sveta Katarina de Vigri – devica in redovnica

sveta Katarina de Vigri - devica in redovnicaV Bologni [bolónji] (v Emíliji), sveta Katarina, devica iz Reda svete Klare, ki je vodila svete device. Slavna po umetnosti preprosti je vodila posvečene device, še slavnejša je bila po mističnih krepostih, spokornosti in ponižnosti.
Vir

Danes bi vam rad predstavil sv. Katarino Bolonjsko, silno izobraženo, a zelo ponižno ženo; predano molitvi, a vselej pripravljeno za služenje; velikodušno v žrtvovanju, a polno veselja, ko je s Kristusom sprejemala tudi križ.

Obrnjena k nebeškim rečem
Rodila se je v Bologni 8. septembra 1413. Ko je imela okoli deset let, je vstopila na dvor ferarskega markiza Nikolaja III. d’Este kot častna damica Marjete, Nikolajeve nezakonske hčerke. V Ferrari Katarina ni občutila negativnih strani dvornega življenja; prijateljevala je z Marjeto in postala njena zaupnica. Učila se je glasbe, slikati, plesati; pesniti, pisati književna dela, igrati na violo, postala je izvedena v umetnosti miniature in kopiranja, dovršeno je znala latinsko. Jasno pa jo je odlikovala posebnost: nenehno je bila obrnjena k nebeškim rečem. V kasnejšem samostanskem življenju je zelo ovrednotila kulturno in umetniško dediščino, ki si jo je pridobila v tistih letih. Leta 1427 se je Katarina pri komaj štirinajstih letih odločila, da zapusti dvor in se pridruži skupini mladih žena iz plemiških družin, ki so bivale skupaj v Bogu posvečenem življenju.

Opazen je duhovni napredek v tem obdobju njenega življenja, velike pa so tudi preizkušnje, zlasti skušnjave hudega duha. Gre skozi globoko duhovno krizo, vse do praga obupa. Živi v noči duha, muči jo celo skušnjava nevere v evharistijo. Po tolikšnem trpljenju pa jo Gospod potolaži: v nekem videnju ji da jasno spoznanje resnične evharistične navzočnosti. Obenem pa se boleča preizkušnja zgrne na skupnost: napetosti med tistimi, ki želijo slediti avguštinski duhovnosti, in tistimi, ki so bolj usmerjene k frančiškanski duhovnosti.

Izkustvo božjega usmiljenja
Voditeljica skupine se odloči ustanoviti avguštinski samostan, Katarina pa si z nekaj drugimi izbere vodilo sv. Klare Asiške. To je dar Previdnosti, ker skupnost biva v bližini cerkve Svetega Duha, povezane s samostanom manjših bratov. Katarina in sestre se tako lahko redno udeležujejo bogoslužnih opravil in prejemajo duhovno podporo. Imajo celo priložnost prisluhniti sv. Bernardinu Sienskemu. Bog je po neki dobri spovedi v videnju razodel Katarini, da ji je odpustil vse grehe in kazni, povezane z njimi. To je bilo močno izkustvo božjega usmiljenja, ki jo je za vselej zaznamovalo.

Leta 1431 je imela videnje poslednje sodbe. Zastrašujoč prizor pogubljenih jo je spodbudil, da je še okrepila molitve in pokoro za rešitev grešnikov. V svojih spisih je Katarina opozarjala pred skušnjavami hudega duha, ki se pogosto skriva pod varljivimi podobami, da bi v vero vnesel dvome, negotovost glede poklicanosti.

Sedem božjih orožij
Ko Katarina v avtobiografski in poučni razpravi Sedem duhovnih orožij poroča o izrednih prejetih milostih, govori v tretji osebi; v prvi osebi pa govori, ko priznava svoje grehe. Prepoznava sedem orožij za boj zoper zlo, proti hudiču:
1. skrbeti za to, da vedno delamo dobro;
2. verjeti, da sami nikoli ne moremo narediti nič zares dobrega;
3. zaupati v Boga in se iz ljubezni do njega nikoli ne bati boja proti zlu;
4. pogosto premišljevati Jezusovo življenje, zlasti njegovo trpljenje in smrt;
5. spominjati se, da moramo umreti;
6. imeti duha, uperjenega v nebeške dobrine;
7. biti domači s Svetim pismom, da usmerja vse naše misli in dejanja.
Lep program duhovnega življenja tudi za vsakega izmed nas!

