Atributi: hudič, kotel
Imena: Julija, Julia, Julči, Julica, Julika, Juleta, Juliška, Julieta
Sv. Julijane, mučenke iz Nikomedije, mesta v bližini Carigrada, se spominjajo cerkveni koledarji na Vzhodu in na Zahodu. Njene relikvije so zgodaj prinesli v Puzzuoli pri Neaplju, od tam okoli leta 568 v Kume, pozneje pa v Neapelj. Na ime te svetnice so krstili veliko otrok. Med njimi jih je nekaj doseglo svetniško čast. O njenem mučeništvu je več opisov (passiones), ki pa so nastali kasneje.
Bila je hči poganskih staršev, ki so ji preskrbeli izvrstno, toda pogansko vzgojo. Njeno plemenito srce pa v poganstvu ni moglo najti sreče, postala je kristjanka. Lepo, kakršna je bila, jo je zasnubil poganski cesarski namestnik Elevzij. Oče mu jo je ves srečen obljubil. Julijana pa mu je odgovorila: »Jaz sem kristjanka in se ne morem zaročiti s poganom.« Oče jo je prepričeval, naj si premisli. Julijano so njegove besede ganile, vendar je menila, da jo je Bog poklical za devištvo. Poznala pa je zapoved: Spoštuj očeta in mater. Molila je za razsvetljenje in stopila pred očeta: »Voljna sem ustreči tvoji želji, toda le, če Elevzij prejme krst. Sicer bi bilo najino življenje samo razdor in boj. Zakaj le v sveti ljubezni je žena spodobno cenjena, le v Kristusu je zakon milosti polna skrivnost.«
Elevzij je to ponudbo oholo odbil. Oče je izročil hčer cesarskemu namestniku, naj ravna z njo po postavah. Elevzij se je Julijani najprej hinavsko prilizoval in obljubljal, da bo lahko opravljala vse verske dolžnosti; še sam bi postal kristjan, če bi se ne bal cesarjeve zamere in izgube premoženja. Julijana mu je odvrnila: »Ti se bojiš zameriti umrljivemu cesarju, da bi ne izgubil svojega premoženja, ali se ne bom veliko bolj bala jaz zamere neumrljivega, večnega Boga, ki se ji nikakor ne ognem, če bi molila tuje bogove in se s poganom zaročila?« – Elevzij je nato dal Julijano strahotno mučiti, končno pa leta 305 obglaviti.
Goduje 16. februarja.
Julijano največkrat upodabljajo, kako drži satana na verigi.
Vir
Kljub temu da se je Julijana rodila v poganski družini in da jo je oče trdo vzgajal v poganskem duhu, jo je že od otroških let privlačilo krščanstvo in je na skrivaj obiskovala srečanja kristjanov. Dala se je krstiti in poslej živela samo za Kristusa, njena vera je bila trdna in čista, čeprav starši o tem niso nič vedeli. Šele pri osemnajstih letih, ko se je izkazalo, da so jo že davno prej obljubili v zakon mestnemu prefektu Elevziju, so presenečeni zvedeli, da je kristjana. Sprva jih je namreč Julijana prosila, da bi ostala sama, ker si ne želi poroke, kasneje pa je nanjo pristala, a ženinu postavila pogoj, da prej tudi on sprejme krščansko vero in postane kristjan. Oče jo je seveda rotil in ji grozil, da jo bodo vrgli divjim zverem, pa ni ničesar dosegel, zato jo je izročil na milost in nemilost nesojenemu ženinu in njegovi oblasti. Tudi Elevzij, ki ga je že prej očarala njena lepota, ji je najprej zlepa prigovarjal, naj si premisli in sama odstopi od svoje vere, ker on svoje vere ne more zatajiti, saj bi ga cesar odstavil, njo pa obglavil. Cesar Maksimin Daj je bil namreč neusmiljen preganjalec kristjanov. Legenda pripoveduje, kako mu je Julijana na to odgovorila: »Če se ti bojiš umrljivega cesarja, ki je prah, kako naj jaz zatajim neumrljivega Kralja? Muči me, kolikor se ti ljubi, Bog je tako mogočen, da me bo rešil vseh muk.« Prefekt jo je vrgel v ječo, Julijana pa je prosila Boga, naj ji da moči, da bo zmogla prestati vse muke. V ječi se ji prikaže angelska postava, ki ji je prigovarjala, naj žrtvuje bogovom kadilo, da si tako reši mlado življenje. Spoznala je, da se v angelski podobi skriva sam satan, zato je čezenj napravila križ in ga dobila v oblast. Spustila ga ni vse dotlej, dokler ni priznal, kako je varal ljudi od Eve vse do Juda Iškarijota in da ima nad njim oblast samo tisti, ki zaupa v Kristusa. Kmalu nato so jo začeli mučiti na vse mogoče načine: birič jo je pretepel do krvi, obesili so jo za lase, jo zbadali in žgali z žarečim železjem, jo dali na mučilno kolo, jo preizkušali z ognjem in polivali z raztaljenim svincem. Zdelo pa se je, kakor da Julijana sploh ne čuti bolečine, zato ji nobene muke niso mogle do živega. Ko je prefekt spoznal, da z mučenjem ničesar ne doseže, jo je poslal na morišče in dal obglaviti z mečem. Legenda pravi, da jo je tja spremljala njena prijateljica, ki ji je Julijana tik pred smrtjo naročila, naj pove očetu, da mu iz srca odpušča in da bo rada ter mnogo molila zanj.
