9.) oblačen, meglen, grda deževna jesen.
* Kakršno vreme bo sv. Ilja (1. 9.) kazalo, bo tudi ves mesec ostalo.
* Mala maša (8. 9.) za suknjo vpraša in lastovke odnaša.
* Na malo mašo lepo, dva meseca suho.
* Če sv. Matevž (21. 9.) je vedren, prijetna bo jesen.
* Na sv. Matevža (21. 9.) vreme ugodno, tako bo ostalo štiri tedne prihodno.
* Na Mavricija dan (22. 9.) če sonce sije, pozimi huda sapa brije.
* Če ptice selivke pred sv. Mihaelom (29. 9.) ne lete, se pred božičem ni bati zime trde.
* Če sv. Mihael (29. 9.) dežuje, voljno zimo napoveduje; če pa nebes razjasnjuje, trde zime se boje.
* Če na miholovo (29. 9.) sever vleče, veliko zimo in sneg obeče.
Običaji
September je res pravi jesenski mesec, saj nastopi tudi koledarska - astronomska jesen z jesenskim enakonočjem. Ljudska pesem pravi: Hladna jesen že prihaja, po dolincah slanca pada … V tem mesecu in še v oktobru kmetje pospravijo z njiv vse poljščine in opravijo jesenska dela, narava jim dokončno povrne njihov trud, zemlja se umirja in pripravlja k počitku.
Katera pa so značilna jesenska opravila, ki so ljudem stoletja poleg utrujenosti prinašala tudi zadovoljstvo in mnogo lepega, ko so ob težkem delu znali izrabiti vsako priložnost, da so se poveselili, posebno kadar je bilo več ljudi skupaj?
Najprej je bilo ličkanje koruze, potem gnojenje njiv in travnikov, setev ozimine, priprava stelje, v vinorodnih krajih trgatev, spravilo in sušenje sadja ter kuhanje
žganja, polhanje in trenje lanu. O teh opravilih bo nekaj zapisano v septembrski in nekaj v oktobrski Poti.
LIČKANJE ali kožuhanje je svojevrstno opravilo pri spravilu koruze. V vsakdanjem pogovoru ljudje na Polhograjskem izraza ličkanje ne uporabljajo, ampak pravijo, da je bilo nekdaj zanimivo ''slačenje turšce'' - turščice, slačenje koruze. Pred leti so sadili več koruze za zrnje, ki so ga rabili v prehrani ljudi in za priboljšek živalim. Zato je morala koruza na polju dozoreti. Potem so "turšne kerže", "turščne kerže" - koruzne storže potrgali, z vozom pripeljali domov na kup, zvečer so pa že slačili. V sedanjem času pridelujejo koruzo pretežno za silažo, v nekaterih višjih predelih pa je zaradi divjačine, ki dela škodo na njivah, ne sadijo več. Koruzo za silažo strojno pobirajo s stebli in storži vred, ko je zrno koruze še nekoliko mehko, ko doseže voščeno zrelost, ročno pa prej potrgajo storže, ki so že dozoreli. Na nekaterih domačijah pa s srpi požanjejo dozorelo koruzo s storži vred, jo pripeljejo v kozolce, postavijo ob latah pri štantih, da storži lažje počakajo na slačenje. Če koruzni storži nekaj časa leže na kupu, se radi ugrejejo, zrno in slačevje postane mokro, celo plesnivo, kar za zdravo zrnje ni dobro. Zato povsod pohitijo s
slačenjem koruze.
Da je bilo to delo čimprej opravljeno, so si sosedje pomagali. Tako so povedali v Kozjekih in na Prapročah, kjer se je zbrala vsa vas, da je bilo delo v enem večeru opravljeno zdaj pri eni hiši, zdaj pri drugi. Brž ko se je naredil mrak, so doma povečerjali in odhiteli na ličkanje. Dolga leta so slačili v hišah, po drugi svetovni vojni, ko hiše uporabljajo za dnevne sobe -sprejemnice, slačenje opravljajo v gospodarskih poslopjih na podu ali v šupi, ker tja za tisti večer lahko napeljejo
električno luč.
