Imena: Elizabeta, Ažbeta, Beta, Beti, Betika, Betina, Betka, Elica, Elis, Elisa, Elka, Izabela, Liza, Lizabeta, Lili, Lizika.
Rodila se je leta 1129 najverjetneje v Bonnu ob Renu. V družini je bilo veliko navdušenja za samostansko življenje. Elizabeta je rada zapustila svoj dom in odšla k benediktinkam v Schönauu, ki so bile na glasu kot zelo učene in pobožne redovnice. Leta 1147 je naredila zaobljube in čez deset let je bila že predstojnica te hiše. Imela pa je naslov magistra ali superiora, ker je bil v Schönauu dvojni samostan. Ženski je bil podrejen moškemu, ki je stal v bližini in tam je bil že tedaj opat njen brat Egbert. Ta je imel kot duhovni voditelj vedno nanjo močan vpliv in je pozneje tudi opisal njeno življenje.
Elizabeta je mirno in preudarno vodila hišo in skrbela predvsem za stvari: gospodarstvo in red, duhovni napredek v bogoljubnosti in študij teologije, posebno Svetega pisma. Elizabeta je službo opravljala zelo vestno, veliko se je žrtvovala za druge, svojega duhovnega napredka pa tudi ni zanemarjala. Leta 1152 je hudo zbolela in ni več nikoli popolnoma ozdravela. Njena molitvena zbranost je čedalje pogosteje prehajala v zamaknjenost in se je nadaljevala včasih kar cele tedne. Ob svojih videnjih je govorila s Kristusom, Marijo in svetniki, ki so imeli tiste dni godove. Zato je znana kot vizionarka. Bogato in zahtevno duhovno življenje je hitro izčrpalo njene moči in tako je umrla že 18. junija 1164, stara komaj 35 let. Dan smrti je napovedala že naprej.
Elizabeta je ostala ves čas preprosta, skromna; čutila se je nevredno tolikih milosti. Ubogala je brata Egberta, ki je zahteval, naj svoja videnja in spoznanja kar najbolj zvesto zapiše. Tako je nastalo več njenih knjig. Elizabeta je pisala brez literarne šole, neposredno, kakor se ji je utrnila misel. Brat Egbert pa je želel dati njenim spisom večjo uglajenost in mikavnost in je v njena dela dostikrat posegel preveč samovoljno; včasih je v pisanje vnašal celo svoja lastna mnenja o političnih vprašanjih. Danes je ugotovljeno, da je njeno najbolj pristno delo Knjiga videnj. Ta je tudi najbolj razširjena.
Že sodobniki so jo imeli za svetnico, po njeni smrti se je število častilcev še povečalo. V spisek svetnic jo je pa vpisal šele papež Gregor XIII.
God ima 18. junija.
Vir
Kljub temu da Elizabeta ni dosegla »slave« svoje veliko bolj znane vrstnice in vzornice sv. Hildegarde iz Bingena, je vendarle njeno svetništvo že za življenja, še bolj pa takoj po smrti, pritegnilo številne občudovalce in častilce. Živela je skromno in na videz odmaknjeno samostansko življenje, v svojih mislih je bila preprosta in neposredna, a je vendarle znala v pismih svetovati mnogim tedanjim vplivnim osebnostim.
Ime: Izhaja iz hebrejskega imena Elišeba, katerega prvotni pomen je »moj Bog je polnost, moj Bog je moja prisega« (El- Bog, šeba – sveto število sedem, na katero so prisegali).
Rodila se je leta 1128 v Bingnu ob Renu v Nemčiji, umrla pa 18. junija 1164 v Schönauu, prav tako v Nemčiji.
Družina: Bila je hči plemiških staršev, njenemu očetu je bilo ime Hartwig, poznamo pa še njena brata: Egbert je bil opat v Schönauu, Roger pa premonstratenec na Saškem.
Sodobniki: sv. Hildegarda, sv. Bernard, več papežev, med njimi Hadrijan IV., Aleksander III., cesar Friderik I. Barbarossa.
Skupnost: Z dvanajstimi leti je odšla od doma in se šolala ter vzgajala pri benediktinkah, kjer je leta 1147 naredila redovne zaobljube. Že po dveh letih je postala predstojnica in nato samostan vodila do smrti. Benediktinke so ženska veja reda, ki ga je leta 529 ustanovil sv. Benedikt in jim dal znano pravilo: »Moli in delaj«.
Zavetnica: Velja za zavetnico proti skušnjavam.
Kreposti: Bila je preprosta in skromna, mirna ter preudarna žena, veliko se je žrtvovala za druge in se nikoli ni poviševala.
Preizkušnje: Vseskozi je živela bogato in globoko duhovno življenje. Telesno je bila šibka in po hudi bolezni leta 1152 nikoli ni več popolnoma okrevala. Njenemu telesnemu trpljenju se je kmalu pridružilo še duševno. Trpela je za nerazložljivo melanholijo.
Zamaknjenja: Od bolezni do smrti je imela številna videnja in zamaknjenja, ki so lahko trajala po cele tedne. Ob teh videnjih se je pogovarjala s Kristusom, z Marijo in svetniki ter doživljala različne dokaze božje milosti. Nekoč je po takšnem videnju nenadoma začela tekoče govoriti latinsko, čeprav se tega jezika nikoli ni učila.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot opatinjo, večinoma s knjigo, včasih tudi med videnjem.
Življenjepis: Njen prvi življenjepisec je bil njen redovni predstojnik, sicer rodni brat Egbert, ki pa je v njena dela vnesel veliko svojih misli, saj je sama pisala precej neposredno, kot se ji je utrnila misel.
Grob: Pokopali so jo v opatijski cerkvi sv. Florina v Schönauu, kasneje so Švedi njene relikvije uničili, ostala je samo lobanja, ki je danes v stranskem oltarju župnijske cerkve.
Goduje: 18. junija.
Beatifikacija: Uradno ni bila nikoli razglašena za svetnico, vendar so jo že takoj po smrti začeli častiti, tako da jo je na uraden seznam svetnikov pozneje uvrstil papež Gregor XIII. leta 1584.
Vir
V Schönau [šenau] (ob reki Renu, v Nemčiji), sveta Elizabeta, devica, slavna po zvestobi meniškemu življenju.
Vir