sveta Marija od Križa MacKillop – redovnica

Marija od Križa MacKillopMarija od Križa MacKillop se je rodila 15. januarja 1842 v Melbournu v Avstraliji kot prvorojenka Alexandra MacKillopa in Flore MacDonald, ki sta se v Avstralijo priselila iz Škotske. Vseh svojih osem otrok sta vzgajala v katoliškem duhu in z veliko ljubezni. Ker so bili revni, je Marija kot najstnica bila primorana najti delo, da bi vzdrževala družino. Od ranih let naprej pa je vedno bolj jasno čutila klic v posvečeno življenje. Kot governanta v Penolu je spoznala duhovnika Juliana Tenisona Woodsa, ki je kot župnik skrbel za veliko območje na jugu Avstralije. V tistem času, je bilo izobraževanje in zdravstvo, zelo pomanjkljivo in nedostopno še posebej revnim ljudem na podeželju. Marijine sanje o zastonj šolanju za revne otroke so se ujemale s sanjami župnika Woodsa, ki je postal njen duhovni vodja in jo spodbujal k njeni poklicanosti. Skupaj sta oblikovala načrt za ustanovitev skupnosti sester, ki bi se posvečale poučevanju, predvsem revnih podeželjskih otrok. Tako je leta 1866 nastala Kongregacija sester sv. Jožefa Presvetega Srca. 15. avgusta 1867 so prve sestre kongregacije dale zaobljube uboštva, čistosti in pokorščine, in Marija je prevzela ime Marija od Križa. Kmalu zatem pa se je njeno srce odprlo tudi k obubožanim in ostarelim, ki so bili brez česarkoli zavrženi s strani družbe. Do leta 1869 je tako v šolah, sirotišnicah in zatočiščih za ženske delalo 60 sester, s časoma pa so začele delovati tudi v drugih kolonijah in na Novi Zelandiji.

Sv. Marija od Križa se je kmalu začela soočati z vrsto težavami, ki so se nanašale predvsem na vodstvo kongregacije. Želela je, da bi ji njena vodstvena vloga omogočila, da bi lahko pošiljala sestre v različne kraje, kjer je njihovo delo bilo potrebno, ne da bi bile omejene na določeno škofijo. Vrsta okoliščin je škofa v Adelaidi, ki je najprej sv. Marijo od Križa podpiral, privedla do tega, da jo je leta 1871 zaradi domnevne nepokorščine izločil iz Cerkve, kar je Marija sprejela v duhu pokorščine in z mirom. Škof je svojo odločitev preklical že čez slabih šest mesecev, tik pred svojo smrtjo, in Marija se je s svojimi sestrami vrnila nazaj v kongregacijo. Bili so to temni dnevi.

Da bi uredila vprašanja odločanja v kongregaciji, se je sv. Marija od Križa odpravila tudi v Rim in za pomoč prosila papeža Pija IX. Soglasja glede ureditve kongregacije sicer ni prejela, le to je prišlo leta 1888, je pa dobila mnogo spodbude, še posebej med tremi srečanji s papežem Pijem IX. Po vrnitvi nazaj v Avstralijo, so se težave nadaljevale. Sv. Marija je morala iz Adelaide oditi v Sydney in leta 1885 je bila odstavljena z mesta vrhovne predstojnice. Šele štirinajst let pozneje so jo sestre lahko svobodno izvolile za vrhovno predstojnico kongregacije, kar je ostala do svoje smrti. Vse te spremembe je sprejemala z mirom in ohranjala spoštovanje do škofov in duhovščine. 

Marija MacKillopPo vrnitvi nazaj v Avstralijo, so se pojavljale nove težave. Marija je morala iz Adelaide oditi v Sydney in leta 1885 je bila odstavljena z mesta vrhovne predstojnice. Šele štirinajst let pozneje so jo sestre lahko svobodno izvolile za vrhovno predstojnico kongregacije, kar je ostala do svoje smrti. Vse te spremembe je sprejemala z mirom in ohranjala spoštovanje do škofov in duhovništva.

