Spreobrnitev apostola Pavla

Pavlovo spreobrnjenjeImena: Pevel, Pavao, Pavle, Pavli, Pavlimir, Pavlin, Pavlek, Paula, Pavla, Pavlina
Natančno mesec dni po božiču se Cerkev spominja spreobrnjenja farizeja Savla v poznejšega apostola Pavla. In to s posebnim razlogom. Rojstvo božjega Sina je v temelju spremenilo usodo človeškega rodu in jo najtesneje povezalo z njegovim življenjem, smrtjo in vstajenjem. V Cerkvi, ki nadaljuje Kristusovo delo, pa je bila spreobrnitev apostola Pavla začetek nove dobe.

Savel je kot zagrizen farizej hlepel po moriji zoper kristjane. Izprosil si je od velikega duhovnika pooblastilo, da bi iz shodnic v Damasku kristjane zvezane privedel v Jeruzalem in jih tam izročil velikim duhovnikom v nadaljnji postopek. Ko pa se je bližal Damasku, ga je obsijala svetloba z neba. Savel je padel na tla in zaslišal glas: »Savel, Savel, kaj me preganjaš?« – »Kdo si, Gospod?« – »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.« Savel je nato vprašal Gospoda, kaj naj stori. Ta mu je odgovoril: »Vstani in pojdi v Damask in tam boš zvedel, kaj moraš storiti!« Savel se je dvignil s tal. Toda čeprav je imel odprte oči, ni mogel nič videti. Prijeli so ga za roko in ga peljali v Damask.

Tam je bil neki učenec z imenom Hananija. Ta je imel videnje, v katerem mu je Gospod naročil: »Vstani in pojdi v ulico, ki se imenuje Ravna! V Judovi hiši poišči človeka iz Tarza, ki mu je ime Savel! Glej, ta človek moli in v prikazni je videl moža z imenom Hananija, kako je vstopil in nanj položil roke, da bi spet videl.« Hananija je odgovoril: »Gospod, od mnogih sem slišal o tem človeku, koliko gorja je prizadel tvojim svetim v Jeruzalemu. Tudi tu ima od velikih duhovnikov pooblastilo, da lahko uklene vse, ki kličejo tvoje ime.« Gospod pa mu je rekel: »Pojdi, zakaj on je posoda, ki sem jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove. Pokazal mu bom, koliko bo moral trpeti za moje ime.«
Hananija je storil po Gospodovi besedi, šel v hišo in na Savla položil roke, govoreč: »Gospod me je poslal semkaj, da spregledaš in postaneš poln Svetega Duha.« – V hipu so padle mrene z njegovih oči. Spet je videl, se dal krstiti in takoj začel v shodnicah oznanjati, da je Jezus božji Sin.
Praznik obhajamo 25. januarja.
Vir

Praznik spreobrnjenja apostola Pavla, kateremu se je sam Jezus razodel pri Damasku, ko je potoval in še grozil s smrtjo Gospodovim učencem, ter ga izbral, da bi, poln Svetega Duha, oznanjal poganom evangelij zveličanja. Mnogo je pretrpel za Kristusovo ime.
Vir

Savlovo spreobrnjenje.

Kristus je izbral Savla, da mu bo »orodje, da ponese njegovo ime pred pogane« (Apd 9, 15). Dotlej je Cerkev, namenjena sicer že spočetka vsemu svetu (Kristus je apostolom naročil, naj »uče vse narode« – Mt 28, 19), živela predvsem med Judi. Savla-Pavla je Jezus Cerkvi sam poslal, da dopolni delo drugih apostolov, odpravi obveznost Mojzesove postave za ude nove zaveze, krščene po Jezusovem naročilu v imenu troedinega Boga. Kristus je ostal temelj Cerkve, zidane na neporušni skali, ki je po njej dobil novo ime in poslanstvo apostol Peter, ob apostolu Petru pa stoji kot drugi »steber Cerkve« apostol Pavel, ki je za svoje od Boga neposredno izročeno poslanstvo dobil potrdilo na zboru apostolov v Jeruzalemu (leta 49), kakor je »odločil Sveti Duh in oni z njim« (Apd 15, 28).

Preden se je vse to moglo spolniti, je moral Savel, najzagrizenejši preganjavec prve Cerkve, prestopiti iz tabora njenih sovražnikov med Jezusove apostole. Dogodilo se je »spreobrnjenje sv. Pavla«. Cerkev je ves čas odtlej slavila spomin na ta dogodek, ki najlepše dokazuje, kako tudi Bog neposredno določa in spreminja usodo Cerkve, večkrat tudi s čudežnimi spreobrnjenji. Poseben praznik v spomin na to najpomembnejše spreobrnjenje v prvi Cerkvi je izpričan od leta 717.

Ker pa se v življenju Cerkve in posebej pri svetnikih ponavljajo spreobrnjenja tudi v naslednjih dobah in jih doživljamo še danes, poglejmo najprej:

1. Spreobrnjenje v luči razodetih resnic

Bog ljudi vabi, da bi stopili v popolno nadnaravno življenjsko skupnost z njim. V dejanskem redu, kakršnega je dobri Bog od vekomaj hotel, je vsak človek poklican, da stopi v nekako otroško, družinsko občestvo z Bogom. (S kakšno močjo in razločnostjo ter na kakšen način človek to božje povabilo, ta božji klic zazna, to je vprašanje zase, ki ga tu ne obravnavamo.) Toda zaradi greha prvih staršev se človek že rodi kot grešnik (Ps 50, 7; Rimlj 5, 12). Izvirnemu grehu se pridruži še osebna grešnost, »predanost grehu«, ki »prebiva« globoko v našem bitju in »rodi sad za smrt« (Rimlj 7, 14. 20. 25), čeprav ne smemo z Lutrom trditi, da je naša narava že v svojem jedru pokvarjena. Če naj torej človek odgovori na klic božje milosti in neizrekljive dobrote, je že od začetka potrebno spreobrnjenje.

Sv. pismo v izvirniku navadno uporablja za spreobrnjenje besedo spremenitev (metanoia), ki pomeni preusmeritev mišljenja; včasih pa uporablja tudi izraz »obrniti na pravo pot« (grško: epistrephein), kar opozarja na spremembo praktičnega ravnanja. Hebrejska beseda za spreobrnjenje je največkrat »šub«, ki pomeni izbrati drugo pot ali obrniti se po poti nazaj. – V komer se izvrši spreobrnjenje, ta spremeni os svojega življenja: Prej je iskal časti, ki prihaja od ljudi (Jan 12, 43), in se z vsemi svojimi človeškimi sposobnostmi in pripomočki poganjal za zemeljskimi uspehi. Zdaj svoje življenje in prizadevanje usmerja na tisto čast in slavo, ki jo obljublja in daje živi Bog. Če je prej zemeljske vrednote imel za nekaj absolutnega, priznava zdaj njihovo relativnost; teh vrednot sicer ne prezira – kako bi jih mogel, ko pa ve, da izvirajo od Boga, niso mu pa zadnji namen življenja. Včasih se jim zaradi višjih dobrin celo odpove. Iskanje in uporabo teh vrednot sedaj naravnava na cilj, ki je postavljen visoko nad njimi, na cilj, ki mu ga je pokazal Bog sam. S spreobrnjenjem človek zapusti svojo samoljubnost, zaverovanost vase, svojo samozadostnost in s tem svoj kratkovidni, omejeni načrt glede doseganja krhke in v bistvu prazne tostranske slave; namesto tega sprejme blago vabilo milosti, naj postane sodelavec veličastnega božjega načrta, kjer gre za dosego »nad vso mero velikega, večnega bogastva slave« (2 Kor 4, 17).

