sveta Gertruda (Jedrt) Velika – devica in redovnica

JedrtZavetnica Peruja; Tarragone
Atributi: goreče srce, knjiga, pisalno pero in razpelo
Imena: Jedrt, Jedrta, Jera, Jerca, Gera, Gertruda, Gertica, Truda, Trauda, Traudica, …
O njeni družini viri molče. Iz njenega zunanjega življenja vemo le to, da so jo kot petletno – po vsej verjetnosti siroto – pripeljali v samostan Helfta na Saškem, kjer je živela štirideset let, do smrti okoli leta 1301/2. Bila je bistra in se je vzgajala v odlični opatijski šoli ter kmalu dobila tančico, simbol odpovedi svetu, in redovno obleko. V 26. letu je doživela v videnju »spreobrnjenje«, ki jo je napotilo, da se je odrekla svetnemu študiju, čeprav ga je opravljala z vso vnemo, in se brezpogojno izročila božji volji in ljubezni. Svetnica živo pripoveduje o tem dogodku.
Videla je pred seboj Kristusa in slišala njegov glas: »Ne boj se! Jaz te bom rešil in osvobodil. Doslej si z mojimi sovražniki jedla prah zemlje in iz njenega trnja izsesala nekaj kapljic medu. Pridi k meni – napojil te bom s potokom moje božje radosti.« Jedrt sklepa to poročilo z molitvijo: »Ti, moj Stvarnik in Odrešenik, si mojo uporno misel uklonil svojemu milemu jarmu. Od te ure dalje je bila moja duša vesela in mirna. Začela sem hiteti za vonjem tvojega mazila, in kmalu sem izvedela, da je jarem tvoje ljubezni, ki se mi je zdel prej tako neznosen, prijeten in lahek.«

Jedrt je v svojih spisih sama opisala prostor, v katerem je živela. Samostan so zgradili malo pred njenim prihodom v prijetni dolini blizu Eislebna (tu je bil dvesto let kasneje rojen Martin Luter). Obdajalo ga je obzidje, potoček je tekel med travniki, polji in sadovnjaki, okrog in okrog je bil gozd. Ko je Jedrt prišla v samostan, je v njem duhovno življenje cvetelo. Redovnice so živele po vodilu sv. Benedikta, prevzele pa so tudi nekatere posebnosti cistercijancev, ne da bi se temu redu priključile. Tedanje duhovno vodstvo se je odprlo tudi vplivom dominikanske in frančiškanske duhovnosti.
Pet knjig obsegajoče delo z naslovom Poslanec božje ljubezni vsebuje Jedrtina razodetja in premišljevanja.
Goduje 16. novembra.
Vir

Imajo jo za največjo nemško mistikinjo, čeprav je bila dolgo časa »pozabljena«, izpodrivala so jo druga imena, celo zamenjavali so jo z njeno soimenjakinjo, opatinjo sv. Jedrt iz Hackeborna (zato ima na upodobitvah opatsko palico). Šele ko je v 16. in 17. stoletju znova oživela pobožnost do Srca Jezusovega, so spet odkrili in izdajali njene spise, saj je prav ona odločilno prispevala k temu češčenju. Njena dela sta zelo cenila tudi sv. Terezija Avilska in sv. Frančišek Saleški.
Ime: Ime Jedrt izhaja iz nemškega Gertrud, to pa je zloženo iz starovisokonemških besed ger »kopje« in trut »ljub, zvest«.
Rodila se je 6. januarja 1256 v Eislebnu v Turingiji v Nemčiji, umrla pa 13. novembra 1302 v Helfti, prav tako v Nemčiji.
Družina: O njeni družini in otroštvu ne vemo nič, razen tega, da so jo petletno – po vsej verjetnosti kot siroto – pripeljali v samostan v Helfti in je tam živela vse do svoje smrti.
Skupnost: Takoj ko je Jedrt dosegla predpisano starost, je naredila zaobljube in postala ena izmed redovnic, ki so v samostanu v Helfti živele po vodilu sv. Benedikta, prevzele pa so tudi nekatere posebnosti cistercijanov.
Dela: Jedrt si je od leta 1289 dalje zapisovala svoja mistična doživetja, na podlagi katerih je izšlo obsežno delo v petih knjigah z naslovom »Poslanec božje ljubezni«. Napisala je še »Duhovne vaje« ter »Knjigo posebnih milosti« o sveti Mehtildi iz Hackeborna.
Videnja: 27. januarja 1281 je imela petindvajsetletna Jedrt prvo videnje Kristusa in odtlej je vse do smrti nenehno doživljala globoko občutene združitve s Kristusom. Za skoraj vsa njena videnja in razsvetljenja pa so dali pobudo liturgični prazniki.
Sposobnosti: Jedrt je bila zelo izobražena, imela je izreden čut za lepoto, ustvarjalno domiselnost in dar oblikovanja.
Duhovnost: Zanjo je značilna želja, da bi se darovala za posvečenje sveta. Njena duhovnost in dela so zelo vplivala na razvoj češčenja Srca Jezusovega, napisala je tudi več vzklikov za litanije Srca Jezusovega.
Zavetnica: Peruja in Tarragone.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot redovnico, včasih tudi kot opatinjo. Skoraj na vseh upodobitvah ji je dodano goreče srce, ki simbolizira njeno gorečo ljubezen do Jezusa. Ostali njeni atributi so: knjiga, pisalno pero in križ. Pogosto nosi na desni roki sedem prstanov. Upodabljajo pa tudi njena videnja.
Beatifikacija: Uradno je niso nikoli razglasili za svetnico; leta 1677 je bilo potrjeno njeno češčenje, v rimski koledar so jo vpisali leta 1738, papež Benedikt XIV. pa ji je podelil vzdevek »Vélika«.
Goduje: Sprva so njen god obhajali 15. novembra, od leta 1932 pa se obhaja 16., ponekod tudi 17. novembra.
Pri nas: Posvečena ji je župnijska cerkev pri sv. Jedrti nad Laškim in deset podružnic.
Misel: »Le kaj more biti skupnega med menoj in svetom, moj dragi Jezus, če celo v nebesih nočem nič drugega kakor tebe? Samo tebe ljubim in po tebi hrepenim; samo tebe sem lačna in žejna; po tebi medlim, moj ljubi!«
Vir

