sveta Ingenuin in Albuin (Albin) – škofa

Ingenuin in AlbuinMed karantanske svetnike sodi tudi sv. Albin (Albuin), ki je bil sin karantanske kneginje, sv. Liharde. Njegov oče, grof Albuin st., je izhajal iz rodbine uglednih Ariboncev, ki so imeli posestva v Karantaniji in na Bavarskem. Aribonci so imeli več rodbinskih vej, in ena od teh so bili tudi Hartviki, palatini v Karantaniji, ki jim je pripadal skoraj gotovo tudi Albuin st.
Albin ali Albuin ml. je bilo goreč duhovnik. Pobožna mati je bila silno vesela, ker se je bil odločil za duhovniški stan. Vsled tega mu je prepustila, ko je bil še diakon, v dosmrtno posest grad Kamen v Juni na Koroškem.
Vsled visokega plemstva, ki mu je pripadal in zaradi duhovniške gorečnosti je njegovo ime vzbudilo pozornost tudi v visokih cerkvenih krogih. Tako ga je solnograški nadškof Friderik imenoval za škofa v Säbenu (Sabiona) na južnem Tirolskem. To škofijo je po zatonu Rimskega cesarstva ustanovil sv. Ingenuin. Na novem službenem mestu se je škof Albin še posebno izkazal, tako da je cesar Oton II. posest njegove škofije izvzel iz podrejenosti deželnemu knezu (imuniteta). Okoli leta 990 je Albuin prenesel sedež škofije iz gorskega Säbena v dolinski Brixen.
Nov kralj in cesar, Henrik II. Sveti, je ob prevzemu oblasti leta 1002 pritegnil škofa Albina znova v krog zaupnikov dvora. Ko je potoval leta 1004 v Italijo, mu je v Tridentu podelil v posest gospostvo Bled, ki je od takrat pa do 19. stol. pripadalo škofiji Brixen. Škof Albin je kmalu zatem umrl († 1006). Za svetnika je bil razglašen v naslednjem stoletju, in je skupaj s sv. Ingenuinom zavetnik škofije Brixen.
Na Slovenskem mu je posvečena kapela na blejskem gradu in cerkev v Koroški Beli. Na Koroškem se je ohranil v izročilu prav v 20. stol. kot eden izmed karantanskih svetnikov na Koroškem.
Leta 1931 so ga skupaj z drugimi upodobili v novi cerkvi Kristusa Kralja v Celovcu. Njegov god je 5. svečana. V knjigi Leto svetnikov je navedeno, da je bil Korošec, njegovo karantansko poreklo pa ni posebej omenjeno.
Vir

sv. Albuin, ki je bil iz rodu Aribonov, koroških mejnih grofov v 10. stoletju. Točnega datuma rojstva ne vemo, a predvideva se, da je bil rojen med leti 935 do 945 na gradu “Stari kamen” (Altstein), ki je znan pod slovenskim imenom “Gradišnik” in leži jugozahodno od današnje cerkve sv. Lovrenca na Kamnu v Podjuni, med domačini imenovan “Stari grad”.
Njegova mati je bila blažena Hildegarda, oče pa je bil mejni grof in kasnejši menih, spokornik Pavel. Relikvije matere, bl. Hildegarde, so na stranskem oltarju v cerkvi sv. Lovrenca na Kamnu; oče Pavel pa je pokopan v sosednjih Mohličah. Albuin je imel dva brata, Hartviga in Ariba, ter dve sestri, Gepo in Wezelo.
Ta rodovina je bila v tistem času zelo vplivna in je imela škofe na škofijskih sedežih v Salzburgu in Passau in tako se je Albuin šolal in pripravljal na duhovniški poklic v semenišču v Briksnu na Tirolskem.

