sveta Marija Dominika Mazzarello – devica in redovnica

Marija Dominika MazzarelloMain, tako so jo klicali domači in prijateljice. Pozneje pa sestra Marija. In za mnoge je to ime postalo klic k veselju, darovanju za druge in spomin na skupna srečanja – na srečanja z njo.
Marija Dominika Mazzarello se je rodila 1837 v vasi Mornese v Italiji. Že v otroštvu je zelo rada pomagala v družini predvsem je skrbela za mlajše brate in sestre. Tudi za sorodnike in za vse potrebne ji ni zmanjkalo moči in časa. Zelo vztrajna in žilava je bila pri opravljanju težkih del, tako da so se drugi kar “slabo” počutili ob njej saj je nobeden ni mogel dohajati. Ob prostem času pa je znala biti prva tudi v živahnosti. Tudi “ušpičila” jih je kar precej.
Vendar ko je prišla bolezen (tifus) se je vse delo ustavilo in moči so pošle. Kar nekaj časa je potrebovala, da si je zopet lahko malo opomogla. Toda težka dela ni mogla več opravljati. Zato se je s svojo prijateljico odpravila h krojaču, da bi se naučile šivanja. Zakaj? Da bi lahko učile deklice šivanja ob tem pa bi jih vzgajale za krščansko življenje. Ko je prvič srečala don Boska je vzkliknila “to je svetnik, in jaz to čutim”. In skupaj z njim ustanovila družbo Hčera Marije Pomočnice – salezijanke (HMP). Oba sta imela cilj skrbeti, vzgajati revno mladino; don Bosko za fante Marija Mazzarello pa predvsem za dekleta.
Ob njeni smrti v Nizzi Monferrato 14. maja 1881 se je Družba že zelo razširila. Svojim hčeram je zapustila tradicijo vzgoje, ki je prežeta z evangeljskimi vrednotami: iskanje Boga po predani katehezi in goreči ljubezni; odgovornost do dela; veselje do življenja in popolno darovanje same sebe. Njeno telo počiva v baziliki Marije Pomočnice v Turinu. Njene sosestre danes nadaljujejo njeno vzgojno poslanstvo po vsem svetu.
Vir

Sv. Marija Dominika Mazzarello (izg. madzarello) (1837-1881) iz Morneseja v severni Italiji se je kot 15-letno dekle včlanila v združenje hčera Marije Brezmadežne ter gojila globoko zakramentalno, molitveno in apostolsko življenje. Z don Boskom je sodelovala pri ustanovitvi Družbe hčera Marije Pomočnice. Kot predstojnica nove redovne ustanove je z zgledom in besedo oblikovala sosestre v vedrem in izžarevajočem veselju, v požrtvovalnem delu pri vzgoji deklet, v iskreni ponižnosti in radostni podaritvi sebe Bogu. Za blaženo jo je leta 1938 razglasil papež Pij XI, Pij XII pa 24. junija 1951 za svetnico. Njen god obhajamo 13. maja.

Pogled skozi okence
Marija Dominika se je rodila 9. maja 1837 v Morneseju, odročnem kraju na severozahodu Italije. Družina Mazzarello se je sredi Marijinega otroštva preselila na pristavo Valponasca, tri četrt ure hoda oddaljeno od Morneseja. Tu je Marija cele dneve delala v vinogradu ali pazila na svoje mlajše brate in sestre. Bila je polna moči in zdelo se je, da se nikoli ne utrudi. Vsako jutro je ne glede na vremenske razmere odhajala v vas k sveti maši. Večerno molitev ob Najsvetejšem, h kateri je močno spodbujal morneški duhovnik Pestarino, pa je spremljala skozi okno. V hiši je namreč odkrila sobo z okencem, s katerega se je videla morneška cerkev. Tista soba je postala nekakšna kapelica družine Mazzarello, saj se je po Marijinem zgledu začela tam zbirati celotna družina k skupni molitvi.

