sveta Marija Egiptovska – spokornica

Marija Egiptovska        O sv. Mariji Egiptovski je nekdaj veljala sodba, da jo je sicer jeruzalemski škof sv. Sofronij  zares čudovito opisal, vendar je njena zgodba zgolj pobožna legenda. Priznani raziskovalec svetništva H. Delehaye je ocenil to legendo kot »pesniško stvaritev, brez dvoma eno najlepših, kar nam jih je zapustilo staro krščanstvo«. Izkazalo pa se je, da so osebe, ki jih omenja sv. Sofronij, zgodovinske, resnični tudi krajevni podatki in ugotovljen je tudi grob, ki ga omenja. Podobno izročilo je zapisano še pri dveh drugih piscih; njih zgodbe pa se v nekaterih potezah med seboj razlikujejo. Sofronij se je oprl, tako je videti, na nekaj zanesljivo znanih podatkov in jih spodbudno obdelal po drugih svetniških zgodbah, posebno po zgledu puščavnika Pavla iz Teb, kakor ga je opisal sv. Hieronim. Njegov opis življenja Marije Egiptovske ima trojen namen: pokazati, da je pot k svetosti odprta vsakemu, tudi največjemu grešniku, dalje, da je Marija usmiljena posrednica božje milosti, in končno, da je ostra puščavniška pokora tako zanesljiva pot k očiščenju in k obnovljeni božji ljubezni kakor mučeniška smrt. Zaradi teh misli, ponazorjenih v zgodbi Marije Egiptovske, je Sofronijev življenjepis dobil mnogo bralcev, ta egiptovska spokornica pa premnogo častilcev. Vzgojni uspeh spisa je bil toliko večji, ker je bil grob puščavnice Marije romarjem dobro znan in je imel še v 6. stoletju mnogo obiskovalcev. Relikvije te svetnice so od Jordana prišle v razna evropska mesta od Neaplja do Anversa in Münchna. Mnogo pisateljev in pesnikov je Sofronijevo zgodbo objavljalo v prevodih ali predelavah in likovni umetniki so jo obdelali v neštetih umetninah. Upodabljali so jo tudi na Slovenskem, posebno v srednjeveških freskah. Težko jo je ločiti od Marije Magdalene. Marijo Egiptovsko označujejo dolgi beli lasje in na rokah nosi tri hlebe kruha. Verjetno je slika te svetnice na ometu ohranjena vsaj v cerkvi sv. Ahacija v Kališah nad dolino Črno. Morda je katera od 91 cerkva, posvečenih Mariji Magdaleni, prvotno imela za patrono Marijo Egiptovsko. Sofronijeva zgodba je prišla v naše kraje najbrž po prevodu Pavla Diakona iz Furlanije; tega avtorja so Slovenci radi brali, ker je ohranil mnogo podatkov od časa, ko so se naši predniki naselili v sedanje kraje, do časa, ko so sprejeli krščanstvo.

