sveta Marjeta Bays – devica, šivilja in tretjerednica

sveta Marjeta Bays - devica, šivilja in tretjerednicaV fribourgški [fribúrški] pokrajini v Švici, sveta Marjeta Bays [bé], devica, ki je v družini vršila poklic šivilje. Vsa se je darovala za mnogovrstno pomoč bližnjemu in nikdar ni zanemarila molitev.
Vir

Marguarite Bays, frančiškanska tretjerednica iz Švice, je živela kot šivilja, gospodinja in katehistinja ter je bila deležna »velikih Gospodovih del« v »majhnih vsakodnevnih stvareh«. Kot je dejal postulator, je bila njena učiteljica in voditeljica Devica Marija: »Od nje se je naučila, da Gospod v svoji želji po zveličanju vsega človeka in vseh ljudi, ne deluje v hrušču, ampak v tišini, na skrivnem. Rodila se je 8. septembra leta 1815 kot drugi izmed sedmih otrok v skromni kmečki, verni družini. Že v zgodnjem otroštvu je bila pri Marguariti vidna posebna ljubezen do molitve. Večkrat se je zgodilo, da se je med igro s prijateljicami skrivaj umaknila, da bi bila na samem v molitvi z Bogom, pogosto pa se je zatekala tudi k Mariji.

Pri 15 letih je postala šiviljska vajenka in je ta poklic opravljala vse življenje, tako doma kot tudi pri družinah v okolici. Kljub temu, da so jo z več strani spodbujali, naj postane redovnica, se je odločila, da bo ostala samska in življenje posvetila svoji družini ter dejavnostim v župniji, kjer je mnoge otroke uvajala v molitev ter poučevala verouk.

Marguerite je skrbela za vse člane svoje družine, najprej za starše, potem pa za tri brate in tri sestre. Opravljala je gospodinjska dela, pri čemer pa je znala globlje ustvarjati ozračje vedrine, miru in resnične sprejetosti. Za vsakega je našla lepo besedo in dejanje; nikoli ni obsojala, ampak je vedno izražala tolažbo, bližino in sprejemanje, kar so nekateri njeni bratje posebej potrebovali: Joseph je bil psihološko krhek in je bil včasih tudi težaven in nasilen. Mariette je bila razočarana po razpadlem zakonu in je doživljala vrnitev v očetovo hišo kot poraz. Najstarejši brat, Claude, pa se je izgubljal v nezmernem življenju ter je imel nezakonskega otroka. Leta 1860 se je situacija še poslabšala, ko se je poročil z eno izmed strežnic, ki je nenehno spominjala, da je sedaj ona gospodarica. Tudi tedaj je Marguerite ostala vedra in je na osornost in žalitve svakinje odgovarjala s tišino in potrpežljivostjo. Le-ta je čez 15 let spoznala njeno občutljivost in ko je morala soočiti hudo bolezen, zaradi katere je na koncu umrla, je dopustila, da ji je stregla prav Marguerite, s katero je tako dolgo časa grdo ravnala.«

sveta Marjeta BaysPoleg služenja v svoji družini je bila Marguerite zelo dejavna tudi v župniji: obiskovala je bolne in umirajoče, pripravljala dekleta na zakon in materinstvo, začela je z misijonsko dejavnostjo, razširjala katoliški tisk ter otroke učila verouk.
Vsak dan je molila rožni venec in k temu vabila tudi osebe, ki jih je srečevala, vrhunec dneva pa je bila zanjo sveta maša. Ob nedeljah in praznikih je ostajala v cerkvi v molitvi pred Najsvetejšim ter ob križevem potu. Ves dan je živela v nenehni Božji prisotnosti, pri čemer pa ni bila ločena od stvarnosti, ki jo je obdajala. Vsakomur je namenila pravo besedo – brez karanja, hkrati pa je znala tudi opominjati z blago in ponižno močjo tistega, ki se vsak dan srečuje z Gospodom.

Margueritino življenje je bilo prav tako preizkušeno z boleznijo. Leta 1853 je bila operirana zaradi raka na črevesju. Bila je pretresena zaradi terapije, ki jo je terjalo novo fizično stanje, zato je prosila Marijo, naj jo ozdravi, pri čemer pa je predlagala, da bi trpela na drugačen način, z drugimi bolečinami, s katerimi bi se bolj neposredno soudeležila Jezusovega trpljenja. V celoti je bila uslišana. 8. decembra 1854 je bila namreč čudežno ozdravljena raka na črevesju, prav medtem, ko je papež Pij IX. razglasil dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju. Umrla je 27. junija 1879, za blaženo pa je bila razglašena leta 1995.
Vir

Margerita Bays se je rodila 8. septembra 1815 v Švici, v La Pierrazu, v okraju Siviriez, v kantonu Fribourg. Vse življenje je delala kot šivilja in v to dejavnost uvedla mnoga dekleta. Ostala je samska in živela znotraj družine. Podprta s frančiškansko duhovnostjo, ki jo je okrepila s pridružitvijo Svetnemu redu asiškega ubožca, je opravljala apostolat v župniji in pomagala revnim, ki jih je imenovala »Božji ljubljenci«; prizadevala si je za otroke ter jih učila katekizma in jih vzgajala za moralno in versko življenje, obenem pa je z globoko skrbnostjo pripravljala dekleta za prihodnjo vlogo žena in mater. Podpirala je misijonarske dejavnosti in prispevala k širjenju katoliškega tiska. Njeno življenje je bilo v celoti spremenjeno s trpljenjem in je bilo vedno povezano s križanim Kristusom. Kot si je želela, je umrla na praznik Presvetega Srca Jezusovega, 27. junija 1879. Papež sveti Janez Pavel II. jo je prištel med blažene leta 1995, papež Frančišek pa 13. oktobra 2019 k svetnikom.
Vir