sveta Marjeta Kasijska – vdova in redovnica

Marjeta KasijskaZavetnica bolniških negovalk
Atributi: Upodabljajo jo klečečo pred Kristusom.
Imena: Marjeta, Marjetka, Marjetica, Metka, Meti, Meta, Megi, Pegi, Rita, Biserka, Eta, Greta, Gretka, Gretica, Marga, Margareta, Margica, Margeta,
Marjeta – klicali so jo Rita – je bila vaški otrok, rojena okoli leta 1380 v Umbriji. Že zgodaj je premišljevala Kristusovo trpljenje, veliko preklečala in premolila v domači cerkvi in se odločila za deviško življenje. Vendar je na željo priletnih staršev privolila v možitev. Poročila pa se je z možem, ki se ga je zaradi njegove togote in surovosti vse balo. S svojim lepim značajem je tako vplivala nanj, da je tudi on postajal čedalje boljši. Rodila sta se jima sinova dvojčka. Dorasla sta v veselje svojih staršev, ko je hudodelec umoril očeta.

Marjeta je za možem iskreno žalovala, sprejela je božjo voljo in za morilca celo molila. Sinova pa sta mislila drugače. Sklenila sta maščevati očeta s krvno osveto, ki je bila takrat v tistih krajih splošno v navadi. Mati ju je goreče prosila, naj odpustita. Zaman. Tedaj se je obrnila v molitvi k Bogu s prošnjo, naj rajši nakloni sinovoma smrt, kakor da bi prelila človeško kri. Bog jo je uslišal. Sinova sta kmalu zbolela in umrla.

V mladi vdovi se je spet obudila mladostna želja, da bi šla v samostan. Odšla je v bližnji samostan avguštink v mestecu Casca in prosila za sprejem. Vendar so jo odklonili, ker vdov niso sprejemali. Prosila je še dvakrat; ni bila uslišana. Naposled, pripovedujejo življenjepisci, so se ji v sanjah prikazali svetniki, ki jih je posebno častila, Janez Krstnik v spremstvu Avguština in Nikolaja Tolentinskega. Ti so jo ponoči skozi zaklenjena vrata pripeljali v samostan. Redovnice so se začudile, ko so jo zagledale. Ko jim je povedala zgodbo, so jo naposled sprejele.

Ko je opravila noviciat in se zavezala z redovnimi zaobljubami, je želela samo to, da bi bila vzorna redovnica. Še bolj je premišljevala Jezusovo trpljenje, se ostro pokorila, postila in bičala. V samostanu je opravljala štiriinštirideset let službo bolniške negovalke, dokler ni končno tudi sama zbolela.
Umrla je 22. maja leta 1447. Na ta dan tudi goduje.
Vir

Marjeta KasijskaGrob svete Rite v Cascii v umbrijskih gorah še danes obišče na tisoče romarjev, saj je v Italiji zanesljivo najbolj znana in češčena svetnica. Rodila se je ostarelim staršem in si že od mladih nog želela, da bi postala redovnica. Vendar je spoštovala željo staršev, ki so ji zbrali moža. Bil je surovež. V osemnajstih letih zakona je prestala veliko žalitev in ponižanj. Rodila je dvojčka, ki pa sta kmalu zapadla pod očetov kvarni vpliv. Malo pred nasilno smrtjo pa jo je mož vendarle prosil odpuščanja za vse, kar ji je hudega storil. Sinova sta se sklenila maščevati za očetov umor, Rita pa je v stiski prosila Boga, naj ju raje pošlje v smrt, kakor da bi postala morilca. Bila je uslišana, saj sta kmalu oba umrla za neozdravljivo boleznijo.
Ko je ostala sama, je želela uresničiti svojo mladostno željo, zato je zaprosila za vstop v bližnji samostan avguštinskih puščavnic v Cascii. Kljub večkratni prošnji ni bila uslišana, saj samostanska pravila vdovam niso dovoljevala vstopa. Na čudežen način, na priprošnjo svetnikov, ki jih je posebej častila, pa je bila kasneje le sprejeta (ponoči so jo skozi zaklenjena vrata pripeljali v samostan). Kot redovnica je veliko premišljevala Jezusovo trpljenje, se ostro pokorila, bičala in postila. V samostanu je bila odgovorna za nego bolnikov. Bila je deležna raznih zamaknjenj in čudežnih uslišanj. Tako se je leta 1443 med zamaknjenjem odtrgala bodica z Jezusove trnove krone in se ji zapičila v čelo, da je iz nje krvavela. Umrla je po daljši bolezni v svoji samostanski celici.

