sveta Hildegarda iz Bingna – redovnica in cerkvena učiteljica

Hildegarda Zavetnica esperatnistov in jezikoslovcev.
Imena: Hildegarda, Hildegard, Hilda, Hildi, Elda, …

Uvrščamo jo lahko med velike ženske osebnosti ne le Nemčije, marveč vse zahodne Evrope. Poleg sv. Bernarda je bila svetilnik 12. stoletja (rodila se je leta 1098), spoštovana kakor nobena izmed njenih sodobnic. Bila je zelo nadarjena. Napisala je več duhovnih spisov. Uvrščajo jo med prve nemške naravoslovke in zdravnice. Neki francoski učenjak jo je imenoval »čudo 12. stoletja ne samo glede na njeno svetost, temveč tudi na njeno znanje«. Hildegarda je kot otrok imenitnega rodu po tedanji navadi že zelo zgodaj prišla v samostan. Zgradila je samostan benediktink v Rupertusbergu, kjer je bila do smrti leta 1179 opatinja.

Odlikovala jo je preroška jasnovidnost, zato so jo od vseh strani naprošali za nasvet in pomoč. Odposlanci duhovnih in posvetnih dostojanstvenikov so si podajali kljuko na vratih njenega samostana. Ohranjenih je na stotine pisem – eno najobsežnejših dopisovanj, kar se jih je ohranilo iz srednjega veka. Med njenimi dopisovalci so bili knezi in škofje vse do cesarja in papeža. Hildegarda je smela in si upala oporekati in svetovati tudi mogočnežem tega sveta. Njeno poslanstvo pa je bilo namenjeno predvsem duhovnikom. Na misijonarskih potovanjih je tolažila in spodbujala, prebujala vest in oznanjala pokoro, mirila in spravljala sprte. »Po vaših ustih smo lahko slišali Kristusov glas,« se ji je zahvalil predstojnik nekega samostana.
Goduje 17. septembra.
Vir

sveta Hildegarda iz Bingna - redovnica in cerkvena učiteljicaKrhka in vse življenje bolehna, plaha in nežna – sveta Hildegarda na zunaj ni dajala nikakršnega vtisa o svojem velikem vplivu in odločni volji ter o številnih izrednih darovih, s katerimi je zaznamovala ne samo svoj čas, pač pa ostaja znana in priljubljena še danes; tako zelo, da so po njej poimenovali celo poseben asteroid. Poleg vseh mogočih odlik, ki so jo krasile, ne smemo pozabiti, da je bilo njeno poslanstvo namenjeno predvsem duhovščini (tolažba, spodbujanje, oznanjevanje in opominjanje) ter bolnikom in preprostim romarjem (zdravljenje, svetovanje).
Ime: Je nemško, zloženo iz starovisokonemške besede hilt »boj« in gart »ograja, plot«; v prostem prevodu bi jo lahko poimenovali »tista, ki je močna v boju«.
Rodila se je poleti leta 1098 v mestecu Bermesheim v Nemčiji,  umrla pa 17. septembra 1179 na Rupertsbergu pri Bingenu v Nemčiji.
Družina: Bila je deseti otrok Hildeberda in Mehtilde iz svobodnega plemiškega rodu Vermersheim.
Sodobniki: Cesarja Henrik IV. in Friderik Barbarosa, kralj Konrad III., sv. Bernard in Oton Bamberški, več papežev, med njimi Evgen III. in Anastazij IV.
Skupnost: Benediktinke so ženska veja najstarejšega zahodnega meniškega reda, ki ga je ustanovil sv. Benedikt na Monte Cassinu leta 529. Hildegarda je bila najprej predstojnica samostana na Disibodenbergu, kasneje pa se je preselila v na novoustanovljeni samostan na Rupertsberg pri Bingenu.
Zavetnica: naravoslovcev, jezikoslovcev, esperantistov.
Kreposti: Bila je izjemno nadarjena kot umetnica, pesnica, zdravnica (naravoslovka) in mistikinja. Bila je pravi cerkveni politik in prerokinja, čudo dvanajstega stoletja, žena, ki je lahko grajala in opominjala vse po vrsti, ne glede na njihovo dostojanstvo, obenem pa je bila prava mati tudi preprostemu ljudstvu.
Videnja: Že pri treh letih je imela videnje »žive luči«. Videnja, ki jih je kasneje zapisala v svojih znamenitih spisih, so jo spremljala vse življenje, pa tudi dar preroštva.
Dela: Med številnimi deli, ki jih je napisala, je najpomembnejša njena mistično – vizionarna trilogija: dogmatični vodnik Scivias, Knjiga življenjskih zaslug, nauk o nravnosti in kreposti, Knjiga božjih del, mistična kozmologija. Priljubljeni so zlasti njeni spisi o prirodoznanstvu in zdravstvu. Pisala je pesmi, ohranjena je njena bogata koresporendenca z vsemi mogočneži tedanjega časa.
Upodobitve: Upodabljajo jo z opatovsko palico, s knjigo in peresom ali modelom cerkve; z odposlancem ob sebi, ki ji izroča pismo; kako deli miloščino; s tremi žarečimi stolpi ob sebi. Ena najznamenitejših upodobitev je miniatura, na kateri narekuje svoja videnja; posluša in piše, okoli nje pa se dvigajo plameni.
Grob: Pokopali so jo v samostanu na Rupertsbergu, njene relikvije so v samostanu Eibingen pri Rüdesheimu, ki ga je sama ustanovila.
Goduje: 17. septembra.
Beatifikacija: Postopek za uradno razglasitev se je vlekel leta in leta, 10. maja 2012 pa jo je papež Benedikt XVI. s posebnim postopkom imenoval za svetnico ter napovedal, da jo bo 7. oktobra letos razglasil tudi za cerkveno učiteljico.
Vir

