Zavetnica: nevest, cvetličarjev in vrtnarjev, pivovarjev, rudarjev, novoporočencev, porodnic; priporočajo se ji pri porodnih bolečinah, v revščini, v smrtnih stiskah, pri lažnih obdolžitvah.
Atributi: Upodabljajo jo kot mučenko s palmo ali z mečem v roki in dečkom, ki drži košarico z jabolki in cvetjem; lahko tudi sama drži košarico; pogosto ima rože tudi v obliki venca okoli čela.
Imena: Doroteja, Dora, Dori, Doriana, Dorica, Dorina, Doris, Dorislava, Dorjana, Dorka, Dorotea, Rotija, Roteja, Teja, Tea, Tejka.
Kljub temu da o njenem življenju ni zgodovinsko zanesljivih podatkov in so jo zato leta 1969 celo črtali iz bogoslužnega koledarja, pa je bila vendarle sveta Doroteja ves čas med ljudstvom priljubljena in češčena svetnica. Zelo stara je legenda, ki izčrpno pripoveduje o njenem mučeništvu. Zasliševal jo je cesarski namestnik Sapricij, ki ji je ukazal, naj daruje poganskim bogovom. Ker ni hotela, ji je začel groziti in jo dal na natezalnico, nato pa jo izročil sestrama Kristi in Kalisti, ki sta nedavno odpadli od vere. Skušali sta jo prepričati, naj uboga Sapricija, daruje in si tako reši življenje. Ni ju poslušala, pač pa jima je začela spraševati vest in govoriti o božjem usmiljenju, če se vrneta nazaj na pravo pot. Prepričala ju je, skupaj z njima molila za milost odpuščanja in ju spremljala na njuni poti v mučeništvo. Sapricij ju je namreč pred njenimi očmi ukazal vreči v kotel vrele smole. Dorotejo pa je dal mučiti. Žgali so jo z baklami, bili po obrazu (tako dolgo, dokler se niso naveličali), na koncu pa umorili z mečem.
Ime: iz grščine, »božji dar«; naše ljudstvo jo je klicalo tudi sv. Rotija
Rodila se je okoli leta 290 v Cezareji v Mali Aziji, umrla pa kot mučenka 6. februarja okoli leta 304 v Cezareji, v času Dioklecijanovega preganjanja.
Družina: hči krščanskih staršev, njen oče naj bi bil senator.
Legenda: Med potjo na morišče je Doroteja nenehno izgovarjala ime svojega ženina Jezusa. To je slišal mlad poganski advokat Teofil, ki se je iz nje ponorčeval, naj mu pošlje (sredi zime!) iz rajskega vrta svojega ženina jabolk in rož. Doroteja mu obljubi. Na morišču se ji je prikazal deček, oblečen v škrlat, v roki pa je držal košarico s tremi jabolki in tremi rožami. Doroteja ga je prosila, naj jih podari Teofilu in tako izpolni njeno obljubo. Ta je sprejel dar in vero v Kristusa in tudi sam postal mučenec.
»Božji Sin nas vabi v raj svojih radosti, kjer so vrtovi, vsak čas polni prelepih jabolk, kjer vedno cveto bele lilije in najlepše rože, kjer zelene travniki in griči in bregovi, kjer studenci žubore in se duše svetnikov v Kristusu radujejo. Tvoje kazni so časne; trpljenje v peklu je večno. Da torej uidem večnim kaznim, se ne smem bati časnih. Spominjam se, da je rekel moj Gospod: Ne bojte se tistih, ki umore telo, duše pa ne morejo umoriti; marveč bojte se njega, ki lahko telo in dušo pogubi v pekel.«
Ime: Je sestavljeno iz grških besed doron »dar« in theos »Bog«, tj. »božji dar«.
Življenjepis: Temelji na legendi, zanesljivi so podatki o dnevu in kraju mučeništva, o njenem imenu in o Teofilu.
Rojena: Okoli leta 290.
Kraj rojstva: Cezareja v Mali Aziji.
Umrla: 6. februarja okoli leta 304.
Kraj smrti: Prav tako Cezareja.
Družina: Hči krščanskih staršev, njen oče naj bi bil senator, imela naj bi še dve sestri, Kristino in Celestino.
Življenje: Zvesto je služila Bogu kot devica v čistosti, treznosti in nedolžnosti, veliko je molila in se postila. Kljub modrosti in lepoti je bila ponižna in je živela svetniško.
Legenda: Njena zgodba je opisana v »Zlati legendi« Jakobusa de Voragine.
Preizkušnja: O Dorotejini lepoti in svetosti je slišal tudi cesarski namestnik Fabricij (Sapricij). Ukazal jo je privesti predse in jo zasliševati. Obljubljal ji je zakon in bogastvo, a ga je zavrnila. Da bi jo zlepa pridobil, je poslal k njej dve odpadli kristjani, da bi jo spreobrnili, pa je dosegel ravno nasprotno: ona je obe spreobrnila.
Mučeništvo: Sapricij je Dorotejo najprej mučil na natezalnici, jo dal žgati z baklami in pretepati, pa ni nič dosegel. Na koncu jo je obsodil na smrt z obglavljenjem.
