Jedrt štejemo med svetnice, ki jih je slovensko ljudstvo že zgodaj vzljubilo, jih častilo in se jim priporočalo. Njen god so praznovali kot pomemben dan in zelo zaupali v njeno priprošnjo. Ta domačnost sv. Jedrti pri nas je še toliko bolj zanimiva, ker je bila njena domovina Belgija in je živela v času, ko smo se Slovenci že naselili v sedanji domovini, nismo pa še sprejeli krščanstva.
Bila je hči prvega dvornika frankovskega kralja Dagoberta Pipina in Ite, ki ju oba Cerkev šteje za blažena. Zgodaj je zaobljubila devištvo. Ko je oče nekoč naredil kralju in njegovim velikašem gostijo, jo je zasnubil sin nekega vojvoda. Jedrt je zažarela in dejala: »Ženina sem si že izvolila. Njegova večna lepota je izvir lepote vseh stvari, njegovo bogastvo neizmerno, pred njegovim obličjem trepetajo angeli, padajo pred njim na obraz in ga molijo.«
Po očetovi smrti je svetoval škof sv. Amand, ki je tudi med Slovenci oznanjal evangelij (god 6. februarja), materi Iti, naj palačo, v kateri živi, spremeni v samostan in naj v njem s hčerjo služi Bogu. Ita je tako tudi storila. Škof Amand je ostrigel Jedrti lepe lase v obliki venca in jo zagrnil z redovnim pajčolanom. Kmalu je postala opatinja. Posebno je skrbela za veličastno božjo službo in preučevala tudi bogoslovske nauke. Ko se ji je bližala smrt, je poslala svetniškemu menihu Altanu vprašanje, naj ji pove, kdaj bo umrla. Pristavila je: »Smrti se ne bojim, vendar me je nekoliko strah, ker tudi pravični ne ve, ali je vreden jeze ali božje milosti.«
Altan ji je odgovoril: »Danes je 16. dan meseca. Ko se bo jutri ob tem času pela sv. maša, bo Jedrt, božja služabnica in Kristusova nevesta, dokončala tek življenja.« – Na njenih upodobitvah, kjer jo označujeta opatska palica in temna redovna obleka, vidimo navadno tudi miši. V stari umetnosti je miš podoba hudobnega duha, ki ga je svetnica junaško premagovala. Od tod tudi priporočanje k sv. Jedrti, da kmete obvaruje pred nadlogami poljskih in vrtnih miši.
***
Gertruda je bila plemiška hči po obeh starših, zato jo je čakala politično načrtovana poroka. Ko je imela deset let, je njen oče, majordom na dvoru kralja Dagoberta, pripravil večerjo, pri kateri je bila tudi ona. Ko so se začeli pogovarjati o Gertrudini prihodnji poroki, je postala mlada deklica zelo ogorčena. V navzočnosti očeta in kralja je vztrajala pri tem, da bo ostala devica in da bo Kristus njen edini ženin.
Po očetovi smrti je Gertrudina mati Itta s svojim premoženjem in vplivom dala na svojem zemljišču v Nivelu (v današnji Belgiji) zgraditi dvojni samostan. Gertruda je postala opatinja, Itta pa je vstopila v samostan kot ena izmed njenih redovnic. Gertrudo so obiskali irski menihi, ki jim je podarila zemljišče za samostan v kraju Fosse. Vestno je prebirala in študirala Sveto pismo. Sčasoma je Gertruda zaradi številnih postov oslabela in je vodstvo samostana predala nečakinji. Umrla je leta 659 in bila kmalu po smrti razglašena za svetnico.
Gertrudo so pogosto upodabljali z mišjo ob stopalih ali na palici. Miši naj bi predstavljale duše v vicah, za katere je Gertruda pogosto molila.
Večni Oče, na priprošnjo sv. Gertrude Nivelske me spomni, naj nikoli ne pozabim moliti za brate in sestre v vicah.