Pobuda za spreobrnjenje prihaja od Boga, kateri »oživlja mrtve in to, kar ne biva, kliče, da biva« (Rimlj 4, 17). Vendar ta pobuda človekovi svobodni volji nikdar ne dela nasilja. Bog trka na vrata, a odpreti mora človek sam, saj je tako rekoč samo na njegovi strani kljuka, ki more odpreti. – Bog je tisti, ki po Kristusu v Svetem Duhu po Cerkvi (vsaj objektivno je tako, čeprav morda tisti človek Cerkve sploh ne pozna) postavlja pred človeka večno življenje, večno veličastvo in vstop v kraljestvo živih. (Pri besedi »večno« življenje mislimo na »večno« v smislu neizčrpne, neizrekljivo osrečujoče, iz Boga pritekajoče polnosti življenja, ne pa na večno zgolj v pomenu trajanja.) Brez ponižnega priznavanja, da je potreben božje pomoči in odrešenja po Jezusu Kristusu, človek te božje pobude seveda ne bi mogel sprejeti. Takšno priznanje spada bistveno k spreobrnjenju. Zato pravi Jezus: »Ako se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo« (Mt 18, 3). Božje kraljestvo je treba sprejeti v vsej skromnosti kot Očetov dar, ne pa ga zahtevati kot dolgovanega, ali pa ga odklanjati, če ne prija kratkovidnim lastnim zamislim o življenju in o »pravičnosti«, kakršno more človek, kakor si domišlja, uresničiti sam s svojimi silami. – Kdor pazljivo bere evangelij, presenečeno ugotovi, kako zelo Gospod zahteva spremenitev notranjega mišljenja ravno od tistih, ki se imajo za »pravične« v izpolnjevanju postave. Saj pri tej preusmeritvi ne gre le za zunanja dejanja; gre marveč v prvi vrsti za »srce« v svetopisemskem pomenu, za tisto najbolj notranje jedro človekove osebe, iz katere prihajajo temeljne življenjske odločitve. – To »srce«, celotna oseba, naj se obrne h Kristusu, k božjemu kraljestvu, ki je nekaj drugega, kakor si po svojih naravnih merilih zamišljajo ljudje, zlasti tisti, ki se imajo za pravične. S človekove strani pomeni spreobrnjenje prelom z dotedanjim življenjem: treba je postaviti drugačne nagibe svojemu mišljenju in delu, odkloniti pripisovanje absolutnosti zemeljskim vrednotam, iti ven iz neposrednega individualnega življenjskega prostora in stopiti v širna obzorja nevidnega božjega kraljestva ter odpreti svoje bitje za delovanje božje milosti. – S spreobrnjenjem je združeno neko tveganje. Ne sicer tveganje v tem smislu, da bi dejanje vere slonelo na negotovih, trhlih razumskih temeljih, tako da bi sploh ne bilo trdnega prepričanja o tem, kar verujemo; tudi ne v smislu nekakšne »stave, katere izid je negotov« (Gabriel Marcel) – saj vendar ni mogoče najti kaj bolj trdnega in zanesljivega, kakor je Bog. Pač pa obstoji neko tveganje v tem smislu, da spreobrnjeni človek zapusti vidna, oprijemljiva poroštva, oporo vidnih, zemeljskih uspehov; spreobrnjeni človek išče zadnjo varnost in gotovost tam, kjer edino jo je mogoče najti: v vsemogočni božji ljubezni, in to tem bolj, čim bolj mu je pred očmi ogroženost življenjskih področij. – S takšno usmeritvijo svojega srca k Bogu človek odpre vrata svojega srca za blaženo srečanje z Bogom, ki mu je prišel naproti, ki ga je klical in se mu zdaj daje spoznati kot prijatelj, kakršnemu ni mogoče najti primere.

Jezus – in pred njim še Janez Krstnik – »spreobrnite se (dobesedno po izvirniku: spremenite mišljenje), zakaj nebeško kraljestvo se je približalo« (Mt 3, 2) – je oznanjal spreobrnjenje kot pogoj za vstop v božje kraljestvo. Enako apostoli in za njimi vsi, ki so nadaljevali njihovo delo. Odkar je Jezus odtegnil svetu svojo vidno navzočnost, je za pečat spreobrnjenja začel veljati krst, v katerem deluje moč umrlega in poveličanega Kristusa in, ki v Svetem Duhu, Duhu poveličanega Gospoda, prerodi človeka v resničnega božjega otroka. Krst je »zakrament vere« in prav zaradi tega tudi »zakrament spreobrnjenja«. To je bilo na zunaj vidneje v prvih časih krščanstva, ko so krst redno prejemali samo odrasli. Ko so pozneje začeli uvajati krst otrok, je vedno bolj postajala pereča tudi zahteva, naj se tak v detinskih letih krščeni človek pozneje povzpne do zavestne odobritve svojega krsta in s tem do resničnega, zavestnega spreobrnjenja – do praktičnega priznavanja, da je Jezus s smrtjo in vstajenjem odrešil človeštvo in s tem tudi kot človek postal Gospod zgodovine in vesoljstva (Rimlj 10, 9-11).

Krščeni, »iz vode in Duha rojeni« (Jan 3, 5) človek je v prvih časih načelno veljal za spreobrnjenega človeka, od katerega je spričo nezaslišano močne milosti mogoče pričakovati, da bo stalno živel brez smrtnega greha in napredoval v dobrem. Zato pa ima nasproti tistim kristjanom, ki so zapadli mlačnosti in grehu, klic k spreobrnjenju, vsebovan v pismih apostolov, nekaj nenavadno strogega, celo pretečega na sebi (Raz 2-3; 1 Kor 5, 1; 2 Pet 2, 20 sl; l Jan 3, 9-10; 5,16-17; Hebr 6, 4 sl). Spomin na čudovito božje odrešitveno delovanje pri krstnem spreobrnjenju je za grešnika, ki je spet padel, še posebno pretresljiv klic k pokori in k novi preusmeritvi življenja (prim. 1 Kor 6, 11; Hebr 6, 4). – Pa tudi kristjanu, ki stalno vztraja v milosti, še velja opomin k spreobrnjenju, čeprav na čisto drugačen način, namreč k poglobitvi tega, kar se je s spreobrnjenjem začelo, k »drugemu spreobrnjenju«: Otroci luči ste, torej res živite kot otroci luči! Prestavljeni ste bili v kraljestvo Njegovega ljubljenega Sina – torej živite vredno tolikšnega poklica! Umrli ste grehu – torej zamorite vsa njegova dela v sebi! Vstali ste s Kristusom – torej hodite v moči Vstalega (prim. Rimlj 6; 12, 2; 1 Kor 5, 7 sl; Ef 1, 1 sl; 4, 20 sl; 5, 8; Kol 1, 21 sl; 2, 20 sl; 3, 1 sl).