Čeprav je bila Katarina vajena dvora, je v samostanu opravljala delo perice, šivilje, pekovke in skrbnice živali. Vsako delo je opravljala z ljubeznijo in urno pokorščino; s tem je sestram dajala svetal zgled. V nepokorščini je namreč videla duhovni napuh, ki uniči vsako drugo vrlino. V pokorščini sprejme službo magistre novink, čeprav se je imela za nesposobno opravljati to nalogo.

Potem ji je bila zaupana služba v govorilnici. Pogosto je morala prekiniti molitev, da je odgovarjala ljudem pri samostanski mreži, a tudi tukaj je Gospod ni nehal obiskovati. Po njeni zaslugi je samostan postajal vedno bolj kraj molitve, darovanja, molka, napora in veselja. Leta 1456 so zaprosili njen samostan, naj ustanovi novega v Bologni. Katarina bi raje končala svoje dneve v Ferrari, toda prikaže se ji Gospod in jo spodbuja, naj izpolni božjo voljo. Z osemnajstimi sestrami se odpravi v Bologno. Kot opatinja je prva pri molitvi in služenju. Kljub bolezni in oslabelosti je svojo službo opravljala velikodušno in predano.

V začetku leta 1463 so se bolezni okrepile; še zadnjič je zbrala sestre na kapitlju, da bi jim sporočila svojo smrt in jim priporočila, naj se držijo vodila. Konec februarja so jo zagrabile hude bolečine, a je sama tolažila sestre in jim zagotavljala svojo pomoč tudi iz nebes. Po prejemu poslednjih zakramentov je spovedniku izročila spis Sedem duhovnih orožij in vstopila v smrtni boj; njeno obličje se je zjasnilo; z ljubeznijo je gledala okoli stoječe in mirno izdihnila, pri tem pa trikrat izgovorila ime Jezus. Bilo je 9. marca 1463. Katarino je za svetnico razglasil papež Klemen XI. 22. maja 1712. Bologna čuva njeno nestrohnjeno telo v kapeli samostana Corpus Domini.

Izpolnjevati božjo voljo
Dragi prijatelji! Sv. Katarina Bolonjska nas z besedami in življenjem vabi, naj vsak dan izpolnjujemo njegovo voljo, čeprav se ta često ne ujema z našimi načrti, naj zaupamo v njegovo Previdnost, ki nas nikoli ne pusti samih. Po toliko stoletjih je Katarina še vedno sodobna. Kakor mi trpi skušnjave nevere, počutnosti, težkega duhovnega boja. Čuti se zapuščeno od Boga, znajde se v temi vere. V vseh teh okoliščinah pa drži za roko Gospoda, ne izpušča ga, ne zapušča ga. In ko hodi z roko v roki z Gospodom, gre po pravi poti in najde pot luči. Tako govori tudi nam: korajža velja, tudi sredi dvomov ne izpusti Gospodove roke, hodi z roko v roki z njim, veruj v božjo dobroto. Rad bi poudaril še njeno veliko ponižnost. Noče dajati dobrega videza, noče vladati. Hoče služiti drugim, izpolnjevati božjo voljo. Prav zato je bila Katarina verodostojna, ko je imela oblast, ker se je videlo, da je oblast zanjo prav služenje drugim. Prosimo Boga, naj nam po njeni priprošnji podari, da bomo uresničili načrt, ki ga ima z nami, da bo samo on trdna skala, na kateri gradimo svoje življenje. Hvala.

Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 15. decembra 2011.
Prevedel br. Miran Špelič
Vir

