Frančiška je bila kot otrok nekaj posebnega in je veliko obetala. Že s sedmimi leti je pri birmi živo občutila navzočnost Svetega Duha, ob tem pa tudi svojo poklicanost popolne posvetitve Bogu. Sprva je delovala kot učiteljica, saj so jo zaradi šibkega zdravja v samostanu, kamor je želela vstopiti, dvakrat odklonili. Njena srčna želja je bila, da bi postala misijonarka na Kitajskem. Ker je noben obstoječ red ni hotel sprejeti, ji je naključje pomagalo, da je kar sama ustanovila nov red. V mestu Codogno je namreč v tistem času na pobudo škofa in dveh premožnih meščank nastalo zavetišče, sirotišnica za deklice brez staršev. Zaradi nesposobnega vodstva je sirotišnica prišla na slab glas. Škof Gelmini in hišni spiritual Serrati sta zato naprosila Frančiško, da napravi red in prevzame vodstvo, s tem pa je lahko oblekla tudi posebno redovno obleko. Kmalu je v Hiši previdnosti, kakor se je sirotišnica imenovala, nastala cvetoča redovna družina. Frančiška je ustanovila samostan, kasneje pa odprla še hišo v Milanu. Red oz. kongregacija je vseskozi gojila misijonskega duha: začelo se je ustanavljanje hiš v vseh večjih mestih, najprej v Rimu. Papež Leon XIII. je leta 1880 navdušen potrdil pravila in Frančiška je postala prva prednica kongregacije misijonark presvetega Srca. Papež pa ji je že takrat svetoval, naj namesto na Kitajsko odide v Ameriko, kjer so številni italijanski priseljenci potrebovali pomoč iz domovine. Frančiška se je s svojimi sestrami tja odpravila leta 1888. Začela je v New Yorku, kjer je postavila sirotišnico in bolnico, nadaljevala pa v vseh večjih mestih tja do Južne Amerike. Ustanavljala je bolnišnice, šole, domove za najrazličnejše ljudi in pomagala priseljencem različnih narodnosti na vse mogoče načine. Pri njenem nesebičnem delu in razdajanju ji je, podobno kot v Italiji, tudi v Ameriki sledilo veliko število mladih žena in deklet. O tem govore tudi številke: v svojem življenju je ustanovila sedeminšestdeset redovnih hiš, ki so ob njeni smrti premogle 1500 redovnic. Kot prva državljanka Združenih držav je dosegla čast oltarja, v Italiji in Ameriki pa jo poznajo pod imenom »mati izseljencev«.
Ime: Frančišek izvorno pomeni »frankovski, Frank«, iz nemščine izhajajoč pa lahko tudi »svoboden«; Ksaverij pa je družinsko ime sv. Frančiška Ksaverija, ki je kasneje postalo osebno ime mnogih, tudi Frančiške Cabrini.
Rodila se je 15. julija 1850 v Sant’Angelo pri Lodiju v Lombardiji v Italiji, umrla pa 22. decembra 1917 v Chicagu v ZDA.
Družina: Rodila se je kot trinajsti otrok v pobožni kmečki družini.
Zavetnica: izseljencev, emigrantov, bolnišničnih uslužbencev in sirot.
Upodobitve: Poznamo njene fotografije, po katerih je narejenih več podob. Njen simbol je velik križ, ki ga je nosila in Jezusovo srce.
Beatifikacija: Za blaženo je bila razglašena 13. novembra 1938, kot prvo ameriško svetnico pa jo je uradno razglasil papež Pij XII. 7. julija 1946.
Misel: »Šla bom kamorkoli in naredila karkoli, da bom lahko prinesla Jezusovo ljubezen vsem, ki ga ne poznajo ali pa so nanj pozabili.«
»Neutrudno moramo moliti, saj odrešenje človeštva ni odvisno od materialnega ugodja, ne od znanosti, ki zamegli razum, tudi ne od orožja ali človeške industrije, ampak samo od Jezusa.«
»Delajmo, delajmo … spočile se bomo že v večnosti. Delajmo pošteno in pravično in Gospod bo naše delo blagoslovil.« (mati svojim redovnicam)
Goduje: 22. decembra
Vir
Zavetnica izseljencev
Imena: Frančiška, Francka, Frančka, Fanica, Frančika, Francesca, Ferenc, Franca, Franc, …
Frančiška Cabrini se je rodila leta 1850 blizu Milana. Pri štiriindvajsetih letih so ji zaupali vodstvo zavoda v mestecu Codogno. Brez sebičnosti se je posvečala delom ljubezni, njena edina želja pa je bila, da bi ustanovila svoj red. Leta 1880 je ustanovila kongregacijo misijonark presvetega Srca in postala prednica. Čez 8 let je odšla v New York in od tam po mnogih ameriških mestih ustanavljala bolnišnice, šole in domove. Predvsem se je zavzemala za priseljence.
