Imena: Joahima; Joahim.
Rodila se je leta 1783 v Barceloni. Skupaj z osmimi brati in sestrami je v domači hiši dobila dobro vzgojo. Dobra, nadarjena, občutljiva deklica si je že zgodaj želela iti h karmeličankam, toda strogi oče o tem ni hotel nič slišati. Odločil je, da se mora šestnajstletna hči poročiti s 25-letnim notarjem, bogatim posestnikom Teodorom de Mas. V sedemnajstih letih skladnega zakona je rodila devet sinov, od katerih so trije umrli že v otroških letih, štirje pa so se odločili za redovniški poklic.
Ko je Napoleon vdrl v Katalonijo, so se začeli za njeno družino hudi časi. Mož je moral iti na vojsko, Joahima pa je doma reševala ljudi in imetje. Znala si je pridobiti spoštovanje družbe, v kateri je živela. Vsa njena dejavnost je temeljila na ljubezni do Boga. K njemu se je predvsem obračala kot k Očetu, pri katerem se je skupaj s Kristusom in v moči Sveteta Duha čutila varno.
Pod božjim vodstvom je dozorela prek zakonske sreče in trpljenja, preizkušena v preganjanju in pregnanstvu do zapora, v človeško-duhovno veličino svetnice. Leta 1816 je mož umrl in ko so otroci dorasli, se je čutila prosto za nove naloge. Ustanovila je še danes cvetočo bratovščino
krščanske ljubezni, ki se je razvila v redovno skupnost; zanjo je vzela podlago iz redovnih pravil karmeličank.
Imela je tudi mistična doživetja. Kakor v preroškem videnju je vzkliknila: »Zdi se mi, da so mi roke zmerom daljše in se mi srce neznansko širi in veča, da bi sprejelo vase vse mlade ljudi, jih objelo in obvarovalo, vse, ki prihajajo zdaj in ki bodo v prihodnosti prihajali v trumah in trkali na vrata naše ustanove.« Njeno zaupanje v Boga Očeta je ustvarilo za vse, ki so se podredili njenemu vodstvu, ozračje očetovske hiše, v katerem so duhovno življenje in njegove vaje hitro izgubili ono tujost, ki nadnaravno tako lahko pokaže kot nenaravno.
Članice bratovščine je vzgajala v samostojne osebnosti. Govorila pa jim je, »naj ne hrepenijo po tem, da bi bile bogatejše kakor njihov ženin Jezus, ker bi bilo to sramotno«. Govorila je tudi: »Kdor uboga, zmerom prav in dobro ravna.«
Umrla je popolnoma ohromela leta 1853 v Vichu; smehljaj ljubeznive matere ni ugasnil do zadnjega diha.
Med blažene je bila prišteta leta 1940, med svetnice pa leta 1958.
Vir
Joahima je že kot deklica v sebi gojila željo, da bi se vsa posvetila Bogu in postala karmeličanka. Čeprav je bila njena družina globoko verna, pa avtoritativni in strogi oče ni hotel nič slišati o njenem redovniškem poklicu. Joahimo je, komaj šestnajstletno, poročil z devet let starejšim notarjem in bogatim veleposestnikom Teodorom de Masom. Zakonca sta se kljub vsiljeni poroki dobro razumela in imela rada, morala pa sta v sedemnajstih letih zakona prestati marsikaj hudega in bolečega. Najprej je bila to bolezen in smrt treh majhnih otrok, pozneje pa težke politične razmere ob Napoleonovem vdoru (1803-1813), ki so prizadele zlasti njenega moža. Več let se je bojeval za obrambo domovine, Joahima pa se je doma borila na drugačen način: za svoje otroke in preživetje družine ter ob pomoči drugim, preganjanju, pregnanstvu in zaporu zorela v svetnico. Vse je namreč podredila svoji ljubezni do Boga, ki je že od otroških let usmerjala njeno življenje in bila deležna številnih mističnih milosti. Ko ji je leta 1816 umrl mož in ko so bili otroci preskrbljeni, je končno lahko začela uresničevati svojo otroško željo: ustanovila je bratovščino krščanske ljubezni oz. »karmeličank ljubezni«. Osnova njihovega delovanja so bila namreč redovna pravila karmeličank. Kongregacija je vse do danes doživljala velik razcvet in šteje veliko članic, skrb sester pa so predvsem zapuščeni bolniki in dekleta. Joahima je bila sestram velika vzgojiteljica in skrbna mati obenem. Sestre so jo imele rade in jo spoštovale, imela je veliko in nesporno avtoriteto, bile so ji poslušne, a ne zaradi njene strogosti, pač pa miline in ljubezni, s katero jih je obdajala. O tej svoji ljubeči skrbi zanje sama lepo pove, ko vzklika: »Zdi se mi, da so mi roke zmeraj daljše in se mi srce neznansko širi in veča, da bi sprejelo vase vse mlade ljudi, jih objelo in obvarovalo, vse, ki prihajajo zdaj in ki bodo v prihodnosti prihajali v trumah in trkali na vrata naše ustanove.« Pred smrtjo je popolnoma ohromela, umrla pa je zaradi kolere, s katero se je okužila, ko je negovala bolnike.
Ime: Joahima je ženska oblika imena Joahim, ki izhaja iz hebrejščine in je povezan z imenom Ana, Hannah oz. Johanan »Jahve je bil milostljiv«.
Rodila se je 14. aprila 1783 v Barceloni v Španiji, umrla pa 28. avgusta 1853 v Vichu, prav tako v Španiji.
Družina: Rodila se je v družini očeta Lorenca de Vedruna in matereTerezije Vidal. Imela je še osem bratov in sester. Poročila se je z bogatim veleposestnikom donom Teodorom de Masom ter tudi sama rodila devet otrok – sinov.
Zavetnica: vdov, žrtev zlorab, izgnancev, priprošnjica ob smrti otrok.
Upodobitve: Večina upodobitev jo prikazuje kot starejšo ženo v redov ni obleki karmeličank, s knjigo v roki; upodobljena je tudi ob karmelski Materi božji.
Beatifikacija: Za blaženo je bila razglašena 19. maja 1940, za svetnico pa 12. aprila 1959 (papež Janez XXIII.).
Goduje: Karmeličanski red obhaja njen god 22. maja, drugod pa se je spominjajo 28. avgusta.
Vir
V Barceloni (na Španskem), sveta Joahima de Vedruna, ki je kot družinska mati pobožno vzgojila devet dečkov. Ko je postala vdova, je ustanovila Inštitut Karmeličank od ljubezni. Prenašala je potrpežljivo vse vrste nadlog, dokler ni umrla zaradi kolere.
Vir