Ta zahteva po spreobrnjenju velja vsakemu krščanskemu človeku, in zgled svetnikov kaže, da tisti, ki resno jemljejo ta klic, nikdar ne mislijo, da ne potrebujejo nikakega spreobrnjenja. Tudi II. Vatikanski cerkveni zbor izrečno govori o takšni zahtevi po »neprestanem prizadevanju za spreobrnjenje« (C 35, 1). In sicer se to nanaša na vso Cerkev, kajti: »Medtem ko je bil Kristus svet, nedolžen, neomadeževan (Hebr 7, 26) in ni poznal greha (2 Kor 5, 21), temveč je prišel le v spravo za grehe ljudstva (prim. Hebr 2, 17), pa ima Cerkev v svoji sredi grešnike, je hkrati sveta in vedno potrebna očiščevanja ter nikoli ne preneha s pokoro in prenavljanjem« (C 8, 3).

Ravno sv. Pavel še prav posebno naglaša splošno potrebnost spreobrnjenja. Zlasti oznanja, da se je treba obrniti od krivega, nečimrnega ponašanja s spolnjevanjem postave k resnični pravičnosti srca, k pravičnosti, ki jo omogoča samo milost (Rimlj in Gal); treba se je obrniti stran od krive posvetne modrosti in se usmeriti k božji modrosti (1 Kor). V tem naglašanju brez dvoma odseva Pavlovo lastno doživetje spreobrnitve, ki jo je prebudilo srečanje s poveličanim Kristusom na poti v Damask. Odvrniti se je treba – tako poudarja sv. Pavel – od slehernega vdajanja grehu, kajti »deležnost pri božjem kraljestvu« je z grehom popolnoma nezdružljiva (2 Kor 6).

Lepšega ponazorila za to, kaj je spreobrnjenje, pač ni mogoče najti, kakor je ravno spreobrnjenje sv. Pavla. Vendar se velika spreobrnjenja navadno ne izvrše tako naglo in s tako silnim, tudi na zunaj vidnim preobratom v duši in v vsem življenju, kakor je bilo to pri sv. Pavlu. O Pavlu, kakršen je postal po dogodku pred Damaskom, velja sodba odličnega teologa: »Jezus je vsa življenjska vsebina apostola Pavla. Zato je postal svetovni apostol, ker je Jezus postal vsa vsebina njegovega življenja. In Pavel je to vsebino zato občutil kot nekaj tako velikega, da je ravno on, farizej, moral razbiti nacionalne ograje izročene vere v odrešenje. Takšno življenjsko vsebino je moral dajati naprej, in sicer vsemu svetu: občutil jo je kot polnost – pleroma – vsega delovanja in vseh sil. Pavel je bogat, silen, plodovit duh. Toda njegovo bogastvo, njegova ljubezen, njegova moč se imenuje Kristus: ,Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus’« (H. Schell, Christus, Mainz 1925, 13).
To je napravilo njegovo spreobrnjenje.
Dr. Anton Strle

2. Pot v Damask – po človeško

Pavlovo spreobrnjenje nam je Ernest Hello, francoski pisatelj in katoliški mistični mislec Bloyeve družbe, tako živo opisal, da je vredno ta opis ponoviti tudi sodobnemu človeku v malo skrčeni obliki:

Spreobrnjenje svetega Pavla se je zgodilo nenadoma, bilo je popolno, dokončno, čudežno. Prišlo je kakor luč z neba; zato je nesmrtno kakor veselje izvoljenih. Ima očarljivost nenadnosti, očarljivost popolnosti in očarljivost trajnosti. Pavla »ki je še sejal grožnje in smrt zoper Gospodove učence« (Apd 9, 1), je na poti v Damask nenadoma obsijala nebeška svetloba; padel je s konja, oslepljen od nebeške luči in pretresen za zmerom. Savel je bil v trenutku spremenjen v drugega človeka. Spremenil se je ves in nepreklicno. Savel ni postal nov človek samo za trenutek, ampak za trajno. Svetloba, ki je kakor blisk napolnila njegovo dušo, ni več ugasnila in ni zamrla; svetila je iz večnosti v večnost. Svetloba je prišla od Boga in je bila popolna kakor vsako božje delo. Tudi njen učinek je bil popoln: Pavel je postal »nova stvar v Kristusu« (2 Kor 5, 17). Preganjavec se je spremenil ,v oznanjevavca, Savel v apostola Pavla. Zato je cesta v Damask ostala ljudem v spominu ne samo kot zgodovinsko dejstvo, ampak kot izraz, ki je prišel v pregovor. Najti svojo pot v Damask nam pomeni nekaj velikega, pomeni, da je bil kdo najgloblje prizadet, presunjen, njegov prejšnji kalup raztreščen. Njegovo življenje je dobilo novo vsebino in novo zunanjo podobo.

Čisto blizu Damaska, deset minut od Južnih vrat, je še videti ostanke odkrušenih stebrov, ki so vsi prevrnjeni na isto stran. Kraj je nekoliko vzvišen in podoben groblji ali peščenemu griču. Na tem prostoru je farizej Savel, obsijan od svetlobe, padel na tla in vstal kot Jezusov učenec. Kristjani hodijo tja vsako leto 25. januarja v procesiji. Od tod je sveti Pavel stopil v mesto in šel dalje po ulici, ki se imenuje Ravna. Vrata, skozi katera je stopil v mesto, imenujejo domačini Vzhodna vrata. Ta stara vrata je še mogoče razločiti; imajo tri oboke, ki se opirajo na tri močne stebre. Nad vrati se je dvigal stolp. Ko je bil judovski pismouk Savel na poti v Damask, je bil za vse kaj drugega bolj pripravljen kot za spreobrnjenje. žejalo ga je po krvi kristjanov. Kri diakona Štefana je bila na njem, svetega Štefana, nedolžnega mladega moža, »ki je bil poln milosti in moči in je delal čudeže in velika znamenja med ljudstvom« (Apd 6, 8). Sveti Štefan, njegov mladostni tovariš, njegov rojak, je bil z njegovim odobravanjem in vpričo njega kamenjan. Savel je varoval oblačila onih, ki so ga kamnali.