Spisi svete Hildegarde, posebno o dragih kamnih in zeliščih, so  pogosto zlorabljeni in po svoje razloženi s strani raznih zdravilcev in drugih New Age šarlatanov. Pri iskanju tovrstne literature je nujno potreben dar razločevanja duhov.
Vir

Leta 1988 je častitljivi Janez Pavel II. za marijansko leto napisal apostolsko pismo z naslovom Mulieris dignitatem in v njem razpravljal o dragoceni vlogi, ki so jo ženske imele in jo še imajo v življenju Cerkve. Tam beremo: »Cerkev se zahvaljuje za vse izraze ženskega genija, ki so se pojavili v teku zgodovine med vsemi ljudstvi in v vseh narodih; zahvaljuje se za vse karizme, ki jih Sveti Duh deli ženskam v zgodovini božjega ljudstva, za vse zmage, ki jih dolguje njihovi veri, upanju in ljubezni; zahvaljuje se za vse sadove ženske svetosti« (31).

Zgled predstojnice
Tudi v tistih stoletjih zgodovine, ki jih običajno imenujemo srednji vek, razni ženski liki blestijo po svetosti življenja in bogastvu poučevanja. Danes bi rad začel predstavljati eno od njih, sv. Hildegardo iz Bingna, ki je živela v Nemčiji v 12. stoletju. Rodila se je leta 1098 v Porenju, v Bermersheimu, nedaleč od Alzeyja, in je umrla leta 1179 pri 81 letih, čeprav je bilo njeno zdravje vseskozi zelo krhko. Hildegarda je pripadala plemeniti in številni družini; starši so jo že pri rojstvu namenili za službo Bogu. Da bi prejela primerno splošno in krščansko izobrazbo, so jo pri osmih letih zaupali v oskrbo učiteljici Juditi Spanheimski, ki se je umaknila v klavzuro pri benediktinskem samostanu sv. Disiboda. Tam se je postopoma oblikoval majhen ženski klavzurni samostan, ki se je držal Vodila sv. Benedikta. Hildegarda je prejela nunski pajčolan od škofa Otona Bamberškega; leta 1136, ob smrti matere Judite, ki je postala predstojnica skupnosti, so jo sosestre izbrale za njeno naslednico. To svojo nalogo je opravljala tako, da je izkoristila svoje darove izobražene, duhovno dovršene ženske, sposobne ustreznega soočenja z raznimi organizacijskimi vidiki življenja v klavzuri. Nekaj let zatem je Hildegarda, tudi zaradi vedno večjega števila mladih žena, ki so trkale na samostanska vrata, ustanovila še eno skupnost v Bingnu in jo poimenovala po sv. Rupertu; tam je preživela preostanek življenja. Njen način izvajanja avtoritete je lahko zgled za vsako redovno skupnost. Zbujala je sveto tekmovalnost v opravljanju dobrih del, tako da so se – po sodobnem pričevanju – mati in hčere prehitevale v vzajemnem spoštovanju in služenju druga drugi.

