sveta Julija Falconieri – redovnica

Julija FalconieriImena: Julija, Julia, Julči, Julica, Julika, Juleta, Juliška, Julieta
Cerkev Marijinega oznanjenja, ena najlepših v Firencah, oznanja njen spomin, zakaj iz veselja, da se jima je po dolgem pričakovanju rodil otrok, sta Julijanin oče in mati dala sezidati to svetišče. V njem je Julijana našla svoj zadnji počitek. To cerkev je pozneje rad obiskoval sv. Alojzij.

Po rani očetovi smrti je za dekle skrbel njen sorodnik, najverjetneje stric Aleksij Falconieri, eden izmed sedmerih ustanoviteljev servitskega reda. Ta ji je odpiral pot v duhovno življenje. Kot znamenje popolne zunanje odpovedi svetu si je Julijana nadela plašč, ki je zakrival vso postavo od glave do peta. Njo so posnemale še druge »Marijine služabnice«, kar je dalo podlago za ustanovitev tretjega reda servitov in redovnic, ki se imenujejo mantelantinje. V začetku niso imele klavzure. Leta 1304 pa je Julijana ustanovila nov red mantelantij, to je žensko vejo servitov in jim najbrž sama napisala pravila: češčenje žalostne božje Matere in dela usmiljenja. Sosestre so jo izvolile za prednico, a je tudi v tej službi ostala ponižna služabnica vseh.

Petintrideset let je vodila samostansko družino, posegala v krvave spore meščanov, jih mirila in spreobračala. V 70. letu je začutila, da se ji bliža smrt. Želela je biti obhajana. Ker je ob vsem, kar je zaužila, bruhala, ji je spovednik prinesel k postelji posvečeno hostijo in ji priporočil, naj se duhovno obhaja. Zamaknjena v hostijo je molila, omahnila na blazino in umrla. Nad njenim srcem pa so našli znamenje v obliki hostije. To se je zgodilo 19. junija 1341. Na ta dan tudi goduje.
Vir

Julija FalconieriJulijana, podobno kakor mnogi otroci, ki jih je Bog daroval staršem v starosti, je bila rojena bolj za nebo kako za zemljo. Od veselja in v zahvalo, da se jima je po dolgem pričakovanju rodil otrok, sta Julijanina starša v Firencah sezidala čudovito cerkev Marijinega oznanjenja. Poleg bogastva, najboljše vzgoje ter izobrazbe je Julijano odlikovala tudi telesna lepota, tako da so si snubci v njenem domu kar podajali kljuko. Ona pa jih je vztrajno odklanjala, saj je posvetno življenje ni preveč zanimalo. Pod vodstvom svojega strica Aleksija je spoznavala bogastvo notranjega, duhovnega življenja, zato se je z lahkoto odrekla svetu. V znamenje popolne odpovedi si je oblekla dolg plašč, ki je pokrival njeno postavo od glave do peta (od tu izhaja ime reda). Kmalu so ji sledile še nekatere druge Marijine častilke, tako da je leta 1304 nastal tretji red servitov in redovnic, ki se imenujejo mantelatinje. Julija je sicer ostala v domači palači (ker servitinje niso imele samostanske klavzure), a je v njej pod duhovnim vodstvom strica živela pravo redovniško življenje. Sestre so jo izvolile za predstojnico, napisala je pravila reda, njeno poglavitno poslanstvo pa je bilo češčenje Žalostne Matere Božje in dela usmiljenja. Imela je poseben dar, da si je znala pridobiti zaupanje revežev in bolnikov, ki jim je stregla, ter opravljala tudi najnižja in umazana dela. Meščani so jo spoštovali, posegala je v njihove spore in jih mirila, spreobračala grešnike in zanje premolila vse noči. Vaščani so jo zato imeli za svojega »angela tolažbe«. Živela je strogo spokorno življenje, na njenem skromnem jedilniku sta bila samo kruh in zelenjava, ob sredah in petkih pa sploh ni jedla. Pred smrtjo je hudo zbolela: vse kar je zaužila, je izbruhala, zato ob smrti tudi ni mogla sprejeti svetega obhajila. Duhovnika je prosila, da ji je hostijo položil na prsi, pokrite s prtom. V trenutku, ko je to storil, je hostija izginila, Julijana pa je umrla. Kasneje so na njenih prsih našli podobo križanega Jezusa, kakršen je bil prej odtisnjen na hostiji.
Ime: Ime Julijana je pridevniška izpeljanka iz imena Julij.
Rodila se je okoli leta 1270 v Firencah v Italiji, umrla pa 19. junija 1341, prav tako v Firencah.
Družina: Bila je edinka iz bogate in stare plemiške floretinske rodbine. Njen oče je bil Chiarissimo, mati pa Riguirdata Falconieri. Stric Aleksij je bil svetnik, soustanovitelj servitskega reda.
Zavetnica: servitskega reda, bolnikov, priprošnjica proti bruhanju.
Upodobitve: Slikajo jo v redovni obleki mantelatinj, z dvignjeno desnico, ki kaže na srce, kjer je upodobljena hostija. Pogosto je prikazana, kako moli pred Najsvetejšim.
Beatifikacija: Papež Inocenc XI. jo je 26. julija 1678 razglasil za blaženo, 16. junija 1737 pa Klemen XII. za svetnico.
Goduje: 19. junija. 
Vir