Sveta družina – praznik

sveta družinaV katoliški Cerkvi praznik svete družine obeležujemo v spomin na družinsko skupnost, ki so jo sestavljali Božji Sin Jezus iz Nazareta, njegova mati Marija in krušni oče Jožef. Večinoma ga praznujemo prvo nedeljo po božiču, nedeljo pa poimenujemo nedelja svete družine. V primerih, ko božič obhajamo na nedeljo,  praznik svete družine praznujemo 30. decembra.

Zgodovina praznika
Češčenje svete družine je sorazmerno nov pojav, saj se je pojavilo šele v 17. stoletju, ko je bilo pod tem naslovom ustanovljenih nekaj redovnih skupnosti in so nastale tudi prve umetniške upodobitve. Pobudnik praznika je bil prvi katoliški škof v Quebecu, msgr. Fraçois-Xavier de Laval, ki je v svojo škofijo vpeljal praznik svete družine in osnoval Bratovščino svete družine (1665), katere vodstvo je zaupal laiški misijonarki in veliki častilki svete družine Barbe D’Ailleboust. Papež Janez Pavel II. (1978–2005) je msgr. Lavala leta 1980 razglasil za blaženega.

Vsebina praznika
Življenje nazareške družine je v Svetem pismu skopo opisano. Evangeliji poročajo le o Jezusovem rojstvu v Betlehemu, obisku modrih z Vzhoda, begu v Egipt in o Jezusovem najdenju v templju.
Praznik svete družine je v cerkveni bogoslužni koledar leta 1926 uvrstil papež Benedikt XV. (1914–1922). Do takrat so ga obeleževali samo po krajevnih Cerkvah. Papež Benedikt XV. in njegovi predhodniki (zlasti papež Leon XIII.) so praznik podpirali tudi zato, da so izrazili nestrinjanje z razpadanjem tradicionalnega družinskega življenja ter z njim povezanih vrednot, kar se je začelo kazati ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja.
Praznik svete družine je tudi praznik vsake človeške družine, ki nastane s poroko med možem in ženo. Glavni namen dneva je predstaviti vzajemnost, spoštovanje in ljubezen, ki so jih v medsebojnih odnosih živeli Jezus, Marija in Jožef. Družinsko življenje je kraj posvečevanja članov družine, zato je sv. Janez Krizostom (347–407) kristjane spodbujal, naj iz svojih družin ustvarijo družinsko Cerkev. To lahko storijo tako, da osebni odnos z Jezusom postavijo v središče osebnega in družinskega življenja.
Razlago današnjega praznika so pripravili pri Tiskovnem uradu SŠK.
Vir

Sveta družina - praznikDragi bratje in sestre.
Lukov evangelij pripoveduje, da so betlehemski pastirji, potem ko so slišali angelovo naznanilo o rojstvu Mesije, ‘hitro odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli’ (Lk 2,16Lk 2,16
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

16 In pohiteli so, prišli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, v jasli položeno. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Prvi pričevalci Jezusovega rojstva so zagledali prizor družine: mater, očeta in novorojenčka. Zato v bogoslužju na prvo nedeljo po Božiču obhajamo praznik svete Družine. Letos je ta praznik takoj po Božiču in nas potem, ko je prevzel praznik svetega Štefana, vabi naj zremo to ‘ikono’ (podobo), na kateri je Jezušček v središču pozornosti in ljubezni svojih staršev. V ubogi betlehemski votlini, kot pišejo cerkveni očetje –  sije čudovita luč, odsev globoke skrivnosti odeva tega Otroka ter sta jo Marija in Jožef ohranila v svojih srcih in tako dopustila, da je zasijala v njunih pogledih, dejanjih, predvsem pa v njuni tišini. Onadva sta namreč ohranila v svoji notranjosti besede angelovega oznanila Mariji: ‘On, ki bo rojen, se bo imenoval Božji Sin’ (Lk 1,35Lk 1,35
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