Dar v izgradnjo Cerkve
Že v letih, ko je bila predstojnica samostana sv. Disiboda, je Hildegarda začela svojemu duhovnemu svetovalcu menihu Volmarju in svoji tajnici, sosestri, na katero je bila zelo navezana, Rihardi iz Stradeja, narekovati mistična videnja, ki jih je že dolgo dobivala. Kot se to vedno zgodi v življenju pravih mistikov, se je tudi Hildegarda vsekakor hotela podrediti avtoriteti modrih ljudi, da bi razpoznala izvor svojih videnj, saj se je bala, da to ne bi bil zgolj sad prividov in bi ne prihajala od Boga. Zato se je obrnila na človeka, ki je bil v tistem času deležen kar največjega ugleda v Cerkvi, sv. Bernarda iz Clairvauxa, o katerem sem že govoril v nekaj katehezah. Ta je Hildegardo pomiril in opogumil. Leta 1147 pa je dobila še eno pomembno potrditev. Papež Evgen III., ki je predsedoval sinodi v Trierju, je prebral besedilo, ki ga je narekovala Hildegarda in mu ga je prinesel nadškof Henrik iz Mainza. Papež je mistikinji dovolil, da opiše svoja videnja in da o njih javno spregovori. Odtlej je Hildegardin duhovni ugled vedno bolj rasel, tako da so ji sodobniki dali vzdevek »tevtonska prerokinja«. To, dragi prijatelji, je pečat pristnega izkustva Svetega Duha, ki je izvir sleherne karizme: prejemnik nadnaravnih darov se nikoli ne ponaša, ne kaže jih in predvsem izkazuje popolno pokorščino cerkveni avtoriteti. Vsak dar, ki ga podeli Sveti Duh, je namreč namenjen izgradnji Cerkve in Cerkev po svojih pastirjih prepoznava njegovo pristnost.

Naslednjo sredo bom še enkrat spregovoril o tej veliki ženi in »prerokinji«, katere sporočilo je za nas zelo aktualno še danes. Hildegarda tako govori tudi nam, saj je sposobna pogumno razbirati znamenja časov s svojo ljubeznijo do stvarstva, s svojo medicino, s svojo poezijo, s svojo glasbo, ki je dandanes rekonstruirana, s svojo ljubeznijo do Kristusa in njegove Cerkve, ki trpi tudi v našem času, ranjena zaradi grehov duhovnikov in laikov, a še toliko bolj ljubljena, ker je Kristusovo telo.
Papež Benedikt XVI. pri splošni avdienci v sredo, 1. septembra 2010
Prevedel br. Miran Špelič
Vir

Danes bi rad povzel in nadaljeval razmišljanje o sv. Hildegardi iz Bingna, pomembnem liku iz srednjega veka; ženi, ki se je odlikovala po duhovni modrosti in svetosti življenja.

