Zavetnica čistosti, devic, vrtnarjev, otrok
Atributi: dolgi lasje
Imena: Neža, Janja, Agnes, Agica, Agneta, Ines, Nesa, Nežka, Nežika, …
Častimo jo kot devico in mučenko. Komaj trinajstletno Nežo, hčer plemenitih rimskih staršev, lepo in bogato, je vzljubil in zasnubil sin cesarskega namestnika Simfronija – tedaj so se v Rimu dekleta zaročala še čisto mlada – a ga je odklonila, ker se je bila zaročila nebeškemu Ženinu. Rekla je: »Da sploh morem ugajati še komu drugemu, to je že razžaljenje za mojega Ženina. On me je prvi izvolil, on me bo imel. Naj umrje telo, ki me dela všečno očem, katerim ne maram ugajati.« Te besede ji polaga v usta sv. Ambrož. Zato jo je užaljeni ženin baje sam naznanil, da je kristjanka.
Sodnik je zagrozil nedolžni deklici, da bo dal oskruniti njeno deviško čast, kar je bilo zanjo hujša preizkušnja kakor sama smrt. Junaška deklica mu odvrne: »Kristus ni tako pozabljiv, da bi ne mislil na svojo nevesto in bi dal pogubiti njeno zlato sramežljivost. On stoji čistim ob strani in ne dopusti, da bi jim kdo siloma oropal dragoceni zaklad svetega devištva. Železo, če hočeš, lahko napojiš z mojo krvjo, mojih udov pa ne boš omadeževal s poželjivostjo!«
Po pripovedi sv. Ambroža, ki njenega mučeništva sam ni doživel, ampak je povzel poročila starejših kristjanov, so deklici po dolgem mučenju zaradi neomajne vere v Kristusa z mečem odsekali glavo. To se je najbrž zgodilo leta 304.
Goduje 21. januarja.
Sveto Nežo upodabljajo z jagnjetom, kar pomeni njeno latinsko ime Agnes. V njej posvečeni rimski baziliki blagoslavljajo na današnji dan dve jagnjeti; iz njune volne stkejo volnene trakove, »palije«, ki jih nosijo nadškofje v znamenje svojega dostojanstva.
»Pogledal sem in glej, na gori Sion je stalo Jagnje in z njim sto štiriinštirideset tisoč tistih, ki so nosili na čelu njegovo ime in ime njegovega Očeta … in peli so novo pesem. Te pesmi pa se ni mogel naučiti nihče razen onih … Ti so deviški. To so tisti, ki spremljajo Jagnje, kamor koli gre« (Raz 14,1-4).
Ime: Izhaja iz latinskega imena Agnes, ki ga razlagajo iz grške besede hagne »čista, nedolžna«, ali iz latinske besede agnus »jagnje«.
Rodila se je v 3. stoletju v Rimu, v Italiji, umrla pa leta 304 (?) prav tako v Rimu.
Družina:Bila naj bi hči bogatih krščanskih staršev v Rimu. Zaradi izredne lepote jo je že pri dvanajstih letih zasnubil sin mestnega prefekta Sempronija, a ga je zavrnila.
Mučeništvo: Najprej naj bi jo odpeljali v bordel, kjer jo je prefektov sin hotel posiliti, a je mrtev padel po tleh, Neža pa ga je z molitvijo obudila. Sodnik jo je nato hotel sežgati na grmadi, pa je plameni, ki so jo obdajali, niso niti osmodili. Na koncu naj bi jo neki vojak zabodel z mečem oz. ji odsekal glavo.
Zavetnica: čistosti; devic, skavtinj, vrtnarjev, otrok, zaročencev, žrtev posilstva, živali, zlasti ovac, pastirjev, ovčarjev.
Upodobitve: Skoraj vedno je upodobljena z jagnjetom, ki ga drži v naročju ali pa ga ima poleg sebe; slike prikazujejo mlado dekle z dolgimi lasmi (z njimi si je zakrila telo), upodabljajo pa jo tudi na grmadi. Poleg tega je njen atribut še palma mučeništva.
Običaji: Na god svete Neže v njeni cerkvi v Rimu vsako leto blagoslovijo dva jagenjčka, ki ju potem zakoljejo na veliki petek v spomin na velikonočno jagnje Jezusa Kristusa, iz njune volne pa stkejo palije za nadškofe. Na praznik apostolov Petra in Pavla papež te palije blagoslovi, nato pa jih shranijo v pozlačeno bronasto skrinjico na grobu sv. Petra in delijo na novo imenovanim nadškofom.
Pregovori: Najbolj znan pregovor pri nas je, da »sveta Neža kuram ritke odveže«, ker v tem času kokoši spet začnejo nesti jajca. Ponekod so na njen god v cerkvi darovali volno, vreme na njen god pa napoveduje letino (če je sončno, bo sadje črvivo). Dekleta so se ji včasih priporočala tudi za ženina.
Pri nas: Sv. Neži je pri nas posvečena ena župnijska cerkev (Sela pri Kamniku) in 17 podružnic, njeni kipi in slike pa so med najbolj številnimi svetniškimi upodobitvami.