Sveta Gertruda Velika nas tudi popelje v samostan v Helfti, kjer je nastalo precej mojstrovin ženske mistične književnosti. S svojim življenjem in mislijo je edinstveno vplivala na krščansko duhovnost. Je izjemna ženska, obdarjena s posebnimi naravnimi in izrednimi darovi milosti, najgloblje ponižnosti in ognjevite gorečnosti za odrešenje bližnjega, prisrčnega občestva z Bogom v kontemplaciji in pripravljenosti za pomoč potrebnim.

Izredna učenka

V Helfti je bila njena učiteljica Matilda iz Hackeborna, nato stopi v stik z Matildo iz Magdeburga, drugo srednjeveško mistikinjo: raste pod materinsko skrbjo opatinje Gertrude. Od teh treh sester zajema zaklade izkustva in modrosti in jih predela v lastno sintezi. Ne izraža le bogastva duhovnosti svojega meniškega sveta, ampak tudi svetopisemsko, bogoslužno, patristično in benediktinsko duhovnost, vedno pa z zelo osebnim pečatom.

Rodila se je 6. januarja 1256, o njenih starših in kraju rojstva ne vemo ničesar. Gertruda piše, da ji Gospod sam razodeva pomen te njene prve izkoreninjenosti: »Izbral sem si jo za prebivališče, ker mi je všeč, da je vse, kar je na njej ljubkega, moje delo […]. Prav zaradi tega sem jo odtegnil od vseh njenih sorodnikov, da je ne bi nihče imel rad zaradi sorodstvenih vezi in bi bil jaz edini razlog za naklonjenost, ki je je deležna.«

Pri petih letih je vstopila v šolo v samostan. Tam je potem preživela vse svoje življenje. V svojih spominih navaja, da jo je Gospod obvaroval z velikodušno potrpežljivostjo, ko je pozabil njena otroška in mladostna leta, ki jih je preživela, kot piše, »v taki zaslepljenosti duha, da bi bila sposobna […] brez očitka pomisliti, reči ali storiti vse, kar bi se ji zahotelo. Obnašala bi se kot poganka […], in to kljub temu da si ti hotel, da že od otroštva, to je od petega leta, bivam v blagoslovljenem redovnem svetišču.«

Gertruda je bila izredna učenka; naučila se je vsega, kar se je bilo mogoče naučiti v vedah tedanje šole. Vedenje jo je navduševalo in se je goreče ter vztrajno predajala posvetnemu študiju. Veliko nam je povedala o svojih mladostnih strasteh: osvojile so jo književnost, glasba in petje, umetnost miniatur. Imela je močan, odločen, neposreden in viharen značaj; priznavala je svoje napake in zanje ponižno prosila odpuščanja.

Kot študentka se je popolnoma posvetila Bogu v meniškem življenju in dvajset let se ni zgodilo nič posebnega: študij in molitev sta bila njena poglavitna dejavnost. V adventu leta 1280 pa je začutila odpor do vsega tega, zaznavala praznino in 27. januarja 1281, nekaj dni pred praznikom Marijinega očiščevanja, je Gospod razsvetlil njeno gosto temino. Imela je videnje mladeniča, ki jo je prijel za roko in vodil skozi trnovo goščo, ki je stiskala njeno dušo. Na njegovi roki je Gertruda prepoznala »dragoceno sled tistih ran, ki so zavrnile vse obtožbe naših sovražnikov«, prepoznala je Jezusa.