Mistična videnja
Hildegardina mistična videnja so podobna tistim, ki so jih imeli preroki v Stari zavezi: z izražanjem v kulturnih in religioznih kategorijah svojega časa je v božji luči razlagala Sveto pismo in ga nanašala na razne življenjske okoliščine. Tako so vsi, ki so jo poslušali, čutili, da jih spodbuja k doslednemu in dejavnemu krščanskemu življenju. V nekem pismu sv. Bernardu renska mistikinja priznava: »Videnje prevzame vse moje bitje: ne vidim s telesnimi očmi, ampak se mi to pojavi v duhu skrivnosti … Poznam globoki pomen tega, kar je predloženo v psalteriju, v evangelijih in v drugih knjigah, ki se mi pokažejo v videnju. To gori v mojih prsih in moji duši kakor plamen in me uči, kako v globini razumeti besedilo« (Epistolarium pars prima I-XC: CCCM 91).

Hildegardina mistična videnja so bogata s teološkimi vsebinami. Nanašajo se na poglavitne dogodke zgodovine odrešenja in uporabljajo predvsem pesniško in simbolično govorico. V njenem najbolj poznanem delu z naslovom Scivias, to je Spoznaj poti, na primer v petintridesetih videnjih povzema dogodke iz zgodovine odrešenja od stvarjenja sveta do konca časov. S potezami, ki so značilne za žensko občutenje, Hildegarda prav v osrednjem delu spisa razvija temo mistične poroke med Bogom in človeštvom, ki se je uresničila v učlovečenju. Na drevesu križa se obhaja svatba Božjega Sina s Cerkvijo, njegovo nevesto, ki je napolnjena z milostjo in usposobljena, da v ljubezni Svetega Duha daje Bogu nove otroke (prim. Visio tertia: PL 197, 453c).

Že iz teh kratkih namigov vidimo, kako tudi teologija lahko prejme svojski prispevek od žena, ker so sposobne govoriti o Bogu in o skrivnostih vere s svojo značilno inteligenco in občutljivostjo. Zato spodbujam vse tiste žene, ki opravljajo to službo, da jo izvajajo z globokim cerkvenostnim duhom in hranijo lastno razmišljanje z molitvijo in s pogledom na veliko bogastvo izročila srednjeveške mistike, ki je v velikem delu še neraziskano, zlasti tiste mistike, ki jo predstavljajo svetli zgledi, kakršen je prav Hildegarda iz Bingna.

Renska mistikinja je avtorica tudi drugih spisov. Dva izmed njih sta še posebej pomembna, ker tako kot Scivias podajata njena mistična videnja: to sta Liber vitae meritorum (Knjiga zaslug za življenje) in Liber divinorum operum (Knjiga božjih del), ki nosi tudi naslov De operatione Dei (O božjem delovanju). V prvem je opisano eno samo silovito videnje Boga, ki oživlja vesolje s svojo močjo in lučjo. Hildegarda poudarja globok odnos med človekom in Bogom in nas opominja, da vse stvarstvo, katerega vrhunec je človek, prejema življenje od Trojice. Spis je osredinjen na odnos med krepostmi in pregrehami, zaradi česar se mora človek vsak dan soočati z izzivom pregreh, ki ga oddaljujejo s poti proti Bogu, in kreposti, ki ga na tej podi podpirajo. Vabi, naj se oddaljimo od zla, da bi slavili Boga in potem vstopili v krepostno življenje, v življenje »iz samega veselja«. V drugem delu, ki ga imajo mnogi za njeno glavno mojstrovino, spet opisuje stvarstvo v njegovem odnosu z Bogom in osrednje mesto človeka, pri čemer kaže močno kristocentričnost, ki ima okus po Svetem pismu in cerkvenih očetih. Svetnica, ki predstavlja pet videnj, navdihnjenih ob predgovoru Janezovega evangelija, podaja besede, s katerimi se Sin obrača na Očeta: »Vse delo, ki si ga hotel in si mi ga zaupal, sem uspešno dokončal; in glej, jaz sem v tebi in ti si v meni in sva oba eno« (Pars III, Visio X: PL 197, 1025a).