Ime: njeno pravo ime je bilo Marjeta, klicali pa so jo Rita.
Rodila se je okoli leta 1381 v vasici Rocca Porena v Umbriji v Italiji, umrla pa 22. maja 1457 v Cascii.
Družina: oče Anton Lottius in mati Amata Ferri; mož Fernando Mancini, sinova dvojčka Anton in Pavel.
Zavetnica: bolniških negovalk, vdov, starševstva; k njej se zatekajo v brezupnih zadevah, ob težavah pri izpitih.
Upodobitve: upodabljajo jo kot starejšo ali mlado redovnico, klečečo pred Križanim, ko z njegove trnove krone pade bodica na njeno čelo in jo rani. Ponekod drži v roki križ ali palmovo vejico s tremi kronami. Večkrat je upodobljen tudi čudež z vrtnico.
Češčenje: za blaženo jo je leta 1627 razglasil papež Urban VIII., Leon XIII. pa 24. maja 1900 za svetnico.
Čudeži: ko je ležala na bolniški postelji, jo je prišla obiskat sorodnica iz domačega kraja. Ob odhodu jo je vprašala, ali ima kakšno željo, ki bi ji jo lahko izpolnila. Rita jo je prosila, naj ji prinese z domačega vrta vrtnico in prgišče svežih smokev. Sorodnica se ji je le nasmehnila, saj je bilo to v mesecu januarju. Ko pa je prišla domov, je našla na vrtu cvetočo vrtnico in smokvo z nekaj sadeži.
Običaji: 22. maja v Italiji blagoslavljajo t. i. Ritine vrtnice v spomin na omenjeni čudež.
Goduje: 22. maja.
Vir 2

Več stoletij je bila sv. Rita iz Cascie najslavnejša svetnica katoliške Cerkve. Poznana je bila kot zavetnica »nemogočega«, zaradi čudovitih uslišanj na molitve, kot tudi zaradi značilnih, posebno težkih dogodkov v njenem življenju.

Rita Lotti je bila rojena 1381 leta v vasici Roccaporena v bižini Cascie, v italijanski provinci Umbriji. Njena starša Anton in Amata sta gledala svojega edinega otroka kot poseben  dar od Boga, ker se jima je hčerka rodila že v poznih letih.

Zakonca Lottis sta bila predana kristjana, ki sta bila svoji hčerki velika vzornika trdne vere v Boga in resničnega duhovnega življenja, posebno z njunim služenjem Cerkvi, kot pričevalca za mirno reševanje odnosov med verniki in someščani. Ni čudno, da se je Rita, ki je živela s tako vernimi starši želela posvetiti Bogu z redovniškim življenjem. Anton in Amata sta zato Rito, toliko bolj presenetila s svojo odločitvijo, da naj se poroči, sama pa sta se celo dogovorila s primernim ženinom zanjo. Sprva razočarana je naposled Rita dojela, da je ta izbira izraz Božje volje, zato je sprejela odločitev svojih staršev.

V tistem času je bilo politično in cerkveno ozračje nezdravo. Pogosti spori in družinska nasprotovanja so se reševala s pravico krvnega maščevanja na družbenem nivoju, vse dokler je  cerkvenemu redu poveljeval pošasten nasprotnik papeža, pod katerim je vladalo tekmovanje med njegovimi škofi. In edini otrok vernih staršev je potreboval varno zatočišče dobrega moža, to naj bi bila boljša rešitev, kot nezavarovani zidovi samostana.

