Imena: Marcela, Marcelija, Marcelina, Marcelis, Marčela, …
Rimljanka Marcela je izhajala iz plemenitega rodu Marcelov, veje rodu Klavdijev. Rodila se je okoli leta 325. Od velikega aleksandrijskega škofa Atanazija je slišala, ko je bil pregnanec Rimu, o Antonu in egiptovskih puščavnikih, o Pahomiju in njegovih moških in ženskih samostanih v Tebaidi in o strogem življenju devic in vdov. Marcela se je mlada poročila in že po sedmih mesecih ovdovela. Številne priložnosti za novo poroko je odklonila, ker se je odločila za popolno posvetitev Bogu. Skupaj z materjo Albino sta veliko molili in se postili, prebirali Sveto pismo in pomagali revežem. V njuni hiši so se zbirale enako misleče device in vdove iz rimskih družin.
Ko je leta 382 Hieronim prišel v Rim, ga je njegov sloves učenjaka in asketa pripeljal v Marcelino hišo, kjer so se zbirale že omenjene rimske matrone. Marcela je tedaj pridobila Hieronima za voditelja svojega »bibličnega krožka«. Šlo je za resen študij Svetega pisma. Rimske plemkinje so se učile celo hebrejščine, da so mogle prepevati psalme. Preudarna, morda dvajset let starejša Marcela je znala blažilno vplivati na razburljivega Hieronima. Ko je ta odšel iz Rima v Betlehem, je ostal z Marcelo v pisnih stikih.
Marcela je bila Hieronimu vdana učenka, vendar zelo samosvoja. Vabili so jo v Palestino, toda rajši je ostala doma in v Rimu s svojim zgledom in radodarno roko delila duhovne in telesne dobrine. Zvesta družica ji je bila veliko let mlajša devica Principia; vztrajala je, ko so leta 410 Goti pod Alarikovim vodstvom zavzeli Rim in z ostarelo Marcelo surovo ravnali. Nekaj mesecev pozneje je umrla, stara nad osemdeset let.
Hieronim ji je postavil spomenik v 127. pismu. Naglasil je predvsem dvoje: Marcelino odločnost, s katero je po smrti svojega moža izbrala stan, ki so ga rimski višji krogi zaničevali. Pohvalil je dalje njeno vztrajnost v tem stanu in kako je znala zanj pridobiti več odličnih rimskih žena.
Sv. Marcela goduje 31. januarja.
Vir
Na mlado plemkinjo Marcelo je odločilno vplival aleksandrijski škof Atanazij, ki je bil v letih od 341 do 343 pregnanec v Rimu. On je govoril o Antonu in egiptovskih puščavnikih ter o strogem življenju devic in vdov. Kot mlada, bogata in privlačna vdova je imela veliko snubcev, a je vse zavrnila, saj se je odločila, da se bo posvetila Bogu. Vse svoje ogromno premoženje je razdala ubogim in v svoji palači, sprva z materjo, kasneje pa se jima je pridružilo precej enako mislečih vdov in devic, začela živeti pravo redovno življenje. Njena hiša je bila odprta zlasti za vse, ki so se želeli poglabljati v molitev in študij Svetega pisma. Naučile so se celo hebrejščine, da bi lahko v izvirniku brale in preučevale Sveto pismo ter molile psalme. Nastal je pravi »biblični krožek«, ki ga je, ko je bival v Rimu, vodil sam sveti Hieronim. Marcela je z njim veliko razpravljala o posameznih svetopisemskih vprašanjih in problemih ter mu znala včasih tudi oporekati.
Ime: Je ženska različica imena Marcel oz. latinskega Marcellus, ki naj bi bila pomanjševalnica imena Marcus, ki pomeni »pripadajoč bogu vojne Marsu«. Obenem je tudi ime znane rimske rodbine, iz katere izhaja.
Rodila se je okoli leta 330 v Rimu v Italiji, umrla pa avgusta leta 410, prav tako v Rimu.
Družina: Bila je plemenitega rodu, izhajala je iz rodovine Marcelov, veje rodu Klavdijev, iz katere je izšlo veliko slavnih mož. Njeni materi je bilo ime Albina. Bila je poročena, a je že po sedmih mesecih zakona ovdovela.
Skupnost: Ko je ovdovela, je skupaj z materjo začela v svoji hiši na Aventinu živeti Bogu posvečeno življenje v skromnosti, molitvi, postu in ob opravljanju del krščanskega usmiljenja.
Tovarišice: Ob sebi je začela zbirati somišljenice iz visokih krogov. Med njimi so bile: Azela, vdova Pavla s svojima hčerkama, Blezila, Evstohija, Lea, Marcelina, Felicijana, Principija.
Kreposti: Bila je velika spokornica, zelo stanovitna in goreča, pa tudi odločna, ko je šlo za obrambo prave vere (pred Origenovimi zmotami), in zahtevna tudi do sv. Hieronima v preučevanju Svetega pisma.
Zavetnica: Zaradi visokega rodu jo imajo za zavetnico plemkinj, tudi vdov.
Upodobitve: Upodobljena je v preprosti ženski noši tedanjega časa, z naglavno ruto, ki spominja tudi na redovno obleko. V roki drži popisan zvitek (Sveto pismo).
Življenjepis: Sveti Hieronim je nanjo osebno naslovil enajst svojih pisem, še veliko več pa jih je, v katerih jo omenja. Njeno življenje pa je popisal v 127. pismu Principiji.
Smrt: Umrla je v visoki starosti (čez osemdeset let), najbrž za posledicami trpinčenja Gotov, ki so leta 410 zavzeli Rim. Od Marcele so hoteli izvedeti, kam je skrila svoje dragocenosti, ki pa jih seveda ni imela.
Goduje: 31. januarja.
Vir
V Rimu, spomin svete Marcele, vdove, ki je kot poroča sveti Hieronim, prezirala bogastvo in plemeniti rod in postala po uboštvu in ponižnosti še bolj plemenita.
Vir