sveta Klara od Križa (iz Montefalca) – redovnica in mistikinja

Oče Damjan je za svojo najstarejšo hčer, blaženo Ivano, v mestu zgradil poseben konvent, kjer je živela kot frančiškanska tretjerednica. Ko je domači škof iz Spoleta leta 1274 dovolil, da sme v konvent sprejemati tudi druge, se ji je kot šestletna pridružila tudi sestra Klara. Kasneje so zaživele po pravilih sv. Avguština. Po smrti Ivane so za opatinjo izvolili Klaro, ki je skupnost vodila do svoje smrti, sedemnajst let. Življenje svete Klare od Križa, kakor se je kasneje imenovala, je presenetljiv opomin, da je svetost delo milosti, ne pa človeškega truda; vendar je kljub temu sodelovanje z božjo milostjo nujno potrebno za našo duhovno rast.
Ime: Izhaja iz latinskega pridevnika clara v pomenih »glasna, jasna, zvonka, svetla, čista, bistra, slavna«.
Rodila se je najverjetneje leta 1268 v Montefalcu v Umbriji v Italiji, umrla pa 17. avgusta 1308, prav tako v Montefalcu.
Družina: Bila je druga hči v pobožni in premožni meščanski družini. Očetu je bilo ime Damjan, materi Jakoba, roj. Vengente. Njena starejša sestra je bl. Ivana (iz Montefalca).
Skupnost: Ženskih samostanov in skupnosti, ki živijo po redovnih pravilih sv. Avguština, je več, vsi so samostojni, redovnice se med seboj razlikujejo tudi po obleki. Posvečajo se molitvi, življenju v skupnosti in delujejo na različnih področjih socialnega dela in vzgoje.
Duhovnost: Že v otroških letih je imela pogostna zamaknjenja in videnja, ki so kasneje postala še globlja in so včasih nepretrgoma trajala več tednov ali mesecev. Imela je dar, da je videla v duše drugih ljudi in napovedovala prihodnje reči. Živela je v nenehnem premišljevanju Kristusovega trpljenja.
Stigme: Jezus sam ji je prejem stigem naznanil z besedami: »Če hočeš biti moja hči, umri na križu!« Znamenje trpljenja – križ – ji je Gospod vidno vtisnil v srce. Po smrti so v njenem srcu res našli vtisnjen križ, v tkivu srčne mišice pa so bili odtisi še drugega orodja, s katerim so mučili Gospoda.
Preizkušnja: Tudi Klara je morala podobno kakor vsi veliki mistiki, skozi dolgo obdobje duhovne »suše«. Enajst let je preživela v duševni temi, prepričana, da jo je Bog zapustil in zavrgel zaradi njene grešnosti.
Vodstvo: Klara ni bila samo duhovna voditeljica sester v samostanu, pač pa tudi mnogim zunaj njega. Znala je modro svetovati tako preprostim ljudem kakor tudi škofom, duhovnikom, teologom in raznim odličnikom.
Zavetnica: Svojega rojstnega kraja Montefalco.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot mlado redovnico v črni redovniški obleki, s križem in/ali plamtečim srcem v roki, v katerem so vtisnjena orodja Kristusovega trpljenja; tudi kako kleče pred Jezusom v srce sprejema križ.
Grob: Pokopali so jo v samostanski cerkvi v Montefalcu. Njeno telo je ostalo nestrohnjeno, kasneje so ga prenesli v stekleni sarkofag.
Beatifikacija: Za blaženo jo je 13. aprila 1737 razglasil papež Klemen XII., za svetnico pa 8. decembra 1881 Leon XIII.
Goduje: 17. avgusta.
Vir