Umrla je 22. decembra 1917 v matični hiši v Chicagu.
Vir
V Chicagu [šikágu] (v Illinoisu, v Združenih Državih Amerike), sveta Frančiška Ksaverija Cabrini [kabríni], devica, ki je ustanovila Inštitut misijonark od Presvetega Srca Jezusovega in se z izredno ljubeznijo posvetila delu za vse priseljence.
Vir
Po letu 1880 je v Združene države Amerike prihajalo vedno več ljudi iz južne in srednje Evrope. Med njimi so bili tudi številni Slovenci. Najmočnejši val priseljencev je prihajal iz Italije: po uradnih podatkih naj bi se v letih 1876–1914 izselilo 24 milijonov Italijanov, ker v domovini niso mogli preživljati svojih družin. Večina teh priseljencev, ki niso znali jezika svoje nove domovine, je bila prepuščena sama sebi. Ljudi, ki bi jim kakor koli pomagali ali vsaj svetovali, ni bilo.
Francisca CabriniRazmere so se začele temeljito spreminjati, ko je leta 1889 prišla v Ameriko Frančiška Cabrini s skupino italijanskih redovnic. Naselile so se v New Yorku, kjer so ustanovile in oskrbovale dom za italijanske sirote, kmalu pa je Frančiška ustanovila tudi Kolumbovo bolnišnico v New Yorku, kasneje pa še po vseh večjih mestih ZDA. V svojem življenju je mati Cabrini ustanovila 67 redovnih hiš. Ob njeni smrti je red Misijonark presvetega Srca, ki ga je bila ustanovila leta 1887 v Italiji, štel nad 1500 redovnic. Njihovo temeljno poslanstvo je bilo odpiranje šol, bolnišnic in sirotišnic.
Ta močna žena, ki pa je bila po postavi krhka in bolehna, se je rodila 15. julija 1850 v kraju Santangelo pri Lodiju v Lombardiji kot petnajsti otrok kmečkih staršev. Ko je bila kot sedemletna deklica pri birmi, je živo začutila, da jo Bog kliče k apostolskemu in misijonskemu delu. Zaradi šibkega zdravja je noben samostan ni hotel sprejeti. Redovnica je postala po drugi poti. Škof iz Lodija jo je prosil, naj uredi razmere v dobrodelnem zavodu, ki sta ga dve lahkomiselni redovnici skoraj uničili. Frančiška je kmalu dosegla tak uspeh pri negi in skrbi za svoje sirote, da je škof podprl njeno zamisel, da ustanovi novo redovno skupnost. Njena pravila je potrdil papež Leon XIII. leta 1887. Materi Cabrini je svetoval, naj gre misijonarit med italijanske izseljence v Ameriki. Poslušala je njegov nasvet. Ko je s skupino svojih redovnic prišla v New York, ji je bilo devetintrideset let. Brž se je lotila dela, kot smo že zvedeli. Svojim sestram je zmerom ponavljala: »Delajmo, delajmo, spočile se bomo že v večnosti!« Leta 1909 je dobila ameriško državljanstvo. Njene ustanove so rasle po deželah Severne, Srednje in Južne Amerike, po številnih evropskih državah in celo v Avstraliji.
Omahnila je sredi dela: 22. decembra 1917 se ji je v Chicagu nenadoma ulila kri. Frančiška Ksaverija Cabrini je bila 7. julija 1946 razglašena za svetnico in je bila prva državljanka Združenih držav Amerike, ki je dosegla čast oltarja. V Italiji in Ameriki jo poznajo pod imenom ‘mati izseljencev’, zato jo je papež Pij XII. leta 1950 razglasil za zavetnico izseljencev.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.