35 Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila; in zato bo tudi Sveto, ki bo rojeno, Sin božji. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

Pa vendar, rojstvo vsakega otroka prinese nekaj od te skrivnosti. To zelo dobro vedo starši, ki ga sprejmejo kot dar in to tudi povedo. Vsi mi smo slišali očeta in mamo reči: ‘Ta otrok je dar, čudež!’ Dejansko človeška bitja ne dojemajo rojevanje, kot čisto razmnoževalno dejanje, ampak to razumejo kot bogastvo. Začutijo, da je vsako človeško bitje, ki se pojavi na zemlji najodličnejše znamenje Stvarnika, Očeta, ki je v nebesih. Kako pomembno je, da je vsak otrok, ki se rodi na svet, v družini sprejet s toplino. Zunanja udobnost ni toliko pomembna, saj so bile jaslice za Jezusa prva zibelka. Ob Mariji in Jožefu pa je začutil nežnost in lepoto biti ljubljen. Otroci potrebujejo ravno to: ljubezen očeta in matere. To jim da gotovost, saj jim med odraščanjem omogoča odkriti smisel življenja. Sveta nazareška Družina je šla skozi številne preizkušnje, kakor ‘poboj nedolžnih otrok’, kakor omenja Matejev evangelij, zaradi katerega sta morala Jožef in Marija bežati v Egipt (prim Mt, 2,13-23). Toda z zaupanjem v Božjo previdnost, sta našla prebivališče in tako zagotovila Jezusu  vedro mladost in trdno vzgojo.

Dragi prijatelji, sveta Družina je gotovo edinstvena in neponovljiva, a je krati zgled življenja za vsako družino, saj se je Jezus hotel roditi v človeški družini, da bi jo s tem blagoslovil in posvetil. Zaupajmo zato Mariji in Jožefu vse družine, da ne bodo izgubile poguma pred preizkušnjami in težavami, temveč vedno gojile zakonsko ljubezen in se z zaupanjem posvetile služenju življenja in vzgoje.

Sveta družina - praznikAngelus, 28. december 2008
Na današnjo nedeljo, ki sledi prazniku Gospodovega rojstva, z veseljem obhajamo praznik nazareške svete Družine. Božični čas je primeren kontekst za praznovanje v družini. O tem pričajo mnoga izročila in običaji, posebno pa navada, da se vsi družinski člani med temi prazniki zberejo skupaj, si voščijo in izmenjajo darila. Ob tem pa toliko bolj pridejo do izraza stiske in bolečine, ki jih povzroča morebitna ranjenost v družini.

Jezus se je hotel roditi in odraščati v človeški družini. Devica Marija je bila njegova mati in Jožef je bil njegov krušni oče. Oba sta ga z neizmerno ljubeznijo vzgajala. Jezusova družina resnično zasluži naziv ‘sveta’, saj so se v njej vsi zavzemali, da bi izpolnjevali Božjo voljo, ki se je v Jezusovi čudoviti navzočnosti učlovečila. Po eni strani je bila družina kot vse druge in je kot takšna zgled zakonske ljubezni, sodelovanja, žrtvovanja, zaupanja v Božjo previdnost, zgled delavnosti in solidarnosti, skratka vseh tistih vrednot, ki jih družina ohranja in razširja in tako na bistven način oblikuje tkivo družbe. Istočasno pa je Družina iz Nazareta edinstvena in drugačna od vseh drugih družin, zaradi svoje edinstvene poklicanosti, ki je povezana s poslanstvom Božjega Sina. Ravno zaradi te edinstvenosti pa kaže vsaki družini, še posebej krščanskim družinam, na obzorje Boga, na blago a hkrati zahtevno prvenstvo njegove volje, ki usmerja pogled proti Nebesom, kamor smo namenjeni. Za vse to se zahvalimo Bogu, pa tudi Devici Mariji in svetemu Jožefu, ki sta z veliko vero in razpoložljivostjo sodelovala pri Gospodovem zveličavnem načrtu.

