sveta Elizabeta presvete Trojice – karmeličanka

Elizabeta presvete TrojiceRodila se je leta 1880 v osrednji Franciji. Oče stotnik je umrl, ko ji je bilo sedem let. Mati je sama skrbela za Elizabeto in njeno sestro. Bila je po eni strani zelo živahen otrok, po drugi pa jo je že kot mlado deklico prevzemalo vse, kar je bilo v zvezi z doživljanjem Boga. Že s sedmimi leti je čutila željo po redovništvu. Pot do tega cilja pa je bila vse prej kot lahka ali brez ovir. Šele z enaindvajsetimi leti je lahko vstopila v karmel in tu našla svojega »ženina«. Po dobrih štirih letih srečnega življenja za samostanskimi zidovi so se pojavili prvi simptomi bolezni, ki jo je pripeljala do hudega trpljenja. Vse pa je vdano prenašala z mislijo na trpečega Jezusa in se mu darovala. Umrla je leta 1906, papež pa jo je leta 1984 razglasil za blaženo.
»Mislim, da bo moje poslanstvo v nebesih v tem, da bom pritegovala duše v notranjo zbranost. Pomagala jim bom, da bodo izstopile iz samih sebe zato, da bi se oklenile Boga povsem preprosto in ljubeče. Varovala jih bom v tej veliki notranji tišini, ki dopušča Bogu, da se vtisne vanje in jih preoblikuje vase.«
»Nisem lačna, on me je nahranil …« (po prejemu prvega svetega obhajila)
»Vse mine! Na večer življenja ostane samo ljubezen … Vse je treba delati iz ljubezni. Nase je treba vedno pozabljati. Dobri Bog tako rad vidi, da pozabljamo nase … Oh, ko bi bila le vedno to delala!«
»Kako prazno je vse, kar ni narejeno za Boga in z Bogom! Rotim vas, zaznamujte vse s pečatom ljubezni! Samo to ostane. Življenje je nekaj resnega. Vsaka minuta nam je podarjena, da bi nas vedno bolj ‘ukoreninila’ v Bogu …«
Elizabeta presvete Trojice»Če bi vedela, kako srečna sem v samoti svoje male bolniške sobice. Moj učenik je tukaj pri meni in živiva noč in dan v sladkem sožitju, srce ob srcu. Še bolj cenim svojo srečo, da sem karmeličanka, in prosim pri Bogu za ljubo mamo, ki me je Njemu podarila. Od te bolezni naprej sem prišla še bliže nebesom … Ljuba mama, pripravimo se na večnost, živimo z Njim, kajti samo On more biti pri nas in nam pomagati pri tem velikem prehodu.«
»Da, našla sem Ga, Njega, ki ga ljubi moja duša, tega edino potrebnega, ki mi ga nihče ne more vzeti. Kako dober je, kako lep, rada bi bila čisto tiho, zatopljena v molitev …«
»V notranjosti svoje duše si moraš zgraditi majhno celico, moraš si misliti, da je ljubi Bog tam, in moraš iti kdaj pa kdaj tja noter. Kadar čutiš, da si nervozna, kadar si žalostna, pojdi hitro tja in zaupaj vse svojemu Učeniku. Ko ga boš malo bolj spoznala, ti ne bo več dolgočasno moliti. Meni se zdi kakor počitek, sprostitev. Preprosto prideš k Njemu, ki Ga ljubiš, ostaneš pri Njem kakor otrok v naročju svoje matere in mu pustiš govoriti …«
»Nebesa nosimo v sebi, kajti Tisti, ki poveličane nasičuje v luči gledanja, se nam podarja v veri in skrivnosti, kar je isto! Zdi se mi, da sem našla nebesa na zemlji, kajti nebesa so Bog in Bog je v moji duši …«
»Povsod sem odkrivala Boga – tako med pomivanjem kakor tudi med molitvijo.«
Elizabeta presvete Trojice, karmeličanka, goduje 8. novembra
Vir