Umetniško nadarjena
Slednjič pa Hildegarda v drugih spisih razodeva iznajdljivost v zanimanjih in kulturno živahnost srednjeveških ženskih samostanov, kar povsem nasprotuje predsodkom, ki še zdaj bremenijo to obdobje. Hildegarda se je ukvarjala z medicino in naravoslovjem pa tudi z glasbo, saj je bila umetniško nadarjena. Zložila je tudi himne, antifone in speve, ki so zbrani pod naslovom Symphonia Harmoniae Caelestium Revelationum (Sozvočje ubranosti nebeških razodetij), ki so jih sestre veselo izvajale v njenih samostanih in tako širile ozračje vedrine ter so dospeli celo do nas. Po njenem prepričanju je vse stvarstvo simfonija Svetega Duha, ki je sam v sebi veselje in radost.

Modra svetovalka
Priljubljenost, ki je obdajala Hildegardo, je mnogo ljudi nagnila, da so jo prosili za nasvet. Zato imamo na voljo veliko njenih pisem. Nanjo so se obračale moške in ženske meniške skupnosti, škofje in opati. Veliko odgovorov ima še danes svojo veljavo za nas. Neki ženski redovni skupnosti, na primer, Hildegarda piše takole: »Za duhovno življenje je treba skrbeti z veliko predanostjo. Spočetka je napor grenak. Zahteva namreč odpoved zunanjim rečem, ugodju mesa in drugim takim stvarem. Če pa se sveta duša pusti prevzeti od svetosti, se ji bo sam prezir do sveta zazdel sladek in ljubek. Treba je samo pametno paziti, da se duša ne ukloni pregreham« (E. Gronau, Hildegard. Vita di una donna profetica alle origini dell’età moderna, Milano 1996, str. 402).

Ko je cesar Friderik Barbarossa povzročil cerkveni razkol in zakonitemu papežu Aleksandru III. postavil nasproti kar tri protipapeže, Hildegarda, navdihnjena od svojih videnj, ni oklevala in ga je spomnila, da je tudi on, cesar, podložen božji sodbi. Z drznostjo, ki zaznamuje vsakega preroka, je v božjem imenu napisala cesarju te besede: »Gorje, gorje temu zlobnemu vedenju brezbožnih, ki me prezirajo! Nastavi uho, o kralj, če hočeš živeti! Sicer te bo moj meč prebodel!« (Prav tam, str. 412).

Z duhovno avtoriteto, s katero je bila obdarjena, se je Hildegarda kljub starosti in neprijetnostim na potovanju zadnja leta svojega življenja odpravila na pot, da bi ljudem spregovorila o Bogu. Vsi so jo radi poslušali, tudi kadar je govorila strogo; imeli so jo za od Boga poslano glasnico. Zlasti je meniške skupnosti in duhovščino spodbujala k življenju, skladnemu z njihovo poklicanostjo. Na poseben način pa se je Hildegarda zoperstavila gibanju nemških katarov. Ti – katari dobesedno pomeni čisti – so se zavzemali za korenito reformo Cerkve, zlasti zoper zlorabe s strani duhovščine. Ona jih je strogo grajala in jim očitala, da hočejo spodnesti samo naravo Cerkve. Opominjala jih je, da resnične prenove Cerkve ne dosežemo toliko s spremembo struktur kot z iskrenim duhom spokornosti in dejavno potjo spreobrnjenja. Tega sporočila ne smemo nikoli pozabiti. Kličimo vselej Svetega Duha, da bo zbujal v Cerkvi svete in pogumne žene, kakršna je bila Hildegarda iz Bingna, ki je ovrednotila od Boga prejete darove, da bodo dale svoj dragoceni in svojski prispevek za duhovno rast naših skupnosti in Cerkve našega časa.

Papež Benedikt XVI. pri splošni avdienci v sredo, 8. septembra 2010.
Prevedel br. Miran Špelič
Vir