Savel je pripadal farizejski sekti, ki je pred njo Jezus Kristus učence pogosto svaril. Ko so morivci svetega Štefana odložili svoja oblačila k Savlovim nogam, so hoteli s tem javno pokazati, da so si od njega, zastopnika visokega sveta, vzeli pravico, da Štefana kamnajo. Na Savla so vrgli slovesno in službeno odgovornost za umor. To odgovornost je Savel nosil v prepričanju, da s tem služi Bogu. Bil je učenec Gamalielov in vedel, da je ta svetoval Judom, naj preudarijo, ali je krščanstvo božje ali človeško delo; če je božje delo, ga ne bodo mogli uničiti (Apd 5, 39). Savel je sodil, da je nova vera zgolj človeško delo in zato tudi bogokletno. Ker je »bolj kot vrstniki gorel za svoja očetna izročila« (Gal 1, 14), si je štel v dolžnost, da kristjane zatre, preden njihovo število nevarno naraste. Ker se tudi on »ni mogel ustavljati modrosti in duhu« (Apd 6, 10), je moral dosledno odobravati samo njegovo usmrtitev.

Savla je napolnjevalo sovraštvo in hkrati napuh. In kakšen napuh! Farizejski napuh, ki se je še posebno upiral milosti. In vendar je bil ta človek izbranec, božji izbranec. Temu se ne smemo čuditi. Bog mrzi mlačneže. Savel pa ni bil mlačnež. Njegov značaj se odkriva v načinu, kako je sprejel nenadno svetlobo drugačnega spoznanja. (Nadnaravno delovanje je zmerom primerno naravi onega, na katerega meri.) Savla je zadela božja svetloba bliskovito, pri belem dnevu, ko niti ni bil sam in so bile navzoče priče. Tega neugnanega človeka je osvetlila luč sredi dela, na poti, ko je bil v spremstvu svojih prijateljev. On, človek sile in nasilja, se je takoj sklonil pred pravo silo. Glas od zgoraj začenja s kratkim, strogim očitkom:

»Savel, Savel, kaj me preganjaš?«

»Gospod, kdo si?« je brž vprašal, uprt z očmi v sijočo prikazen Jezusa Kristusa, ki ga dotlej ni poznal, a ga je naenkrat videl nad seboj.

»Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.«

»Gospod, kaj hočeš, da naj storim?«

Tudi tu je Savel mož dejanja! Pretresen je, presenečen, oslepljen, vržen s konja, strt – a ne zgubi niti trenutka. Savel je tako zelo mož dejanja, da takoj, tu in zdaj, potrebuje ukaze, ki bi jih hotel spolniti. Jezusa iz Nazareta ne bo več preganjal. Kaj naj zdaj stori? Niti pomisliti ne utegne na to, da je oslepljen. Takoj se mu hoče nove dejavnosti. Ker ne bo več preganjal učencev Jezusovih, mora storiti nekaj drugega, in takoj hoče vedeti, kaj. V tem trenutku je slep, a ne utegne čakati, da bi se mu oči zopet odprle. Od prvega trenutka mora poznati svojo novo pot. Njegovi spremljevavci so slišali samo neki glas, nikogar pa niso videli. Opazili so svetlobo, Jezusa pa ne. Samo Savel, ki se je spremenil v Pavla, je videl prikazen; samo on je razumel besede, ki so bile izgovorjene.

Ko je Pavel vstal, je bil slep. Peljali so ga za roko v Damask. Ta pot v Damask je bila prav malo podobna oni, ki si jo je prej predstavljal. Tri dni ni videl ne jedel ne pil. Te tri dni v temi je prebil v molitvi. Medtem je učenec Ananija v prikazni dobil ukaz, naj gre v Ravno ulico in naj Pavlu vrne vid. Ananija gre v Ravno ulico in potrka na vrata Juda, pri katerem je Savel stanoval. Vstopil je in rekel: »Brat Savel, Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti, po kateri si šel, me je poslal, da spregledaš in boš napolnjen s Svetim Duhom.« In Ananija je položil roke na Savla in kakor luskine je padlo z njegovih oči in je spregledal. Vstal je in bil krščen; vzel je jedi ter se okrepčal (Apd 9, 17-19).

3. Pavlovo spreobrnjenje – verski dogodek

(Dr. Stanko Cajnkar, Kratek oris Pavlove teologije; Sveto pismo NZ 436-439).

To, kar je Pavel doživel na poti v Damask, ko ga je božja svetloba vrgla na tla, je izredno pomemben verski dogodek. Pravzaprav je nadomestilo za druge velike dogodke v Jezusovem življenju, pri katerih on, tujec iz Tarza v Mali Aziji, ni mogel biti navzoč. Nadomestil je vse, kar se je nerazumljivo velikega zgodilo od Janezovega krsta do prihoda Svetega Duha na binkoštni praznik. Ni treba misliti, da mu je bilo vse zamujeno znanje dano v kaki nadnaravni viziji, ker je mogel marsikaj sprejeti iz pripovedovanja drugih. Temeljna spoznanja, ki so odločilna za njegovo teologijo, pa so mogla biti spočeta že v trenutku srečanja s Kristusom. Sicer bi ne bil mogel doumeti resnic, ki so jih drugi apostoli kljub svoji navajenosti na Kristusa komaj slutili. Sveti Pavel je razumljiv samo kot poseben božji izbranec, ki ga je srečanje z učlovečenim božjim Sinom do temeljev bitja pretreslo in preustvarilo.

Sveti Pavel je pravi Kristusov apostol. Vendar ta naziv njegovega poslanstva ne izčrpa. Zaradi posebne poklicanosti je nekaj več od drugih apostolov, čeprav pravi sam o sebi, da ni vreden imenovati se apostol, ker je preganjal božjo Cerkev.