Angelus 30. december 2007
Odlomki na začetku Matejevega in Lukovega evangelija usmerijo naš pogled na Jezusa, Marijo in Jožefa z namenom, da lahko častimo skrivnost Boga, ki se je hotel roditi iz žene, Svete Device in prišel na ta svet na vsem ljudem običajen način. Tako je posvetil resničnost družine, jo napolnil z Božjo milostjo, ter ji v polnosti razodel njeno poklicanost in poslanstvo. Drugi vatikanski koncil je posvetil družini veliko pozornost. Zakonca sta po besedah koncila poklicana, da bi bila drug drugemu in otrokom priče vere in Kristusove ljubezni (prim. C 35). Krščanska družina se tako udeležuje preroškega poslanstva Cerkve, saj s svojim načinom življenja na glas oznanja kreposti Božjega kraljestva in upanje na blaženo življenje (prim. C 35). Moj častitljivi predhodnik Janez Pavel II. je večkrat vztrajno ponavljal, da je dobro osebe in človeške družbe tesno povezano z ‘dobrim zdravjem’ družine (prim. CS 47). Zato si Cerkev prizadeva obvarovati in uveljavljati ‘po naravi dano dostojanstvo’ in ‘najvišjo sveto vrednoto’ zakona in družine (prim. CS 47). Obrnimo se sedaj na Sveto Devico in jo prosimo za dobro družine in za vse družine po vsem svetu.
Vir

SVETA DRUŽINA

1. Pomen praznika

Ko je usmiljeni Bog sklenil opraviti delo človeškega odrešenja, ki so ga pričakovala dolga stoletja, je to delo zamislil in uredil tako, da so že prvi njegovi začetki svetu pokazali vzvišeno podobo od Boga ustanovljene družine. V njej naj bi vsi ljudje zagledali najpopolnejši vzor družine ter vsakršne kreposti in svetosti. Takšna je bila nazareška družina, v kateri je bilo skrito Sonce pravice, preden je s polno lučjo zasijalo vsem narodom, namreč Kristus Bog, naš Ohranjevavec, z Devico Materjo in Jožefom, presvetim možem, ki je bil Jezusu očetovski oskrbnik. Koliko češčenja vrednega priteka v družinskem občestvu in življenju iz medsebojnega izkazovanja ljubezni, iz svetega nravnega življenja, iz pobožnih vaj! A nobenega dvoma ni, da vse to češčenje najsijajneje ožarja tisto družino, ki je bila določena vsem drugim za vzor. In zato je bila ta družina po sklepu božje previdnosti takšna, da bi bila vsem kristjanom v kakršnih koli razmerah ali kraju, če se ozirajo nanjo, zlahka živa spodbuda in vabilo k vaji v kateri koli kreposti.
Družinski očetje imajo v Jožefu sijajno pravilo očetovske čuječnosti in skrbnosti. Matere imajo v presveti deviški božji Materi svetal zgled ljubezni, nežne in spoštljive sramežljivosti, duha vdanosti in popolne zvestobe. Sinovi in hčere v družini pa imajo v Jezusu, ki je bil Jožefu in Mariji pokoren, božanski zgled, ki naj ga občudujejo, častijo in posnemajo. Tisti, ki so imenitnega rodu, naj se od družine kraljevske krvi uče, kako se je treba brzdati, kadar gre vse po sreči, in kako je treba v nesreči ohraniti dostojanstvo. Bogati naj se od te družine uče, kako zelo moramo dajati krepostim prednost pred bogastvom. Delavci pa in vsi tisti, ki se zaradi pomanjkanja in zaradi nizkega položaja čutijo hudo prizadeti, bodo ob pogledu na svete člane te družine pač spoznali, zakaj naj se mesta, ki jim je pripadlo, bolj vesele, kakor pa se ga žalostijo. Trdo delo in skrb za vsakdanji kruh jih namreč druži s sv. družino: Jožef je moral s svojim zaslužkom skrbeti za življenjske potrebe; celo božje roke same so opravljale tesarska dela. Ali je torej čudno, če so se zelo modri ljudje, ki so imeli obilno bogastvo, temu bogastvu prostovoljno odrekli in si skupaj z Jezusom, Marijo in Jožefom izbrali uboštvo?
Zaradi tega je bilo po vsej pravici med katoličani zgodaj uvedeno češčenje sv. družine in je vsak dan bolj raslo. To dokazujejo tako pobožne družbe kristjanov, ustanovljene pod imenom sv. Družine, kakor tudi češčenje, ki ji ga izkazujejo posamezniki, in zlasti tudi posebne pravice in milosti, ki so jih podelili naši predniki papeži, da bi spodbudili k vneti pobožnosti do sv. družine. To češčenje se je močno uveljavljalo že od 17. stol. naprej in se je na široko razmahnilo po Italiji, Franciji in Belgiji ter se razraslo skoraj po vsej Evropi. Nato je preskočilo prostrane daljave Oceana, se razširilo po Ameriki ter zacvetelo s krasnimi obeti. Saj si ni mogoče misliti kaj bolj blagodejno zveličavnega ali učinkovitega za krščanske družine, kakor je zgled sv. družine, ki povzema v sebi vse kreposti družinskega življenja. Tako se jim priporočajmo in naj bodo med zidovi doma zmeraj pri nas s svojo naklonjenostjo Jezus, Marija in Jožef; naj dajejo hrano Ljubezni, naj usmerjajo nravno življenje, spodbujajo k posnemanju krepostnega življenja te družine in blažijo ter lajšajo tiste nadloge, ki z vseh strani pritiskajo na umrljive ljudi.«
Da bi še pomnožil češčenje sv. družine, je papež Leon XIII. predpisal posvetitev krščanskih družin sv. družini; Benedikt XV. pa je dnevnice in mašo raztegnil na vso Cerkev.
(Iz apost. pisma »Neminem fugit« Leona XIII., z dne 14. 6. 1892; brevir za praznik
sv. družine.)