Pri Jurjevih na Prapročah se je v prostorni hiši zbralo 20 do 30 ličkarjev različne starosti. Kup "keržev" je bil ob zunanjih stenah pri oknih. Ličkarji so sedeli na nizkih stolčkih ali celo kar na tleh. Starejši so se držali bolj skupaj, ker so imeli svoja modrovanja, mlajši pa skupaj, da so se šalili, otroci pa so pri vseh radi
poslušali in od njih nosili slečene "kerže" možakarjem, ki so sedeli na klopi pri peči in vezali po dva storža skupaj. Pri slačenju so ličkarji storž držali z levo roko, z desno pa so trgali slačevje in pustili kake tri ali štiri liste za vezanje. Vezane storže so križem nalagali v stožec ali pa jih sproti obešali na drogove, ki so bili pritrjeni pod stropom v hiši, da se je tam koruza do božiča že posušila. Ostanek vezanih storžev so naslednji dan znosili sušit na podstrešje, na ''izba'' ali "ispa", kot pravijo.
Posebno doživetje je bilo, če je kdo našel storž, ki je imel rdečkasto zrnje. Ponekod je veljalo, da je tisti, ki je takega našel, lahko prenehal z delom in druge potem le opazoval. V Kozjekih in na Gontah je moral najti tri, da je bil dela prost. To mu je bila nagrada in hkrati spodbuda ostalim, da so hiteli z delom, da bi našli pisane storže, ker je to bila tudi napoved za srečo in dobro letino. Med zdravimi storži pa je kdo dobil tudi snetljiv storž, imenoven "sntje", na Prapročah mu rečejo tudi "pzdovc". Kdor ga je dobil, ga je hitro skril in potem z njim rad ponagajal ličkarjem, jim namazal mustače, potegnil brke ali pa samo razmazal po licih. Moral pa je biti hiter in spreten, da je bilo potem obilo smeha. V Setniku so nekam čisto na dno kupa skrili steklenico žganja. Kdor ga je našel, je bil potem "ta glavni", ko ga je delil ličkarjem. Sploh pa je bila na ličkanju vesela družba. Povsod se je našel kak šaljivec, ki je kot iz rokava stresal šale, in tudi kakšen pripovedovalec starih zanimivosti ali pa tistega, kar je prebral ali slišal. Tudi petja ni manjkalo, slišale so se posvetne in nabožne pesmi. Povsod so za slačenje koruze radi povabili
družabne in za delo pridne ljudi ter dobre pevce.
Ko je bilo delo končano, je sledila malica - povečerek. Postregli so s sadjem, grozdjem, kruhom, tudi ocvirkovco, za pijačo je bil mošt iz jabolk, starejši možakarji so dobili tudi šilce žganja, harmonikar ali tudi citrar pa je poskrbel, da so lahko zaplesali.
Na Prapročah so slačenje koruze opravljali okoli sv. Matevža (21. 9.), ko je na Prapročah žegnanje, pa tja do začetka oktobra, ko je žegnanje v Dvoru. Slabše
slačevje so uporabili za nastil pri živini, boljše in lepše so uporabili za polnjenje velikih posteljnih "cjoh" - blazin, ki so jih imeli namesto žimnic iz žime ali danes jogi žimnic. Iz njega so delali tudi copate in predpražnike. Posebnih koruznjakov za sušenje in hranjenje slečenih koruznih storžev, kot jih vidimo v Prekmurju, na Polhograjskem ne poznajo.
GNOJENJE njiv in travnikov je bilo eno težjih, a potrebnih jesenskih kmečkih opravil, ker se je zemlja od pomladi do jeseni izčrpala in ji je bilo treba hranilne snovi povrniti. To delo je bilo opravljeno deloma pred jesensko setvijo, deloma še pred snegom. Danes je to delo zelo olajšano in hitro opravljeno s strojnim nakladanjem in trosilnikom za trosenje gnoja. Včasih pa ni bilo tako.