Pri razlagi Pavlovega poslanstva, njegovih posebnosti in odlik si nujno moramo privzeti za oporo še podobo Pavla kot preroka. Drugi apostoli so ob Kristusu počasi dozorevali. Zato so luskine z njihovih oči le počasi odpadale. Pavel je spregledal v najkrajšem času. Zato so njegova temeljna spoznanja bliskovita, bolj izrazito duhovna, nadnaravno jasnejša in zato seveda tudi globlja. Svoj vir imajo v preroških videnjih in ne v počasnem prisvajanju sporočenega znanja. Podobna so teofanijam, ki so jih doživeli očaki, Mojzesovemu gledanju gorečega grma in njegovim razgovorom z Bogom na Sinaju, Izaijevi viziji božje veličastnosti v templju in mnogim drugim naravnostnim prikazom nadnaravne resničnosti. Nekaj podobnega so prej doživljali trije drugi apostoli pri spremenjenju na gori, vsi pa ob srečanju z vstalim Kristusom in na binkoštni praznik. Vendar se dozdeva, da so bili ti dogodki bolj potrdilo njihovih prejšnjih spoznanj kakor pa razodetje novih resnic in teoloških razjasnitev. Pavel pa zajema svojo vero in svojo teologijo predvsem iz srečanja s poveličanim Kristusom in iz svojih nadnaravnih vizij. Zato je vprašanje o Pavlovih naravnih nagnjenjih kakor tudi o dobljenih zunanjih vplivih in spodbudah povsem podrejeno temeljnemu doživetju spreobrnjenja. Da je bil Pavel zaradi svoje ožje domovine, zaradi izrednih umskih sposobnosti in nagnjenj najbolj primeren za poklic apostola narodov, je pravzaprav samo po sebi umevno, ker pač tudi tukaj velja, da milost naravo predpostavlja. Religiozno, teološko in cerkveno zgodovinsko pa je to paberkovanje podobnosti in naravnih usposobljenosti bolj malo važno. Stari Savel apostola Pavla ne more razložiti. Za to je vse preveč Jud, farizej, fanatik, nacionalist, maščevavec dozdevnih in resničnih krivic. Kontinuitete med tema dvema zelo različnima človekoma je prav tako malo kakor med judovskim in posvetnim mesijanizmom in med resničnim odrešenjem po Kristusu. Farizejska bojevita modrost je vrgla Savla v boj zoper kristjane. Na poti v Damask je dozorela v morivsko odločnost in nepopustljivost. Ob Kristusovi svetlobi pa se je razblinila v nič. V dokončen in popoln nič. To je treba zelo vidno podčrtati. Ne zaradi smešnih razlag, ki hočejo s pomočjo najsodobnejše psihologije in psihopatologije Pavlovo spreobrnjenje izničiti v napad sončarice ali kot posledico splošne utrujenosti ali v spretno zakrinkano popolno vdajo premočnemu nasprotniku.

Ničevost takih razlag je skoraj večja od praznote Savlovih judovskih idej, ki so ob srečanju s Kristusom doživela popoln razkroj. Zgolj naravno Pavlovo spreobrnjenje je tako velik psihološki čudež, da bi nam ga ljudje, ki se nadnaravnih čudežev tako neizmemo boje, ne smeli z mirno vestjo navajati v obliki zadovoljive razlage. Ne pravimo, da bi človek po naravni poti ne mogel zavreči svojih starih idej in se okleniti novih. Tudi ne trdimo, da bi bolezenska nagnjenja v takih preobratih ne mogla biti pomembna. Prav tako ne izključujemo možnosti varanja in samoprevare. Vendar so navadno vse take razlage kljub navidezni učenosti docela naivne in skoraj nikoli ne razlože tega, kar je v resnici važno. V Pavlovem primeru pa so »ničevosti vseh ničevosti«, če uporabimo starega Pridigarja – Koheleta. Razlagajo le neko splošno prigodo, ki bi mogla biti last kogarkoli in kjerkoli. Ne razlože pa Savlove osebnosti, njegove izredne usode in smisla vse njegove eksistence. Zato so za nas, ki verujemo v Boga, razodetje in čudovitost nadnaravnega sveta, brez sleherne teže in vrednosti. Temelj našega verovanja ni Savlovo spreobrnjenje, temveč Kristusovo vstajenje in njegovo božanstvo. Pavlovo doživetje na poti v Damask je važno kot srečanje z vstalim Kristusom. S Pavlom samim ni mogoče ničesar dokazati in ničesar zanikati. Spreobrnjenje tajijo isti ljudje, ki ne priznavajo razodetja in Kristusovega božanstva. To je logično. Brez vere v Boga, ki se kot ljubezen razodeva, je naravna razlaga edina sprejemljiva hipoteza, ki pomaga iz zadrege.

Nam blodnje po labirintu cenenih naravnih razlag niso potrebne. Dovolj je, da vidimo v Pavlovem spreobrnjenju nadaljevanje veliko nočnih, vnebohodnih in binkoštnih dogodkov. V tej zvezi je doživetje svetega Pavla dovolj razumljivo. Samo njegova razlaga usodnosti srečanja s Kristusom prenese kritiko dveh tisočletij krščanske zgodovine. Kar je treba razložiti in razumeti, ni le Savlovo divjanje proti Cerkvi, temveč njegovo popolno spremenjenje. Preobrati takega obsega so mogoči samo ob vdoru nadnaravne resničnosti v svet naravne zakonitosti. Kakor je nemogoče, da bi si bili apostoli Kristusovo vstajenje izmislili in se potem za svojo laž spustili v najbolj nesmiselno prigodo varanja in samoprevare, tako je tudi čisto nemogoče, da bi bil Pavel zapustil vero svojih očetov, ki mu je pomenila življenje, zaradi upanja, da bo mogel biti nekoč za svojo laž obglavljen. Domneva o samoprevari je prav tako malo verjetna, kakor teorija o namernem varanju. V čem naj bi bila ta usodna prevara? Ali le v nekakšni viziji Kristusove podobe? Pravi vizionarji se svojim vizijam nikoli ne odrečejo. S to njihovo trdnostjo naravna psihologija in psihopatologija ne vesta kaj početi. Vendar bi prav to morali razložiti, če se že tako vneto sklicujeta na potrebnost celotnih razumskih pojasnitev. Prav tega pa zgolj zunanje razlage vizij sploh ne morejo. Edini pravi komentarji takih doživetij so vizionarji sami. Ne le njihova beseda, temveč z lučjo in dobroto osvetljeno in prekaljeno življenje. Resnice, ki so jih posredovali, in velika dejanja, ki so jih izvršili.

Vsa Pavlova neizmerna trdna navezanost na Kristusa, ves njegov življenjski heroizem, ki je povsem drugačen od njegovega judovskega poguma, in vsa njegova teologija, vse izvira neposredno ali posredno iz doživetja na poti v Damask. Njegovo srečanje s Kristusom se je ponavljalo, ker govori sam še o drugih videnjih, ki ne sodijo v dogodek pred Damaskom. Zgodbo Kristusovega zemeljskega življenja pozna iz pripovedovanja drugih, Kristusa samega, njegovo božjo moč in odrešitveno poslanstvo pa je doživel sam na poti v Damask in kot slepi videc v velikem mestu. Tri dni je bil slep, najbrž zato, ker so bile ves ta čas njegove misli uprte v resničnosti, ki jih tudi najbolj ostre človeške oči ne morejo razpoznati. Po tej slepoti, ki je resnica in simbol obenem, pa so padle luskine z njegovih oči. Njegovo spoznanje sega v take razsežnosti božjih in človeških skrivnosti, da ga z besedami ni mogoče izraziti. Tudi to, kar se je zgodilo ob srečanju s Kristusom, so stvari, o katerih človeku ni dovoljeno govoriti, kakor pravi Pavel o zamaknjenju v sedmo nebo. Kdo naj trdnost in neizpodbitnost takega vseobsežnega, resnično in dokončno življenjskega doživetja z razumskim duhovičenjem izniči v prevaro ali samoprevaro?