Sv. Irenej (u. ok. 202) pravi:

»Jezus je posvetil vsako starostno dobo, ko je vsako doživljal na sebi. Prišel je, da bi vse odrešil, vse, ki se po njem prerode za Boga: dojenčke in malčke, otroke, mladeniče in stare ljudi. Zato je preživel vsako starostno dobo. Otrokom na ljubo je postal otrok in je posvetil tiste, ki stoje v tej starostni dobi, ko jim je dal zgled pobožnosti, pravičnosti in pokorščine; mladeničem v korist je bil mladenič, ko je postal zgled mladim ljudem, in je mladostno dobo posvetil Gospodu. In tako je tudi možem v prid postal mož, da bi bil vsem popolni učitelj« (Adv. haer. 2, 22, 4: EP 201).

2. Svetost zakona in družine

Temelje in posebne zakonitosti je globoki skupnosti življenja in ljubezni med zakonci dal Stvarnik; vzpostavi pa se ta skupnost z zakonsko zvezo, to se pravi z osebnostno nepreklicno privolitvijo. Tako s človeškim dejanjem, v katerem se zakonca drug drugemu izročita in se drug drugega sprejmeta, nastane tudi pred družbo po božji volji trdna ustanova. Ta sveta vez je tako zaradi blagra zakoncev in potomstva kakor tudi zaradi blagra družbe odtegnjena človeški samovolji. Bog sam je začetnik zakona, obdarjenega z različnimi vrednotami in nameni. Vse to je največjega pomena za nadaljnji obstoj človeškega rodu, za osebnostni razvoj posameznih članov družine in za njihovo večno usodo, za dostojanstvo, trdnost, mir in blagor družine same in vse človeške družbe. Po sami svoji naravi sta ustanova zakona in zakonska ljubezen naravnana na roditev in vzgojo otrok in dosežeta v njih tako rekoč svojo krono. Tako si mož in žena, ki v zakonski zvezi »nista več dva, ampak eno telo« (Mt 19, 6Mt 19, 6
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

