sveta Katarina de Ricci – redovnica dominikanka in mistikinja

sveta Katarina de Ricci - redovnica dominikanka in mistikinjaOče je svoji hčerki Sandrini sicer že zbiral ženina, a ji je kasneje le dovolil, da se je posvetila Bogu. Že najnežnejša leta je preživela v samostanu, s trinajstimi leti pa kot novinka dokončno vstopila v samostan dominikank v Pratu, kjer je dobila dobila redovno ime Katarina. Prva leta redovnega življenja jo je spremljala bolezen, zaradi katere je morala včasih opustiti skupne samostanske vaje in molitve. Sestre so jo sprva opominjale in grajale, kasneje, ko je na čudežen način ozdravela, pa so le spoznale njene boje, čudeže in zamaknjenja. Kmalu je postala učiteljica novink in namestnica predstojnice, s tridesetimi leti pa je postala prednica in to ostala do svoje smrti. Nenavadni dogodki, povezani z njo, zamaknjenja in skrivnostno trpljenje s sledovi Kristusovih ran so povzročili, da so v samostan začeli romati vsi, ki so jo želeli videti in slišati. Mnogi so se ob pogledu na njeno trpljenje in vtisnjene Kristusove rane spreobračali ter pri njej iskali tolažbo in pomoč pri lastnem telesnem, predvsem pa duhovnem trpljenju in težavah. Samostan je vsa leta dobro in skrbno vodila, skrbela za red in disciplino in bila vsem prava mati. Dopisovala si je z mnogimi pomembnimi ljudmi tistega časa, ki so jo prosili za pomoč in nasvete. O samostanu, ki ga je vodila, je neka vdova zapisala: »Če bi svet vedel, kako srečno je življenje v tem samostanu, bi bila vrata preozka za vse, ki bi hoteli vanj, in ljudje bi čez zid lezli, da bi prišli v samostan.« Imela je posebno sočutje do ubogih duš v vicah, zanje je darovala svoje molitve in trpljenje.
Ime: Katarina je redovno ime svetnice, ki je pri krstu dobila ime Sandrina, Aleksandra. Katarina je izpeljanka iz grščine in pomeni »čista«, ime Aleksander pa je zloženka iz grških besed alekso in aner, ki pomenita »branim« in »mož, moški«.
Rodila se je 23. aprila 1522 v Firencah v Italiji,  umrla pa 1. februarja 1590 v Pratu, prav tako v Italiji.
Družina: Rodila se je v plemiški družini Ricci. Njen oče je bil Peter Frančišek, mati Katarina Panzano pa ji je pri petih letih umrla, tako da jo je vzgajala teta, benediktinska redovnica.
Zavetnica: Prata, bolnikov, izdelovalcev pip in trgovcev s tobakom.
Videnja: Bila je deležna izrednih milosti. Več let je vsak teden od četrtka opoldne do petka popoldne v zamaknjenju videla trpečega Kristusa in na sebi doživljala njegovo trpljenje. Na rokah in nogah je dobila odtise Kristusovih ran, za katere je kasneje izprosila, da so izginile, rane kakor od trnjeve krone pa so ji na glavi ostale vse življenje. Imela je sposobnost bilokacije (da je bila hkrati na dveh mestih), napovedovala je tudi prihodnje dogodke.
Upodobitve: Večina njenih upodobitev jo kaže kot dominikansko redovnico, mnoge njeno mistično doživljanje.
Beatifikacija: Za blaženo jo je razglasil papež Klemen XII. 23. novembra 1732, čez nekaj let, 29. junija 1746, pa jo je papež Benedikt XIV. prištel med svetnice.
Goduje: 2. februarja, pred prenovo koledarja 13. februarja, v dominikanskem koledarju pa 4. februarja.
Vir

Katarina de Ricci se je rodila 25. aprila leta 1523. Družina de Ricci se je uvrščala med najodličnejše plemiške rodbine v Toskani. Mali Aleksandri, ali Aksandrini, kot so jo klicali, se je obetalo življenje polno bogastva. Vendar se je obrnilo drugače. Že v zgodnji mladosti je izgubila mamo. Zato so jo vzeli v samostan Monticelli, kjer je bila njena sorodnica opatinja. Odločila se je za redovno življenje in vstopila med dominikanke, ter dobila ime Katarina.
Kot redovnica je bila izpostavljena mnogim preizkušnjam; težke bolezni znotraj, ponižanja in prezir sester od zunaj. Vendar se je tako vedno bolj upodabljala po Kristusu, katerega trpljenje je nenehno premišljevala. V zahvalo jo je Odrešenik obdaril z mističnimi milostmi in razsvetljenji. Mnogi so se k njej zatekali po nasvet: knezi, škofje in  preprosti ljudje. Dopisovala si je tako z njimi, kakor tudi s pomembnimi ljudmi tistega časa; s sv. Filipom Nerijem, sv. Karlom Boromejskim, sv. Karlom Avstrijskim in drugimi.
Vsem je bila zgled redovnega življenja. Premišljevanje Jezusovega trpljenja je bilo steber in opora njene duhovnosti. Sestavila je kantiko trpljenja, ki so jo sestre molile vsak petek v postu.
Umrla je 2. februarja leta 1590. Za blaženo je bila razglašena leta 1732, za svetnico pa leta 1746.
Vir

