sveta Marija Kristina brezmadežnega spočetja – redovnica in ustanoviteljica

sveta Marija Kristina brezmadežnega spočetja - redovnica in ustanoviteljicaO kanonizaciji Marije Kristine brezmadežnega spočetja se je odločalo na konzistoriju 20. oktobra 2014. Njeno pravo ime je bilo Adelaide Brando. Rojena je bila v Neaplju leta 1856, umrla pa je Casoriji leta 1906. Je ustanoviteljica kongregacije sester žrtvenega zadoščevanja zakramentalnega Jezusa.

Otroštvo: pri dvanajstih letih izreče zaobljubo večne čistosti
Njena družina je bila premožna in v otroštvu je bila deležna trdne verske vzgoje. Po značaju je bila blaga in krotka. Kmalu se je jasno pokazalo njeno nagnjenje k molitvi, vzdržnosti; privlačile so jo Božje zadeve; izogibala se je posvetni nečimrnosti; ljubila je samoto; pogosto je pristopala k zakramentu sprave ter vsakodnevno k svetemu obhajilu. Že pri dvanajstih letih je pred podobo Jezusa Otroka izrekla zaobljubo večne čistosti.

Vstop v samostan in ustanovitev kongregacije
Njena želja po vstopu v samostan ni bila takoj uresničena. Sprva ji jo je odrekel oče, nato so ji to preprečile bolezni. Leta 1876 je vendarle oblekla redovniško obleko in privzela ime sestra Marija Kristina brezmadežnega spočetja. A po ponovni bolezni je razumela, da je nastopil trenutek, da ustanovi nov inštitut. To poklicanost je namreč čutila že dlje časa. Tako je leta 1878 nastala nova kongregacija, ki se je kljub ekonomskemu pomanjkanju, nasprotovanjem in slabemu zdravju ustanoviteljice hitro razširila. In sicer s pomočjo Božje previdnosti ter dobrotnikov. V središču življenja novega inštituta sta bili evharistija in vzgoja otrok. V okviru slednjega so kasneje nastali dekliški zavodi, sirotišnice in šole. S strani Svetega sedeža je bila kongregacija kanonsko potrjena leta 1903.

Ljubezen do Boga in do bližnjega sta »dve veji, ki rasteta iz istega debla«
Marija Kristina brezmadežnega spočetja je svojo posvečenost živela z velikodušnostjo, vztrajnostjo in duhovnim veseljem. Nalogo predstojnice je opravljala s ponižnostjo, previdnostjo in ljubeznivostjo. Sestram je tako nenehno dajala zgled zvestobe Bogu in poklicanosti ter vneme za rast Kristusovega kraljestva. S pomočjo milosti je Marija Kristina neprestano napredovala v posnemanju Gospoda, poslušnosti evangeliju in krščanske popolnosti.

Njeno življenje je razsvetljevala vera, ki je bila preprosta, odločna in živa. Hranila jo je s poslušanjem Božje besede, zakramenti, marljivo meditacijo o večnih resnicah ter z gorečo molitvijo. Gojila je posebno pobožnost do utelešenja, Kristusovega trpljenja in smrti ter do evharistije. Da bi z duhom in telesom lahko bila bližje tabernaklju je dala ob cerkvi v Casoriji zgraditi celico, ki je bila po zgledu jaslic poimenovana »votlinica«. Tu je nova svetnica preživela vse nadaljnje noči svojega življenja. Prepričana je bila, da sta ljubezen do Boga in do bližnjega »dve veji, ki rasteta iz istega debla«.
Vir

»Jezus želi, da ga ljubimo vsaj me, ki nosimo ime ‘žrtve’. Zadoščevati moramo za žalitve, ki jih je Jezus deležen po vsem svetu. V veliko čast si moramo šteti, da se lahko imenujemo ‘zadostitvene žrtve’ in takšne moramo tudi v resnici biti. Če se ne osredotočimo na ljubezen do Boga in če s svojim delom ne pokažemo resnične ljubezni, ki je v nas, kako bomo lahko razprostrle srce, pokleknile pred oltar in rekle Gospodu, da smo pripravljene odkupiti se za druge?«
Ime: Njeno krstno ime Adelajda izhaja iz starovisokonemških besed adal »plemenit« in heit »oseba, postava«. Gre torej za osebo plemenitega rodu.
Rojena: 1. maja 1856.
Kraj rojstva: Neapelj v južni Italiji, glavno mesto Kampanije.
Umrla: 20. januarja 1906.
Kraj smrti: Mesto Casoria, pet kilometrov severno od Neaplja.
Družina: Bila je zadnje, četrto dekle v bogati družini bančnika Janeza Jožefa Branda in Marije Concette, roj. Marrazzo. Mati je umrla le nekaj dni po njenem rojstvu.
Mladost: Bila je deležna trdne verske vzgoje. Po značaju je bila blaga, krotka, nagnjena k molitvi in vzdržnosti. Privlačilo jo je vse Božje; izogibala se je posvetni nečimrnosti; ljubila je samoto, pogosto je hodila k spovedi, vsak dan je bila pri maši in obhajilu.
Zaobljuba: Pri dvanajstih letih je pred podobo otroka Jezusa izrekla zaobljubo večne čistosti. Že zgodaj je v sebi začutila klic v redovništvo, a je naletela na očetovo nasprotovanje.
Redovnica: Sprejeta je bila h klarisam v Neaplju, kjer je že bila njena sestra Marija Pia, a je po resni bolezni leta 1876 vstopila v samostan zakramentink in si privzela redovno ime Marija Kristina od Brezmadežnega spočetja. Kmalu pa je zaradi bolezni in zdravljenja morala zapustiti tudi ta samostan.
Skupnost: Ob boleznih in različnih preizkušnjah je spoznala, da mora svoje življenje posvetiti temu, za kar se je vedno čutila poklicano. Leta 1878 je zato s somišljenicami postavila temelje novemu inštitutu sester žrtvenega zadoščevanja Jezusu v najsvetejšem Zakramentu. V središču življenja novega inštituta sta bili evharistija in vzgoja otrok. Ob tem so pozneje nastali dekliški zavodi, sirotišnice in šole. Največ skupnosti je danes v Italiji, sestre pa delujejo tudi v Braziliji, Kolumbiji, na Filipinih in v Indoneziji.
Duhovnost: Vse njeno življenje je napolnjevala preprosta, živa in močna vera. Gojila je posebno pobožnost do Kristusovega učlovečenja, njegovega trpljenja in smrti ter do evharistije. Da bi bila z duhom in telesom bliže tabernaklju, je dala ob cerkvi v Casorii zgraditi celico, ki je bila po zgledu jaslic poimenovana »votlinica«. Tu je preživela vse noči v molitvi in bedenju. Prepričana je bila, da sta ljubezen do Boga in do bližnjega »dve veji, ki rasteta iz istega debla«.
Zavetnica: Svoje redovne skupnosti.
Upodobitve: Upodobljena je v črni redovni obleki z majhno monštranco na knjigi.
Beatifikacija: Sv. Janez Pavel II. jo je 27. aprila 2003 razglasil za blaženo, papež Frančišek pa 17. maja 2015 za svetnico.
Goduje: 20. januarja.
Vir