sveta Julija Salzano – redovnica

Julija Salzano

Sveta Julija Salzano  se je rodila v kraju Sveta Marija Capua Vetere v pokrajini Caserta v južni Italiji, 13. oktobra 1846 očetu Diegu, ki je bil poveljnik suličarjev neapeljskega kralja Ferdinanda II. in materi Adelaidi Valentino, ki je bila potomka iz družine svetega Alfonza Marije Liguorija.
Ko je pri štirih letih ostala brez očeta, so jo dali v vzgojo sestram Ljubezni, ki so v Regiu vodile sirotišnico svetega Nikolaja, kjer je ostala vse do 17. leta starosti. Ko je končala šolo za učiteljice, je začela poučevati v občinski šoli v Casoriji, v neapeljski pokrajini, kamor se je vsa družina preselila oktobra 1865.
Poučevanje je zelo očitno povezala z veroukom in versko vzgojo otrok, mladih in odraslih ter s gojitvijo pobožnosti do Device Marije. Razširjala je tudi ljubezen in pobožnost do Svetega Srca. Kako ne more kristjan zase in za druge opaziti Kristusovo tožbo: »Poglejte to srce, ki je tako ljubilo ljudi«. Tako je za Julijo ravno Srce razsvetljevalo vsebino katehez, kot živi simbol in podoba neskončne ljubezni Jezusa Kristusa, ki nas vabi k sebi, da bi ga ljubili.
Defenicija iz krščanskega nauka: »Bog nas je ustvaril, da bi ga spoznali, ljubili in mu s svojim življenjem služili,« je bila iskrica, ki je vnela našo Blaženo za poučevanje krščanskega nauka. Prepričana je bila, da svet Boga brez poznavanja ne more ne ljubiti niti mu služiti. Julija je imela katehetsko delo za od vseh najbolj vzvišeno, najbolj všečno Božjemu srcu, najbolj potrebno v Cerkvi in od papeža najbolj hoteno opravilo.
Po njenem nenehnem prizadevanju, da bi preko poučevanja in pričevanja vnašala Kristusov nauk in njegovo življenje, je 21. novembra 1905 ustanovila kongregacijo »Sester katehistinj Svetega Srca.« Blaženi Ludvik iz Casorije ji je s preroškim tonom napovedal: »Pazi, da te ne bi prejela skušnjava, da bi zapustila otroke naše Casorije, kajti Božja volja je, da živiš in umrješ med njimi.«
Dejansko je 27. maja 1927 umrla tako, potem ko je prejšnji dan izprašala sto otrok za prvo sveto obhajilo. Za gospo Julijano, kot so jo klicali prebivalci Casorije, je ostal tako močno živ sluh svetosti, da so že 29. januarja 1937 začeli proces za kanonizacijo. 25. januarja 1994 so izročili na Kongregacijo za zadeve svetnikov tako imenovano Pozicijo, obširno kartoteko o njenem življenju, krepostih in sluhu svetosti. 23. aprila 2002 so priznali njene herojske kreposti in 20. decembra istega leta je papež Janez Pavel II. podpisal dekret, s katerim je potrdil čudež, ki se je zgodil na priprošnjo Julije Salzano in jo tako razglasil za blaženo. Po njeni karizmi so jo imenovali »Preroška žena Nove Evangelizacije«. Svetost Julijane Salzano se odlikuje po pronicljivi poklicni in karizmatični slutnji, saj je edina Ustanoviteljica, ki je poudarjala katehetsko dejavnost. Njena karizma je je izvirna in hkrati preroška.
Julija SalzanoDobro znamenje je to, da lahko tako pastoralni delavci kot vsi verniki najdejo v njej učiteljico in zavetnico ter lahko rečejo z njo: »Imel bom kateheze, dokler bom imel v sebi vsaj kanček življenja.«
Čudež zaradi katerega bo kanonizirana se je zgodil ravno neki katehistinji. Po prometni nesreči s smrtnim izidom so gospo Marijo Gracijo Pelliccio doma iz Afragola, iz bolnišnice v Noli pripeljali v neapeljsko bolnišnico Cardarlli, kjer ji je med operacijo zastalo srce za 20 minut. Vztrajni vzkliki za priprošnjo k blaženi Juliji Salzano so pripeljali do popolne in nerazložljive ozdravitve, brez kakršnih koli nevroloških posledic. Neapeljski nadškof, kardinal Crescenzio Sepe, je bil naprošen naj vodi škofijsko preiskavo, ki je trajala od 21. junija do 21. decembra 2007. Izsledke so izročili Kongregaciji za zadeve svetnikov, ki je 11. 1. 2008 potrdila njihovo pravno veljavnost. Njegova svetost Benedikt XVI. je med Konsistorijem 19. februarja 2010 razglasil dan njene kanonizacije: 17. oktober 2010.
Ta goreča in navdušena delavka v Gospodovem vinogradu, ki bo razglašena za svetnico, nas gotovo spremlja iz svojega kotička v nebesih in preprosta ter skromna kot je bila, je gotovo vesela, da iz njene značilne izkušnje izhaja sledeče sporočilo: »prinašati evangelij vsakemu, ki je lačen in žejen Boga.« Pustimo se tudi mi katehizirati njej, ki je iz svojega življenja naredila življenje za katehezo.
Vir