6 Zatorej nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne loči.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), s tesno osebno in dejavno povezanostjo medsebojno pomagata in se drug drugega podpirata ter tako na izkustveni način doživljata smisel svoje enote in ga dosegata v vedno večji polnosti. Takšno tesno zedinjenje, obstoječe v medsebojni podaritvi dveh oseb, pa tudi blagor otrok — oboje zahteva popolno zvestobo zakoncev in terja njuno nerazvezno enoto.
Kristus Gospod je obilno blagoslovil to z mnogoterih vidikov obstoječo ljubezen, ki izhaja iz božjega studenca ljubezni in je oblikovana po podobi Kristusovega zedinjenja s Cerkvijo. Kakor je namreč nekoč Bog z zavezo ljubezni in zvestobe prišel svojemu ljudstvu naproti, tako sedaj Odrešenik ljudi in Ženin Cerkve pride krščanskima zakoncema naproti z zakramentom zakona. Pa tudi še naprej ostane z njima, da bi tako, kakor je on ljubil Cerkev in dal sam sebe zanjo, tudi zakonca v medsebojnem dajanju z neminljivo zvestobo ljubila drug drugega. Prava zakonska ljubezen je povzeta v božjo ljubezen, usmerjata ter bogatita pa jo odrešeniška Kristusova moč ter zveličavno delovanje Cerkve; to dvoje naj bi zakonca učinkovito vodilo k Bogu in jima dajalo pomoč in oporo pri vzvišeni nalogi očeta in matere. Zato sta krščanska zakonca s posebnim zakramentom okrepljena in tako rekoč posvečena za dolžnosti in dostojanstvo svojega stanu. Ko v moči tega zakramenta spolnjujeta svojo nalogo v zakonu in družini, prežeta s Kristusovim duhom, ki z vero, upanjem in ljubeznijo prešinja vse njuno življenje, tedaj bolj in bolj dosegata svojo popolnost in medsebojno posvečenje, s tem pa tudi skupno vedno bolj prispevata k poveličevanju Boga. Če bodo starši dajali dober zgled in sami gojili družinsko molitev, potem bodo otroci in tudi vsi, ki žive v krogu družine, laže našli pot do prave človečnosti, do svojega zveličanja in do resnične svetosti. Z dostojanstvom očeta in matere oblikovana zakonca pa bosta vestno spolnjevala dolžnost vzgoje, ki pripada predvsem njima, zlasti še v verskem pogledu.
Kot živi udje družine tudi otroci po svoje prispevajo k posvetitvi staršev. S hvaležnostjo, z otroškim spoštovanjem in zaupnostjo bodo poplačevali to, kar so jim starši dobrega storili, in jim bodo, kakor se otrokom spodobi, pomagali v stiskah in v starostni osamelosti. Vdovstvo, v nadaljevanju zakonskega poklica srčno sprejeto nase, naj vsi spoštujejo. Družina bo od svojega duhovnega bogastva velikodušno delila tudi drugim družinam. Zato bo krščanska družina, izvirajoča iz zakona, ki je podoba in deležnost pri ljubezenski zavezi med Kristusom in Cerkvijo, vsem odkrivala živo Odrešenikovo navzočnost v svetu in pristno naravo Cerkve, in sicer tako z ljubeznijo zakoncev, z njuno velikodušno rodovitnostjo, enotnostjo in zvestobo, kakor tudi z ljubečim medsebojnim sodelovanjem vseh družinskih članov. (Iz CS, str. 58 – 59).
Vir = Leto svetnikov