Za vožnjo gnoja je vsako gospodarstvo imelo enega ali dva posebno opremljena voza. Za "podenj" - dno voza sta bila dva debela ploha, na ročice voza je bila na eni strani naslonjena "lojtrnica" - lestev z gostejšimi lesenimi "cveki" - lesenimi klini, na drugi strani je bila široka deska. Ko je bil voz gnoja naložen, nakidan, so gnoj potlačili - potolkli z lopato, imenovano "šafla", ki so jo drugače uporabljali v hlevu. Potem so voz gnoja odpeljali na njivo. Na njivi so stransko desko na zadnjem koncu spustili z voza ali pa jo popolnoma odstranili in s "krempežem" - kopačo skopali gnoj z voza na enakomerno oddaljene kupe - gomile. Iz enega voza gnoja so naredili tri, štiri ali pet kupov, odvisno od tega, kako velik je bil voz. Nekateri so imeli kupljene kovane kopače z dvema ali tremi roglji, nekateri pa so "krempeže" kar sami doma zakrivili iz starih hlevskih vil. Če je bilo na kmetiji veliko gnoja, če so imeli dva vozova in če je bilo dovolj ljudi, sta dva nakladala gnoj, eden ga je vozil in so živino le prepregli od praznega k naloženemu vozu, drugi pa so gnoj iz kupov na njivi takoj raztrosili, drugače pa so trositev opravili, ko je bila vožnja gnoja končana. Ljudje vedo povedati, da so skoraj raje gnoj nakladali, kot pa na njivi trosili. Posebno je bilo težko, če je bila za steljo uporabljena visoka dolga praprot in se je gnoj na njivi v kupih zasušil. Kadar pa je kmeta za razvoz gnoja prehitel sneg, so ga pozimi zvozili s sanmi na velik, lepo naložen in potlačen kup, spomladi pa so ga razvozili po njivi ali travniku in raztrosili.
SETEV ozimnega žita je sledila jesenskemu gnojenju in oranju njiv. Sejali so pšenico, ječmen, pšenico in rž skupaj, imenovano "soršca" - sorščica, ki je dajala dober pridelek. Še najprej so sejali lan ozimec - "ozmc", "vzmc", ki so ga na kmetijah sejali na kakega pol hektara zemlje.
Žito je običajno sejal gospodar. Seme je nosil v košari, iz slame pleteni in ledvičasto oblikovani sejalnici, ki je navadno držala pol mernika (mernik pšenice je meril 32 litrov ali 25 kg). Sejalec je nosil sejalnico na levi roki in jo imel nekoliko naslonjeno na bok svojega telesa, z desnico je zajemal seme in ga z njenim posebnim zamahom enakomerno metal - sejal po sveže zorani in pobranani zemlji. To delo je bilo izjemno spoštovano, bilo je kot svečan obred, saj je bilo seme pred setvijo blagoslovljeno z žegnano vodo ali pa je bila primešana pest blagoslovljenega semena iz velikonočnega žegna. Kako je sejalec delo opravil, se je pokazalo takoj po kalitvi semena in potem je bilo to vidno vse do žetve. Pri setvi je bila pomembna primerna vlažnost zemlje. Pri Zgornjem Kozjeku na Setnici so o tem povedali zanimive pregovore.
Ječmen pravi: "Sej me v suho, da te spravim h kruhu."
Pšenica pravi: "Daj me v blato, da ti dajem zlato." Enak pregovor za pšenico poznajo tudi pri Jurjevih na Prapročah.
Spomladi so sejali jaro žito, ječmen, oves, ajdo in proso. Ajda je edino žito, ki da v treh mesecih pridelek in je lahko v enem letu dvakrat v "žaklju" - vreči, prvič pred setvijo, drugič po mlatvi. Sejali so jo v suho zemljo, saj pregovor pravi: Če se za plugom kadi, ajda dobro rodi. Podobno je veljalo tudi za proso, ki so ga sejali v maju.
Dobro so pazili na kolobarjenje rastlin, da je bil večji pridelek. Tako niso nikoli sejali pšenice na njivo za ajdo. Največkrat so jo sejali v jesenskem kvatrnem tednu, to je tisti teden, v katerem goduje Matevž (21. 9.). Če so jo sejali v drugem času, je bilo klasje potem kar belo in ni dalo dobrega pridelka. Pregovor pravi: Njiva nikoli ne laže, če ne raste drugo, pa plaža (slabše, nekvalitetne poljščine).