Petnajstletna je prostovoljno zapustila dvor in stopila v družbo tretjerednic. Tu je sprva doživljala hude notranje preizkušnje, trpljenje in boje ter ob tem zorela v
Katarino so najprej vzgajali na dvoru vojvode Nikolaja III. v Ferrari, kjer je bila družabnica njegove hčere Margarete. Po očetovi smrti pa je, komaj osebo, ki je znala razločevati med dobrimi in slabimi navdihi. Njeni notranji boji so prenehali, ko je družba prestopila h klarisam. Tu je od začetka prevzemala čisto navadna opravila, bila je pekarica in vratarica, kasneje pa so ji zaupali službo voditeljice novink. Bila je resnično vsestransko nadarjena, znala je prijeti za vsako delo in okoli sebe širiti pravega duha veselega služenja Bogu. Svojo poglavitno življenjsko nalogo pa je izpolnila, ko je v rodnem mestu Bologni ustanovila samostan in ga vodila do smrti. Pravijo, da je v obraz nenavadno hitro ostarela; umrla je pri 48 letih. Pokopali so jo brez krste, nanjo pa so položili desko. Ko so zaradi čudežev, ki so se dogajali ob njenem grobu, kasneje grob odkopali, je bilo truplo celo, obraz pa zaradi deske zmečkan in iznakažen. Ko so desko odstranili, je polagoma ves obraz dobil prejšnjo obliko, od nje pa je prihajal prijeten vonj. Šele po treh mesecih je telo upadlo in dobilo sedanjo obliko.
Ime: Ime izhaja iz grščine in ima dve različici: Aikaterina in Katharine, obe se povezujeta z besedo kathara »čista«.
Rodila se je 8. septembra 1413 v Bologni v Italiji, umrla pa 9. marca 1463, prav tako v Bologni.
Družina: Oče Janez Vigri (Vegri) je bil ferrarski velikaš, pravnik in diplomat v službi rodbine Este v Bologni; materi je bilo ime Benvenuta Mammolini.
Skupnost: Najprej je vstopila v družbo tretjerednic, ki jih je vodila Lucija Mascheroni, kasneje je družba na Katarinino pobudo prestopila h klarisam. Red klaris sta ustanovila sv. Frančišek in sv. Klara Asiška leta 1212. Je izrazito kontemplativen red s strogo klavzuro, poudarek je na molku in molitvi, češčenju svetega Rešnjega telesa in Matere Božje.
Zavetnica: Umetnikov in umetnosti, slikarjev, svobodnih umetnosti; priprošnjica proti skušnjavam.
Talenti: Že v otroštvu je veljala za čudežnega otroka, saj je imela prirojen pesniški dar, bila je nadarjena slikarka, ljubila je petje in glasbo, tudi učenje ji ni predstavljajo nobenih težav.
Kreposti: Kljub patricijskemu rodu in nadarjenosti za marsikaj je bila ves čas ljubeznivega vedenja, ponižna in skromna, vsa zatopljena v molitev in opravljanje dobrih del. Med molitvijo je imela pogosta videnja in globoka navdihnjenja.
Dela: Poleg slikarskih del (nekatere slike so se ohranile do danes) ima tudi obširen literarni »opus«: najbolj znan je njen mistični spis o sedmih duhovnih orožjih, »premišljevalni Brevir« in pesnitev Rožni venec.
Upodobitve: Upodobljena je v redovni obleki z lilijo ali križem v roki, njeno mumificirano in počrnjeno telo pa sedi danes na posebnem sedežu v kapeli klaris v Bologni.
Goduje: V koledarju Frančiškovih redov 9. maja, sicer 9. marca.
Vir

V enajstem letu starosti so Katarino poslali na dvor v Ferraro, da bi spremljala hčer markiza Niccoloja d‘Esteja. Tam se je učila leposlovja, poezije, plesa, slikanja in latinščine. Kot štirinajstletnica se je Katarina vrnila domov in se pridružila skupini tretjerednic svetega Avguština. Sledilo je pet let duhovnih temin. Katarino so obdajali dvomi, ki so bili tako hudi, da je posumila celo v Kristusovo navzočnost v evharistiji. Naposled je dočakala tolažbo, ki je prišla po čudežnem notranjem ozdravljenju. Katarinina skupnost je sprejela strogo pravilo svete Klare in odprla novo redovno hišo v Bologni. Katarino, ki je sicer pogosto opravljala ponižne delovne naloge, kot je bila peka kruha ali krma živali, so nepričakovano izvolili za opatinjo. »Še za piščance ne znam dobro skrbeti, kaj šele, da bi skrbela za Bogu posvečene osebe!« je ob tem vzkliknila. Kljub temu pa je iz pokorščine sprejela novo odgovornost. S prepričljivim zgledom in z velikodušnostjo je Katarina pritegnila v samostan številne novinke. Ponoči je pogosto bedela in molila za bolnike na duši in telesu. Malo pred smrtjo je dokončala svoj Spis o sedmih duhovnih orožjih, ki je zbirka modrosti, pridobljene iz lastnih izkušenj. Umrla je v Bologni leta 1463. Njene slikarske miniature so še vedno v njeni redovni hiši. Katarina je zavetnica slikarjev in vseh, ki jih mučijo dvomi.
Dobri Oče, na priprošnjo svete Katarine me opogumi vedno, ko se znajdem v teminah, in me uteši v trenutkih dvoma.
Vir