Vrnimo se na kratko še k dogodkom po Pavlovem doživetju pred Damaskom. Komaj je spregledal, je doživel, kako so se njegovi nekdanji prijatelji spremenili v smrtne sovražnike in si prizadevali, da bi ga ujeli in umorili. Pri mestnih vratih so postavili straže in stražili noč in dan, a so ga njegovi učenci in prijatelji ponoči v košu spustili po zidu na tla. Potem je odšel v arabsko puščavo, kjer se je dve do tri leta v zbranosti in molitvi pripravljal na svoj prihodnji poklic, zakaj Gospod ga je izbral za orodje, da ponese njegovo ime med pogane in kralje in sinove Izraela. Vse Pavlovo nadaljnje delo govori, s kakšno vero je oznanjal Kristusa, s prepričanjem v zmago njegovega nauka. Farizeji, Rimljani, pekel in narava so se hkrati zarotili proti njemu in izpolnjevali Kristusove besede Ananiji: »In jaz mu bom pokazal, koliko mora trpeti za moje ime.« Deset let pred smrtjo so Judje Pavla že petkrat bičali. Čeprav je bil rimski državljan, so ga trikrat šibali, v Listri so ga kamnali, da je na pol mrtev obležal. Na svojih potovanjih je trikrat doživel brodolom; na deski je moral prebiti nekoč en dan in eno noč sredi morja, štiriindvajset ur so ga premetavali valovi. Vklenili so ga, sedemkrat so ga vrgli v ječo. Sredi vseh duševnih in telesnih težav je nepretrgoma imel skrbi za vse krščanske občine, ki jih je sam ustanovil, vodil ali samo obiskoval. Pisal je, opominjal, podpiral, tolažil, hrabril, krepil, vzgajal, spodbujal in navduševal Rimljane, Korinčane, Efežane, Galačane, Hebrejce. Ta mož je z vso pravico mogel reči, da je dober boj dobojeval. K osebnosti apostola Pavla se bomo še vrnili in ob dnevu njegove smrti 29. junija prikazali delo in življenje, žrtve, trpljenje in uspehe tega apostola narodov, največjega in najvelikopoteznejšega misijonarja vseh časov.

Pavlov zagovor pred judovskim ljudstvom (Apd 22, 3-11)

Apostol Pavel je leta 58, torej okoli 24 let pozneje, takole opisal svojo spreobrnitev:

Jaz sem Jud, rojen v Tarzu v Ciliciji, bil sem pa v tem mestu vzgojen in pri nogah Gamalielovih natančno poučen v očetni postavi, vnet za Boga, kakor ste danes vi vsi. Jaz sem ta nauk smrtno preganjal, može in žene vklepal in jih izročal v ječe, kakor mi more spričati tudi veliki duhovnik in vse starešinstvo; od njih sem prejel celo pisma in šel k bratom v Damask, da bi tudi ondi bivajoče privedel zvezane v Jeruzalem in bi bili kaznovani. Ko sem pa bil na poti in se okrog poldne bližal Damasku, me je nenadoma obsijala velika svetloba z neba; padel sem na tla in zaslišal glas, ki mi je rekel: ,Savel, Savel, kaj me preganjaš?’ Odgovoril sem: ,Kdo si, Gospod?’ In rekel mi je: ,Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš’. Moji spremljevavci so svetlobo sicer videli, glasu pa, ki je z menoj govoril, niso razločili. In rekel sem: ,Kaj naj storim, Gospod?’ Gospod pa mi je rekel: ,Vstani in pojdi v Damask in tam se ti bo vse povedalo, kar ti je treba storiti.’ Ker pa zaradi sijaja tiste svetlobe nisem videl, so me moji spremljevavci peljali za roko in sem tako prišel v Damask…«

Vir = Leto svetnikov

Spreobrnitev apostola PavlaIz Življenja svetnikov in svetnic božjih – spisal dr. J. Rogač, Celovec, 1906.

Kraj široke puščave, šest dni hodá, od Jeruzalema stoji, kakor zelen otok sredi peščenega morja, prestaro in lepo mesto Damask. Jutrovci ga imenujejo rajsko mesto. Kostanjevi gozdiči in oljkovi logi so zasajeni krog mesta, prepuhteva ga vonj cvetličnih gred in dišečih sadežev, hladi ga vrvranje bistrih studencev in voda obilo vodnjakov. Skozi 100 let so tam stolovali kalifi (mohame­danski carji). Sablje damaške in noži tam kovani daleč slové; mekanski romarji se zbirajo tam ; velike karavane ali tovornije bagdanske in halebske počivajo tam in kupčija v Damasku je velika. Za kristjane pa je to mesto kaj imenitno zavoljo spre­obrnitve sv. Pavla.

Pavel, ki mu je bilo poprej Savel ime, je bil sin judovskih starišev, naseljenih v Tarzu, glavnem mestu Cilicije, kjer so imeli rimljansko občanstvo. Oče, farizej, nameni sina za učiteljski stan. Zatorej ga pošlje v Jeruzalem, da bi se tam v učilnici slovečega rabija Gamaliela korenito izučil v svetem pismu in v farizejskih postavah. Pridni in učni Savel prekosi v znanju vse tovariše. Kmalu se privadi po šegi farizejev ostro živeti, ker misli, da družba farizejev vse bolj popolnoma živi kakor drugi ljudje, in vse obrede judovske natanko spolnuje. Ali farizeji so bili napuhnjeni svetohlinci, najbolj srditi sovražniki nauka pohlevnega Jezusa. Tudi Savel se po njih ves navzame črta do sv. vere Jezusove. On ves gori za slavo svojega od Boga izvoljenega in tolikanj obdarovanega ljudstva, za veljavo Mojzesove postave in za častitljivost farizejskih izročil; zatorej mu je Jezus le kriv goljufen prerok, so mu kristjani le grdi izdajavci Mojzesa in Boga. Napihnjen svoje krive učenosti ne spozna resnice Jezuso­vega nauka in bolj ko gori za judovsko vero, huje sovraži krščan­stvo. Notranji ogenj šine mu iz srca in zašvigne v puhteč pla­men, da začne preganjati učence Kristusove in hoče vse pokončati.

Pač je morda slišal bistroumno prepiranje razsvetljenega Štefana, morda tudi mogočno pridigo apostolov pred vsem ljudstvom, videl tudi čudesa in znamenja, ki so je delali v Jezuso­vem imenu. Bil je priča prelepih čednosti vernikov, njih neomagljive vere, njih goreče ljubezni, njih vesele potrpežljivosti v življenju in v smrti: ali vse to mu le še bolj razdraži srd do kristjanov. Silno hudega počne po svoji lažnivi vesti zoper cerkev Jezusovo, na­draži Jude nad sv. Štefana in varuje oblačila tistih, ki so ga kamenjali. Savel sliši Štefana moliti za svoje kamenjavce, in ta molitev je izprosila tudi sovražnemu Savlu milost spreobrnitve. Zatorej pravi sv. Avguštin, da bi cerkev Pavla ne imela, ko bi sv. Štefan zanj molil ne bil.