***
V domači družini je ob svojih svetniških starših Jedert prejela ne samo odlično izobrazbo, pač pa tudi vzgojo, ob kateri so se lahko razvijale vse njene plemenite kreposti, zlasti ljubezen do Boga, veselje do molitve in čistega, bogoljubnega življenja. V sebi je zato že kmalu začutila redovni poklic in z dvajsetimi leti vstopila v samostan Nivelles južno od Bruslja, ki ga je ustanovila in sezidala njena mati Itta. Tu se je s preprostostjo srca in z močno voljo vadila v vseh krepostih, zlasti še v ljubezni do revežev in bolnikov. Njena posebna skrb je bila, da je svoje obilno znanje, zlasti odlično poznavanje Svetega pisma, posredovala ostalim. Z velikimi žrtvami je kupovala in zbirala knjige, tako da je njen samostan kmalu zaslovel po veliki duhovni učenosti. Poleg tega so se nune ukvarjale tudi z ročnim in vrtnarskim delom. Čez trideset let je kot predstojnica vodila samostan, tri leta pred smrtjo pa se je vodstvu odpovedala. Njena svetost je kmalu po smrti zaslovela daleč po svetu, tudi pri nas, kjer ji je posvečenih kar 11 cerkva.
Ime: Ime Jedert izhaja iz nemškega Gertrud, to pa je zloženo iz starovisokonemških besed ger, »kopje«, in trut, »ljub, zvest«.
Rodila se je leta 626 v Landenu, umrla pa 17. marca 659 v Nivellesu v Belgiji.
Družina: Njen oče Pipin starejši ali landenski je bil dvornik frankovskega kralja in začetnik slavnega rodu Karolingov. Prištevamo ga k blaženim, njegovo ženo Itto (Idubergo) pa med svetnice.
Zavetnica: Je zavetnica bolnišnic, romarjev in popotnikov, revežev in vdov, vrtnarjev, poljskih in travniških sadežev; proti mišji in podganji nadlogi; zoper mrzlico in možganske bolezni.
Upodobitve: Večinoma je upodobljena kot opatinja z opatsko palico, lahko tudi z lilijo v roki, včasih je v knežjih oblačilih, redkeje s plamenečo krono na glavi ali puščico v srcu. Na skoraj vseh upodobitvah pa ima ob sebi miši, ponekod drži tudi preslico.
Običaji/pregovori: Sveta Jedert je znanilka pomladanskega dela na prostem. Takrat je potrebno prenehati z domačim delom; miš pregrizne nit, preje je konec in kolovrati morajo v kraj. Predice so prenehale presti in ponekod ženske na ta dan tudi šivale niso. Na Jezerskem so govorili, naj se na ta dan ne dela na njivah, ker sicer miši napadejo pridelek. Sv. Jedert je izpodrinila neko pogansko žensko božanstvo, ki je po smrti prevzemala človeške duše; te so imele podobo miši. Tako naj bi sv. Jedert varovala duše umrlih prvo noč po smrti, nakar jih prepusti sv. Mihaelu, ki jih stehta, da lahko stopijo pred sodbo. »Če ne prej, na sv. Jederti dan gotovo gorka sapica pripihlja. Kolikor ima ovca o sv. Jederti jesti, toliko krava o sv. Juriju.«
Goduje: 17. marca
Misel: »Ženina sem si že izbrala. Njegova lepota je večna in on sam kraljuje nad lepoto vseh stvari. Neizmerno je bogat; pred njim padajo na obraz angeli in ga molijo.« (S temi besedami je odbila bogatega snubca.)
Vir
V samostanu Nivelles [nivéj] (na Brabantskem, v današnji Belgiji), sveta Jedrt, opatinja, rojena v slavni rodbini, ki je od svetega škofa Amanda prejela sveto obleko devic. Vodila je samostan, ki ga je zgradila mati. Stalno je brala Sveto pismo. Umrla je zaradi strogosti, bdenja in posta.
Vir
Sv. Jedrt je bila hči Pipina Starejšega, začetnika slavnega rodu Karolingov, ki je z odločnostjo, modrostjo in potrpljenjem znova uredil prostrano frankovsko državo in ji poskusil dati zares krščanski značaj. Mati sv. Jedrti je bila Itta (Iduberga), ki je mislila predvsem na bogoljubno vzgojo otrok. Itta je skrbno varovala svoj dom pred pokvarjenostjo tedanjega sveta, ki so ga dvigali k visokim idealom junaški zgledi, imenovani svetniki. Po irskem zgledu se je odločila sama ustanoviti ženski samostan Nivelles. Z navodili ji je stal ob strani sv. Amand (gl. 6. februar), ki je bil po brezuspešnem poskusu, da pridobi za Kristusa alpske Slovane, škof v Maastrichtu.
