sveta Ana – vdova in prerokinja

sveta Ana - vdova in prerokinjaO zadnji uradni prerokinji stare zaveze, Ani, oziroma o prvi, če izvzamemo Marijino teto Elizabeto, nove zaveze, evangelist Luka poroča dokaj podrobno: Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuelova hči iz Aserjevega rodu in že zelo v letih. Po svojem deklištvu je sedem let preživela v zakonu. Nato je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s postom in molitvijo služila Bogu.
Zgodovinarji poročajo, da so bila dekleta iz Aserjevega rodu zelo lepa in so se zgodaj poročala. To pomeni, da je zelo mlada ostala vdova. Odločila se je, da bo ostala vdova. Ta odločitev je zelo skrivnostna. Dejstvo pa je, da po moževi smrti ni zapuščala templja in je s postom ter molitvijo služila Gospodu. Iz tega lahko sklepamo, da je v zakonu doživela veliko ljubezen, ki je prerasla v popolno ljubezen do Boga, ki mu je poslej služila s postom in molitvijo. V jeruzalemskem templju so žene imele vstop le do tempeljskega nabiralnika in niso smele v notranjost templja, še manj pa v sveto v templju, kamor so lahko stopali le duhovniki, ki so pripravljali kadilne daritve.
Preroki in prerokinje v judovstvu so imeli zelo razvejano poslanstvo. Njihova prva naloga je bila brati in v duši poslušati Božjo besedo, nato v svoji notranjosti preverjati, sprejemati in izvrševati od Boga dano poslanstvo. Imeli pa so tudi družbeno vlogo, ki je bila v tem, da so v ljudstvu utrjevali vse dobro in ga navduševali za še bolj popolno življenje po judovski postavi, kar je zanje bilo isto kot izvrševati Božjo voljo. V tej skrbi za sveto med ljudstvom, ali v splošnem poslanstvu med ljudstvom, so preroki imeli še posebno poslanstvo, da so v posameznikih prepoznavali in potrjevali posebne božje darove in nove oblike delovanja v okviru izvoljenega ljudstva. Ob koncu stare zaveze je to poslanstvo sovpadalo tudi s pričakovanjem obljubljenega Mesije. Naša junakinja, prerokinja Ana, je svoja leta preživela v takem pričakovanju. V njeni visoki starosti jo je Gospodov Duh, pravi evangelist Luka, razsvetlil, ko je opazovala mlado družina, ki se je vračala iz templja, kjer je po postavi Gospodu darovala svojega prvorojenca. To ni bila običajna družina, ki je po izročilu opravila predpisani obred. Otrok te družine je bil pričakovani Odrešenik. Anine molitve in post, vse je dobilo svoj odgovor. O tem je začela govoriti vsem, ki jih je srečevala. Nekateri so jo poslušali, drugi so zmajevali z glavo, zopet drugi so mislili, da jo je zapustila pamet. Toda nekaj trenutkov pred navdihom Gospodovega Duha, je istega otroka vzel v svoje naročje starček Simeon, s katerim je prerokinja Ana tolikokrat govorila o Mesiju. In sedaj so njune oči videle odrešenje. Sedaj sta lahko umrla v miru. In ravno ta dušni mir prerokinje Ane in starčka Simeona je največji dokaz, da je bilo dete, ki sta ga Marija in Jožef prinesla in darovala v templju, da je to dete bil pravi Mesija. Preroka namreč umiri le Bog, srečanje s Stvarnikom, globoka notranja gotovost torej, da je v svojem življenju spoznal in doživel, da je Bog gospodar zgodovine. Ko prerok spozna, da je takšno delovanje med ljudmi z božjo močjo in v njegovi vsemogočnosti, kljub vsem zgodovinskim peripetijam, zagotovljeno, tedaj v miru zaključi svoje poslanstvo, ker ga je opravil. Prerokinja Ana je v tem pogledu opravila isto poslanstvo kot starček Simeon in nekaj let pozneje, največji prerok stare zaveze, Janez Krstnik.
Vir

– V Jeruzalemu, spomin svetih Simeóna in Ane. Prvi kot pravični in bogaboječ starček, druga kot vdova in prerokinja, sta zaslužila pozdraviti Mesija in Odrešenika, kot blaženo upanje in odrešenje v zveličanje Izraela, ko so v tempelj prinesli dečka Jezusa, da bi bil darovan po predpisu postave.
– V Jeruzalemu, rojstni dan za nebesa blažene Ane, prerokinje, katere svetost oznanjajo evangeliji.
Vir

Sveto pismo pripoveduje o osebah in stvareh naravnost, brez ovinkov, tako tudi o Simeonu in Ani, ki sta bila navzoča ob Marijinem očiščevanju (gl. Lk 2,25-38). Simeon je bil pravičen in bogaboječ. Beseda pravičen pomeni v Svetem pismu zelo veliko. Z besedo pravičen označuje tudi sv. Jožefa! In ker je bil Simeon pravičen, je pričakoval Izraelove tolažbe. In Sveti Duh je bil z njim. Obljubljeno mu je bilo, da ne bo prej umrl, dokler ne bo videl Kristusa … Čakal je in dočakal.
Duhovni pisatelji menijo, da je to pričakovanje bilo njegovo življenje, njegova služba, vzrok njegovega bivanja, njegovo opravičilo, njegova usoda. To pričakovanje mu je svetilo vse življenje; do dneva, ko je videl tistega, ki ga je čakal, dočakal in celo vzel v naročje. Kakšen čudovit trenutek je bil to za tega starčka, ko je po hrepenenja polnem življenju dosegel cilj. – Odrešenika je videl na lastne oči.
Prerokinji Ani je bilo že štiriinosemdeset let in ni nikoli zapustila svetišča, ampak je s postom in z molitvijo služila Bogu noč in dan. Vsaka molitev se navadno konča z Amen. Pri Ani je bil Amen kratek, molitev pa dolga.
Predstavljajmo si tega moža in ženo, pravičnika in prerokinjo, kako živita in se starata v upanju in v mislih, hrepenenju, v obljubi: Kristus je blizu in njegov dan prihaja!
Simeon se je srečal z Ano, Jožef in Marija sta se srečala s Simeonom in Ano. Milost in zapoved sta se srečala. Marija in Jožef sta natančno spolnila postavo očiščevanja in v zvezi z očiščevanjem predpisano darovanje. Postavo sta spolnila, potem pa se je pridružila milost – izpričala sta jo Simeon in Ana. Solze veselja so jima tekle po licih. A med temi solzami veselja je Simeon že napovedal Mariji, da ji bo meč presunil srce: »In tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli iz mnogih src.«
Vir