STELJA je bila naslednja kmetova skrb in opravilo v jeseni, ker živina ne more prebiti brez stelje, brez stelje ni gnoja, brez gnoja ni dobrega pridelka.
Kaj so pripravljali in uporabljali za steljo, nastil?
Pesem nam to lepo pove, ko pravi: Kdo bo listje grabil, kdo bo praprot žel … Najobičajnejša stelja je listje listavcev, ki v jeseni odpade z drevja, cenjena pa je tudi praprot. Kdaj so steljo pripravljali, je bilo odvisno od vremena, največkrat je bilo to oktobra, kako so jo pripravljali, pa je bilo odvisno od reliefa zemljišča.
Pri Jurjevih na Prapročah vedo povedati, da je bila priprava praproti težaško delo. Včasih so praprot želi in domačim v pomoč so dobili tudi žanjice. Požeto praprot so žanjice dajale na kupe, potem sta jih dva moška za žanjicami pobirala in jih s posebno vrvjo nosila na prostor, kamor so po praprot lahko prišli z vozom. Pozneje praproti niso več želi, ampak so s pripravnimi kosami praprot s travo, vresjem in borovničevjem vred pokosili, pustili nekaj časa tam, da se je stelja posušila, potem pa jo z odpadlim listjem vred pograbili, naložili na voz in povezali z žrdjo, podobno kot seno. Navozili so kakih 20 voz take stelje, z njo so tudi zapažili štante pri kozolcu. Samo listje pa so vozili v posebnih vozovih ali pa s koši v listnico ali šupo. Za nastil so uporabili tudi žitne pleve, ki so jih hranili v prostoru plevnici. Na nekaterih gospodarstvih v Setniku so za nastil prašičem obvezno uporabljali nažeto praprot, da so ti imeli zdrave noge, saj je znano, da je praprot "spodlesnica" koristna tudi človeku, ki ga muči revma.
Pri Zgornjem Kozjeku so praprot redkokdaj želi s srpom, vedno so le kosili s travo vred in pospravili, ko je odpadlo še listje z drevja. Še vedno tako delajo. Podobno delajo tudi pri Jevcu v Selu in na drugih kmetijah. Sprememba je ta, da nekateri praprot pred uporabo na slamoreznico ali s kombajnom za koruzo zrežejo, da se potem gnoj lepše trosi.
Res pa je, da je priprave stelje v današnjem času manj, ker jo nadomeščajo z žagovino, v modernih hlevih, kjer je urejeno odplakovanje gnojevke, pa v primerjavi s prejšnjimi časi stelje skoraj ne uporabljajo.
Sveti Tilen ali Egidij ali Ilj, samotar in opat (1. 9.) je bil nekoč po Evropi zelo češčen in je eden od štirinajstih pomočnikov v sili. Po rodu je bil Atenec. Živel je kot
puščavnik v južni Franciji med leti 650 in 721 ali 725. Znan je njegov smrtni dan - 1. september. Kot puščavnik se je hranil z zelišči in mlekom košute, ki je prihajala k njemu.
Legenda pripoveduje, da je kralj na lovu naletel na košuto in ji sledil. Ta se je zatekla k puščavniku, kralj je ustrelil in puščica je zadela puščavnika. Kralj mu je zato in zaradi njegovega svetniškega življenja sezidal samostan, ki ga je Tilen vodil po pravilih sv. Benedikta do svoje smrti, kjer je umrl kot opat.
Za svojega zavetnika so si ga izbrala številna mesta in pokrajine, bil je zavetnik pastirjev, lovcev in beračev. Svetniku so se priporočali za dobro letino in živino, za lepo vreme, proti ognju, streli in kugi, priporočale so se mu nosečnice za srečen porod in doječe matere za zdravje otrok.
Upodabljajo ga v meniški obleki s košuto ali srno, s puščico v prsih.
