sv. Rafael od sv. Jožefa (Jožef Kalinowski) – duhovnik in redovnik

Rafael od sv. Jožefa (Jožef Kalinowski)Pater Rafael od sv. Jožefa (Jožef Kalinowski), bosonogi karmeličan, prenovitelj karmelskega reda na Poljskem, ki umre na začetku dvajsetega stoletja, je prvi duhovni sin sv. Janeza od Križa, ki ga Cerkev razglasi za svetnika
– rodi se v Vilni (Litva) 1. septembra 1835; to je čas, ko njegove domovine ni več na zemljevidu Evrope, ko se vrstijo vstaje proti okupatorju in ko vsaki zadušitvi uporov sledijo boleče deportacije v Sibirijo
– Jožef komaj dva meseca star izgubi svojo mater, druga mati mu umre pri devetih letih, oče, ki se še tretjič poroči, tokrat najde ženo z izjemnimi darovi duha in srca; Jožef tako prejme dobro vzgojo v družini in potem v Plemiškem zavodu, kjer se utrjuje njegova ljubezen do domovine
– v Litvi in na Poljskem ni dovoljen višješolski študij, zato gre na vojaško gradbeno akademijo v Petrograd in preživi tedaj najbolj žalostno obdobje v življenju, zaznamovano s krizo vere in iskanjem smisla življenja, opuščanjem verskih navad; v pismu zapiše: »Nagibam se k nečimrnostim tega sveta in v njih iščem zdravila zase; vendar pa na ta način ne najdem notranjega miru.«
– leta 1875 gre v Kursk, da bi izdelal načrt železniške proge; samota nanj blagodejno deluje; zapiše: »V popolni samoti, v kateri živim, mi je uspelo v sebi ustvariti notranji mir. Iskreno priznam, da je to nenehno delo s samim seboj in na sebi, daleč od drugih ljudi, v meni povzročilo veliko spremembo na boljše.«
– sledi nova postaja: Brest Litovsk, kjer spozna žalostno usodo katoličanov, ki jih cesarska oblast preganja; v njem vse bolj gori želja po edinosti Cerkve; prepričan je, da je preko pobožnosti do Marije mogoče doseči zedinjenje med katoliško in pravoslavno Cerkvijo; zavzema se za mladino, ustanovi malo nedeljsko šolo, v kateri sam poučuje in vzgaja
– v “januarski vstaji” leta 1863 se 28-letni Kalinowski pridruži upornikom kot častnik višjega reda carjeve vojske, kar stori kot zrel mož, čeprav ne pričakuje ugodnega izida; ljubezen do domovine je tako močna, da je zaradi nje pripravljen izpostaviti se smrti; v tem času se dokončno vrne k veri, pogosto pristopa k zakramentom, kar umirja in prenavlja njegovo dušo
– leta 1864 ga aretirajo in obsodijo na smrt, ga kmalu pomilostijo in pošljejo na 10-letno prisilno delo v Sibirijo, saj se bojijo, da bi ga ljudstvo imelo za mučenca, če bi ga ubili, ker so ga vsi cenili kot svetnika; na pot v Sibirijo nese s seboj Evangelij, Hojo za Kristusom in križ, junaško prenaša trpljenje ter nesebično deli z drugimi vse, kar ima; gojiti začne globoko notranje življenje; osebna molitev je edina opora njegove duše: »Ostaja mi samo molitev in trpljenje. Vendar še nikoli nisem imel večjih zakladov in drugega si sploh ne želim.«
Rafael od sv. Jožefa (Jožef Kalinowski)– prav v Sibiriji dozori njegov poklic za redovno življenje; ko pride 2. februarja 1874 na svobodo, postane v Parizu domači učitelj princu Avgustu Czartoryskemu, kasnejšemu salezijancu (že prištet k blaženim); tu dokončno dozori njegov karmelski poklic; Red blažene device Marije s Karmelske gore najgloblje ustreza Jožefovi notranji naravnanosti: čuti, »da more prav ta red vzhodne ločene brate spet pripeljati v rimsko Cerkev«

