sveta Emilija de Vialar – redovna ustanoviteljica in mistikinja

Emilija de VialarEmilija je bila vzgojena v krščanski družini, krščena pa na skrivaj, saj so bila leta po francoski revoluciji sovražna do vere in Cerkve. Starša sta jo s trinajstimi leti poslala v Pariz, kjer naj bi jo vzgajali v zavodu v Abbaye aux Bois. Na potovanju pa ji je mati umrla, tako da se je Emilija že po dveh letih vrnila v očetovo hišo, kjer je skrbela za gospodinjstvo. Že v tistem času je bila deležna izrednih milosti, notranjih glasov in vizij. Zaobljubila se je, da bo ostala neporočena. Njena velika skrb so bili reveži, tako da je bila hiša vedno polna mestih ubožcev. Želela je postati redovnica in ustanoviti bratovščino, ki bi skrbela za uboge, a ji oče tega ni dovolil. Šele pri petintridesetih letih, ko ji je ded zapustil bogato dediščino, se je »osamosvojila«. Kupila si je hišo in se o božiču 1832 vanjo naselila s tremi tovarišicami, kmalu pa so se jim pridružile še druge kandidatke.

Emilija je bila velika častilka sv. Jožefa, zato je bratovščino posvetila njemu in jo v spomin na prikazovanje, v katerem je angel Jožefu razodel skrivnost učlovečenja, poimenovala »Sveti Jožef od prikazovanja«. Njeno poslanstvo je bilo pomoč ubogim, pouk in vzgoja. Pravila bratovščine je leta 1835 potrdil krajevni albijski nadškof de Gualy. Še istega leta se je Emilija z nekaterimi redovnicami vkrcala na ladjo in se odpeljala v Alžirijo, kamor jo je povabil rodni brat Avguštin. Alžirija je namreč nedolgo pred tem postala francoska kolonija, redovnice pa so bile zelo dobrodošle, kar se je takoj pokazalo ob nevarni epidemiji kolere. Sestre so nesebično skrbele za bolnike, pozneje prevzele bolnišnico, na svojem posestvu odprle več šolskih razredov, ambulanto in zavetišče. Težave so se začele, ko jim je sprva naklonjen alžirski škof Dupuch »obrnil hrbet«. Želel je prevzeti popolno oblast nad jožefinkami, a ker mu to ni uspelo, je po raznih sporih in neprijetnostih dosegel, da so bile izgnane iz Alžirije. A težave so se pojavljale tudi znotraj kongregacije, grozil ji je celo razcep, tako da se je Emilija morala veliko ukvarjati z notranjo disciplino in tudi z nerazumevanjem okolice. Končno je našla svoj »mir« v Marseillu, kjer ji je bil škof sv. Karel Jožef de Mazenod zelo naklonjen. Sem je preselila matično hišo in noviciat ter tu tudi umrla po kratki bolezni. Kongregacija pa je kljub težavam hitro napredovala in se razširila celo v Grčijo, Avstralijo, Indijo in Palestino.

Ime: Emiliji so dali pri krstu ime Emilie Anne Marguerite Adelaide. Moška oblika imena Emil izhaja iz latinskega imena Aemilius, ki ga nekateri razlagajo z besedami aemulor »posnemati, tekmovati, biti zavisten, ljubosumen« in aemulus »poganjajoč se za, tekmujoč«, drugi pa iz grške besede aimylios »priliznjen, zvit«.
Rodila se je 12. septembra 1797 v Gailacu v Franciji, umrla pa 24. avgusta 1856 v Marseillu v Franciji.
Družina: Poleg najstarejše Emilije sta se v aristokratski družini de Vialar rodila še dva sinova, enemu je bilo ime Avguštin. Družina je bila bogata in ugledna, oče je bil baron Jakob Avguštin, mati pa Antonija (Antoinette).
Zavetnica: Emilija je ustanoviteljica in zavetnica kongregacije »sv. Jožefa od prikazovanja«, jožefink.
Upodobitve: Poznamo njene upodobitve v značilni redovni obleki.
Beatifikacija: 18. junija 1939 jo je papež Pij XII. razglasil za blaženo, 24. junija 1951 pa za sveto.
Goduje: 24. avgusta.
Vir