Na gori kontemplacije

Od tistega trenutka se je življenje tesnega občestva z Gospodom samo še krepilo, zlasti v pomenljivih časih bogoslužnega leta, celo kadar zaradi bolezni ni mogla v kor k molitvi. Njen življenjepis nakazuje dve smerispreobrnjenja: v študiju, ko je naredila korenit prehod od posvetnih humanističnih vsebin k teološkim; in vmeniški observanci s prehodom od brezbrižnega življenja k življenju predane, mistične molitve. Gospod jo je klical s svojo milostjo »od zunanjih reči k notranjemu življenju in od zemeljskih skrbi k ljubezni do duhovnih reči«. Gertruda je razumela, da je bila daleč od njega, v pokrajini nesličnosti, kakor pravi s sv. Avguštinom; da se je s prevelikim hlastanjem posvečala človeški modrosti in zanemarjala duhovno znanost. Zdaj je bila pripeljana na goro kontemplacije, kjer zapušča starega človeka, da si nadene novega. »Iz slovničarke je postala teologinja, ko je neutrudno in pozorno brala vse svete knjige, ki jih je imela ali si jih je lahko priskrbela; svoje srce je polnila z nadvse koristnimi stavki Svetega pisma. Zato je imela vedno na voljo kako spodbudno besedo, s katero je lahko potešila vsakega, ki je prišel k njej po nasvet; pa tudi kar najprimernejša svetopisemska besedila za zavračanje vsakršnega zmotnega mišljenja, s katerimi je mogla zapreti usta svojih nasprotnikov.«

Sam Bog ji je dal razumeti, da jo je poklical, da bo orodje njegove milosti. Gertruda se čuti nevredno tega neizmernega božjega zaklada. Vzklika: »Ojoj! Ko bi dal meni, čeprav nevredni, za spomin samo eno nit iz kosma preje, bi jo morala gledati z večjim spoštovanjem, kakor sem ga imela do teh tvojih darov!« Ko priznava svoje uboštvo in nevrednost, se oklepa božje volje, »ker sem nabrala tako malo koristi od tvojih milosti, da si ne morem misliti, da so bile podarjene samo meni, saj tvoje večne modrosti nihče ne more zapraviti. Daj torej, Darovalec vsakega dobrega, ki si mi podelil tako nezaslužene darove, da bo ob branju tega spisa srce vsaj enega tvojih prijateljev ganjeno ob misli, da te je gorečnost za duše nagnila, da si dragulj tako neprecenljive vrednosti tako dolgo pustil ležati sredi gnusnega blata mojega srca.«

Znamenja odrešilnih ran in ljubezni

Zlasti dve uslugi sta ji dražji od česarkoli: »Znamenja tvojih odrešilnih ran, ki si mi jih vtisnil kot dragoceno ogrlico v srce; in globoka ter zveličavna rana ljubezni, s katero si ga zaznamoval. Preplavil si me s temi darovi tolikšne blaženosti, da bi mi, čeprav bi morala živeti tisoč let brez sleherne notranje ali zunanje tolažbe, spomin nanje zadostoval, da me poteši, razsvetli, napolni s hvaležnostjo […]. Tej grmadi dobrot bi dodal še to, da bi mi dal za zagovornico presveto Devico, svojo Mater Marijo in me često priporočil njeni naklonjenosti, kakor bi lahko najzvestejši med ženini lastni materi priporočil svojo ljubljeno nevesto.«

Svojo zemeljsko zgodbo sklene 17. novembra 1301 ali 1302 pri približno 46 letih. V vaji za pripravo na smrt sv. Gertruda piše: »O Jezus, ti, ki si mi neizmerno drag, bodi vedno z menoj, da bo moje srce ostalo s teboj in bo tvoja ljubezen neločljivo vztrajala z menoj in boš blagoslovil moj prehod, tako da bo moj duh, razvezan zank mesa, mogel takoj najti pokoj v tebi. Amen.«

Zdi se mi očitno, da te stvari ne pripadajo le preteklosti, zgodovini, ampak Gertrudino življenje ostaja šola krščanskega življenja in nam kaže, da je središče srečnega življenja prijateljstvo z Jezusom. Tega prijateljstva pa se naučimo v ljubezni do Svetega pisma, bogoslužja, v globoki veri, v ljubezni do Marije, tako da vedno bolj resnično spoznavamo Boga samega in tako pravo srečo, ki je cilj našega življenja.

Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 6. oktobra 2010.
Prevedel br. Miran Špelič
Vir