sveta Magdalena Zofija Barat – redovnica

Magdalena Barat        Imena: Magdalena Zofija.
        Njena duhovnost se je osredinila v češčenju Jezusovega srca. To se je na pobudo sv. Marjete Alakok proti koncu 18. stoletja začelo močno širiti v Cerkvi. Magdalena Marija s priimkom Barat se je rodila leta 1779 v francoskem kraju Jogny (škofija Sens) v obrtniški družini. Za dobro humanistično in duhovno vzgojo je poskrbel brat Alojzij, duhovnik. V zadnjem obdobju francoske revolucije se je z njim preselila v Pariz in mu pomagala pri opravljanju skrivnega bogoslužja. Leta 1800 se je srečala z jezuitom p. Jožefom Varinom. Ta je v njej prepoznal poklicanost za vzgojno poslanstvo in jo spodbujal, naj ustanovi za ta namen redovno skupnost, zelo potrebno v tistem času po revoluciji.
Kongregacija je bila ustanovljena 21. novembra 1800 in postavljena pod varstvo Jezusovega srca. Magdalena Zofija se je z zaobljubami zavezala leta 1802. Sestre so jo tedaj izbrale za vrhovno predstojnico. V nekaj letih je bilo ustanovljeno v Franciji več hiš. Novi kongregaciji je 10. marca 1807 Napoleon dal civilno odobritev.
Začetne težave v novi skupnosti so bile deloma posledica zunanjega vmešavanja deloma notranjega izvora, ker so nekatere sestre hotele družbo preusmeriti. Zadeva se je uredila po napoleonskih časih, ko je družba leta 1815 dobila prva odobrena pravila. Dokončno jo je potrdil leta 1826 papež Leon XII. Zelo jo je podpiral tudi papež Gregor XVI., ko so revolucionarno leto 1830 in vrenja med letoma 1839 in 1848 vnašala zmedo v sestrsko skupnost. Tedaj je morala celo zapreti nekaj hiš. Po letu 1848 so se razmere uredile.
Magdalena Zofija je umrla 25. maja 1865, ko je skoraj šestdeset let vodila svojo kongregacijo. V Parizu so te sestre poznali tudi pod imenom Gospe presv. Srca. Ob njeni smrti je družba štela 90 hiš in 3.500 članic. Razširile so se skoraj po vsem svetu: v Franciji, Italiji, Belgiji, na Nizozemskem, Nemčiji, Avstriji, Španiji, Alžiriji, v Združenih državah Amerike, Kanadi, Kubi in Čilu.
Po naravi je bila svetnica nagnjena h kontemplaciji, toda sprejete dolžnosti so jo usmerjale k živahni zunanji dejavnosti. Prehodila je polovico Evrope, da bi ustanavljala in obiskovala sestrske hiše. Veliko stikov je ohranjala z bogatim dopisovanjem. Odlikovale so jo tudi bogate organizacijske sposobnosti, goreče srce, močna volja, ponižnost, kateri je znala pridruževati dobre vzgojne sposobnosti. Središče njene pobožnosti je bilo Jezusovo srce. Težila je za čim večjo podobnost s Kristusom v nenehnem darovanju same sebe in stalnem iskanju božje slave.
Za svetnico jo je razglasil papež Pij XI. leta 1923.
Vir

Zofija je bila že kot deklica izjemno zrela, resna in bistra, tako da je že zelo zgodaj pristopila k prvemu obhajilu. Sprva se je šolala v domači cerkvi, pozneje pa je njeno vzgojo in izobraževanje prevzel brat Ludvik, ki je bil takrat diakon v domačem kraju. Bila je med njegovimi najboljšimi učenkami, nadarjena zlasti za jezike. Približno pri štirinajstih letih je začela razmišljati o redovnem življenju, želela je postati karmeličanka. V času francoske revolucije je bil njen brat posvečen v duhovnika, se nekaj časa skrival po raznih krajih, a so ga kljub temu našli in odpeljali v ječo v Pariz. Ko je bil po Robespierrovem padcu osvobojen, je ostal v Parizu in kasneje pregovoril Zofijo, da se mu je pridružila. V Parizu je živela pod strogim bratovim duhovnim vodstvom v hiši gospodične Duval kakor v samostanu. Tu jo je tudi spoznal jezuit Jožef Varin, ki se je vrnil iz izgnanstva v tujini. Prevzel je vodenje družbe »očetov vere«, katere namen je bila duhovna obnova opustošene domovine ter priprava na obnovo razpuščenega jezuitskega reda. Varina je ganila Zofijina krepostnost in zaupanje v Boga. Videl je, koliko je pomagala ob velikem pomanjkanju duhovnikov, delala kot katehistinja in poučevala zapuščeno mladino. Bila je idealna oseba, ki bi lahko uresničila zamisel, ki ga je že nekaj časa zaposlovala, namreč, da bi ustanovil žensko družbo ali kongregacijo, ki bi širila češčenje presvetega Srca Jezusovega in delovala na področju vzgoje in izobraževanja ogroženih deklet. Magdalena mu je prisluhnila in kmalu spoznala, da je ta želja zanjo pravi božji klic, kako naj se posveti Bogu in izkoristi svoje sposobnosti. Tako se je 21. novembra 1800 s še tremi tovarišicami slovesno posvetila presvetemu Srcu in zaobljubila, da hoče živeti samo za njegovo češčenje. To je bil začetek kongregacije presvetega Srca, ki naj bi jo preveval predvsem duh ponižnosti in požrtvovalne ljubezni. Pravila družbe je sestra Magdalena, kakor se je imenovala po izvolitvi za vrhovno predstojnico, črpala iz redovnih pravil sv. Ignacija; pa tudi sicer je bil obnovljen jezuitski red družbi vseskozi v veliko podporo. Glavni poudarki njihovega delovanja so bili poleg širjenja češčenja Jezusovega Srca še verska obnova družin, skrb za vzgojo ženske mladine ter revnih in zapuščenih otrok. Kljub nekaterim težavam se je red hitro širil in rasel po številnih evropskih deželah, tudi v Afriki in Ameriki. Družba je ustanavljala penzionate, internate za otroke vseh slojev, vodila duhovne vaje za ženske in izobraževala učiteljice. Velik del uspeha gre pripisati prav ustanoviteljici in prvi vrhovni predstojnici, sestri Magdaleni. Njen značaj, način delovanja in svetost sta v marsičem spominjala na sveto Terezijo iz Avile.
Ime: Po svetopisemski ženi spokornici iz Magdale, Zofija pa izhaja iz latinskega oz. grškega imena Sofia – »modrost«
Rodila se je 13. decembra 1779 v Joignyju v Franciji, umrla pa 24. maja 1865 v Parizu.
Družina: Bila je zadnja izmed treh otrok sodarja in viničarja Jakoba Barata. Družina je živela skromno, a bila zelo pobožna. Njen starejši brat Ludvik je postal jezuit oz. član družbe »očetov vere«.
Zavetnica: Je ustanoviteljica družbe »redovnic presvetega Srca«.
Upodobitve: Na portretih je upodobljena v črnem redovnem oblačilu z nabrano avbo in s pajčolanom. Na prsih nosi srebrn križ.
Beatifikacija: Papež Pij X. jo je 24. maja 1908 uvrstil med blažene, za svetnico pa jo je prav tako 24. maja 1925 razglasil Pij XI.
Goduje: 25. maja.
Vir