sveta Marija Kristina brezmadežnega spočetja – redovnica in ustanoviteljica

sveta Marija Kristina brezmadežnega spočetja - redovnica in ustanoviteljicaO kanonizaciji Marije Kristine brezmadežnega spočetja se je odločalo na konzistoriju 20. oktobra 2014. Njeno pravo ime je bilo Adelaide Brando. Rojena je bila v Neaplju leta 1856, umrla pa je Casoriji leta 1906. Je ustanoviteljica kongregacije sester žrtvenega zadoščevanja zakramentalnega Jezusa.

Otroštvo: pri dvanajstih letih izreče zaobljubo večne čistosti
Njena družina je bila premožna in v otroštvu je bila deležna trdne verske vzgoje. Po značaju je bila blaga in krotka. Kmalu se je jasno pokazalo njeno nagnjenje k molitvi, vzdržnosti; privlačile so jo Božje zadeve; izogibala se je posvetni nečimrnosti; ljubila je samoto; pogosto je pristopala k zakramentu sprave ter vsakodnevno k svetemu obhajilu. Že pri dvanajstih letih je pred podobo Jezusa Otroka izrekla zaobljubo večne čistosti.

Vstop v samostan in ustanovitev kongregacije
Njena želja po vstopu v samostan ni bila takoj uresničena. Sprva ji jo je odrekel oče, nato so ji to preprečile bolezni. Leta 1876 je vendarle oblekla redovniško obleko in privzela ime sestra Marija Kristina brezmadežnega spočetja. A po ponovni bolezni je razumela, da je nastopil trenutek, da ustanovi nov inštitut. To poklicanost je namreč čutila že dlje časa. Tako je leta 1878 nastala nova kongregacija, ki se je kljub ekonomskemu pomanjkanju, nasprotovanjem in slabemu zdravju ustanoviteljice hitro razširila. In sicer s pomočjo Božje previdnosti ter dobrotnikov. V središču življenja novega inštituta sta bili evharistija in vzgoja otrok. V okviru slednjega so kasneje nastali dekliški zavodi, sirotišnice in šole. S strani Svetega sedeža je bila kongregacija kanonsko potrjena leta 1903.

Ljubezen do Boga in do bližnjega sta »dve veji, ki rasteta iz istega debla«
Marija Kristina brezmadežnega spočetja je svojo posvečenost živela z velikodušnostjo, vztrajnostjo in duhovnim veseljem. Nalogo predstojnice je opravljala s ponižnostjo, previdnostjo in ljubeznivostjo. Sestram je tako nenehno dajala zgled zvestobe Bogu in poklicanosti ter vneme za rast Kristusovega kraljestva. S pomočjo milosti je Marija Kristina neprestano napredovala v posnemanju Gospoda, poslušnosti evangeliju in krščanske popolnosti.

Njeno življenje je razsvetljevala vera, ki je bila preprosta, odločna in živa. Hranila jo je s poslušanjem Božje besede, zakramenti, marljivo meditacijo o večnih resnicah ter z gorečo molitvijo. Gojila je posebno pobožnost do utelešenja, Kristusovega trpljenja in smrti ter do evharistije. Da bi z duhom in telesom lahko bila bližje tabernaklju je dala ob cerkvi v Casoriji zgraditi celico, ki je bila po zgledu jaslic poimenovana »votlinica«. Tu je nova svetnica preživela vse nadaljnje noči svojega življenja. Prepričana je bila, da sta ljubezen do Boga in do bližnjega »dve veji, ki rasteta iz istega debla«.
Vir