Prelita kri sv. Štefana še Savlu ne pogasi ognja srditosti zoper kristjane. Savel po Jeruzalemu od hiše do hiše iztika ver­nike in je izdaja judovski gosposki, da je hudo kaznuje. Savel sam pové, da je bil med sovražniki imena Jezusovega najhujši, ki je preganjal cerkev božjo. Može in žene goni v shodnico in je daje krvavo s šibami tepsti, ako niso kleli Jezusa, ter misli celo, da Bogu posebno služi, če preganja kristjane. Vsi verniki blizu in daleč zvedo Savlovo neusmiljeno dejanje in se tresejo že, če le slišijo ime tega sovražnika. Pa Savlu je še vse to pre­malo; še hujše se jim grozi, ker hoče krščansko ime povsod do cela zatreti. Naprosi torej velike judovske duhovne, da mu na­pišejo pooblastilna pisma v mesto Damask do tamošnjih shodnic, da gre in vernikov poišče, in ako jih najde, moških ali ženskih, vklenjene prižene v Jeruzalem. — Poglejte, govori sv. Avguštin, Savlova dela; velike so bile njegove zasluge, pa v pogubljenje bi mu bile. ko ga ne bi bil Bog. ki ga je bil izvolil že v materinem telesu, po svoji milosti z vsegamogočnim glasom zaklical in spreobrnil.

Savel potuje v Damask in več srditih Judov, njegovih pomaga­čev, ž njim. Bilo je ravno opoldne in on že blizu mesta. Glej! nanagloma obsije Savla nebeška svet­loba, in on pade na tla. Bog je hotel ponižati nje­gov napuh, pravi sv. Kri­zostom, da bi ga pripravil povelja njegova v poni­žnosti sprejeti. Na tla ga je vrgel, da bi ga zopet vzdignil in ga prenaredil iz derečega volka v pohlevno jagnje, iz srditega preganjavca v neprestrašenega oznanovavca sv. evangelija, v vrlega učenika narodov. Savel na tleh ležé zasliši glas: »Savel! Savel! kaj me preganjaš?« On pa reče: »Kdo pa si, Gospod?« in glas mu odgovori: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš; težko ti je brcati proti ostnu.« (Z ostnom so zbadali živino, da je hitreje šla; tako zdaj spodbada Jezus Savla s svojo milostjo: upirati se jej mu bode v pogubo.) Savel strme in trepetaje reče: »Gospod, kaj hočeš da storim?« In Gospod mu veli: »Vstani in pojdi v mesto, in tam se ti bo pove­dalo, kaj ti je storiti.« Tisti možje pa, ki so ž njim hodili, so ostrmeli in stali, ker so sicer slišali glas, pa nikogar niso videli.

Savel vstane, pa z odprtimi očmi nič ne vidi. Peljejo ga torej za roke in ga pripeljejo v mesto Damask. Bog ga je na te­lesu oslepil, uči sv. Avguštin, da bi ga na duši razsvetil. Savel je imel v Damasku znanca, Juda po imenu; pri njem ostane, in tri dni ne jé in ne pije, ampak le moli in joka, obžalovaje zmote in pregrehe svojega dozdanjega življenja, ter prosi Boga, da bi mu je milostivo prizanesel. Bil je pa v Damasku prav pobožen in bogaboječ mož, Ana­nija po imenu, ves goreč učenec Jezusove vere. Njemu Gospod reče v pri­kazni: »Ananija! vstani in idi v ulice, ki se ime­nujejo ravne ; in vprašaj v Judovi hiši po Taržanu, Savlu po imenu; zakaj glej, on moli.« Tisti hip vidi tudi Savel v prikazni moža, Ananija po imenu, noter priti in roke nanj položiti, da bi spet prejel pogled. Ananija pa ves prestrašen odgovori, rekoč: »Slišal sem od mnogo ljudi, koliko hudega je storil ta mož tvojim svetcem (slu­žabnikom) v Jeruzalemu, in tukaj ima oblast od velikih duhovnov, zvezati vse, kateri kličejo v tvoje ime.« Gospod pa mu reče: »Idi, ker izvoljena posoda mi je on, da nese moje ime pred ne­vernike in kralje in Izraelove otroke. Zakaj pokazal mu bom, koliko mu je treba trpeti za moje ime.«

In Ananija gre in stopi v hišo, položi roke nanj ter reče: »Savel, brat! Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na potu, po ka­terem si šel, me je poslal, da spregledaš in bodeš napolnjen s sv. Duhom.« In zdajci so padle od njegovih oči kakor luskine in je spregledal in vstal. Ananija mu dopové, kako ga je Bog izvolil, njegovo ime po vsem svetu oznanovati, ter ga krsti. In Savel vzame jedi in se pokrepča in ostane še nekoliko dni pri učencih, ki so bili v Damasku. Savel ves napolnjen s sv. Duhom začne brez odloga Jezusovo vero srčno oznanovati in pričati, da je Kristus sin božji in obljubljeni Mesija. Vsi se zavzemó, ko to slišijo ter rekó: »Ali ni ta tisti, ki je preganjal v Jeruzalemu nje, kateri so klicali v to ime in je zato sem prišel, da bi je zvezane peljal k velikim duhovnom?« Ali Savel prihaja čedalje močnejši in v Damasku krepko zavračuje trdovratne Jude. Potem se umakne v bližnjo arabsko puščavo, kjer se tri leta pripravlja na svoj apostolski poklic. Jezus mu tukaj sam razodene vse, kar je bil prej razodel drugim apostolom. Okoli l. 38. pride Savel zopet v Damask ter v shodnici srčno oznanuje Jezusa. Judje pa se tolikanj razsrdé, da ga hočejo umoriti. Strežejo ga pri vratih noč in dan, ali učenci ga denejo v koš in po zidu spusté doli. Ko pride srečno v Jeruzalem, boje se ga vsi verniki; ko pa zvedó njegovo čudno spreobrnitev in srčno obnašanje v Da­masku, zveselé se vsi in hvalijo Bogá.

Res neznansko veliko je delal in trpel za Jezusovo ime, to nam spričuje zgodovina. Komaj prejme sveti krst, že nima nobene druge misli in želje, kakor le Kristusa križanega ; Kristus je njegovo življenje in njegova ljubezen, njegovo hrepenenje in njegovo zveličanje. Če tudi so ga judje natolcevali, preklinjevali, preganjali, če tudi so ga pogani zaničevali, zasramovali, pred sodbo vlačili — on ni nič maral za to: on je bil Kristusov v življenju in v smrti. Spreobrnitev Pavlova je spreobrnitev polovice svetá, in zatorej cerkev hvaležna obhaja spomin tega blagovitega čudeža.
O pravem kesanju ali spreobrnitvi.