– v red bosonogih karmeličanov v Gradcu vstopi leta 1877, dobi ob preobleki ime br. Rafael od sv. Jožefa in se kot dvainštiridesetletni novinec zelo dobro uvaja v novi poklic
– po prvih svetih zaobljubah odide v samostan Györ na Madžarskem in tam 27. novembra 1881 položi slovesne večne zaobljube v roke patra generala; kmalu je poslan v Czerno, v edini poljski karmeličanski samostan, ki še ostane, kjer prejme zakrament mašniškega posvečenja in takoj začne z delom za obnovo terezijanskega karmela na Poljskem
– p. Rafaela predstojniki in sobratje zelo spoštujejo, zaupajo mu predstojniške službe in druge odgovorne naloge; živi kontemplacijo v akciji, spozna, da se največji in najtežji problemi razrešijo na kolenih, vzgaja ne le karmeličanske novince ampak vse kristjane kot osebe, naravnane k nenehni molitvi, ki ji sledi velikodušna dejavnost; je predhodnik apostolata laikov
– na teologijo redovnega življenja ima svojstven pogled: zanj je redovnik kristjan, ki je bližje Kristusu, redovne zaobljube poveže s krstnimi obljubami in pokaže, da redovne zaobljube poglobijo in jasneje izrazijo krstno posvetitev, kar kasneje potrdi II. vatikanski cerkveni zbor
– hkrati se odlikuje kot apostol edinosti Cerkve: v karmel vstopi zato, da bi služil Kristusu in delal za edinost njegove Cerkve; vztrajno širi pobožnost karmelskega škapulirja, časti sv. Jozafata, mučenca edinosti, se izkaže kot izjemen spovednik in duhovni voditelj; zakrament sprave je zanj »krst neskončnega Božjega usmiljenja« in sobratje ga imenujejo “mučenec spovednice”; duše vodi po evangeljski poti preprostosti, jih usmerja k zdravi pobožnosti do Marije ter jih vzgaja za pristno čutenje s Cerkvijo
– 15. novembra 1907 sklene svoje razgibano življenje v karmeličanskem samostanu v Wadowicah, nedaleč od rojstne hiše papeža bl. Janeza Pavla II., ki kot otrok pogosto moli na njegovem grobu in kot krakovski nadškof poroma kardinal Wojtyla tja tudi v letu 1978, nekaj dni pred odhodom na konklave v Vatikan; v prav posebno veselje mu je zato, ko sme pet let zatem, 22. junija 1983, p. Rafaela v Krakovu razglasiti za blaženega, 17. novembra 1991 pa v Rimu za svetnika
– njegov god obhajamo 15. novembra (v redu pa 19. novembra).
Vir

KalinowskiPo poklicu je bil gradbeni inženir. Nekaj let je bil vojak in zaradi narodne zavednosti obsojen na smrt. Kazen so mu spremenili v 10-letno izgnanstvo v Sibirijo na prisilno delo, ker so se bali, da bi ga zaradi zglednega življenja imeli za mučenca.
Po vrnitvi je bil domači učitelj princu Avgustu Čartoriskemu, ki je postal salezijanec in je že prištet k blaženim.
Kot karmeličan je začel obnovo terezijanskega karmela na Poljskem. Veliko si je prizadeval za edinost kristjanov in imenujejo ga ‘mučenec spovednice’. Umrl je v samostanu v Wadovicah, ki je blizu rojstne hiše papeža Janeza Pavla II.
»Če hočeš postati popoln in svet, zvesto izpolnjuj svoje naloge in dolžnosti.«
»Majhna stvar je majhna stvar. Toda če si zvest v malem, je to največja stvar.«
»Tvoj zaklad so napori, ki jih prevzameš nase za tiste, ki jih ljubiš.«
»Dobri ljudje so podobni čistemu zraku, ki ga vdihavamo, čeprav ga ne vidimo.«
»Kako težko se je osvoboditi samega sebe, ta čudež lahko pričakujemo le od Boga.«
Vir