V Pratu (v Toskani), sveta Katarina de‘Ricci [riči], devica iz Tretjega redovnega reda svetega Dominika, ki se je posvetila delu redovne obnove in se trudila stalno častiti skrivnosti trpljenja Jezusa Kristusa, pa je tudi zaslužila, da jih je izkusila.
Vir

Znano je, da je dobil sveti Frančišek Asiški dobri dve leti pred svojo smrtjo znamenja Kristusovih ran na svojem telesu, ki so mu ostala do smrti. On ni bil edini, ki bi ga Kristus tako zaznamoval. Današnja svetnica Katarina Ricci, redovnica dominikanka, ki je živela v 16. stoletju, je s tolikšno ljubeznijo premišljevala Kristusovo trpljenje, da je dobila odtis njegovih ran na rokah in nogah in na glavi rane kot od trnjeve krone. Cerkvena oblast je to večkrat najstrožje preiskala, a je vsaka preiskava potrdila, da ni sledu o kaki prevari. To je v samostan privabljalo množice ljudi pobožnih pa tudi praznih radovednežev. Zato je sveta redovnica prosila druge sestre, naj prosijo Boga, da bi ji odvzel znamenja teh ran, da bi se v samostan povrnil mir. Prošnja je bila uslišana.
Krstno ime svete Katarine je bilo Aleksandra. Rodila se je 23. aprila 1522 v plemiški družini Ricci v Firencah. Zgodaj je izgubila mater in vzgajala jo je teta, ki je bila benediktinska redovnica. Aleksandra se je zgodaj navdušila za samostan, oče ji je iskal ženina in le s težavo ga je pregovorila, da je šla za Božjim klicem.
Kmalu po vstopu v samostan dominikank v Pratu je zbolela in bolehala je več let. V mislih na Jezusovo trpljenje je svoje bolečine čudovito pogumno prenašala. Že takrat ji je Bog izkazoval izredne milosti, zaradi katerih ni mogla izpolnjevati skupnih samostanskih vaj in molitev. Sestre, ki za te čudeže Božje milosti niso vedele, so jo sodile, da je lena in zaspanka in predstojnica ji je zagrozila, da jo bo odslovila, če se ne poboljša.Z nadčloveško potrpežljivostjo je prenašala dve hudi bolezni. Ko pa je drugič nenadoma ozdravela, so tudi redovnice spoznale izredne kreposti mlade sestre in njen visoki poklic. Kmalu je postala voditeljica novink in namestnica predstojnice. Ko ji je bilo trideset let, je postala predstojnica in ostala vse do svoje smrti.
Več let je sv. Katarina de Ricci vsak teden od četrtka opoldne do petka popoldne v zamaknjenju videla trpečega Kristusa in na sebi doživljala njegovo trpljenje. Na rokah in nogah je dobila sledi Kristusovih ran, za katere je kasneje izprosila, da so izginile, rane na glavi (kakor od trnjeve krone), pa so ji ostale vse življenje. Imela je sposobnost bilokacije (da je bila hkrati na dveh mestih), napovedovala je tudi prihodnje dogodke.
Mnogi ljudje, tudi cerkveni odličniki, so prihajali k njej po nasvet. Z mnogimi si je dopisovala. Tudi z domačimi. Očeta, ki se je spri z bratom, je v pismu prosila, naj se obnaša kot pravi kristjan in naj bratu odpusti. »Kako veliko čast bi ti lahko izkazal Gospodu, ko bi se videli na tebi sadovi hostije miru, ki si jo prejel na velikonočno jutro!« Posebno sočutje je imela do duš, ki trpijo v vicah. Globoka združitev z Bogom je ni ovirala pri spolnjevanju svojih zemeljskih dolžnosti, celo spodbujala jo je pri tem. Katarina je umrla 1. februarja 1590, stara oseminšestdeset let.
IME in GOD: V našem seznamu svetnikov je devet svetnic in šest blaženih z imenom Katarina. Najbolj znani sta sv. Katarina Aleksandrijska (Sinajska) (25. 11.) in sv. Katarina Sienska (29. 4. – tam več o imenu), Katarine lahko godujejo še 9. in 24. 3. K imenu Katarina se uvršča tudi skrajšano ime Kaja (goduje lahko tudi pri spominu sv. Gaja – 4. 1. in 22. 4.)
ZAVETNICA: Sv. Katarina de Ricci je zavetnica bolnikov, izdelovalcev pip in trgovcev s tobakom; priprošnjica v bolezni.
Sv. Katarino je med svetnice prištel papež Benedikt XIV. leta 1746 in določil za dan njenega godu 13. 2. V dominikanskem koledarju je njen god 4. 2., v novem rimskem martirologiju (2004) goduje 2. 2., v našem pa 1. 2.
Misel: Kako veliko čast bi ti lahko izkazal Gospodu, ko bi se videli na tebi sadovi hostije miru, ki si jo prejel na velikonočno jutro! (sv. Katarina de Ricci)
Vir