Sv. cerkev, obhajajoča spomin čudne spreobrnitve sv. Pavla, ima trojen namen. Najprej, da Boga zahvali, ker je v sv. Pavlu jej dal gorečega oznanovavca svojega sina Jezusa Kristusa in njegovih naukov; drugič, da nam pokaže, kako neskončna je milost božja, da tudi najtrdovratniše srce more omečiti in spreobrniti, in da ni mogoče, vsegamogočni volji božji ustavljati se; in tretjič, da nam pred oči postavi vzgled pravega kesanja in spreobrnitve. Da spreobrnitev sv. Pavla ni bila le navidezna, to je sam v dejanju pokazal; zakaj postal je ves drug, nov človek. Bil je poprej prevzeten, napihnjen, zdaj je bil po­nižnega srca ; bil je poprej togoten, srdit, zdaj ves krotek ; poprej ni poznal prave ljubezni do bližnjega, zdaj je bil do vseh ljudi poln sočut­nosti, poln potrpežljivosti ; vsem je hotel vse biti, da bi vse Kristusu pri­dobil. Bil je poprej sovražnik križa, zdaj je križ tako ljubil, da je le v križu iskal vse svoje slave, vse časti, in da ničesar ni bolj želel, kakor s Kristusom križan biti. K tej iskreni ljubezni do križa ga je posebno nagibalo njegovo bridko kesanje zavoljo poprejšnjih grehov. Imenoval se je vedno le največjega grešnika in je noč in dan objokoval svoje nekdanje zmote. Zatorej je sv. Pavel res lep vzgled prave spreobrnitve.

O ko bi tudi ti, kristjan ! dobro premislil in v srce si vtisnil to spreobrnitev sv. apostola. Marsikateri se ziblje v tej goljufni misli, da pravo skesanje obstoji v tem, da človek le svoje grehe spozna in se jih spove, če tudi mu ni mar, res poboljšati se ali se spremeniti v drugačnega človeka. Taka spreobrnitev je le na videz pred ljudmi, pred Bogom pa nima nikakoršne cene. Ako si imaš očitati pregrešno življenje, moraš se z vsem srcem k Bogu obrniti. Prizadevati si moraš, da pričneš čisto novo življenje ; moraš torej ravno narobe delati, nego si prej bil navajen, kakor je storil tudi sv. Pavel, in v zatiranju svojih slabih nagnjenj ne smeš opešati nikdar, dokler jih nisi popolnoma ukrotil. Tudi sv. Pavel se je bojeval do konca, in ker je bil stanoviten, zato je krono dobil.
Molitev.

O usmiljeni Jezus ! ki si sv. Pavlu milostivo podelil moč, da je bojeval dober boj ; pridi tudi meni na pomoč, da bom stanovitno pre­magoval svoja slaba nagnjenja, zlasti napuh in ljubezen do sveta, tvoj križ ljubil in tako dosegel krono večne slave. Amen.
Vir

Francoski pisatelj François Mauriac svojo knjigo Jezusovo življenje končuje takole: »Ko se je Jezus /ob svojem vnebohodu/ s težkim srcem odtrgal od družbe svojih učencev, se dvignil ter se izgubil v svetlobi, ta odhod vendarle ni bil dokončen. Že se je skril v zasedo na ovinku poti, ki pelje iz Jeruzalema v Damask, in zalezuje Savla, svojega ljubljenega zasledovalca. Odslej bo ta Bog na preži v usodi slehernega človeka.« Sleherni človek, ki hoče postati Kristusov učenec, se mora po zgledu svetega Pavla nekdanjega Savla nenehno spreobračati, preusmerjati svoje mišljenje in spremeniti slog svojega življenja
Spreobrnitev apostola Pavla, gotovo najpomembnejša v vsej zgodovini Cerkve, je opisana dvakrat v Apostolskih delih, knjigi Svetega pisma nove zaveze, ki je zgodovina mlade Kristusove Cerkve. Prvo poročilo je zapisal pisec te knjige, evangelist Luka, po pripovedovanju prič, drugo pa je podal Pavel sam, potem ko so ga njegovi nasprotniki zgrabili v jeruzalemskem templju.
Prisluhnimo, kako je Pavel o svoji spreobrnitvi govoril pred judovskim ljudstvom leta 58, okoli 24 let po tem dogodku. »Jaz sem Jud, rojen v Tarzu v Kilikiji, bil sem pa v tem mestu /Jeruzalemu/ vzgojen in pri nogah Gamalielovih natančno poučen v očetni postavi, vnet za Boga, kakor ste danes vi vsi. Jaz sem ta nauk smrtno preganjal, može in žene vklepal in jih izročal v ječe, kakor mi more spričati tudi veliki duhovnik in vse starešinstvo; od njih sem prejel celo pisma in šel k bratom v Damask, da bi tudi ondi bivajoče privedel zvezane v Jeruzalem in bi bili kaznovani. Ko sem pa bil na poti in se okrog poldne bližal Damasku, me je nenadoma obsijala velika svetloba z neba; padel sem na tla in zaslišal glas: “Savel, Savel, kaj me preganjaš?” Odgovoril sem: “Kdo si, Gospod?” In rekel mi je: “Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš.” Moji spremljevalci so svetlobo sicer videli, glasu pa, ki je z menoj govoril, niso razločili. In rekel sem: “Kaj naj storim, Gospod?” Gospod pa mi je rekel: “Vstani in pojdi v Damask in tam se ti bo vse povedalo, kaj ti je treba storiti.” Ker pa zaradi sijaja tiste svetlobe nisem videl, so me moji spremljevalci peljali za roko in tako sem prišel v Damask …«
Ko je Savel/Pavel v Damasku spregledal, je bil krščen. Kaj hitro je doživel, da so se njegovi nekdanji prijatelji spremenili v smrtne sovražnike, ki so ga hoteli ujeti in umoriti. Uspelo mu je uiti iz Damaska. Umaknil se je v arabsko puščavo, kjer se je dve leti ali tri v zbranosti in molitvi pripravljal na svoje prihodnje poslanstvo: Gospod ga je namreč izbral za orodje, da ponese njegovo ime med pogane. Na njem so se uresničile besede, ki jih je Kristus povedal duhovniku Ananiju, Pavlovemu krstitelju: »Jaz mu bom pokazal, koliko mora trpeti za moje ime.« Sredi vseh duševnih in telesnih stisk in težav je Pavel skrbel za številne krščanske občine, ki jih je bil ustanovil. Pisal jim je pisma, v katerih jih je opominjal, vzgajal, spodbujal, podpiral, hrabril, tolažil in navduševal. Ko je čutil, da se bliža konec njegovega življenja, je mogel z vso pravico reči, da je dobojeval dober boj.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.