Za bodočo redovnico je posebno prizadevno vzgajala svojo hčer Jedrt (Gertrudo), ki se je rodila leta 626. Otrok se je res čudovito razvijal. Mala Jedrt je bila ljuba Bogu in ljudem zaradi svoje ljubeznivosti, sramežljivega vedenja, ponižnosti in veselja do molitve. Bila je umsko nenavadno nadarjena, uporabna za vsako delo pa tudi lepe zunanjosti. Mati jo je sicer spretno vodila, vendar ji je pustila vso možno prostost, da je povsod odločala z lastno voljo. Ko je Iduberga zvedela, da bo sam kralj Dagobert pripeljal v dvorec kot snubca sina avstrazijskega vojvoda, je pustila komaj odraslo Jedrt, naj mu odgovori. Deklica je ljubeznivo, zrelo in odločno odklonila ponudbo in rekla: »Ženina sem si že izbrala. Njegova lepota je večna in on sam kraljuje nad lepoto vseh stvari; neizmerno je bogat; pred njim padajo na obraz angeli in ga molijo.« Kralj je vedel dovolj in ukazal, naj deklice nihče več ne nadleguje s snubljenjem.
Medtem je 640 umrl oče sv. Jedrt majordom Pipin, novi samostan Nivelles (flamsko Nijvel) južno od Bruslja pa je bil dozidan. Vdova Itta se je tedaj sama odločila za redovne obljube in prevzela vodenje samostana, ki se je naglo napolnil. Z veseljem se je materi pridružila tudi Gertruda in vnesla v nunsko družbo mladostno navdušenost za sveto življenje. Znala je zbrisati vsa znamenja visokega rodu in je bila raje prva v ponižni uslužnosti do svojih sosester. Svoje obilno znanje je nesebično posredovala še drugim in se trudila, da bi preučila kar se da natančno Sveto pismo, ne le po črki, ampak tudi po duhu. Da bi se mogla še bolj poglobiti v navdihnjeno božjo besedo, sta z materjo naprosili irske menihe, da so Sveto pismo razlagali vsej samostanski družini. Do smrti svoje matere 652 je bila Jedrt ves čas dobri duh vse samostanske družine, nato pa je morala sama prevzeti dolžnosti opati nje. S tem se je čutila še bolj dolžno prijeti za vsako, tudi najtežje delo, da bi mogla prav ukazovati in se ozirati na zmožnosti drugih sester. V nekaj letih so jo opravki, zaradi katerih ni opustila pobožnih vaj, telesno tako izčrpali, daje vodenje hiše prepustila drugim rokam. Poslej je živela še tri leta in se z največjo resnobo pripravljala na smrt. Vendar se te ni bala, ampak je gledala v njej le rešiteljico telesnih spon in prehod v popolno prostost duha, dvig “iz ječe v kraljestvo, iz teme k luči, iz smrti v življenje”. Zadnje tri mesece je na svet že skoraj pozabila in mislila samo še na nebesa. Umrla je 17. marca 659. Njeno svetniško češčenje, ki se je začelo takoj po smrti, se je več stoletij samo še širilo in doseglo vse dežele srednje Evrope, Poljsko, Ogrsko in tudi naše kraje. Jedrt štejemo med svetnice, ki jih je slovensko ljudstvo že zgodaj vzljubilo, jih spoštljivo častilo in se jim prisrčno priporočalo. Njen god so praznovali kot pomemben dan in zelo zaupali v njeno priprošnjo. Ta domačnost sv. Jedrt pri nas je tem bolj zanimiva, ker je bila njena domovina Belgija in je živela v času, ko smo se Slovenci sicer že naselili v sedanji domovini, krščanstva pa še nismo poznali ali smo ga odklanjali. Njeno češčenje so k nam zanesli šele Franki, kakih 150 let po njeni smrti; bilo pa je to češčenje med Franki tako živo, da smo se ga Slovenci hitro oprijeli in ohranili skozi celo tisočletje. Na Slovenskem je sv. Jedrt posvečenih 11 cerkva.
Sv. Jedrt so od nekdaj častili vrtnarji, ker se ob njenem godu navadno začenjajo dela po vrtovih, pa tudi svetnica sama je rada negovala cvetlice; ponekod so ji rekli kar ‘sveta vrtnarica’. Jedrt je znanilka pomladanskega dela na polju . Upodabljajo jo kot opatinjo s palico, po kateri plezajo miši.
Vir