Grob: Pokopali so jo na rimskem pokopališču ob Nomentanski cesti. Nad njenim grobom je dala Konstancija, hči cesarja Konstantina, v 4. stoletju postaviti cerkev s. Agnese fuori le mura – sv. Neže zunaj mestnega obzidja.
Goduje: 21. januarja, prej tudi 28. januarja.
Vir
Spomin svete Neže, device in mučenke, ki je še kot deklica prenesla v Rimu najvišje pričevanje vere in posvetila naslov čistosti z mučeništvom; kajti taka mladost je premagala tudi tirana, ter pridobila zelo veliko občudovanje pri ljudeh in Bogu pridobila še večjo slavo. Na ta dan se slavi pogreb njenega telesa.
Vir
Slovenska Neža izhaja iz latinskega imena Agnes; leto pa razlagajo iz grške besede »agne« čista, nedolžna ali iz latinske besede ‘agnus’ jagnje, zato sv. Nežo, devico in mučenko, najpogosteje upodabljajo z jagnjetom v naročju ali zraven sebe kot Kristusovo nevesto ali zaročenko božjega Jagnjeta, in palmovo vejo, znamenjem zmage, v roki. Časte jo kot zavetnico deviške čistosti (belo jagnje v njenem naročju naj bi pomenilo prav to), je pa tudi patrona vrtnarjev. Na slovenskih tleh je sv. Neži posvečenih nad 20 cerkva, sicer pa pri nas skorajda ni baročne cerkve brez njenega kipa ali slike.
Sv. Neža je ena najbolj prikupnih svetniških podob iz prvih krščanskih stoletij. Po izročilu je bila iz plemenite rimske rodovine in že kot otrok krščena, v zgodnji mladosti je obljubila Kristusu vedno devištvo. Komaj je odrasla otroštvu, je postala mučenka za Kristusa. Po vsej verjetnosti se je to zgodilo leta 304, za časa cesarja Dioklecijana, ki je odredil splošno preganjanje kristjanov. Po pripovedi milanskega škofa sv. Ambroža, ki njenega mučeništva sam ni doživel, ampak je povzel poročila starejših kristjanov, so deklici v starosti trinajstih let po dolgem mučenju zaradi neomajne vere v Kristusa z mečem odsekali glavo. Sv. Ambrož je v govoru njej na čast zapisal: »Stopila je pred krvnika, molila in sklonila tilnik. Navzoči so lahko videli, kako se je krvnik tresel, kot bi bil on sam obsojenec, kako se je tresla roka rablju, kako mu je prebledel obraz iz strahu pred nepoznano nevarnostjo. Sama deklica ni kazala nobenega strahu. Tako imate v eni žrtvi dvojno mučeništvo: mučeništvo devištva in vere. Ostala je devica in si pridobila še mučeništvo.«
Truplo mlade mučenke so njeni starši pokopali na vrtu svoje pristave ob Nomentanski cesti v Rimu. Nad njenim grobom je dala Konstancija, hči prvega krščanskega cesarja Konstantina, postaviti lepo baziliko, ki so jo v poznejših letih večkrat prezidali. Svetnico so posebno častili v 4. stoletju: o njej so pisali štirje največji cerkveni učitelji krščanskega Zahoda. Kakor pri mnogih svetnikih in svetnicah zgodnje krščanske dobe, se je njena legenda sčasoma dopolnjevala. Prevzela je vase izročila, katerim so radi dodajali čudežne zgodbe. Pri tem jim je bilo manj za zgodovinsko resnico kakor za to, da izrazijo do svetnice svoje spoštovanje, občudovanje in zaupanje, obenem pa mladino spodbujajo k posnemanju.
Zaradi jagnjeta, ki ga drži v naročju, je sv. Neža Slovencem postala varuhinja ovac, zavetnica pastirjev in ovčarjev. Nekdaj so na Koroškem od vsake hiše, kjer so imeli ovce, na god sv. Neže prinesli v cerkev »k ofru« šop volne. Pisatelj Janez Jalen v svoji povesti Ovčar Marko pripoveduje, da je ovčar, preden je spomladi odgnal trop v planino, pomolil: »Bog daj letos travi gosto in visoko rasti, sveta Neža naj nam pomaga jarce srečno pasti!« In ko je jeseni prignal čredo domov, je rekel: »Hvala Bogu in sveti Neži!«
Neža je precej pogosto ime na Slovenskem (pa tudi drugod). Od številnih različic so najpogostejše: Janja, Nežka, Nežika; redkeje pa slišimo: Nela, Neli, Nelka, Agneza, Agnes, medtem ko je različica Ines španskega izvora.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Cerkev se 21. januarja spominja smrti mlade, komaj dvanajst- ali trinajstletne mučenke, ki je verjetno pod Dioklecijanovim preganjanjem okrog leta 304 raje umrla, kot da bi prelomila Kristusu dano obljubo devištva.
