sveta Marija Julija Billiart – vzgojiteljica in redovnica

Marija Julija Billiart        Imena: Julija, Julia, Julči, Julica, Julika, Juleta, Juliška, Julieta
Julija Billiart se je rodila sredi 18. stoletja v kraju Cuvilly severno od Pariza. Njeni bogati starši so nesrečno obubožali; že od 16. leta se je morala sama preživljati in opustiti misel na šolanje. Dvaindvajsetletni ji je paraliza poškodovala obe nogi. Ko jo je župnik prepričal, da je Bog s tem izbral posebno pot k popolnosti, jo je naprosil, da je začela poučevati otroke v katekizmu. V njeno kar umirjeno življenje je močno posegla francoska revolucija. Obdolžili so jo, da je skrivala duhovnike, in jo pregnali v mesto Amiens. Tu se je srečala z Jožefom Varinom, ki je po vrnitvi iz vojske začel zbirati mlade može, da bi ustanovil družbo presv. Jezusovega srca.
Varin je spoznal, da ima Julijana bogato notranje življenje in je k njej pošiljal zanemarjene otroke staršev, ki so v revoluciji izgubili življenje. Pridobila je sodelavke in pokazala velike zmožnosti za organizacijo. Čeprav je bila že dvaindvajset let priklenjena na posteljo, je leta 1803 ustanovila družbo za pouk in vzgojo deklic. Ko je naslednje leto s sodelavkami napravila redovne zaobljube, je popolnoma ozdravela. Julija si je ob zaobljubah privzela ime Marija Roza. Kmalu je ustanovila nove hiše svoje družine v Amiensu in drugod, zlasti v Flandriji. Toda čez nekaj let je prišla nova preizkušnja. Domači škof je verjel nekim lažnivim govoricam in ukazal, naj zapustijo Amiens.
Nov dom so našle v Namurju. Tam jim je škof svetoval primernejšo organizacijo in so se začele imenovati Sestre naše Gospe iz Namurja. Njene naselbine so se množile posebej v Belgiji. Marija Roza se je izkazala za modro vzgojiteljico učiteljic, ki so v vedno večjem številu stopale v družbo. O njej je šel glas, da ji pomanjkljivo izobrazbo nadomeščajo božji navdihi. Mnogo dejanj se je zvrstilo, ki jih po prepričanju ljudi ni mogla opraviti brez posebne božje pomoči. Umrla je leta 1816; za blaženo je bila razglašena leta 1906, za svetnico pa leta 1969.
Goduje 8. aprila.
Vir

Kako zna Bog vse obrniti v dobro, nam kaže tudi življenje Julije Billart, ki ji divjanje in strahote francoske revolucije niso bile prihranjene, pa je vse zmogla prenašati z junaško potrpežljivostjo in blagostjo. Revna, neuka in bolna je že v otroštvu in mladosti naredila ogromno dobrega za svojega bližnjega, »krona« njenega prizadevanja pa je bila ustanovitev Kongregacije sester naše ljube Gospe.
Ime: Njeno krstno ime Julija je ženska oblika imena Julij, ki pa je latinsko rodovno ime Julius v pomenu »Jupitrov, božji«. Kasneje je prevzela imeni Marija Roza.
Rodila se je 12. julija 1751 v mestecu Cuvilly ob reki Oise, severno od Pariza, Francija, umrla pa 8. aprila 1816 v Namurju v Belgiji.
Družina: Bila je šesti od sedmih otrok očeta Janeza Frančiška in mame Marije Alojzije Antonije Debraine. Družina je bila premožna, a je kasneje popolnoma obubožala.
Preizkušnje: Priložnosti za šolanje ni imela, saj si je morala že kot otrok trdo služiti svoj kruh. Ko je bila priča napada na očeta, se je tako prestrašila, da je ohromela in bila 22 let priklenjena na posteljo. Med francosko revolucijo so jo osumili, da je dajala zatočišče preganjanim duhovnikom, tako da so biriči zanjo že pripravljali grmado, na kateri bi jo sežgali kot čarovnico.
Skupnost: Leta 1803 je pod duhovnim vodstvom in po nasvetih očeta Jožefa Varina ustanovila družbo za pouk in vzgojo deklet, kongregacijo sester naše ljube Gospe ali notredamk. Prvo hišo so imele v Amiensu, odkoder pa so kasneje morale oditi in se zateči v Belgijo v mesto Namur. Kongregacija je danes razširjena v Ameriki, Evropi, Afriki in Aziji.
Zavetnica: bolnikov; priprošnjica proti revščini, obubožanju, telesnim boleznim.
Kreposti: Imela je bogato notranje življenje, že kot otrok je veliko naredila za vzgojo domačih deklet in fantov, ko jih je poučevala in jim razlagala katekizem. Na različne načine je pomagala pomoči potrebnim, skrbela za zanemarjene in osirotele otroke. Njena otroška preprostost ji je pomagala, da je znala čutiti z vsakim človekom in mu svetovati.
Čudeži: Največji »vidni« čudež v njenem življenju je bilo nenadno in popolno ozdravljenje po narejenih redovnih zaobljubah. Priče pa so jo večkrat videle tudi v zamaknjenju, kako je prejemala božje navdihe za svoje izjemno delo.
Upodobitve: Upodobitve prikazujejo rahlo nasmejano, dobrodušno starejšo ženo v običajni črni redovni obleki z belim ovratnikom. Najpogosteje drži v roki knjigo, upodabljajo pa jo tudi sredi množice otrok.
Grob: Pokopana je v matični hiši kongregacije v Namurju.
Goduje: 8. aprila.
Beatifikacija: 13. maja 1906 jo je papež Pij X. razglasil za blaženo, 22. junija 1969 pa Pavel VI. za svetnico.
Geslo: »O, kako je Bog dober!«
Misel: »Povezani z Bogom bomo pridobivali srca … Brez te povezave pa ne bomo mogli, razen malo hrupa, narediti nič.«
Vir