Tako se je Rita poročila s Pavlom Mancinijem, postavnim mladeničem, vendar trmoglavega in nasilnega značaja. Njun zakon je bil blagoslovljen z dvema sinovoma, ki sta bila dvojčka. Ritini dnevi so potekali, s čisto običajnimi opravki žene, matere in  gospodinje, vse dokler je bil Pavel zaposlen kot mestni varuh (vitez). Pavel, kot nižji mestni uslužbenec, je bil večkrat pritegnjen k sporom med nasprotujoče politične stranke, kar pojasnjuje tragedijo, ki je doletela Mancinijevo družino. Nekega dne, ko se je vračal iz službe je bil napaden in ubit.

Mož je Riti povzročal veliko skrbi, toda ona se je na njegovo osornost vedno odzvala z blagostjo in molitvijo. To je Pavla spreobrnilo, da je postal razsvetljen in Boga spoštljiv vernik. Vendar je Rita doživela še eno veliko žalost, ko je bil njen mož ubit. Bolečina, ki jo je doživela ob tej nepričakovani in nasilni smrti, je bila pomešana s strahom, da bosta njuna sinova za očetovo smrt poskušala izvršiti krvno maščevanje. Odkrila je, da razmišljata o maščevanju očetove smrti pod vplivom oziroma hujskanjem sorodnikov po očetovi strani.    Zelo se je bala, da bosta otroka svoje želje uresničila s slabim namenom takratnega običaja,  zato ju je od tega odvračala. Kasneje ni imela več moči, ker so ji sorodniki otroka zvijačno vzeli, in tako Riti onemogočili približevanje k njima ter jo pahnili v popolno revščino.  S predano ljubeznijo je prosila Boga za njune duše in ga rotila, naj jima raje vzame to življenje, kot da bi jima dopustil, da napravita tako velik greh.

Njen vzor odpuščanja, njene besede poduka in zavzemanja, njene molitve za spreobrnjenje njunih src, so bile prešibke za dotik mladeničev proti jezi in sovraštvu, ki jih je rodila zamera. Obupana Rita je spoznala, da imajo sorodniki zelo močan vpliv, in tako ne bosta mogla opustiti te namere brez Božje milosti, pa je raje vso stvar povsem izročila Bogu, s prošnjo, da reši to situacijo, ki je bila izven njene moči. Kmalu za tem, sta oba otroka umrla, medtem ko sta se še uspela z njeno pomočjo pripraviti na srečanje z Bogom.

Ko je Rita ostala sama, se je povsem posvetila dobrodelnosti in molitvi. Tedaj se je znova v njej pojavilo še močnejše hrepenenje po vstopu v samostan. Toda njene prošnje, da bi vstopila k Avguštinskim redovnicam iz Cascie so bile kar trikrat zavrnjene. Čeprav je bila Rita dobro poznana redovnicam iz samostana Svete Marije Magdalene, ki so poznale njen čudoviti značaj duhovnosti in poglobljene vere je na odločitev za sprejem negativno vplivalo nasilje, ki se je zgodilo ob Pavlovi usmrtitvi. Redovnice so se bale dati na preizkušnjo svoj mir samostanskega življenja. Verjetno tudi zato, ker jo je ena njihova članica, ki je izhajala iz družine Mancini obsojala, da je Rita odgovorna za Pavlov umor.

Toda Rita je globoko v sebi čutila klic za njeno poslanstvo, zato se je zatekla k priprošnji treh svetnikov: k sv. Janezu Krstniku, k sv. Avguštinu ter k sv. Nikolaju iz Tolentina. Po tretji zavrnitvi je Rita spoznala, da mora najprej sama v sebi umiriti strah in se nato zbližati s Pavlovimi sorodniki. Vse je poskušala, da bi jih nagovorila k miru za medsebojne odnose.

