sveta Katarina de Ricci – redovnica dominikanka in mistikinja

Katarina de RicciOče je svoji hčerki Sandrini sicer že zbiral ženina, a ji je kasneje le dovolil, da se je posvetila Bogu. Že najnežnejša leta je preživela v samostanu, s trinajstimi leti pa kot novinka dokončno vstopila v samostan dominikank v Pratu, kjer je dobila dobila redovno ime Katarina. Prva leta redovnega življenja jo je spremljala bolezen, zaradi katere je morala včasih opustiti skupne samostanske vaje in molitve. Sestre so jo sprva opominjale in grajale, kasneje, ko je na čudežen način ozdravela, pa so le spoznale njene boje, čudeže in zamaknjenja. Kmalu je postala učiteljica novink in namestnica predstojnice, s tridesetimi leti pa je postala prednica in to ostala do svoje smrti. Nenavadni dogodki, povezani z njo, zamaknjenja in skrivnostno trpljenje s sledovi Kristusovih ran so povzročili, da so v samostan začeli romati vsi, ki so jo želeli videti in slišati. Mnogi so se ob pogledu na njeno trpljenje in vtisnjene Kristusove rane spreobračali ter pri njej iskali tolažbo in pomoč pri lastnem telesnem, predvsem pa duhovnem trpljenju in težavah. Samostan je vsa leta dobro in skrbno vodila, skrbela za red in disciplino in bila vsem prava mati. Dopisovala si je z mnogimi pomembnimi ljudmi tistega časa, ki so jo prosili za pomoč in nasvete. O samostanu, ki ga je vodila, je neka vdova zapisala: »Če bi svet vedel, kako srečno je življenje v tem samostanu, bi bila vrata preozka za vse, ki bi hoteli vanj, in ljudje bi čez zid lezli, da bi prišli v samostan.« Imela je posebno sočutje do ubogih duš v vicah, zanje je darovala svoje molitve in trpljenje.
Ime: Katarina je redovno ime svetnice, ki je pri krstu dobila ime Sandrina, Aleksandra. Katarina je izpeljanka iz grščine in pomeni »čista«, ime Aleksander pa je zloženka iz grških besed alekso in aner, ki pomenita »branim« in »mož, moški«.
Rodila se je 23. aprila 1522 v Firencah v Italiji,  umrla pa 1. februarja 1590 v Pratu, prav tako v Italiji.
Družina: Rodila se je v plemiški družini Ricci. Njen oče je bil Peter Frančišek, mati Katarina Panzano pa ji je pri petih letih umrla, tako da jo je vzgajala teta, benediktinska redovnica.
Zavetnica: Prata, bolnikov, izdelovalcev pip in trgovcev s tobakom.
Videnja: Bila je deležna izrednih milosti. Več let je vsak teden od četrtka opoldne do petka popoldne v zamaknjenju videla trpečega Kristusa in na sebi doživljala njegovo trpljenje. Na rokah in nogah je dobila odtise Kristusovih ran, za katere je kasneje izprosila, da so izginile, rane kakor od trnjeve krone pa so ji na glavi ostale vse življenje. Imela je sposobnost bilokacije (da je bila hkrati na dveh mestih), napovedovala je tudi prihodnje dogodke.
Upodobitve: Večina njenih upodobitev jo kaže kot dominikansko redovnico, mnoge njeno mistično doživljanje.
Beatifikacija: Za blaženo jo je razglasil papež Klemen XII. 23. novembra 1732, čez nekaj let, 29. junija 1746, pa jo je papež Benedikt XIV. prištel med svetnice.
Goduje: 13. februarja, v dominikanskem koledarju pa 4. februarja.
Vir

Katarina de Ricci se je rodila 25. aprila leta 1523. Družina de Ricci se je uvrščala med najodličnejše plemiške rodbine v Toskani. Mali Aleksandri, ali Aksandrini, kot so jo klicali, se je obetalo življenje polno bogastva. Vendar se je obrnilo drugače. Že v zgodnji mladosti je izgubila mamo. Zato so jo vzeli v samostan Monticelli, kjer je bila njena sorodnica opatinja. Odločila se je za redovno življenje in vstopila med dominikanke, ter dobila ime Katarina.
Kot redovnica je bila izpostavljena mnogim preizkušnjam; težke bolezni znotraj, ponižanja in prezir sester od zunaj. Vendar se je tako vedno bolj upodabljala po Kristusu, katerega trpljenje je nenehno premišljevala. V zahvalo jo je Odrešenik obdaril z mističnimi milostmi in razsvetljenji. Mnogi so se k njej zatekali po nasvet: knezi, škofje in  preprosti ljudje. Dopisovala si je tako z njimi, kakor tudi s pomembnimi ljudmi tistega časa; s sv. Filipom Nerijem, sv. Karlom Boromejskim, sv. Karlom Avstrijskim in drugimi.
Vsem je bila zgled redovnega življenja. Premišljevanje Jezusovega trpljenja je bilo steber in opora njene duhovnosti. Sestavila je kantiko trpljenja, ki so jo sestre molile vsak petek v postu.
Umrla je 2. februarja leta 1590. Za blaženo je bila razglašena leta 1732, za svetnico pa leta 1746.
Vir