sveta Julijana Kornilonska – redovnica in mistikinja

Julijana KornilonskaTudi danes bi vam rad predstavil malo znano žensko osebnost, ki pa ji Cerkev dolguje veliko hvaležnost, ker je s svojo veliko gorečnostjo prispevala k uvedbi enega najpomembnejših slovesnih praznikov v bogoslužnem letu, praznika svetega Rešnjega telesa. Gre za sv. Julijano Cornillonsko, znano tudi pod imenom Julijana iz Liegea.

Nagnjena h kontemplaciji
Julijana se je rodila leta 1191 ali 1192 blizu Liegea v Belgiji. Pomembno je poudariti ta kraj, ker je bila v tistem času lieška škofija nekakšna evharistična dvorana zadnje večerje.

Julijana je osirotela pri petih letih in so jo s sestro Nežo izročili v oskrbo sestram avguštinkam v samostanu Mont-Cornillon. Vzgajala jo je predvsem sestra Sapiencija, ki je spremljala njeno duhovno zorenje, dokler ni Julijana sama oblekla redovne obleke in postala avguštinka. Pridobila si je odlično izobrazbo, tako da je brala dela cerkvenih očetov v latinskem jeziku, zlasti sv. Avguština in sv. Bernarda. Poleg bistroumnosti je Julijana že od začetka kazala posebno nagnjenje h kontemplaciji; imela je globok čut za Kristusovo navzočnost, ki jo je posebno močno izkušala v zakramentu evharistije in pri pogostem premišljevanju Jezusovih besed: »Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20Mt 28,20
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

20 in učite jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal; in glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

Pri šestnajstih letih je imela prvo videnje, ki se je potem večkrat ponovilo med njenim češčenjem Najsvetejšega. V videnju je opazila luno v njenem polnem sijaju, a s temno črto, ki jo je prečkala po sredini. Gospod ji je dal razumeti pomen tega, kar se ji je prikazalo. Luna je predstavljala življenje Cerkve na svetu, temna črta pa odsotnost bogoslužnega praznika, v katerem bi lahko verniki častili evharistijo, da bi si krepili vero, napredovali v krepostih in zadoščevali za žalitve najsvetejšemu Zakramentu. Julijana je bila naprošena, naj si učinkovito prizadeva za uvedbo tega praznika.

Evharistično češčenje
Okrog dvajset let je ohranila v tajnosti to razodetje, ki ji je srce napolnjevalo z veseljem. Potem je to zaupala dvema gorečima častilkama evharistije, bl. Evi, ki je živela kot samotarka, in Izabeli, ki se ji je pridružila v samostanu Mont-Cornillon. Te tri žene so ustanovile nekakšno »duhovno zvezo«, da bi častile Najsvetejše. Pritegnile so tudi uglednega duhovnika, Janeza Lausanskega, kanonika v cerkvi sv. Martina v Liegeu. Prosile so ga, naj posreduje pri teologih in cerkvenih dostojanstvenikih glede tega, kar jim je bilo pri srcu. Odgovori so bili naklonjeni in spodbudni.

Prav lieški škof Robert de Thourotte, ki je sprva omahoval, je prvi vzpostavil praznik svetega Rešnjega telesa v svoji škofiji. Sledili so mu drugi škofje in praznik uvedli na območjih, ki so bila zaupana njihovi pastirski skrbi.

Od svetnikov pa Gospod pogosto zahteva prestajanje preizkušenj, da se pomnoži njihova vera. Tudi Julijani se je zgodilo, da je morala prenašati hudo nasprotovanje nekaterih klerikov in celo predstojnika, od katerega je bil odvisen njen samostan. Tedaj je z nekaj tovarišicami po svoji volji zapustila samostan Mont-Cornillon in bila deset let, od leta 1248 do 1258, gostja raznih samostanov sester cistercijank. Vse je vzgajala s svojo ponižnostjo, nikoli ni bilo iz njenih ust slišati besed kritike ali očitkov za njene nasprotnike, ampak je še naprej goreče širila evharistično češčenje. Umrla je leta 1258 v kraju Fosses-La-Ville v Belgiji.