Rože in sadje: Mlad advokat Teofil je slišal, kako je Doroteja na poti na morišče hrepenela po raju, polnem sadja in najlepših cvetic. Ponorčeval se je, naj mu pošlje (sredi zime!) iz rajskega vrta svojega ženina teh jabolk in rož. Doroteja mu je obljubila in res se ji je na morišču prikazal deček, ki je v roki držal košarico s tremi jabolki in tremi rožami. Doroteja ga je prosila, naj jih podari Teofilu in tako izpolni njeno obljubo. Ta je sprejel dar in vero v Kristusa in tudi sam postal mučenec.
Zavetnica: Nevest, cvetličarjev in vrtnarjev, pivovarnarjev, rudarjev, novoporočencev, porodnic, pri porodnih bolečinah, v revščini, v smrtnih stiskah, pri lažnih obdolžitvah.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot mučenko s palmo ali mečem v roki in dečkom ob sebi, ki drži košarico z jabolki in cvetjem ali pa jo drži sama. Pogosto ima rože tudi v obliki venca okoli čela.
Goduje: 12. marca oziroma 6. februarja.
Vir
V Cezareji v Kapadókiji (v današnji Turčiji), sveta Dorotéja, devica in sveti Teofil, sholastik, mučenca.
Vir
V Življenju svetnikov in svetnic Božjih, dveh zajetnih knjigah, ki sta izšli že v 19. stoletju pri Družbi sv. Mohorja, je današnja svetnica Doroteja ali Rotija, kakor ji pravi naše ljudstvo, tudi upodobljena in sicer kot mlado dekle, ki drži v desni roki palmov list, simbol mučeništva, v levi pa meč, s katerim je bila umorjena. Ob njej stopa majhen deček, ki nosi v rokah košarico s cvetjem. Ta upodobitev se naslanja na legendo o njenem mučeništvu. Ko je sodnik izrekel smrtno obsodbo, je Doroteja glasno zaklicala: »Srčna hvala, ljubitelj duš, ki me vabiš, da kot nevesta pohitim k tebi!« Mladi odvetnik Teofil se je ponorčeval iz nje: »Dobro se imej, Kristusova nevesta, pa mi pošlji z rajskega vrta svojega ženina jabolk in rož!« Doroteja mu je obljubila in obljuba je bila čudežno izpolnjena. Zaradi tega legendarnega dogodka sveto Dorotejo častijo kot zavetnico nevest in cvetličarjev.
Bistveno o svetnici pove rimski martirologij na dan 6. februarja: »V kapadokijski Cezareji se praznuje rojstni dan (za nebesa) svete Doroteje, device in mučenke. Sapricij, cesarski namestnik te province, jo je kaznoval z mučenjem, potem so jo s pestmi bili v obraz, nazadnje pa obsodili na smrt z obglavljenjem.
Pred pokoncilsko preureditvijo koledarja je bila sv. Doroteja glavna svetnica današnjega dne, potem pa so zaradi premalo zanesljivih zgodovinskih podatkov prednost dobili japonski mučenci. Spomin nanjo je v ljudskem koledarju: ime Dora.
Ob njenem pričevanju se je k veri v Kristusa spreobrnil sodni pristav Teofil; tudi tega so takoj nato trdosrčno trpinčili na mučilnem konjiču, končno pa umorili z mečem.« To poročilo dopolnjujejo stara izročila, ki hvalijo na svetnici njeno zgledno deviško čistost, ljubezen do Boga in do ubogih pa tudi njeno modrost. Nobenega dvoma ni, da je Doroteja samostojna svetniška osebnost, izpričana po dosti starem življenjepisu, pozneje legendarno spremenjenem v spodbudno pripoved. Mučeniško smrt je pretrpela za časa cesarja Dioklecijana, najbrž leta 304.
IME in GOD: Ime Doroteja prihaja iz grščine in pomeni ‘dar Božji’ prav podobno kot tudi Teodor (v obrnjenem vrstnem redu), ki mu ustreza latinsko ime Deodatus – slovenski Bogdan. Med ženskimi imeni je Doroteja na 164 mestu (1.400). Znano je bilo že v srednjem veku, zanimanje zanjo pa po letu 1960 upada. Druge znane oblike so: Dora (486ꜛ), Dorica (130), Doris (555ꜛ), Rotija (10), pa tudi Tea (1.609ꜛ – tudi z zavetnicami Mateja in Terezija), Teja (2.761ꜛ–101. mesto, v vzponu je moška oblika Tej (68ꜛ). Moški (Dorotej – 23) imajo svojega zavetnika tudi 5. 6. in 9. 9.
ZAVETNICA: Sv. Doroteja je zavetnica nevest, vrtnarjev, cvetličarjev, pivovarjev, rudarjev; priprošnjica v porodnih bolečinah, v revščini, v smrtni stiski.
CERKVE PRI NAS: Sv. Doroteji sta v Sloveniji posvečeni dve cerkvi; župnijska v Dornavi pri Ptuju in podružnična v Kostanju (žup. Šmartno v Tuhinju).
VREMENSKI PREGOVOR: Sv. Rotija navadno ima – vsako zimo največ snega.
Vir