sveta Elizabeta Portugalska – kraljica in redovnica

Elizabeta Portugalska

Sveta Elizabeta se je rodila leta 1271 kot hči aragonskega kralja Petra III. in Konstance, ki je izhajala iz sicilijanske kraljeve hiše. Ko ji je bilo komaj 12 let se je morala zaradi interesov družine poročiti s portugalskim kraljem Dionizijem. Ni šlo torej za ljubezen, kar bi moral biti normalen predpogoj zakona, ampak za politične koristi. Kakšna druga bi na Elizabetinem mestu jamrala in jalovo objokovala svojo usodo, ona pa je izbrala boljši način. Kot kristjanka in svetovljanka je sprejela realnost in se poskušala v njej obnašati kakor je najbolje vedela in znala in zmogla delati to, kar je dobro.
Sveta Elizabeta je rodila sina, ki mu je dala ime Alfonz in, ki bo očeta nasledil na prestolu ter hči po imenu Konstanca, ki se bo poročila s kastiljskim kraljem Ferdinandom IV. Njen zakon pa na žalost ni bil srečen, ker je bil kralj nezvest človek in je imel nezakonske in grešne odnose s svojimi ljubicami. Z  njimi je imel celo nekaj nezakonskih otrok. Elizabeta je s pravo evangelijsko potrpežljivostjo in nadčloveško dobroto prenašala nezvesta dejanja svojega moža. Ko je vse to opazovala, je našla smisel svojega življenja v dejanjih ljubezni do bližnjega, v molitvi in pokori za spreobrnjenje svojega moža.
Jokala je, vendar bolj zato, ker se je z moževim prešuštvom žalil Bog, kakor pa ker se je njej sami dogajala krivica in sramota. Njena herojska krepost je šla celo tako daleč, da je z ljubeznijo sprejela celo nezakonske otroke svojega moža. Ko je sin Alfonz odrasel in prišel v spor z očetom, se je Elizabeta kakor angel miru postavila med obe sprte in oborožene strani ter tako preprečila prelivanje krvi. Kralj ji je očital,da je stopila na Alfonzovo stran in jo dal izgnati v Alenquer, ko pa je kasneje spoznal, da je napačno sodil, jo je dal poklicati nazaj in jo sprejel z največjimi častmi.  Ko je kralj Dionizij hudo zbolel, mu je kraljica sama skrbno stregla. Njena nesebična ljubezen je tako vplivala nanj, da se je tudi on popolnoma spreobrnil ter skesano in sveto zaspal v Gospodu. To je bilo leta 1325.
Ko je postala vdova se je še z večjo vnemo lotila dobrih del v korist ubogih in pomoči potrebnih. Prodala je svoje imetje, svoje dragulje, ves denar pa razdelila revnim in samostanom. Oblekla je siromašni habit frančiškanske tretjerednice, ter odšla na romanje v Kompostelo, na grob sv. Jakoba. Ko se je vrnila, je stopila v samostan klaris v Coimbri. Obljube je izrekla šele ob smrtni uri. Pred tem je odšla na pot kot mirovnica, da bi pomirila spor med sinom Alfonzom in kastiljskim kraljem Ferdinandom. Vrnila se je utrujena in v Estremozu 4. julija leta 1336 svojo dušo izročila Bogu. Njeno telo so prenesli v Coimbro, grob te čudovite žene in matere pa je kmalu postal romarski kraj. Ljudje so prihajali, molili in na njeno priprošnjo zadobili mnoge milosti. Papež Urban VIII. jo je 25. maja leta 1625 svečano razglasil za svetnico. Ta svetnica nas uči, da moramo biti mirovniki in, kjer obstaja prepad med ljudmi, graditi mostove.
Vir

Elizabeta PortugalskaSv. Elizabeta, portugalska kraljica, je bila hči Petra, kralja v Aragoniji na Spanjskem. Rojena 1271, je pri sv. kerstu dobila ime svoje tete svete Elizabete, ogerske princezinje, poznejše sloveče grofinje v Turingiji. Elizabeta je že otrok naznanjala svojo prihodnjo svetost, ker ni imela veselja do igrač in nečimerne obleke, ampak za molitev in radodelnost do ubogih. Omožila se je z Dionizijem, portugaljskim kraljem. Oče ji pri slovesi reče: ,.Ljuba moja hči! Gospod bodi s teboj do tvoje smerti, kakor je dosihmal bil s tabo. Z Bogom!” Spervenja je bil njun zakon srečen; satan pa kralja zmoti, da ji je bil nezvest. Kralj spozna svojo krivico in poterpežljivost svoje žene, in se poboljša. Kraljica je imela pobožnega služabnika, kteremu je tudi denar zaupala, da ga je delil ubogim; drug služabnik ga zato zavida in ga iz nevošljivosti kralju toži, da kraljico zalazuje. Kralj zapove svoji pervi jezi nadzorniku v plavžu, da naj verže v peč tistega služabnika, kteri bo jutri prišel prašat: ,,Ali je že spolnjeno kraljevo povelje?” Kralj pošlje bogaboječega služabnika v plavž, pobožni mladeneč pa gre memo cerkve, stopi vanjo, in je pri sv. maši. Kralj bi rad hitro zvedil, če se je njegovo povelje dopolnilo; torej pošlje obrekovavca v plavž vprašat, če se je kraljevo povelje dopolnilo. Hudobni služabnik hitro teče v plavž, ter vpraša: „ Ali se je kraljevo povelje že dopolnilo?” To slišati, ga kovači zagrabijo in veržejo v peč.
Elizabeta je bila posebna ljubivka miru in sprave, ter je s svojo molitvijo strahovitno vojsko in prelivanje kervi trikrat odvernila, in je z milimi prošnjami razpertnike utolažila in zopet spravila. Imela je tudi dar čudežev; od rojstva slepi devici je pogled podelila, veliko bolnih je s sv. križem ozdravila. Po kraljevi smerti 8. pros. 1325 je kraljevo obleko slekla in redovsko svete Klare oblekla; merliča kralja k pogrebu spremila, za njim slovesno mertvašnico opravila in veliko denarjev ubogim razdelila. Svoje svilnate drage oblačila je dala v cerkvene prenarediti, tudi je dala vso svojo zlatnino in srebernino raztopiti, in iz tega kelihe, lampe, križe in svečnike narediti. Zidala je cerkve, samostane in 2 hiši za uboge. Elizabeta je bila mati ubozih. Na smertni postelji je svojemu sinu mir in pobožno življenje priporočala. Umerla je 4. mal. serp. 1336. Mnogo čudežev se je godilo po nji.
Vir: Zgodnja Danica: katoliški cerkveni list 03.07.1874