Praznik sv. Rešnjega telesa
Za praznik sv. Rešnjega telesa se je navdušil tudi Jakob Pantaleon iz Troyesa, ki je spoznal svetnico, ko je bil arhidiakon v Liegeu. Prav on je, ko je postal papež z imenom Urban IV., leta 1264 vpeljal na četrtek po binkoštih slovesni praznik sv. Rešnjega telesa kot zapovedani praznik za vesoljno Cerkev.

Sam papež je hotel dati zgled, ko je obhajal praznik sv. Rešnjega telesa v Orvietu, kjer je takrat prebival. Prav na njegov ukaz hranijo v mestni stolnici slavni korporal s sledovi evharističnega čudeža, ki se je leto pred tem zgodil v Bolseni. Med posvečevanjem kruha in vina so nekega duhovnika obšli veliki dvomi glede resnične navzočnosti Kristusovega telesa in krvi v evharističnem zakramentu. Kapljice krvi so čudežno pritekle iz posvečene hostije in tako potrdile, kar izpoveduje naša vera. Urban IV. je naprosil sv. Tomaža Akvinskega, ki je bil v Orvietu, naj sestavi besedila za bogoslužje tega velikega praznika. Cerkev jih še danes uporablja. Ob teh besedilih zazvenijo strune srca, da se izrazi slava in hvaležnost do najsvetejšega Zakramenta, medtem ko razum v evharistiji priznava živo in resnično navzočnost Jezusa, njegovo žrtev ljubezni, ki nam prinaša spravo z Očetom in nam daje odrešenje.

Čeprav se je po smrti Ubrana IV. obhajanje praznika sv. Rešnjega telesa omejilo, ga je papež Janez XXII. leta 1317 obnovil za vso Cerkev. Odtlej se je praznik čudovito razvijal in je še vedno zelo cenjen med krščanskim ljudstvom.

Evharistična pomlad
Z veseljem lahko potrdim, da je danes v Cerkvi prava »evharistična pomlad«. Koliko ljudi se v tihoti ustavi pred tabernakljem, da se ljubeče pogovorijo z Jezusom! V tolažbo nam je vedeti, da je nemalo skupin mladih odkrilo lepoto molitve v adoraciji pred Najsvetejšim. V molitvi prosim, da bi se ta evharistična »pomlad« vedno bolj širila po vseh župnijah, še posebej v Belgiji, domovini sv. Julijane. Ko se spominjamo sv. Julijane Cornillonske, tudi mi obnovimo vero v resnično navzočnost Kristusa v evharistiji.

Dragi prijatelji! Zvestoba srečevanju z evharističnim Kristusom pri nedeljski sveti maši je bistvena za pot vere, skušajmo pa tudi prihajati pogosto obiskat Gospoda, navzočega v tabernaklju! Ko v adoraciji gledamo posvečeno hostijo, se srečujemo z darom božje ljubezni, se srečujemo z Jezusovim trpljenjem in križem, pa tudi z njegovim vstajenjem. Prav prek našega gledanja v adoraciji nas Gospod priteguje k sebi, v svojo skrivnost, da bi nas spremenil, kakor spreminja kruh in vino (prim. Benedikt XVI., Homilija na praznik sv. Rešnjega telesa, 15. junija 2006). Z besedami evharistične pesmi Adoro te devote ponovimo pred Gospodom, ki je navzoč v najsvetejšem Zakramentu: »Vedno bolj in bolj mi vero utrjuj, upanje, ljubezen v srcu pomnožuj.«

Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 10. novembra 2010.
Prevedel br. Miran Špelič
Vir

 