V polhograjskih cerkvah ni nikjer upodobljen. Nam najbližja župnijska cerkev svetega Tilna je v Javorjah nad Poljanami.
Kakšen običaj jaz pomnim ob tem svetniku? V moji rojstni vasi je v podružnični cerkvi na stranskem oltarju na veliki osrednji sliki upodobljen sveti Tilen. Še nekaj let po drugi svetovni vojni so iz vasi matere z dojenčki šle prvič po porodu v cerkev k maši in pred tem oltarjem dobile ob molitvah duhovnika poseben blagoslov. Navzoč je bil tudi eden od krstnih botrov. Matere z dojenčki in botri so v cerkev prišli skozi zakristijo, ne skozi glavna vrata cerkve, po blagoslovu pa so odšli iz cerkve skozi glavna vrata. Med mašo je skupina sedela v prvi klopi, za blagoslov pa je stopila pred oltar sv. Tilna.
Rojstvo Device Marije praznujemo 8. septembra. Praznik zemeljskega rojstva obhaja Cerkev samo pri treh osebah: pri Jezusu, pri Mariji in Janezu Krstniku, pri drugih svetnikih pa obhaja le njihov smrtni dan kot dan rojstva za večno življenje pri Bogu v nebesih.
Praznik Marijinega rojstva je za Polhov Gradec še posebno slovesen, ker je župnijska cerkev posvečena Marijinemu rojstvu, ta dan imenujemo mala maša in z njim je zaključen medmašni čas.
Sveta Notburga, zastopnica delovnih in kmečkih ljudi ter kmečkega dela med svetniki, ima spominski dan 13. septembra.
Služila je v gradu na Tirolskem in vmes nekaj časa tudi pri kmetu v okolici. Ko je kmet nekoč zahteval, naj proti pogodbi, sklenjeni z njim, žanje v soboto še po delopustu, mu je dejala: "Bog naj razsodi med menoj in teboj. Naj srp pokaže, ali je prav, kakor sva se pogodila, da po delopustu več ne delam." Potem je vrgla srp in ta je obvisel v zraku.
Časte jo kot zavetnico dekel, delovnega počitka, priporočajo se ji v vseh stiskah, ki lahko prizadenejo kmečke ljudi pri njihovem delu.
Upodabljajo jo s srpom v roki ali nad glavo, kot deklo s ključi za pasom, z molznikom, z vrčem za mleko in hlebcem kruha v predpasniku, ker je to dajala revežem. Na Slovenskem je upodobljena v mnogih podeželskih cerkvah, kapelah, znamenjih in domovih. Jernej Trnovec jo je leta 1912 upodobil na levi strani glavnega oltarja v cerkvi na Brišah.
Povišanje svetega križa praznujemo 14. septembra. Uvedba tega praznika se nanaša na ostanke pravega Kristusovega križa, ki ga je po trditvah nekaterih strokovnjakov in po legendi našla sveta Helena, mati cesarja Konstantina. Skoraj tristo let je bil grob na Kalvariji zasut in križ zakopan globoko v zemlji.
Praznik povišanja svetega križa nam je spodbuda, da naj z iskreno vero častimo podobo križa. V vsaki krščanski hiši je na dostojnem mestu podoba križanega Kristusa, razpelo, ki nas usmerja v pot k poveličanju s Kristusom. Krščanska govorica imenuje križ v jeziku Svetega pisma, liturgije in cerkvenih očetov "drevo
življenja", "kraljevski prestol", "les veselja" "lestev življenja", "temelj vere", "most in ladja" v smeri k obrežju Božje domovine, "palica vseh romarjev" in "ključ do nebes" (Leto svetnikov 3).
Jezusovemu križu je v Sloveniji posvečeno 90 cerkva, tudi nekaj krajev se imenuje po njem, čeprav so nekatere med njimi po drugi svetovni vojni preimenovali.
