sveta Evlalija – devica in mučenka

EvlalijaImena: Evlalija, Evlala, Evlalica, …
Evlalija, ki je v Barceloni leta 304 za Kristusa trpela in umrla, je zelo češčena španska mučenka. Njeno mučeništvo v Barceloni je trdno izpričano. Nekaj podrobnosti pa je dodala legenda, ki je zgodovinsko jedro okrasila. Štirinajstletna je Evlalija slišala o mučenjih, s katerimi je cesarjev namestnik Dacian skušal prisiliti kristjane k odpadu od vere. Tedaj se je v duši mladenke zbudila želja, da bi tudi ona za Kristusa trpela in umrla. Vedela je, da jo bodo starši odvračali od tega, zato je skrivaj odšla v Barcelono in stopila pred nasilnika. Odločno mu je očitala krutost do kristjanov.
Namestnik se je čudil pogumu mladega dekleta. Vprašal jo je, kdo je in kako si mu upa kaj očitati. Naj pomisli, da ima on oblast in moč, da tudi njo da usmrtiti. Evlalija mu je kot vneta kristjanka odgovorila: »Sama sem kristjanka, služabnica Jezusa, kralja kraljev in edinega pravega Boga. Človekova oblast je kratkotrajna, kakor je kratkotrajno človekovo življenje; danes je, jutri mine. Moč Jezusa Kristusa, našega Gospoda, pa nima konca, traja večno, kakor je on sam večen!« Dacian je besen ukazal, naj ji strgajo obleko s telesa in jo bičajo. Ko je bilo njeno nežno telo že vse razmesarjeno, je svojim mučiteljem še vedno klicala: »Bijte me, dokler hočete, ne čutim vaših udarcev, zakaj Bog je v meni, Bog me krepi.«
Ko je sodnik videl, da niti z natezalnico ne more zlomiti dekletove stanovitnosti, jo je obsodil na smrt. Rimski martirologij pravi, da je njena duša v podobi goloba zletela v nebo.
Svetnico so umetniki pogosto upodabljali s križem, z golobom, železnimi kavlji, s snegom, ki naj bi prekril truplo v znamenje njene nedolžnosti.
Goduje 10.decembra, ponekod 12. februarja.
Vir

Je zavetnica mest Meride in Ovieda v Španiji, porodnic, potnikov, vdov; priprošnjica proti nesreči, proti griži.
Atributi: krona, križ, lilija, knjiga, palma, golob in majhna peč.
Sv. EvlalijaV bogoslužnem koledarju najdemo dve svetnici z enakim imenom: Evlalijo iz Barcelone (12. februarja) ter Evlalijo iz Meride (10. decembra). Skoraj gotovo pa gre za eno in isto osebo, saj se pripovedi o mučeništvu obeh ujemata; njeno mučeništvo pa je trdno izpričano.
Evlalija se je rodila v bogati krščanski družini in je že kot otrok kazala izjemno zrelost ter bila nenehno zatopljena v molitev. Ko se je preganjanje kristjanov, ki ga je sprožil cesarjev namestnik Dacijan, začelo tudi v Španiji, je bila Evlalija vedno znova presenečena, kakšen pogum so pokazali številni verniki, ki so raje šli v smrt, kakor pa da bi se odpovedali krščanski veri. Takrat se je tudi v njej vedno bolj goreče pojavljala želja, da bi tudi sama smela umreti za Kristusa. Vedela pa je, da bi jo starši in sorodniki na vse načine skušali odvrniti od tega, zato je na skrivaj zapustila podeželsko posestvo svojih staršev in se odpravila v mesto Merido k upravitelju Dacijanu.
Komaj štirinajst let je imela, ko je stopila predenj in mu z vso odločnostjo očitala nečloveško krutost do kristjanov. »Iščete kristjane? Tukaj sem!« mu je zaklicala v obraz, stopila k maliku, ki je visel v prostoru, ga strgala z zidu in pohodila. Namestnik se je čudil, od kod tako mladi deklici takšen pogum. Vprašal jo je, če ve, kdo je in kako si upa visokemu cesarskemu namestniku očitati, da je krut. Rekel ji je, naj premisli, da ima oblast in moč, da tudi njo da usmrtiti. Evlalija pa mu je odgovorila: »Sama sem kristjana, služabnica Jezusa, kralja kraljev in edinega pravega Boga. Človekova oblast je kratkotrajna, kakor je kratkotrajno človekovo življenje; danes je, jutri mine. Moč Jezusa Kristusa, našega Gospoda, pa nima konca, traja večno, kakor je on sam večen!« Razjarjen zaradi teh besed je Dacijan ukazal, naj ji strgajo obleko s telesa in jo bičajo. Ko je bilo njeno nežno telo že vse razmesarjeno, je svojim mučiteljem še vedno klicala: »Bijte me, dokler hočete, ne čutim vaših udarcev, zakaj Bog je v meni. Bog me krepi.« Dali so jo na natezalnico in jo mučili na vse mogoče načine: žgali so jo z baklami, jo trgali s kavlji, polivali z raztopljenim svincem, ji v rane vlivali kis ter ji izžgali celo oči. Sredi vseh teh nečloveških muk je še kar naprej klicala krvniku: »Le žgite, trgajte te iz prsti sklenjene ude, krhke stvari ni težko uničiti. Še tako blazna bolečina ne prizadene duha, duh je neuničljiv. Trpim za Jezusa, Jezus me krepi, njemu ostanem zvesta.« Na koncu jo je sodnik obsodil na smrt. Sežgali naj bi jo v krušni peči. Njen življenjepis pravi, da je njena duša v podobi goloba zletela v nebo. Sveti Izidor pa pripoveduje, da je Bog, ki je hotel varovati njeno nedolžnost, naredil, da je ob njeni smrti snežilo in je bilo tako njeno telo kakor čudežno ovito v tančico.
Vir

Lokacija:
[mappress mapid="9"]