Julijana CornillonPotem ko sta s sestro postali siroti, so ju pod svojo streho vzele redovnice bližnjega samostana na griču Cornillon. To je bila tedaj na novo ustanovljena ustanova, ki se je ravnala po pravilih sv. Avguština. Samostan, v katerem sta s sestro odraščali in si pridobivali izobrazbo, je slovel po pobožnosti in velikodušni negi gobavcev, v duhu odpovedi iz ljubezni do Boga in do bližnjega. S šestnajstimi leti je Julijana zaprosila za sprejem, oblekla redovno obleko in se vsa posvetila Bogu. Že kmalu na začetku redovnega življenja se je navdušila za češčenje sv. Rešnjega telesa. Julijana je svoj prosti čas najraje preklečala pred posodo s sv. hostijami in se tako vživljala v Jezusovo navzočnost. To ji je predstavljajo največjo srečo v zemeljskem življenju. Pri sedemnajstih letih je imela tudi že prvo videnje: šlo je za svetlo luno, ki je imela na eni strani temno liso. Luno je razumela kot Kristusovo Cerkev, ki sprejema svetlobo od sonca, Jezusa. Sčasoma, ko se je ta prikazen ponavljala, pa jo je začelo mučiti vprašanje, kaj naj bi pomenila tista temna lisa. S prošnjo se je v molitvi obrnila na Boga, naj ji da spoznati smisel luninega madeža. Po dobrem letu je »prejela« odgovor: po notranjem navdihu je spoznala, da bo madež izginil, ko bo Cerkev uvedla nov praznik, ki bo dal Jezusovi navzočnosti v hostiji tudi zunanjo čast in tako poživil ljubezen do Boga med ljudmi. Julijana je to misel v sebi nosila in gojila celih dvajset let, ne da bi komurkoli povedala o tem, saj se ni čutila pristojno, da bi predlagala uvedbo novega praznika. Poleg tega pa jo je begalo dejstvo, da ji niti v lastnem samostanu (medtem je postala priorica) ni uspelo doseči kakšnega posebnega navdušenja za češčenje Najsvetejšega. Šele po izrecnem notranjem glasu se je odločila, da bo s predlogom stopila v javnost. Prva, ki ji je zaupala svojo skrivnost, je bila prijateljica Eva, ki je kot rekluza živela pri cerkvi sv. Martina. Za načrt sta pridobili kanonika Janeza, ta pa je vso stvar zaupal arhidiakonu Jakobu Pantaleonu, poznejšemu papežu Urbanu IV., ki mu je bila ideja prav tako všeč. Po krajšem oklevanju je škof v Liegeu praznik leta 1246 res vpeljal ob času, kot je v navadi še danes. Julijana pa je bila kasneje, kljub uresničitvi svojega videnja, težko preizkušana. Potem ko je leta 1248 huda nevihta preprečila slovesno obhajanje praznika, je bilo to za njene nasprotnike »znamenje«, da novotarija ni po božji zamisli. S sestro in še nekaterimi drugimi redovnicami je tokrat morala za vedno zapustiti samostan.

Ime: Ime Julijana je pridevniška izpeljanka iz imena Julij, pomeni pa »pripadajoč Juliju, izhajajoč od Julija«.
Rodila se je okoli leta 1191 v Retiennu pri Liegeu v Belgiji,  umrla pa 5. aprila 1258 v kraju Fosses, prav tako v Belgiji.
Družina: Rodila se je v premožni družini, a sta ji oče in mati umrla, ko je imela komaj pet let. Imela je še starejšo sestro Nežo.
Zavetnica: Skupaj z Evo iz Liegea velja za ustanoviteljico praznika sv. Rešnjega telesa.
Upodobitve: Upodabljajo jo v redovni obleki avguštink oz. kot cistercijanko, včasih s knjigo in hudičem, pogosteje pa s knjigo pravil. Večina njenih upodobitev pa se nanaša na praznik sv. Rešnjega telesa; tako je vidimo klečečo v molitvi pred tabernakljem ali pa ima v rokah monštranco.
Beatifikacija: papež Pij IX. je leta 1869 potrdil njeno češčenje.
Goduje: 5. aprila.
Vir