Žalostna Mati Božja (15. 9.) ima godovni dan takoj za praznikom povišanja svetega križa, saj sta Kristus in Marija neločljivo povezana med seboj. Med vernim ljudstvom se je češčenje Žalostne Matere Božje najprej nanašalo na Marijino bolečino pod križem, kmalu pa se je začelo nanašati tudi na druge Marijine bridkosti in se je ustalilo pri številki sedem: napoved starčka Simeona, beg pred Herodom, tridnevna izgubitev Jezusa v templju, srečanje z Jezusom na križevem potu, križanje, položitev Jezusa, snetega s križa, v Marijino naročje in položitev v grob. Število sedem ima v Svetem pismu simbolični pomen vesoljnosti.
Najprej so Žalostno Mater Božjo upodabljali z enim samim mečem na prsih, potem s petimi ali sedmimi meči v srcu. Visoka umetnost pa je upodobila kipe
Žalostne Matere Božje, kot je slovita Michelangelova Pieta v vatikanski cerkvi sv. Petra.
Na Slovenskem so nastale slovite božjepotne cerkve Žalostne Matere Božje. Nam najbližja je Žalostna Gora nad Preserjem.
Marijo, žalujočo nad mrtvim Jezusom v naročju (Pieta), imamo iz leta 1853 slikovno upodobljeno v kapeli na Kalvariji, kiparsko pa na desnih oltarjih v cerkvah na Brišah, Podrebri, Prapročah in Polhograjski Gori. Žalujočo Marijo skupaj z apostolom Janezom pod križem je koncem 19. stoletja v kamnu izklesal Jernej Trnovec za misijonski oltar v polhograjski cerkvi, iz okoli leta 1548 je v lesu oblikovana enaka skupina v dvorski cerkvi sv. Petra, kjer stoji nad levo lopo, na freski iz leta 1727 pa je prikazana tudi v Lovretovi kapelici na Prapročah.
Matej (Matevž), apostol, goduje 21. septembra. Apostol Matej je v seznamih apostolov ponekod omenjen na sedmem, drugod na osmem mestu, a vedno je omenjen zraven Tomaža med dvanajsterimi Jezusovimi učenci. Njegovo ime je grška oblika hebrejske besede, ki pomeni "božji dar" ali "zvesti". Matejev evangelij ga imenuje "cestninar", v Markovem evangeliju je označen kot cestninar - mitničar Levi. Cestninarji in mitničarji so bili pri Judih v tistem času na najslabšem glasu, ker so ljudi pri pobiranju pristojbine na mitnicah grdo odirali. Cestninar Levi je sledil Jezusovemu klicu: Hodi za menoj!
In ta cestninar vešč branja in pisanja je po Jezusovi smrti ustvaril temelj poznejšega evangelija, po njem imenovanega Matejev evangelij. Med evangeliji je Matejev evangelij najdaljši, pripoveduje mirno, ponekod kar slovesno. V njem se ločijo trije večji deli: zgodovina Jezusove mladosti, Jezusovo javno delovanje, Jezusovo trpljenje in poveličanje.
Mateja upodabljajo s človekom ali angelom poleg, s knjigo in peresom, z mečem ali helebardo, tudi s sulico, z mošnjo ali okroglo plačilno deščico, kakršne so uporabljali cestninarji. Za zavetnika ga časte finančni in davčni uradniki, cariniki, menjalci in knjigovodje.
V polhograjskih cerkvah je upodobljen v skupini štirih evangelistov ali posamezno. Slikovno je prikazan na stropu ladje polhograjske cerkve in na obodu prižnice na Setniku. Dvorska cerkev sv. Petra ima kipe štirih evangelistov v zgornjem delu Facijevega oltarja iz leta 1739, na stranskem oltarju sv. Valentina iz leta 1714, njihovi zelo stari kipi pa obnovljeni stoje na strehi prižnice. V cerkvi na Brišah je sv. Mateja upodobil na zgornjem delu glavnega oltarja Jernej Trnovec.