Tu je po svojih sposobnostih in zvezah postal tudi škof škoflje Saeben-Briksen leta 975. Kot škof škofije Saeben-Briksen se prvič pojavi v dokumentih 8. septembra 977, ko mu je nemški cesar Oton II. podaril dvor (Hof) Ribnico ob Vrbskem jezeru. Zgodovinski zapisi ga imenujejo kot zelo podjetnega moža, ki je dobil v dar mnogo posestev od cesarja na Bavarskem, Koroškem in Kranjskem. Že ta darovnica dvora Ribnica kaže na neko zaokroževanje ali širjenje svoje rodovinske posesti na Koroškem in tudi tostran Karavank (pravilneje preko Svečice, Belščice in Stola).
Pozneje mu je nemški cesar Henrik II. (dne 10. aprila 1004) kot svojemu “ljubljenemu” škofu (tako je zapisano) podaril še svoje posestvo Bled. Treba je vedeti, da je bilo posestvo Bled osebna last cesarja Henrika II., še preden je postal cesar (vladal od 1. 1002 do 1. 1024). Pred tem je bil koroški mejni grof in bavarski vojvoda.
Zanimivo je tudi dejstvo, da v tej darovnici piše, da mu podarja posestvo Bled, po pravu njegovo posestvo. Še bolj zanimivo pa je dejstvo, da tisto posestvo, ki je bilo v okviru nekdanje oziroma še sedanje belske fare, sploh ni bilo imenovano v nobeni darovnici. To bi lahko imeli za dokaz, da je že bilo v posesti škofa Albuina. To posestvo naj bi segalo od zahodne meje Mežaklja – Stara Ukova – Jelen Kamen – Kočna po planini Svečici – Belščici -Stolu – navzdol na Završnico do sotočja Radovne in Save in po Savi navzgor do Stare Ukove. Zanimiv je tudi podatek iz blejskega urbarja iz leta 1306, da so prav podložniki iz Koroške Bele imeli dolžnost skrbeti za škofa in njegovo spremstvo, kadar je le-ta bival na Bledu. To so bile dolžnosti kosezov – svobodnjakov.

IngenuinObstajajo še druge do zdaj nedokazane teze o bivanju Albuina na tem posestvu, celo to, da sta bila s cesarjem Otonom II. leta 979 skupaj na blejskem otoku. Še več drugih podrobnosti ta zapis ne more zajeti, vendar bi lahko menili, da je bil sv. Albuin pri nas doma.
Tudi pridevnik Koroška Bela bi lahko razlagali z lastništvom koroškega mejnega grofa in njegove rodovine. Na drugi strani imamo pa Bohinjsko Belo.
Albuin je bil briksenški škof od leta 975 pa do smrti, 5. februarja leta 1006, zato se tudi njegov spomin obhaja na ta dan. Škof Albuin je moral biti sposoben cerkveni voditelj, utemeljitelj škofije Briksen in tudi goreč oznanjevalec evangelija, da ga je ljudstvo že takoj po smrti imelo za svetnika. Že v 11. stoletju je bil razglašen za svetnika in je vpisan v Martyrologium Romanum.
Pomembno je, da je leta 990 prenesel sedež škofije s Saebna v Briksen skupno z relikvijami sv. Ingenuina, prvega škofa škofije Saeben-Briksen. Prav zaradi tega dejanja so ju začeli skupno častiti. Sv. Ingenuin je bil kot prvi škof škofije Saeben najprej nasprotnik papežu Gregoriju Velikemu, nato pa njegov zvesti sodelavec. Umrl je okoli leta 600.
Na Tirolskem je njima posvečenih več cerkva, vendar je naša cerkev na Koroški Beli edina izven Tirolske. Njima je posvečena tudi kapela na blejskem gradu, kar je razumljivo.
Briksenski škof, blaženi Hartmann (1140 -1164), je relikvije sv. Albuina in sv. Ingenuina leta 1141 prenesel na glavni oltar briksenske stolnice. Od takrat naprej se njun spomin obhaja skupno na dan 5. februarja, na Koroškem, to je na Kamnu v Podjuni, pa tudi na mamo Lihardo (Hildegardo). Sedaj počivajo njune relikvije na stranskem oltarju v stolnici v Briksnu, kamor smo že večkrat poromali.