Sv. Marija si je neutrudno prizadevala za revne. Eden njenih najljubših izrekov je bil: ”Nikoli ne glej na potrebe, ne da bi kaj glede njih storil.” Goreče je častila Srce Jezusovo, Najsvetejše in sv. Jožefa, kar jo je spodbujalo v ljubezni do Boga in Božjega ljudstva. Nenehna je bila usmerjena v uresničevanje Božje volje, kar ji je omogočila, da je zmogla sprejemati vse radosti in težave, s katerimi se je pogostokrat soočala. Napisala je: ”Božja volja je zame najljubša knjiga, ki se je nikoli ne naveličam brati.” Vse življenje je bolehala, tpela močne glavobole in bila pogostokrat priklenjena na posteljo. A svojo bolezen je spremenila v pot, ki vodi bliže k Bogu. Med obiskom Nove Zelandije, stara 60 let, je doživela kap in njena desna stran telesa je ostala paralizirana. Naučila se je pisati z levico, nadaljevala s svojim delom generalne predstojnice in opravila celo nekaj potovanj v oddaljene samostane. Leta 1905 se je njeno telesno stanje še poslabšalo in vse do svoje smrti je junaško trpela, ohranila vesel pogled na življenje, vedno govoreč o Božji volji. Umrla je 8. avgusta 1909. Za njo je žalovalo tisoč redovnic njene kongregacije.

Ob grobnici sv. Marije od Križa v Sydneyu, kamor vsako leto prihaja na tisoče romarjev, so molili trije papeži: Pavel VI., Janez Pavel II. in Benedikt XVI. Še vedno ostaja znana po svoji svetniški prijaznosti in dobroti, ki je odsevala v vseh njenih delih in obveznostih in o kateri piše sv. Pavel: Ljubezen je potrpežljiva in dobrotljiva, prijazna, ni, nevoščljiva, se ne ponaša in se ne napihuje, ni brezobzirna in ne išče svojega, ne da se razdražiti in ne misli hudega. Ljubezen se veseli resnice. Vse prenaša, veruje, upa in vse prestane. 
Vir

V soboto, 8. avgusta 2009, je Cerkev v Avstraliji praznovala praznik blažene Mary MacKillop. Letos obhajamo stoto obletnico njene smrti – umrla je 8. avgusta 1909 v Sydneyu. Mary MacKillop se je rodila 15. januarja 1842 v Melbournu kot prva od osmih otrok v družini škotskih staršev. Kot najstarejša hči v družini je že s šestnajstimi leti poiskala službo in pomagala staršem pri vzdrževanju družine. Najprej je bila domača učiteljica, zatem računovodkinja v trgovini, po nekaj letih pa je dobila službo učiteljice v ljudski šoli. Po štirih letih jo je duhovnik Julian Tenison Wood povabil v podeželsko naselje Penola v Južni Avstraliji, kjer je želel ustanoviti katoliško šolo za revne otroke. Mary je že leta 1864 ustanovila šolo za dekleta v Portlandu v Viktoriji. Leta 1866, stara 24 let, je ustanovila skupaj s Fr. Woodom red »Sisters of St. Joseph of the Sacred Heart«; leta 1872 je papež potrdil novo družbo sester sv. Jožefa za pospeševanje šolstva. Tedaj je skupnost vodila že 35 šol v adelaidski škofiji. Mary je imela veliko težav tudi s strani cerkvenih predstojnikov in adelaidski škof jo je celo izobčil iz Cerkve. …. Toda Mary je slovela po veliki pobožnosti, predanosti vzgoji, po jasnih ciljih, preprostosti in velikem zaupanju v Božjo pomoč, zato je imela izreden uspeh. Papež Janez Pavel II. je Mary MacKillop med svojim drugim obiskom v Avstraliji, 19. januarja 1995, razglasil za blaženo in določil, naj se njen god obhaja vsako leto 8. avgusta.   …..
In še dve misli sv. Mary MacKillop: »Hvaležnost je dar vere. Na svetu smo samo popotniki.«
Vir