Kozma in Damijan godujeta 26. septembra. Bila sta brata, menda dvojčka, izučena zdravnika. Bolnike nista zdravila za denar, ampak sta jih skušala privesti h
krščanski veri. Med Dioklecijanovim preganjanjem sta pretrpela številna mučenja. Nadeli so jima verige, ju zaprli v ječo, potem vrgli v morje, ju postavili na grmado, pribili na križ, kamnali in ju streljali s puščicami. Ko sta vse to prestala, so ju leta 303 v mestu Egeji v maloazijski Kilikiji (Ciliciji) obglavili. O njunem delu pripoveduje tudi legenda. Na krščanskem vzhodu so ju kmalu pričeli častiti in češčenje se je preneslo tudi na zahod.
Oba svetnika upodabljajo v dolgi vzhodnjaški obleki, obšiti s kožuhovino, visokim pokrivalom, držeča v rokah stekleničko ali posodico z zdravili, zdravniškimi pripomočki ali Merkurjevo palico z dvema kačama. Za zavetnika ju časte zdravniki, lekarnarji, zobozdravniki, zdravniške šole, tudi drogisti, brivci, fiziki in
slaščičarji.
Na Slovenskem je omenjena v Krki na Dolenjskem cerkev sv. Kozma in Damijana že leta 1135, ki je postala znamenita božja pot. Sredi 19. stoletja so tam cerkev prenavljali, pozlato glavnega oltarja so zaupali polhograjskemu podobarju Simonu Rupniku, pred koncem 20. stoletja je tam nekaj let župnikoval Ivan Trnovec iz Srednje vasi.
Nekdanja polhograjska podružnična cerkev sv. Mohorja in Fortunata na Koreni ima edina na Polhograjskem upodobitev teh dveh svetnikov na glavnem oltarju. Morda pa sta upodobljena na starih slikah, ki sedaj visita na spodnjih delih slavoločnega oboka med ladjo in prezbiterijem polhograjske župnijske cerkve.
Mihelovo je 29. septembra godovni dan svetih nadangelov Mihaela, Gabrijela in Rafaela, ki so edini dobri angeli v Svetem pismu imenovani z imeni.
Mihael je poseben priprošnjik ljudem pred Bogom, je angel krščanskega ljudstva, je navzoč pri umirajočih, nekako vodi, pospremi duše rajnih v nebesa. Zato so postavljali kapele ali cerkvice sv. Mihaela na pokopališčih. V njihovih spodnjih delih - kriptah so hranili kosti prekopanih grobov, pa so te kapele imenovali kostnice - karnerje ali osarije (Niko Kuret, Praznično leto Slovencev, 2). Tudi v Polhovem Gradcu naj bi bila nekoč na pokopališču kapela sv. Mihaela - kostnica, karner. Med ljudmi je še živa beseda kalnar ali kalner, z njo poimenujejo sedaj stavbo pokopališke shrambe ali v Dvoru tudi mrliške vežice. Morda je beseda kalnar nastala iz besede karner, ker je bila kostnica na pokopališču. Izraz kalnar mi je prva povedala Anica Peklaj iz Polhovega Gradca. Nadangel Mihael je v krščanstvu sprva veljal za zmagovalca nad satanom. Ker se po nekdanjih predstavah bori s hudobnimi duhovi v zraku ter jih peha v globino, so njemu v čast postavljali cerkve najraje na hribih - primer Samotorica. Upodabljali so ga v viteški obleki z mečem v roki, v 12. stoletju pa so ga pričeli slikati še s tehtnico v drugi roki. Tako se je pokristjanila predstava tehtanja duš po smrti, kar so poznala že stara ljudstva. Na Slovenskem so ohranjene celo ljudske pesmi o nadangelu Mihaelu, ki tehta duše in ko ta ne doseže teže, ki je potrebna za zveličanje, Marija potoči tri solze na tehtnico in tako dopolni potrebno težo.
Nova slika sv. Mihaela je nastala z roko Janeza Plestenjaka iz Polhovega Gradca na zidu v notranjščini prenovljene kapelice v Zalogu, ki bo predvidoma blagoslovljena na kvatrno nedeljo v septembru.
V nekaterih krajih Goriških Brd je bila navada, da so na dan sv. Mihaela nesli v cerkev blagoslovit preklje za klatenje kostanja. Poznajo pa ljudje reklo: O sv. Mihaelu hudič žene polhe spat.
Vir