Ne vemo, kdaj so pri nas začeli častiti ta dva svetnika na oltarju, zanesljivo pa je bila prednica današnje cerkve leta .1361 že posvečena njima. Od začetka svetniškega češčenja od konca 11. stoletja do leta 1361 je na Koroški Beli zanesljivo morala biti cerkev – ali je bila posvečena njima, tega ne vemo. V ustnem izročilu je ostala le sled, da je bila na prostoru nad Joštanom (sedaj Potoška pot) cerkvica sv. Jurija. Zanimivo je tudi, da je v t.i. franciscejskem katastru iz leta 1825 to področje od Joštana do Krniče na široko zaznamovano z ledinskim imenom “PODTEDEUNKAM”, kar bi lahko pomenilo nekako “pod cerkvijo”. Te Deum … tebe Boga … hvalimo. Tega imena se danes nihče ne spominja.
Vir

Več kot tisoč let je že minilo, odkar je cesar sv. Henrik II. »v tolažbo duši svojega prednika Otona in ljubljene soproge kraljice Kunigunde« daroval posestvo Bled briksenškemu škofu Albuinu. Le-ta je bil z našimi kraji že prej tesno povezan, saj je njegov rod izhajal iz Koroške, številne posesti pa so imeli tudi na Kranjskem. Oba, tako Ingeniun kakor Albuin, sta delovala tudi med našimi predniki in uživala v lepotah naše domovine. Bila sta prizadevna dušna pastirja, tako da ju je ljudstvo že ob smrti častilo kot svetnika in zavetnika njune škofije.
Ime: Ime Ingenuin je manj znano, izhajalo pa naj bi iz nemške besede knien »klečati, majhen poklek«. Ime Albuin pa je isto kot naš Albin, ki izhaja iz latinske besede albinus, »bel«.
Rodila sta se: Ingenuin se je rodil v 6. stoletju, Albuin pa v 10. stol., predvidevajo, da med letoma 935 in 945 na gradu »Stari kamen« v Podjuni na Koroškem v Avstriji, umrla pa: Ingenuin leta 598 ali 605, Albuin pa 5. februarja 1005 ali 1006, oba v Brixnu v Italiji.
Družini: O Ingenuinovem rodu in mladosti nimamo nobenih podatkov, za Albuina pa vemo, da je pripadal mogočnemu rodu grofov Aribonov. Njegov oče, ki mu je bilo prav tako ime Albuin, je bil koroški mejni grof, mati pa blažena Hildegarda, grofica s Kamna na Koroškem. Imel je še dva brata, Hartviga in Ariba, ter sestri, Gepo in Wezelo.
Sodobniki: Ingenuinovi: oglejski patriarh Elija, carigrajski cesar Mavricij, papež Gregor Veliki; Albuinovi: blažena škofa Pilgrim in Hartvik, salzburški nadškof Friderik, cesarja Oton II. in Henrik II.
Škofija: Ingenuin je bil prvi v vrsti briksenških škofov (okoli 577 do 599), ki so imeli najprej sedež v Säbenu na Tirolskem. Njegov naslednik je bil škof Mastal. Sedež škofije je bil za časa Albuina (škof od 975 do 1005) prenesen v Briksen. Ozemlje danes pripada škofiji Bolzano-Brixen in ima okoli 460.000 katoličanov. Sedanji škof je Ivo Muser.
Zavetnika: Oba sta zavetnika briksenške škofije, priporočajo se jima ob času suše.
Dejavnost: Škof Ingenuin je znan predvsem po tem, da je bil med podpisniki razkolne sinode v Gradežu okrog leta 577, ko so oglejski škofje odpovedali pokorščino papežu. Kasneje so to svojo zmoto spoznali in se spravili z Rimom. Inegniun naj bi za vero veliko trpel, živel nekaj časa v pregnanstvu in morda tam tudi umrl. O svetem Albuinu vemo, da je bil zelo predan svoji škofiji, pa tudi cesarjema, saj je bil njun zaupnik in spremljevalec. Bil je sposoben voditelj in goreč oznanjevalec evangelija.
Upodobitve: Upodabljajo ju v škofovskem ornatu, velikokrat skupaj. Sveti Ingenuin ima v roki tudi grozd.
Godujeta: 5. februarja.
Pri nas: Tesno je z našimi kraji po rodu pa tudi po svojem delovanju povezan predvsem sv. Albuin, še zlasti potem, ko mu je cesar sv. Henrik II. podaril posestvo Bled. Obema je bila zato posvečena kapela na blejskem gradu, prav tako sta tudi zavetnika župnijske cerkve na Koroški Beli.
Vir