sveta Kamila Battista Varano – klarisa

Kamila Battista        Mestece Camerino v osrednji Italiji je svoj največji razcvet doživljalo v času kneza Julija Cezarja iz Varana, ki je bil velik mecen umetnosti, vešč vojščak, spreten diplomat in dober gospodar. Prvorojenka med njegovimi otroki je bila Kamila, ki se je rodila 9. aprila 1458. Po očetu je podedovala vojaški čut in v mladosti uganjala različne vragolije, kot sama pravi v svoji avtobiografiji. Kljub temu pa se je že kot otrok po navdihu nekega pridigarja zaobljubila, da bo vsak petek potočila solzo v spomin Jezusovega trpljenja. To se je seveda slabo ujemalo z njenim lahkomiselnim in uživaškim življenjem. Počasi pa se je le začela spreminjati, brati duhovno literaturo, čeprav so jo zaradi tega zbadali in se iz nje norčevali. Po dolgih notranjih bojih in bolečinah se je z osemnajstimi leti odločila, da vstopi v samostan klaris v Urbinu. Tu se je začela razvijati njena globoka mistika, podkrepljena celo z videnji. Osrednja točka njenega duhovnega življenja je postalo Jezusovo trpljenje, zlasti bolečine njegovega srca. Umrla je 31. maja 1524.
»O Bog, pomagaj mi! O Bog, ne zapuščaj me v tem odločilnem trenutku! O Bog, daj mi moč, ker moje moči pešajo. Nič več ne morem:
drži me s svojo usmiljeno roko! O Bog, ti si zadremal v čolnu moje duše, in morski vihar me potaplja
… Gospod Jezus, brez tebe ne more biti miru in tišine. O dobri Jezus, kako trde so besede, da naj vzamem križ nase! … Ali ne veš, kako slabotna sem za prenašanje trpljenja? Gorje mi! Če si ti, odsvit nebeške luči … bil dvignjen na križ, ali naj bom jaz, ki sem prah in pepel, brez križa? Ti, ki nisi storil greha, si bil zame križan, ali naj se jaz branim biti križana zate? Daj, Gospod, naj bom tako velikodušna in hvaležna, da bom z vsem srcem želela trpeti zate, biti križana zate!«
        »Dobrotljivi moj Gospod, kako se ti bom zahvalila, da prenašaš mene, ki sem se tisočkrat huje pregrešila kot Judež? Njega si naredil za svojega učenca in mene si napravil za svojo nevesto in hčer … Moj Jezus, jaz sem te izdala ne enkrat kakor on, ampak tisočkrat in tisočkrat

        Kdo te je križal? Jaz. Kdo te je bi
čal pri stebru? Jaz. Kdo te je kronal s trnjem? Jaz. Kdo te je napajal s kisom in z žolčem? Jaz. Moj Gospod, ali veš, zakaj ti pravim, da sem vse to storila? Zato ker sem v tvoji luči videla, da so te veliko bolj užalili in užalostili moji smrtni grehi, kakor pa so te užalili in užalostili tisti, ki so ti povzročili vse tiste muke.«
»Spomni se, moj Jezus, koliko sem te stala! Spomni se, usmiljeni Bog, kako drago si plačal mene, grešnico, na grenkem lesu križa! Spomni se, moj dobri Odrešenik, tega, kar sem želela storiti, in ne tistega, kar sem storila!
… O dobri Gospod Jezus Kristus, kolikokrat sem ti dala grenkega žolča namesto sladkega medu, ki si mi ga ti dal! … Daj mi že milost, da ti bom vračala … dobro, ne slabo, hvaležnost, ne nehvaležnosti, in da bom vedno
čutila grenkobo, ko bom mislila ali storila kaj zoper tvoje veličanstvo; da ti bom v prihodnje vračala ljubezen, kri za kri, življenje za življenje.«
        Sveta
Kamila Battista iz Varana, mistikinja, klarisa, goduje 31. maja
Vir