Marija MacKillopMary Helen MacKillop se je rodila 15. januarja 1842 v melbournskem predmestju Fitzroy. Bila  je najstarejši od osmih otrok Aleksandra MacKillopa in Flore McDonald. 
Starši so se izselili iz Škotske gredoč za  sanjami o uspehu, ki  so v začetku kazale, da se bodo uresničile. Toda očetovi nepremišljeni gospodarski načrti so družino kmalu pahnili v revščino in v stanovanjske težave. Mary je od očeta, bivšega bogoslovca v Rimu, pre-
jela dobro vzgojo. Komaj je za silo odrasla, je morala delati kot prodajalka, potem kot guvernanta in učiteljica, da je skrbela za potrebe družine. To vlogo je 
izpolnjevala z izredno zrelostjo in odpovedjo, toda kmalu se je začela srečevati z rastjo globokega klica k redovnemu življenju. Razdobje poučevanja v katoliški osnovni  šoli v oddaljeni vasici Penola v Južni Avstraliji leta 1860 je bilo odločilen preobrat v življenju Mary MacKillop. Tukaj  je  srečala krajevnega župnika  J. E. Tenison Woodsa, ki je že davno sanjal, da bi ustanovil nov red za versko vzgojo otrok v avstralski divjini. Njegova dušnopastirska odgovornost  je namreč pokrivala okrog 52.000 kvadratnih kilometrov  (več kot dve Sloveniji ali nekaj manj kot South Carolina). To so bila težka leta v zgodovini Cerkve v Avstraliji. 
Od  leta 1850 dalje so mnoge kolonialne vlade nehale financirati zasebne šole, v glavnem krščanske, da bi uvedle postopoma čisto javen in laičen šolski 
sistem. V Južni Avstraliji so začeli s tem že leta 1851 in pretrgali vsako financiranje verskih šol.
Za katoliško Cerkev, ki so jo v glavnem sestavljali irski priseljenci iz najrevnejših družbenih plasti, je bil  to  trd udarec. Nova vladna politika  je ogrozila obstoj katoliških  šol  in v pretežno protestantski družbi tudi prenašanje vere in katoliške kulture na nove rodove. Katoliške otroke so pogosto diskriminirali v državnih šolah, zato mnogi 
raje sploh niso hodili v šolo, kar je še bolj zmanjšalo njihove možnosti za družbeno napredovanje.
Ko  je Mary prišla  v Penolo,  je Cerkev v  Južni Avstraliji z neizmerno  težavo skušala obdržati tistih malo šol  v  koloniji,  ki  so  jih  v glavnem obiskovali otroci, katerih družine niso mogle plačevati  šolnine.  Skrb za bodočnost teh otrok je kmalu postala glavni predmet pogovorov med mlado in pobožno učiteljico ter krajevnim župnikom.
Mary MacKillop je vedno bolj poglabljala svoj redovni poklic v luči močnega občutka za pravičnost in sočutje z najbolj zapostavljenimi in tako sprejela župnikovo povabilo 
naj ustanovi nov red. Z novim imenom Mary od Križa je marca 1866 postala prva članica Sester sv. Jožefa od Presvetega Srca.
 Mnoga dekleta so jo kmalu posnemala z namenom, da bi kakor ona posvetile svoje življenje vzgoji najrevnejših otrok in živele tudi same v popolni revščini, odvisne 
zgolj od miloščine in velikodušnosti dobrotnikov. Prva šola Sester sv. Jožefa je bila odprta v Penoli še istega leta v nekem napol porušenem in neuporabljanem hlevu, 
ki ga je uredil Maryjin brat. Po odobritvi adelaidskega škofa je red rasel in se razširil v razne dele Južne Avstralije. Toda že v prvem razdobju širjenja so se začeli problemi. 
Ko je Tenison Wood postal odgovoren za vse katoliške šole v Južni Avstraliji, so se začeli spori med njim in nekaterimi škofijskimi duhovniki.  “Otrok” Tenison-Woodsa, 
Sestre sv. Jožefa, so postale žrtev teh sporov. Temu je treba dodati, da tudi znotraj avstralske Cerkve niso vsi odobravali načina življenja teh sester. Kritiki so 
trdili, da bi naloge sester morale odsevati evropske zglede: vzgajati mlada dekleta srednje visokih družbenih plasti in dajati mnogo prostora poučevanju kreposti in 
katoliškega nauka, študiju glasbe in poleg francoščine  študiju klasičnih  jezikov. Navzočnost mladih sester, revno oblečenih, ki so prosile po cestah Adelaide 
ali v oddaljenih krajih v bushu in ki so poučevale otroke oblečene v cunje, je bila povod za pohujšanje mnogih katoličanov. Ker  je Mary MacKillop po zdravnikovem nasvetu občasno  jemala majhne količine žganja zaradi kroničnih bolečin, ki so jo mučile večji del življenja, so jo krivično obsodili zaradi alkoholizma.
Rezultat vsega tega je bil, da jo je 22. septembra 1871 adelaidski škof izobčil: obsodba, ki je za mlado sestro pomenila hujšo bolečino kot smrtna obsodba, 
Grob Marije MacKillopkot poroča njen življenjepis. Večji del šol, ki so jih vodile Sestre sv. Jožefa, so zaprli in red so skoraj čisto uničili.
