sveta Bonifacija Rodriguez de Castro – redovnica

Bonifacija RodriguezBonifacija Rodriguez de Castro je proti koncu 19. stoletja začrtala novo duhovno pot, ki sledi Jezusu v njegovih letih v Nazaretu ter v preprostem vsakodnevnem življenju povezuje molitev in delo. Osrednje poslanstvo sv. Bonifacije je zaščititi revne ženske iz delavskega razreda pred pastmi in nevarnosti družbe 19. stoletja ter jim pomagati oblikovati življenjsko in delavsko okolje, kjer bo nazareško življenje postalo način evangelizacije in bo spodbujalo spoštovanje človeškega dostojanstva žensk.

Bonifacija se je rodila 6. junija 1837 v Salamanci v Španiji. Že s petnajstimi leti se začne preživljati kot pletilja in kmalu odpre svojo lastno, zelo preprosto delavnico, kjer plete tkanine in razne drobne tekstilne izdelke. Njen način življenja pritegne skupino prijateljic, prav tako delavk, ki želijo z njo preživljati nedelje in praznike, da bi se tako izognile raznim nevarnostim tistega časa. Dekleta, ki se ob nedeljah zbirajo okrog Bonifacije, jo smatrajo za duhovno učiteljico. Poleg prijateljskih pogovorov je del skupnega časa namenjen tudi molitvi k Brezmadežni Mariji in sv. Jožefu. Bonifacijina delavnica postane tako majhno duhovno središče ter obenem zatočišče za ženske-delavke.

Leta 1870 v Salamanko prispe jezuit Francisco Butinya, posebej naklonjen evangelizaciji delavskega okolja. Bonifacija mu zaupa svoje duhovno življenje in Butinya ji predlaga, da skupaj ustanovita novo žensko kongregacijo, ki bo usmerjena izključno na zaščito delavk. Leta 1874 nastane skupnost Služabnic sv. Jožefa, vanjo pa poleg Bonifacije vstopijo še njena mati in pet deklet. Gre za novo zamisel ženskega redovnega življenja, po katerem so dekleta vključena v delavsko okolje v luči kontemplacije svete družine. V hišah kongregacije oblikujejo nazareško delavnico, kjer nudijo delo revnim ženskam, da bi jih tako zavarovale pred nevarnostmi, ki so v tistem času ogrožale žensko zunaj domače hiše. Služabnice sv. Jožefa ne nosijo redovnih oblačil, skupaj z laikinjami živijo in delajo kot njim enake.

Kmalu njihovemu načinu življenja začne nasprotovati kler salamanške škofije, ki ne odobrava tako tesno prepletanje redovništva z delavskim okoljem. Bonifacija v naslednjih letih doživi veliko ovir, ponižanj, zavrnitev s strani duhovnikov in sester lastne kongregacije, med katerimi nastajajo spori. Škof za vodenje kongregacije določi svoje duhovnike, Bonifaciji pa je odvzeto mesto predstojnice. Prav tako želijo izbrisati njeno vlogo ustanoviteljice skupnosti. Bonifacijin odgovor je molk, ponižnost in odpuščanje, brez zahtevanja in oporekanja. Njena drža ne izraža predaje, ampak trdno in odločno držo. Da bi rešila konflikt, predlaga ustanovitev nove skupnosti v Zamori, kjer lahko uresničuje osnovno poslanstvo kongregacije: mladim ženskam brez dela nudi zatočišče, da bi se pripravile na dostojno življenje, se srečale z Bogom in krščansko opravljale svoje delo. Prva hiša, ustanovljena v Salamanci, se popolnoma oddalji od prvotnega poslanstva kongregacije. Obe skupnosti se ponovno združita šele po Bonifacijini smrti. Umre 8. avgusta 1905. In šele leta 1941 ji je priznana vloga ustanoviteljice Kongregacije služabnic sv. Jožefa. 
Za sveto jo je razglasil papež Benedikt XVII. 23. oktobra 2011.
Vir