Tebi jih zaupam
Leta 1855 je Marija Dominika pristopila k hčeram Brezmadežne, združenju, ki ga je v kraju spodbudila učiteljica Angela Maccagno. Po nekaj letih življenja na Valponasci se je družina Mazzarello vrnila v Mornese. Leta 1860 je v kraju izbruhnil tifus. Duhovnik Pestarino je družino Mazzarello prosil, če bi lahko Marija stregla svojim sorodnikom, ki so vsi oboleli. Dekle je bilo strah, a njen odgovor se je glasil: »Grem, čeprav vem, da bom zbolela.« Ko so se ob skrbni negi sorodniki opomogli, je tifus napadel Marijo. Dekle je sicer okrevalo, vendar prvotna moč se ji ni nikoli povrnila. Ker ni več mogla delati v vinogradu, se je začela spraševati, kaj Bog sedaj želi od nje in njenega življenja. Nekega dne je na sprehodu doživela videnje – zagledala je stavbo in dvorišče, polno deklic, ter zaslišala glas: »Tebi jih zaupam.« Po vseh teh dogodkih se je odločila, da bo svoje življenje posvetila dekletom. Skupaj s prijateljico Petronilo sta sklenili, da bosta zbirali dekleta, jih učili šivati, ob tem pa jih spodbujali k veselju ter svetosti. Njuno geslo je postalo: »Vsak vbodljaj z iglo naj bo znamenje ljubezni do Boga.«

Don Boskova beseda je kot odmev govorice, ki jo čutim v srcu
Marija in Petronila sta bili kmalu obkroženi z velikim številom deklet. Kmalu se je njuna delavnica spremenila v zatočišče, saj so nekatere deklice začele ostajati pri njiju tudi čez noč. Mladima šiviljama se je pridružilo še nekaj hčera Brezmadežne. Medtem pa je na povabilo don Pestarina v kraj prišel torinski duhovnik Janez Bosko, ki se ga je že takrat držal glas svetosti. Marija je ob srečanju z njim rekla: »Don Boskova beseda je kot odmev govorice, ki jo čutim v srcu.« Tudi svetnik je ugotovil, da Marija s prijateljicami dela za dekleta prav to, kar on in njegovi salezijanci delajo za fante. Že takrat je razmišljal, da bi poleg moške ustanovil še žensko redovno družbo. Videl je, da Marija z ženskim pristopom in vzgojnim slogom opravlja med dekleti enako poslanstvo, kakor ga je on že toliko let izpolnjeval med fanti. Pod njenim vodstvom so goreča dekleta takrat že živela skupaj in imela svoj pravilnik. Don Bosko se je tako odločil, da bodo prav one tiste sestre, o katerih je razmišljal. Marija Dominika je tako postala soustanoviteljica nove redovne družbe.

Postale so hčere Marije Pomočnice
5. avgusta 1872 so Marija Dominika in še deset sester pristopile k prvim zaobljubam. Postale so hčere Marije Pomočnice. Njihova predstojnica je postala sestra Marija Mazzarello. Življenje je bilo zelo trdo, predstojnica pa je vse spodbujala k veselju. »Veselje je znak srca, ki močno ljubi Boga,« je govorila sestram in dekletom. Sester je prihajalo čedalje več, odpirale so se nove skupnosti po Italiji, prišel pa je tudi čas, ko so se prve skupine hčera Marije Pomočnice odpravile čez ocean v misijone. Mati Marija Dominika je stik z misijonarkami in ostalimi sestrami ohranjala preko pisem. Temelj njenih pisem in s tem njene duhovnosti se izrazi v treh vprašanjih: »Ste vesele? Ljubite Jezusa? Želite postati svete?«

Imejte se rade
Leta 1878 se je sedež Družbe iz Morneseja preselil v Nizzo Monferratto. V dobrih dveh letih, ki sta ji še ostali, je mati Marija Dominika obiskovala skupnosti, opogumljala sestre in bila vsem zgled preprostosti, ponižnosti in tihega veselja. Spomladi leta 1881 se je njeno zdravstveno stanje močno poslabšalo. Svoje hčere je še zadnjič spodbudila: »Imejte se rade. Bodite vesele v Gospodu in navezane samo nanj.« Umrla je v zgodnjem jutru 14. maja 1881 z imenom svete družine na ustnicah.
Vir

V Nizzi [níci] (na Monteferratu v Piemontu, v Italiji), sveta Marija Dominika Mazzarello [macarélo], ki je s ponižnostjo, previdnostjo in sijajno ljubeznijo, skupaj s svetim Janezom Boskom, ustanovila Inštitut hčera Marije Pomočnice za vzgojo revnih deklet.
Vir