O Neži vemo, da je bila umorjena z ognjem ali mečem (mozaik v baziliki sv. Neže v Rimu jo prikazuje z enim in drugim) in da se je uprla vsem napadom na svojo deviškost. Ko so jo silili v odpad od krščanstva, je ona odločno izpovedala svojo živo vero. Pri Neži lahko spoznamo, kaj je bistvo nedolžnosti: čistost duše, ki se izraža tudi v čistosti telesa.
Komaj trinajstletno Nežo, hčer plemenitih rimskih staršev, lepo in bogato, je vzljubil in zasnubil sin cesarskega namestnika Simfronija. Tedaj so se rimska dekleta namreč zaročala še čisto mlada. A ona ga je odklonila, ker se je že zaročila z nebeškim Ženinom.
Po zapisih sv. Ambroža naj bi rekla: »Da sploh morem ugajati še komu drugemu, to je že razžaljenje za mojega Ženina. On me je prvi izvolil, on me bo imel. Naj umrje telo, ki me dela všečno očem, katerim ne maram ugajati.« Zato naj bi jo užaljeni ženin sam prijavil, da je kristjanka.
Sodnik je zagrozil nedolžni deklici, da bo dal oskruniti njeno deviško čast, kar je bila zanjo hujša preizkušnja kakor sama smrt. Junaška deklica mu odvrne: »Kristus ni tako pozabljiv, da bi ne mislil na svojo nevesto in bi dal pogubiti njeno zlato sramežljivost. On stoji čistim ob strani in ne dopusti, da bi jim kdo siloma oropal dragoceni zaklad svetega devištva. Železo, če hočeš, lahko napojiš z mojo krvjo, mojih udov pa ne boš omadeževal s poželjivostjo!«
Najprej naj bi jo odpeljali v bordel, kjer jo je prefektov sin hotel posiliti, a je mrtev padel po tleh, Neža pa ga je z molitvijo obudila. Po pripovedi sv. Ambroža, ki njenega mučeništva sam ni doživel, ampak je povzel starejša poročila, so deklici po dolgem mučenju zaradi neomajne vere v Kristusa z mečem odsekali glavo, kot je to običajno za klanje jagnjet, zato jo v tradicionalni ikonografiji upodabljajo z jagnjetom. Po legendi naj bi jo prej postavili na gorečo grmado, a se je plamen razdelil na dvoje, lasje pa so ji tako zrasli, da so zakrili njeno golo telo.
Pokopali so jo v rimskih katakombah ob Nomentanski cesti, ki še danes nosijo ime Nežine katakombe. Nad njenim grobom je dala Konstancija, hči cesarja Konstantina, že v 4. stoletju postaviti cerkev sv. Neže zunaj mestnega obzidja.
Čeprav se je Nežina zgodba skozi stoletja prepletla z legendami, zgodnje in zanesljivo poročilo navaja, da je bila temeljna krepost njenega kratkega življenja čistost. Sv. Neža je tako postala zavetnica čistosti, devištva, vrtnarjev, deklet, skavtinj, otrok, zaročencev, žrtev posilstva, pa tudi živali (zlasti ovac) in pastirjev.
Njeno ime izhaja iz latinskega imena Agnes, ki ga razlagajo iz grške besede hagne (čista, nedolžna) ali iz latinske besede agnus (jagnje). Po podatkih SURS nosi ime Neža 5641 Slovenk in je v zadnjih dveh desetletjih posebej priljubljeno. Med sorodnimi imeni je Nežka ime 298 žensk, ime Agnes jih nosi le 76, zelo pogosto ime pa je Janja s 4905 predstavnicami. Ines je ime 2308 prebivalk Slovenije, ime Ina pa jih nosi 569.
Sv. Neži je na Slovenskem posvečenih 19 cerkva, od teh ena župnijska (Sela pri Kamniku). V številnih drugih cerkvah pa je ta mlada mučenka upodobljena v sliki ali kipu. Kako jo prepoznati?
Najpogosteje je upodobljena kot dolgolaso mlado dekle. Ob sebi ima palmo (simbol mučeništva) in jagnje, ki je lahko tudi v njenem naročju. Jagnje zato, ker je ime Agnes sorodno latinski besedi agnus – jagnje. To jo v njeni ponižnosti, čistosti in nedolžnosti na poseben način povezuje z Jezusom, ki je Jagnje Božje. Manj pogosto pa je upodobljena kot mučenka na grmadi.
Bistvo Nežine čistosti se ohranja tudi v srcu škofovske službe. Na praznik sv. Neže namreč v rimsko baziliko, ki je zgrajena nad njenim grobom, prinesejo dva jagenjčka. Iz njune volne pozneje spletejo palije (ozke ovratne trakove), ki jih papež blagoslovi na praznik apostolov Petra in Pavla.
Prejmejo jih novoimenovani nadškofje kot znamenje njihovega občestva s papežem. Pri blagoslovni molitvi palijev papež metropolite opozarja, da morajo biti pastirji, posnemovalci Jezusa, dobrega pastirja, ki je ovco, ki se je izgubila, prinesel nazaj v čredo in je za svoje ovce tudi dal življenje.
Vir