        Vsebina pripovedi sv. Sofronija o Mariji Egiptovski je naslednja:
Marija Egiptovska Pobož
ni menih Zosim je odšel po prvi postni nedelji iz svojega samostana ob Jordanu daleč v puščavo, od koder naj bi se po običaju vrnil šele do cvetne nedelje. Po dvajsetih dneh hoje je zagledal po opoldanski molitvi od sonca očrnelo telo stare žene, ki so jo pokrivali dolgi beli lasje. Bila je spokornica Marija. Hotela je ubežati, on pa jo je zadržal in po skupni molitvi poslušal njeno zgodbo. Doma je bila v Egiptu in je stara dvanajst let zapustila starše, ki so jo karali. V Aleksandriji se je nato sedemnajst let udajala lahkomiselnemu in nečistem življenju. Ko je nekoč videla romarje, ki so se vkrcavali na ladjo, da bi se v Jeruzalemu udeležili praznika povišanja sv. križa, se jim je iz radovednosti pridružila. Hotela je z njimi v cerkev, pa se je spomnila svoje nevrednosti in zagnusilo se ji je njeno grešno življenje. Vsa strta od kesanja se je zatekla k Marijini podobi pred cerkvijo in božjo Mater prosila pomoči, da bi kri njenega Sina ne bila zanjo zastonj prelita. Po živem kesanju si je upala v cerkev in se vsa v solzah vrgla na tla pred križem. Začutila je dolžnost, da se pokori poslej do smrti. Vzela je s seboj tri hlebe kruha in nekaj zelenjave in se odpravila k Jordanu, kjer je Jezus prejel krst od Janeza, ki je oznanjal pokoro. Ob reki je poiskala samostan, se spovedala in obhajala, nato pa odšla v puščavo. Tu je sedemnajst let prestala strahotne preskušnje, preden se ji je telo privadilo ostremu postu ob hrani, ki jo je tam mogla najti, in preden je pregnala skušnjave, ki so jo vabile nazaj med ljudi. Z molitvijo in mrtvičenjem si je le izprosila moči, da je vztrajala in končno dosegla popoln duševni mir. Tega je uživala ob poveličevanju božjega dobrotnega usmiljenja še trideset let. Hrepenela je le po božjem kruhu in rešnji krvi v obhajilu.  Ko je zagledala Zosima, je Boga hvalila, da ji je poslal mašnika, ki ji bo mogel prinesti obhajilo, poroštvo vstajenja in večnega življenja. Zosim je na njeno prošnjo in z vednostjo svojega predstojnika Janeza (ta je znana zgodovinska osebnost) prinesel evharistijo izmučeni starki na veliki četrtek. Po Bogu željno hrepeneča Marija je bila zdaj vsa srečna, prosila pa je, naj Zosim čez leto dni spet pride, dotlej pa naj o njej molči. Res je bil Zosim prihodnje leto spet na dogovorjenem kraju, Marije pa ni našel. Poiskal je njeno bivališče in odkril samo njeno mrtvo truplo. Po znamenjih, ki jih je zapustila, je Zosim sklepal, da je umrla še isti dan, ko ji je prinesel evharistično hrano. Ta je bila po božji dobroti Mariji popotnica za večnost. Pokopali so jo kar v puščavi, vendar se je glas o njej tako razširil, da je grob obiskalo na tisoče obiskovalcev, ki so pripovedovali o velikih uslišanjih na priprošnjo Marije Egiptovske. Njene svete ostanke so pozneje spravili na varnejši kraj in nekaj odstopili tudi za evropske kraje; vemo, da jih je papež Hormisdas (514 do 523) dodelil nekaterim cerkvam. Življenje svete Marije Egiptovske postavljajo nekako v leta 343421. V srednjem veku je bila skupaj z Marijo Magdaleno velika zavetnica spokornic.
BSS VIII, 981-99; P. Guerin IV, 12429; LThK 72, 36.

Vir: Miklavčič,Maks/Dolenc,Jože: Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1973.

 

Marija Egiptovska        Imena: Marija, Maria, Mia, Mija, Micika, Micka, Maša, Maca, Mica, Manica, Manca, Marika, Maruša, Maruška, Mara, Mare, Maja, Manja, Mariška, Marlena, Manja, Meri, Mimi, Mimica, Mimka, Mirjana, Mirjam, Rija, Mariela, Marlis; Marij
        Življenje Marije Egiptovske je opisal sv. Sofronij, jeruzalemski škof. Opis je čudovit, toda v njem je veliko legendarnega. Vendar se je izkazalo, da so osebe, ki jih omenja sv. Sofronij, zgodovinske, resnični tudi krajevni podatki in ugotovljen je tudi grob, ki ga omenja.
        Marija naj bi bila doma v Egiptu in je dvanajstletna zapustila starše, ker so jo karali. V Aleksandriji se je nato sedemnajst let vdajala lahkomiselnemu in nečistemu življenju. Ko je nekoč videla romarje, ki so se vkrcali na ladjo, da bi v Jeruzalemu slavili praznik povišanja sv. križa, se jim je iz radovednosti pridružila. Hotela je z njimi v cerkev, vendar si ni upala, ker se ji je zagnusilo njeno grešno življenje. Vsa strta od kesanja se je zatekla k Marijini podobi pred cerkvijo in božjo Mater prosila pomoči, da bi kri njenega Sina zanjo ne bila zastonj prelita. Po živem kesanju si je upala v cerkev in se vsa v solzah vrgla na tla pred križem.
        Začutila je dolžnost, da se poslej pokori do smrti. Vzela je s seboj tri hlebe kruha in nekaj zelenjave in se odpravila k Jordanu. Ob reki je poiskala samostan, se spovedala in obhajala, nato pa je odšla v puščavo. Tu je sedemnajst let prestajala strahotne preskušnje, preden se je telo privadilo ostremu postu ob hrani, ki jo je tam mogla najti, in preden je premagala skušnjave, ki so jo vabile nazaj med ljudi. Z molitvijo in mrtvičenjem si je le izprosila moči, da je vztrajala in končno dosegla popoln duševni mir. Ob Jordanu je tudi umrla in bila pokopana.
        Sofronijev opis njenega življenja ima trojen namen: pokazati, da je pot k svetosti odprta vsakomur, tudi največjemu grešniku, dalje, da je Marija posrednica božje milosti, in končno, da je ostra puščavniška pokora tako zanesljiva pot k očiščenju in k obnovljeni božji ljubezni kakor mučeniška kri. – Sofronijev življenjepis je dobil mnogo bralcev. Pisatelji in pesniki so Sofronijevo zgodbo objavljali v prevodih ali predelavah in likovni umetniki so jo obdelali v neštetih umetninah; tudi na Slovenskem, posebno v srednjeveških freskah. Težko jo je ločiti od Marije Magdalene. Marijo Egiptovsko označujejo dolgi beli lasje in v rokah nosi tri hlebe kruha.
        Goduje 2. aprila.
Vir