Kamila BaptistaSveta Baptista Kamila se je rodila v Camerinu 9. aprila 1458 kot hči princa Julija Cezarja iz Varana in gospe Cecchine. Čeprav je bila nezakonska, je deklica odraščala v očetovi palači, kjer je prejela pod skrbnim vodstvom prinčeve žene Ivane Malatesta primerno izobrazbo v različnih veščinah ter v književnosti.
Okoli osmega ali desetega leta je potem, ko je poslušala nagovor pridigarja brata Domenika iz Leonesa, naredila zaobljubo, da bo vsak petek premišljevala Gospodovo trpljenje in potočila vsaj eno solzo. Ta preprosta naloga, sprejeta v dekliškem navdušenju, ki jo je zvesto izpolnjevala, četudi jo je to stalo nemalo žrtev, ji je odprla neizmerna obzorja milosti in jo je pripeljala v bogato duhovno življenje. Sama je napisala: »Ta sveta beseda je bila po Svetem Duhu vtisnjena v moje nežno in otroško srce na tak način, da ni nikoli več šla iz srca in ne iz spomina.« Kakšno leto zatem je nek drugi frančiškan, brat Pacifik iz Urbina spodbudil Kamilo naj vzraja v tej zaobljubi.
Med 18. in 21. letom je preživela v notranjem duhovnem boju zaradi privlačnosti nad stvarmi tega sveta, toda nikoli se ni odpovedala svojemu trpečemu Gospodu in je iz ljubezni do njega začela s še strožjim asketskim življenjem. Ko je razlagala to obdobje svojega notranjega življenja, je s prepričanjem zapisala: »Blagor tistemu ustvarjenemu bitju, ki zaradi kakršne koli skušnjave ne opušča dobrega, ki ga je začel!«
Med postom leta 1479 je v cerkvi sv. Petra v Muraltu preko pridige brata Frančiška iz Urbina, med bedenjem pred praznikom Oznanjenja, dobila notranje razsvetljenje v katerem je razumela neprecenljiv dar posvečenega devištva. Med velikonočno osmino, potem ko je opravila življensko spoved pri bratu Oliverju iz Urbina, je prejela dar globokega notranjega očiščenja.
Tako pripravljena biti vsa za Kristusa je potem, ko je oče po dveh letih upiranja popustil, 14. novembra 1481 vstopila v samostan klaris v Urbinu in sprejela ime sesta Baptista, kar je bilo v tistem času običajno ime tudi za žensko. Proti koncu leta 1483 je izrekla večne zaobljube. Prve dni januarja 1484 se je vrnila v Camerino in z osmimi sosestrami v nedeljo 4. januarja ustanovila novo skupnost Ubogih sester svete Klare in sicer v samostanu, ki ga je njen oče kupil od Olivetskih menihov.

Nato jo je Njen Božji ženin obdaril s številnimi izrednimi darovi, kot je izpričano v njeni avtobiografiji: notranja razsvetljenja, žareče besede, zamaknjenja, videnja angelov in svetnikov. Predvsem pa ji je bila dodeljena nepotešljiva želja biti deležna notranjih bolečin svojega Odrešenika, kot jih je doživljal med svojim trpljenjem. Dnevno se je duhovno hranila s premišljevanjem Svetega pisma in s svetim bogoslužjem in tako živela ob nenehni Božji navzočnosti, kot je to potrdil njen duhovni oče Anton iz olivetske Segovie. Baptista je v tem času napisala različna mistična besedila, ki so jih zaradi razumnosti cenili znani cerkveni dostojanstveniki, med njimi tudi sveti Filip Neri.
Pri 35 letih je bila prvič izvoljena za opatinjo, nato je bila za to službo še večkrat potrjena. Za Baptisto pa je prišel tudi čas preizkušenj. Prva preizkušnja je bila tako imenovana suša duše, ki je trajala pet let med leti 1488 in 1493, saj je okušala molk Njega, ki je bil edini smisel njenega življenja. Odsev tega duhovnega trpljenja je na široko opisala v svojem avtobiografskem pismu, ki je znano pod naslovom »Duhovno življenje.« V drugi preizkušnji pa je bila ranjena ravno v tem, kar je imela zelo rada. Najprej ker je papež Aleksander VI. izobčil njenega očeta, ki je bil spoznan za krivega, ker se je upiral omejitvam, ki so jih naložili gosposki v Camerinu, zatem pa še, ker je dal Cesare Borghia zapreti očeta in tri brate in jih je 9. oktobra 1503 tudi usmrtil. V takšnih tragičnih okoliščinah je Baptista zaman iskala zatočišče v mestu Fermo, najdla ga je v mestu Atriu, ki je spadalo pod neapeljsko kraljestvo, pri Izabeli Piccolomini Todeschini ženi Mateja Acquavive Aragonskega. Po smrti Aleksandra VI. 18. avgusta 1503 se je Baptista vrnila v Camerino, kjer je njen najmlajši brat Janez Marija spet pridobil nazaj gospodstvo nad Varanom.
28. januarja 1505 jo je papež Julij II., ki jo je zelo cenil, poslal ustanovit novo skupnost klaris v mesto Fermo, kjer je ostala dve leti. V letih 1521-22 je ustanovila novo skupnost klaris v kraju sveti Severin v pokrajini Marche. Zaradi njenega duha brezpogojne ljubezni je bila lahko v službi bližnjim na različne načine: kot duhovna voditeljica sosestram, pri pisanju traktata »Čistost srca«, za katerega jo je prosil nek redovnik, pri posredovanju za obsojene na smrt in pri osvoboditvi mesta Treia pred najemniško vojsko. Po pričevanju neke njene sosestre je bil v srcu Baptiste prostor za vso Kristusovo cerkev, za katero je molila in trpela. Saj so jo poleg slabih razvad in nerednosti cerkvenih dostojanstvenikov ranile tudi novice, ki so od 1517 prihajale iz Nemčije, kjer je avguštinski menih Matin Luter zagovarjal ločitev od Rimske cerkve.
V starosti 76 let, od katerih je 43 preživela v intimnosti samostanske klavzure, je bilo njeno hrepenenje, da zapusti ječo svojega telesa in gre h Kristusu, uslišano 31. maja 1524. Umrla je neopazno, zaradi kuge, ki je bila naokoli, v samostanu v Camerinu, kjer so še danes njeni ostanki.
Vir