Njen duh odpuščanja jih je neusmiljeno nadlegoval z navdihom sprave, da se niso mogli več upirati potrpežljivosti in Božji predanosti Rite. Podpisali so pristanek sprave in to listino je Rita lahko pokazala redovnicam, ki nebi smele imeti več vzroka, da jo zavrnejo. Po vsem tem je čudežno vstopila v samostan (preko zaprtega samostanskega obzidja jo je ponoči prestavil Sveti Duh, tako da se je zjutraj prebudila na dvorišču samostana in tokrat so ji dovolili ostati). To se je zgodilo okoli leta 1411. Rita Lotti Mancini je postala sestra Rita.

Naslednjih štirideset let je Rita živela življenje avguštinke v skladu s pravili duhovnika, ki ga je nekaj let kasneje izbrala za svojega duhovnega očeta, sv. Avguština iz Hipona. Njegovo plemenito pravilo je bilo, da vabi članice skupnosti, naj na kakršen koli način, v mislih in srcu težijo k ustvarjanju edinosti v skupnosti povezane z Bogom in med seboj. Dneve je preživljala v molitvah in razmišljanju, ob služenju bolnim in revnim ter z nujnimi deli za vzdrževanje male skupnosti. Življenje sv. Rite v samostanu, je bilo znano kot usmiljenje in v strogih pokorah odrekanja in fizičnih obremenitvah. Po njenih molitvah so bili mnogi ozdravljeni, rešeni zla ter hudih duhov ter prejeli še druge milosti od Boga.

Po petindvajsetih letih predanega, vernega življenja, je Rita dobila tisto, kar je smatrala za najdragocenejši in posebni dar od Boga. Vedno predana križanemu Jezusu, je v njej neprestano rasla želja, da bi sodelovala z njegovim velikim dejanjem ljubezni, za njo ter za vse človeštvo, in bi mu rada pomagala nositi križ. Nekega dne, ko je kleče molila, ji je čelo prebodel trn iz Jezusove krone, ki mu je pokrivala glavo. Ta trn je nosila petnajst let, čisto do smrti. Da bi lahko delila bolečine od njegove trnove krone, je Gospod Riti podelil rano od zabodenega trna na čelo. Rana je bila zelo boleča iz nje pa se je širil obupen smrad, vendar jo je ona sprejela, kot veliko milost. Molila je: » O, ljubljeni Jezus, povečaj mojo potrpežljivost, kajti moje trpljenje raste.« Rana ji je ostala do konca življenja.

Zadnjih nekaj let življenja je bila priklenjena na posteljo. To je bil zadnji od mnogih križev, ki jih je doživela v življenju, tedaj je bila v ponižanem položaju invalida, popolnoma odvisna od usmiljenja sester.

Končno se je 22. maja 1457. Ritino življenje na zemlji zaključilo. Razni križi, ki jih je nosila kot soproga, vdova, mati in redovnica so bili odloženi enkrat za vselej, ko jo je objel Vstali Gospod.

Verniki so trumoma prihajali v samostan, da ji izkažejo poslednje slovo. Nešteto čudežev se je zgodilo po njenih priprošnjah in spoštovanje svetnice se je razširilo daleč naokoli. Telo sv. Rite je ostalo stoletja ohranjeno, popolnoma nedotaknjeno, a po nekem obdobju je začelo tudi oddajati prijeten vonj. Med obredom razglasitve za blaženo, se je telo svetnice samo od sebe dvignilo in odprla je oči.

Bog je uslišal molitve sv. Rite za druge ob neštetih prilikah, in ona se bo zagotovo rada vedno zavzela za tiste, ki jo sedaj prosijo za pomoč – da bi se nadaljevalo spoznanje resnice o veličini njenega poimenovanja: Svetnica nemogočega !

Po njej se uresničuje njena vera in zaupanje v Boga, da pri njem ni nič nemogoče. To je pričevala sestram, ko jih je na smrtni postelji prosila za fige in vrtnico. Žalostne, so se ozrle skozi okno,  kjer je ležal sneg, a presenečene so videle na drevju fige in cvetove vrtnic.
Sv. Rito pa je zajel blažen spokoj.
Sveta Rita prosi za nas !

Vir