Marija egiptovskaŽivljenje svete Marije Egiptovske je čudovito popisal sv. Sofronij, škof v Jeruzalemu. Podobno kot pri mnogih drugih življenjepisih svetnikov so tudi pri Mariji Egiptovski dolgo časa sklepali, da gre predvsem za pobožno legendo z malo ali nič zgodovinsko oprijemljivimi podatki. Kasneje pa so ugotovili, da so osebe, omenjene v zgodbi, resnične, pa tudi krajevni podatki, na primer, kje je njen grob, niso izmišljeni. Osnovni namen njene življenjske izkušnje je prav gotovo pokazati, da je svetost dosegljiva vsakomur, tudi še tako velikemu grešniku. Potrebna je seveda samo resna pokora in spreobrnjenje. O kom govorimo?

Marija je bila doma iz Egipta; dvanajstletna je zapustila dom in starše ter se v Aleksandriji predajala lahkomiselnemu življenju. Sedemnajst let je živela kot prostitutka. Nekoč pa je svoje usluge ponujala tudi na romarski ladji, ki je bila na poti v Sveto deželo. Ker je bila versko vzgojena, se je hotela v Jeruzalemu udeležiti praznika povišanja sv. Križa v cerkvi božjega groba. Hotela je stopiti v božjo hišo, pa ji je to preprečila neka nevidna moč, ki jo je začutila, notranji glas pa ji je rekel: »Nisi vredna, da bi videla križ tistega, ki je zate umrl v neizmernih bolečinah.« To jo je tako pretreslo, da se je sklenila temeljito spokoriti. V bridkem kesanju se je zatekla pred Marijino podobo pred cerkvijo in jo prosila pomoči, da Kristusova kri zanjo ne bi bila zaman prelita. Šele potem si je upala v cerkev, se v solzah vrgla na tla pred križ in sklenila delati pokoro do smrti. S tremi kovanci, ki ji jih je pred cerkvijo podaril neki neznanec, si je kupila tri hlebe kruha, vzela s seboj nekaj zelenjave in odšla k Jordanu v puščavo, tja, kjer je Janez Krstnik oznanjal pokoro in krstil Jezusa. V samotni puščavi je preživela sedeminštirideset let, predana pokori in molitvi. Legenda pravi, da jo je naposled našel menih Zosim kot starko, vso zanemarjeno, počrnelo od sonca in vso pokrito z belimi lasmi. Poslušal je njeno zgodbo in jo na veliki četrtek obhajal, saj je najbolj hrepenela prav po obhajilu. Prosila ga je, naj čez leto dni zopet pride na dogovorjeno mesto. Obljubo je držal, a je ni bilo. Poiskal je njeno bivališče, odkril njeno truplo ter ugotovil, da je morala umreti prav tistega dne, ko jo je obhajal.

Ime: Maria je latinska oblika hebrejskega imena Mirjam. Razlag imena je ogromno, najbolj sprejemljive pa so: »tista, ki jo ljubi Bog«, »razsvetljevalka«, »gospa, vzvišena«.
Rodila se je v 4. stoletju v Aleksandriji v Egiptu, umrla pa okoli leta 430 v okolici Jeruzalema v Palestini.
Družina: Njena družina naj bi bila krščanska.
Zavetnica: je zavetnica spokornic, skesanih grešnic in priprošnjica proti vročici.
Upodobitve: Ponekod (na Vzhodu) jo slikajo predvsem kot staro žensko, na Zahodu pa kot mladenko. Na večini upodobitev je skoraj gola ali pa po celem telesu poraščena ali pokrita z dolgimi lasmi. Pogosto ima pri sebi tri hlebe kruha.

Goduje: 2. aprila.

Vir