Ime: Ime Julijana je pridevniška izpeljanka iz imena Julij.
Rodila se je okoli leta 285 v Nikomediji, danes Izmid v Turčiji, umrla pa okoli leta 304 v Nikomediji.
Družina: Bila je edinka bogatih staršev, njen oče Africanus je bil zagrizen pogan, mati pa brez vere.
Zavetnica: porodnic, proti nalezljivim boleznim; na splošno velja za zavetnico bolnikov.
Upodobitve: Najpogosteje jo upodabljajo s hudičem, ki jo skuša zapeljati, ona pa ga ukroti, zato ga ima vklenjenega na verigi. Slikajo jo tudi obešeno za lase nad kotlom.
Goduje: 16. februarja.
Vir
V mestu Kumáh, spomin svete Julijane, device in mučenke, ki so je na različne načine mučili, zaprli v ječo in se je očitno borila s hudobnim duhom. Ko je nato premagala ognjene plamene in vrelo vodo, je po obglavljenju dopolnila mučeništvo.
Vir
Jezus je svoje učence dolgo časa pripravljal na to, da ga bodo judovski voditelji prijeli in dali umoriti. Govoril jim je tudi da podobna usoda čaka tudi nje kajti »učenec ni nad Učiteljem« Nekoč jim je dejal: »Pred oblastnike in kralje vas bodo vlačili zaradi mene, da boste pričevali pred njimi in pogani … Izdajal pa bo v smrt brat brata in oče sina.« Ta Jezusova napoved se je kar dobesedno uresničila v življenju današnje mučenke, ki jo je poganskim sodnikom izročil njen lastni oče.
To je sveta Julijana iz Nikomedije, mesta v bližini Carigrada, ki se je s častjo spominjajo cerkveni koledarji na Vzhodu in na Zahodu. Njene svetinje so že zgodaj prenesli iz Nikomedije v Neapelj, od tam pa so jih v 6. stoletju raznesli po številnih evropskih mestih. Krščanski starši so to svetnico radi izbirali za krstno zavetnico svojih otrok, tako da je bilo ime Julijana zelo razširjeno po vsej Evropi.
O mučeništvu svete Julijane obstaja več opisov, ki so nastali precej pozno (že v srednjem veku), a soglašajo v tem, da je bila mučena za časa cesarja Maksimina Daja, ki je zavladal v vzhodnih pokrajinah rimskega cesarstva leta 305. Po vsej verjetnosti je prišla sveta Julijana kmalu po tem letu pred sodišče. Poročila soglašajo, da so bili njeni starši pogani. Ona pa je, ne da bi starši za to vedeli, že v mladih letih prejela krst. Ko je dopolnila osemnajst let, je oče zahteval, naj se hči poroči z uglednim mladim možem Elevzijem, s katerim jo je bil zaročil, ko je bila še otrok. Elevzij je medtem postal mestni prefekt v Nikomediji. Julijana je bila pripravljena častno ponudbo sprejeti pod pogojem, če ženin prej sprejme vero v Kristusa in se da krstiti. Ugledni predstavnik državnega reda takega pogoja v času najostrejšega preganjanja ni sprejel. Očeta je nagovarjal, naj hčerko spravi k pameti, dokler je še čas. Oče ni nič dosegel, Julijana je vztrajala pri svojem sklepu in oče jo je izročil prefektu, nesojenemu ženinu. Ta ji je najprej zlepa prigovarjal, naj se premisli in raje sama odstopi od svoje vere. On svoje vere, ki jo ukazuje cesar, ne more zatajiti, sicer ga bo cesar odstavil, njo pa obglavil. Julijana mu je odvrnila: »Če se ti bojiš umrljivega cesarja, ki je prah, kako naj jaz zatajim neumrljivega Kralja? Muči me, kolikor se ti ljubi, Bog je tako mogočen, da me bo rešil vseh muk.« Res jo je dal Elevzij na vse mogoče načine kruto mučiti, vendar je vztrajala tako junaško, da so se mnogi ob njenem zgledu spreobrnili. Nazadnje je prefekt poslal Julijano in vse tiste spreobrnjence na morišče zunaj mesta, kjer so jih obglavili.
Značilno za legendo o sveti Julijani je, da pripoveduje, kako je v ječi prestajala hude boje s satanom in ga ukrotila. Legenda ve povedati, da se ji je satan prikazal v podobi angela, ona pa ga je prepoznala in ga dobila v oblast. Zaradi tega sveto Julijano pogosto upodabljajo, kako drži satana na verigi. K sveti Julijani se zatekajo po pomoč porodnice, velja tudi za varuhinjo zoper nalezljive bolezni.
Julijana je tudi pri nas kar pogosto žensko ime. Druge oblike so še: Julija, Julka, Julči, Julčka, Jula.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.