Mary je odklonila obrambo tudi s posredno pomočjo javne kampanje, ki bi kritizirala škofa in je živela svojo  izključitev  iz Cerkve tako  zadržano, da  je bil ganjen vsakdo, ki je prišel v stik z njo v tem hudem času. Adelaidski  škof  je končno devet dni pred  smrtjo, 21. februarja 1872 spoznal krivico, ki  jo  je  storil Sestram sv.  Jožefa  in  je  izobčenje preklical.
Red je hitro znova vzcvetel  in  se  razširil  v  druge dele kolonije pod vodstvom materine hiše v Adelaide in Mary kot predstojnico  ter Tenison-Woodsom kot duhovnim voditeljem. 
Leta 1873 je Mary odpotovala v Evropo, da bi pri papežu Piju  IX. dosegla zaradi varnosti uradno potrditev pravila Sester sv. Jožefa. V Vatikanu so sicer potrdili novi red, vendar so zahtevali spremembe pravil, ki  jih  je v začetku sestavil Tenison-Woods. 
Župnik je bil prepričan, da se Mary ni dovolj potrudila za potrditev pravil. Njun duhovni odnos  se  je začel krhati, dokler  se ni na žalost obeh popolnoma prelomil. 
Ko se je marca 1875 vrnila v Avstralijo, je bila Mary uradno izvoljena za generalno predstojnico reda Sester sv. Jožefa. 
Sestre so s konjskimi vpregami potovale na najbolj oddaljena in negostoljubna področja in povečevale svojo dejavnost. 
Razen osnovnih šol so ustanavljale sirotišnice, zavetišča za brezdomce, neozdravljivo bolne, stare, bivše zapornike in bivše prostitutke, ki so hotele začeti novo življenje. V času, 
ko država še ni odkrila socialnega skrbstva, je bila pozornost, ki so jo Sestre sv. Jožefa posvečevale tem socialnim plastem, nekaj čisto izrednega.
Širjenje reda po vsej Avstraliji pa je vseeno povzročalo nova trenja med Mary MacKillop in drugimi predstavniki krajevnih Cerkva. V Brisbane je škof James Quinn 
s težavo prenašal red, ki je bil popolnoma odvisen od materine hiše v oddaljeni Adelaidi. Njegovi poskusi, da bi dobil red pod škofijsko kontrolo so vodili v nove napetosti, 
zato so se Sestre sv. Jožefa odločile, da bodo začasno zapustile Queensland. Trenja z novim adelaidskim škofom Christopherjem Reynoldsom so povzročila, 
da so leta 1883 materino hišo prenesli iz Adelaide v Sydney. Tudi ko je leta 1885 Mary prenehala biti predstojnica, je še vedno nadaljevala s svojimi potovanji 
za ustanavljanje novih šol in pomoč sestram, ki so bile pogosto zaposlene s težkimi nalogami v velikih materialnih težavah.
Red se je razširil tudi v Novi Zelandiji, kamor je Mary večkrat potovala. V izgubljenem kraju Matata je obiskala sestre, ki so preživele po zaslugi velikodušnosti Maorov, 
ki so jim dajali jesti ribe in divjačino. Prav v Novi Zelandiji jo je leta 1901 zadela prva kap kot posledica let trdega dela in napornih potovanj v službi reda in ubogih.
Čeprav je ohranila svoje razumske sposobnosti, je Mary postopoma postajala negibljiva in je preživela zadnja  leta v  invalidskem vozičku. Podpirala  jo  je skrb sester in njena globoka vera.
Ko  je 8. avgusta 1909 p. Thomas Lee v Adelaidi maševal, so verniki opazili, da se je med povzdigovanjem nenadoma ustavil in zagledal v neko točko ob oltarju. 
Po maši je šel razburjen v zakristijo. Navzoče sestre so ga vprašale, če mu je slabo. Odgovoril je: »Ne, toda Mary je umrla.« Nejeverno so spraševale, kako 
more to vedeti. Povedal je, da jo je med mašo videl ob oltarju z najlepšim nasmehom. Prav tisto uro je Mary umirala  tisoč kilometrov daleč v Sydneyu v samostanu na Mount Street, 
kjer je danes pokopana. Nekaj dni pred smrtjo jo je obiskal prvi avstralski kardinal Patrick Francis Moran,  jo blagoslovil  in  ji dajal pogum. Ko je odhajal, je rekel navzočim: 
»Prepričan sem, da sem danes stal pri vzglavju svetnice.« Pogreb Mary MacKillop je bil v Sydneyu 11. avgusta 1909 ob toliki udeležbi kot pri nobenem pogrebu 
poprej. Med mnogimi, ki so izrazili sožalje ob njeni smrti, so bili tudi protestanti in Judje. Nekateri izmed njih so tudi velikodušno podpirali delovanje Sester sv. Jožefa.
Z neko manifestacijo pobožnosti, ki  je bila dokaj nenavadna za avstralsko kolonijo, so se mnogi verniki  skušali dotakniti  telesa Mary MacKillop z rožnimi venci  in drugimi predmeti. Še bolj nenavadno je, da so nosili na domove kupčke zemlje, ko so krsto spustili v grob. Sydneyski reveži in vsi, ki se 
jih je dotaknila njena velika vere in človeškost, niso dvomili, da je umrla svetnica.
Mary MacKillop ali Mary of the Cross, Marija od Križa, je bila 17. oktobra 2010 razglašena za svet­nico vesoljne Cerkve.
Vir