ePrvorojenka Elizabeta Catez se rodi v Camp d’Avor pri mestu Bourges v Franciji 18. julija 1880 in pri sedmih letih izgubi očeta, stotnika v francoski vojski; gospa Catez se kot vdova z dvema hčerkama preseli v Dijon
– Elizabeta je od zgodnje mladosti odločena svoje življenje posvetiti Gospodu; je živahna in ognjevita, očarljiva in vsestransko nadarjena, tudi glasbeno; pri 14 letih se nekega jutra med zahvalno molitvijo pri sv. maši začuti nagovorjeno, naj naredi obljubo devištva: »Zdi se mi, da je bila v moji duši izgovorjena beseda: Karmel …«
– Elizabetina prisrčna želja, da bi Jezusu darovala življenje kot karmeličanka, odpor njene matere, ki vedno znova podaljšuje čakanje, in to, da popolnoma prepusti svojo prihodnost (tudi možno odpoved karmelu) Bogu, rodi v duhovni rasti Elizabete bogate sadove: takrat odkrije, da je resnična ljubezen v tem, da se Kristusu darujemo v sedanjem trenutku in v okoliščinah, kakršne so, uči se iskati v potrpežljivosti in izpolnjevati Božjo voljo: »Vzemi mojo voljo, vzemi vse moje bitje! Elizabeta naj izgine, samo Jezus naj ostane … Čez vse ljubim izpolnjevanje tvoje volje.«
– tako se pripravlja na pokorščino v prihodnjem življenju karmeličanke, na sprejemanje razmer v skupnosti in na popolno predanost, ki bo kmalu od nje zahtevala telesno trpljenje in smrt
– medtem ko je navdušena nad lepoto karmeličanskega poklica (že kot majhna ga imenuje »vzvišen poklic«), more prepričljivo spominjati svoje prijatelje, da je “svetost mogoča v katerem koli načinu življenja”
– Bog želi podariti polnost svojih darov vsakemu od svojih otrok: »Živimo z Bogom kakor s prijateljem, naredimo živo našo vero, da bomo mogli biti v pogovoru z Njim po vsem, kar nas more narediti svete. V sebi nosimo svoja nebesa, ker se Tisti, ki ožarja svete z lučjo gledanja, daje tudi nam v veri in v skrivnosti. To je ista stvar! Zdi se mi, da sem našla svoja nebesa na zemlji, ker nebesa so Bog, Bog pa je v naših dušah. Tisti dan, ko sem to razumela, je postal ves svetal v meni in želela bi to skrivnost zaupati vsem tistim, ki jih ljubim … Celo sredi sveta je mogoče v tišini srca slišati Njega, ki mu edinemu želim pripadati.«
Elizabeta presvete Trojice– to poudarjanje bistvenega v življenju vsakega kristjana je razlog, zakaj toliko bratov in sester sredi sveta in aktivnosti odkriva, da jim je Elizabeta sorodna po duši: kontemplativna izkušnja mlade Elizabete je eden od preroških vidikov njenega poslanstva za nas danes, zlasti za mlade
– večino svojega kratkega življenja Elizabeta preživi v svetu
– končno sme 2. avgusta 1901 prestopiti prag klavzure karmeličanskega samostana blizu domače hiše; zaobljube naredi leta 1903; njena kontemplativna in umetniška narava je prevzeta od lepote Božje ljubezni, zlasti od ljubezni med tremi Božjimi osebami v naših dušah; kot prava častilka v duhu in resnici kljub bolezni in notranjim preizkušnjam živi kot “lauda gloriae”, hvalnica slave Presvete Trojice, navzoče v njeni duši – tu odkriva milost in svoje poslanstvo v Cerkvi, kakor zapiše malo pred smrtjo: »Mislim, da bo v nebesih moje poslanstvo v tem, da bom pritegovala duše v notranjo zbranost. Pomagala jim bom, da bodo izstopile iz samih sebe zato, da bi se združile z Bogom, povsem preprosto in ljubeče. Varovala jih bom v tej veliki notranji tišini, ki dopušča Bogu, da se vtisne vanje in jih preoblikuje vase.«
– Elizabeta govori v dneh, ko jo izčrpava addisonova bolezen: »On hoče, da mu Njegova nevesta pomaga tudi v trpljenju« in njene zadnje besede so: »Grem k luči, k ljubezni, k življenju«
– do konca zvesta svojemu krščanskemu in redovniškemu idealu umre 9. novembra 1906 v karmelu sv. Jožefa v Dijonu, stara 26 let, in potem, ko preživi v karmelu samo pet let in tri mesece
– papež bl. Janez Pavel II. jo za blaženo razglasi 25. novembra 1987 v cerkvi sv. Petra v Rimu in pri avdienci naslednjega dne pove: »Z bl. Elizabeto nam je zasvetila nova luč, v njej bomo našli novo zanesljivo in trdno vodstvo.«
– danes predstavlja bl. Elizabeta enega od vrhov sodobne duhovnosti, ki ponovno odkriva pomen Božje besede in utemeljuje kristjanovo življenje na skrivnosti milosti, to je na udeleženosti pri notranjem življenju troedinega Boga
– njen god obhajamo v Redu 8. novembra
Vir

