sveta Berta – rekluza

Berta

Danes v francoski škofiji Arras praznujejo praznik svete Berte, rekluze. V srednjem veku so bile rekluze žene, ki so živele povsem ločene od sveta, nekatere od njih so bile tudi zazidane  v celici brez vrat, samo z okencem skozi katerega so dobivale potrebno hrano in pijačo. Na našem koncu je najbolj znana rekluza blažena Hozana Kotorska. Ker je takrat v javnem življenju prevladovalo krščansko mišljenje, so mnoga mesta želela imeti v svoji sredi kot Bogu posvečeno dušo vsaj kakšno rekluzo, ki bo za mesto molila in delala pokoro. Pobožni ljudje pa so poskrbeli, da tem dušam priskrbijo vsaj najosnovnejše za življenje.
Sveta Berta, rekluza, je bila hči frankovskega grofa Rigoberta. Poročila se je za nekega plemiča Sigfrida, kateremu je rodila pet hčera. Po moževi smrti je kot vdova s svojima dvema najstarejšima hčerama, Deotilo in Gertrudo, vstopila v samostan Blangy, ki ga je leta 686 sama ustanovila. Izbrali so jo za opatinjo samostana, vendar te izbire, delno iz ponižnosti, delno pa želje, da bi živela kot enostavna rekluza, ni sprejela. Živela je odmaknjeno življenje, v molku, postu in pripravljajoč se za večnost. Umrla je leta 725, njene relikvije pa so leta 825 prenesli v Erstein pri Strassbourgu. Razlog prenosa je bil vdor Normanov, ki so za seboj puščali samo opustošenje. Ko so ti vdori prenehali, so leta 1032 telo svete Berte spet prenesli nazaj v Blangy, ki je medtem postal benediktinski samostan.
Že ta skrb za svetničine posmrtne ostanke kaže na to, kako so jo spoštovali in kolikšen ugled je imela med ljudstvom. Živela je, kot toliko svetih žena in mater v tistem času, najprej v zakonu, kasneje pa v redovniškem stanu, ter s tem počastila in posvetila tako prvi kot drugi način življenja. Svetniki so bili iznajdljivi, saj so bili sposobni v vseh okoliščinah uresničevati svetniški ideal – to, kar je Božja volja, ta pa je naše posvečenje.
Vir