V Divioni (v Galiji), blažena Elizabeta od Presvete Trojice Catez [katé], devica iz Reda bosonogih Karmeličank, ki se je od otroških let trudila v globini srca preiskovati in premišljevati Trojico. Še kot mladenka je mnogo trpela in prišla, kot je želela, »do ljubezni, do luči, do življenja«.
Vir

Njeno življenje je bilo kratko, a z duhovnega vidika zelo intenzivno. Francozinja, sestra iz reda bosonogih karmeličank, je v samostan v Dijonu vstopila leta 1901, ko je imela 21 let. Nadaljnjih pet let njenega verskega življenja je bilo nenehno vzpenjanje naproti Bogu, ki ji je dopustil prenašati in darovati strašno trpljenje zaradi Addisonove bolezni. Slednja jo je pripeljala tudi do prezgodnje smrti, leta 1906.
Vir

Elizabeta od Svete Trojice, karmeličanka, se je rodila 18. julija 1880 v družini Catez, ki je takrat prebivala v vojaškem taborišču v bližini Bourgesa v Franciji. Pri sedmih letih je izgubila očeta. Bog je v njeno življenje že v otroštvu vstopil kot resničnost, ki jo je očarala in zapeljala. Kasneje je povedala, da si zaradi ljubezni do Boga zase ni mogla predstavljati drugačnega življenja kakor v popolni posvetitvi Njemu.

Elizabeta je imela tudi izjemen glasbeni talent. Navkljub nagradi, ki jo je prejela na konservatoriju, je njena odločitev za karmel ostala neomajna. Tudi materino nasprotovanje je bilo zanjo milost, ki je le še utrdila njeno duhovno izkušnjo. Svoj ideal kontemplativnega življenja je živela kot mlada laikinja: potovala je po Franciji, nastopala kot pianistka, zavzemala se je v družbi, dobila je ženitvene ponudbe, bila je pozorna do potreb bližnjega. V dnevnik je zapisala: »Zdi se mi, da sem našla moja nebesa na zemlji, kajti nebesa so Bog in Bog je v moji duši.«

V samostan je vstopila pri enaindvajsetih letih. Bila je globoko srečna. Njene so besede, ki so takoj po njeni smrti zaokrožile po svetu in so shranjene tudi v katekizmu katoliške Cerkve: »O moj Bog, Trojica, ki te molim.« Te besede izražajo njen ideal, katerega je vztrajno živela do konca. Umrla je 9. novembra 1906, po velikem telesnem trpljenju, ki ga je povzročila takrat neozdravljiva Addisonova bolezen.

V samostanu je tako preživela le pet let. A iz njenih zapisov je razvidno, kako je bila ta mlada redovnica izjemen odgovor krščanske vere na sekularizem in druge obraze ateizma. Živeti je želela kot slava Trojice, navzoče v duši. V tej skrivnosti je našla nebesa na zemlji, milost in cerkveno poslanstvo. S to svojo izkušnjo je nagovorila tudi rodno sestro, ki je bila srečno poročena in mati devetih otrok. Le-ta je po njenem vzoru v svetu, v vsakdanjem življenju in preprostosti družinskega življenja, uresničila, kar je Elizabeta odkrila in živela v karmelu. Če se živi v Njegovi prisotnosti, pod Njegovim pogledom, ki prodre v globine duše, te »nič ne more odvrniti od Njega, slišiš ga lahko tudi sredi sveta, v tihoti srca, ki ne želi drugega kakor biti njegovo«.
Vir