sveta Olimpija – vdova in redovna ustanoviteljica

sveta OlimpijaImena: Olimpija
Olimpija je bilo pogostno ime v starem poganskem in krščanskem veku. Današnja svetnica s tem imenom je bila otrok plemiškega rodu iz Carigrada, kjer se je rodila v letu 368. Osemnajstletna se je poročila, a je že po dvajsetih mesecih zakona postala vdova. Po moževi smrti se ni hotela drugič poročiti, ker se je odločila, da bo kot vdova služila Gospodu.
Zanjo je zvedel tudi cesar Teodozij in lepo vdovo hotel omožiti z enim svojih sorodnikov. Olimpija pa o tem ni hotela niti slišati: »Če bi moj kralj – Kristus hotel, da živim v skupnem življenju z možem, bi mi prvega ne bil vzel. Ker pa je vedel, da nisem primerna za zakonsko življenje, mi je odvzel težko breme, me osvobodil poslušnosti možu in mojemu srcu naložil lahek jarem vzdržnosti.« Cesar je končno popustil, vrnil ji je odvzeto polnoletnost in vsa pooblastila, da sama razpolaga s premoženjem, ki ga je zdaj Olimpija razdajala z obema rokama.
V tistih časih je Cerkev še podeljevala ženam diakonska posvečenja med molitvijo in polaganjem rok. To posvečenje žena ni uvrščalo v hierarhijo, imelo pa je značaj posvečenja za žensko pomožno službo v cerkveni skupnosti. Imenovale so se diakonise. Cerkev je to službo zaupala starejšim vdovam (prim. 1 Tim 3,111 Tim 3,11
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

11 Prav tako naj bodo žene dostojne, ne obrekljive, trezne, zveste v vsem. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Carigrajski škof Nektarij je Olimpijo izjemoma že pri petindvajsetih letih sprejel med diakonise. Na južni strani cerkve sv. Sofije je namreč dala zgraditi samostan in v njem skupaj z drugimi posvečenimi vdovami in devicami živela v spokornosti, molitvi in dobrih delih.
Olimpijin duhovni voditelj je bil sv. Janez Zlatousti, ki je kot patriarh hodil v samostan poučevat. Ko je moral v pregnanstvo, ga je Olimpija z drugimi ženami pričakala v krstilnici. Poslovil se je od njih z besedami: »Pridite, moje hčere, in me poslušajte! Dokončal sem svoj tek; verjetno me ne boste več videle. Prosim vas pa eno: nobena izmed vas naj ne opusti svoje službe ljubezni do Cerkve.«
Ko so Krizostoma zastraženega peljali čez Bospor, je v cerkvi sv. Sofije na nepojasnjen način izbruhnil ogenj in jo upepelil. Privržence pregnanega patriarha so obdolžili požiga in jih zaprli. Tudi Olimpija se je morala zagovarjati pred sodiščem. Neustrašeno je izjavila: »Do sedaj sem svoje veliko premoženje porabila za to, da sem Gospodu gradila svetišča in jih krasila. Kakor je znano, tisti, ki tako delajo, ne požigajo svetišč.« Ker ni hotela priznati novega nezakonitega škofa, je morala v pregnanstvo in je poslej živela v Nikomediji.
Umrla je leta 408, goduje pa 17. decembra, ponekod 25. julija.
Vir 

 
OlimpijaOlimpija se je rodila leta 368 v plemeniti in zelo bogati carigrajski družini. Še mlada je izgubila starše. Zanjo je skrbela pobožna sorodnica Teodozija. Osemnajstletna se je poročila s carigrajskim mestnim prefektom Nebridijem. Ta je po nekaj mesecih umrl, Olimpija pa je sklenila, da bo svoje vdovstvo posvetila Gospodu. Cesar Teodozij jo je sicer silil v zakon s svojim sorodnikom in ji, ker se ni hotela poročiti, določil skrbnika, ki naj bi jo v to prisilil. Olimpija pa je bila neomajna. Škof Nektarij jo je sprejel med diakonise carigrajske cerkve. Ob cerkvi svete Sofije je sezidala samostan, hišo za diakonise in tam živela v spokornosti, molitvi in dobrih delih. Za duhovnega voditelja si je izbrala sv. Janeza Krizostoma, ki je prišel v Carigrad za škofa, in mu ostala zvesta tudi v pregnanstvu. Ko so ga namreč leta 404 izgnali iz Carigrada, je morala tudi Olimpija v pregnanstvo v Nikomedijo. Tu si je, žalostna zaradi usode svetniškega škofa in razdorov v Cerkvi, nakopala bolezen in leta 408 umrla. Škof Krizostom ji je iz pregnanstva pisal sedemnajst pisem, v katerih jo je tolažil in jo želel iztrgati iz njene žalosti. Pisma prevevata izjemna prisrčnost in nežna tenkočutnost. Razodevajo veličino dveh duš, ki ju je trpljenje čudovito izčistilo in združilo z Bogom.  
»Le enega se je treba bati, Olimpija, le ena nevarnost preži na nas: greh. Vse drugo je prazna bajka: zalezovanja, sovraštva, prevare, obrekovanja, sramotitve, obtožbe, zaplemba imetja, pregnanstvo … Kakršnokoli je vse to, vendarle traja le nekaj časa in mine ter zadene umrljivo telo, čuječe duše pa prav nič ne okvari …
Nič tega, kar se zdaj dogaja, naj te torej ne plaši! Ne prosi pomoči tega ali onega človeka in ne lovi senc – kajti senca je človeška pomoč – marveč neprestano kliči Jezusa, ki ga moliš, naj samo pomigne in v trenutku bo trpljenja konec. Če pa prosiš in konec vendarle ne pride, je pač to božja navada, da stiske ne odpravi na začetku, marveč ko prikipi sila do vrha, ko naraste, ko so sovražniki svojo zlobo skoraj že izčrpali, preobrne vse na mirno plat in pripelje do nepričakovanega uspeha.
Nikar se torej ne vznemirjaj, nikar se ne plaši, marveč vztrajaj in se neprenehoma Bogu za vse zahvaljuj, poveličuj ga, kliči, prosi, moleduj! Če pride tisoč težav in tisoč stisk, če vidiš viharje, nič, nič naj te ne vznemiri! Kajti našega Gospoda nobena težava ne preseneti, četudi dospe nesreča do kraja. On more tudi padle dvigniti, blodeče spraviti na pravo pot, zapeljane poboljšati, grešnike s tisoč grehi obtežene spreobrniti in opravičiti, mrtve oživiti, ruševinam dati večji sijaj in ostarelo obnoviti.
Bog dopušča hude preizkušnje, ki prihajajo nad te druga za drugo, da bi bila tvoja krona lepša in lepša … Vse, kar si pretrpela, je pajčevina, sence in dim in še manj kakor to v primerjavi s plačilom, ki ga boš za to prejela … Imej pa v mislih nebeške zaklade, ki si jih s tem pridobivaš, dobiček, ki ti ga nihče ne more vzeti, in varno bogastvo. (…)
Misli na svojo ljubezen, široko kakor morje, ki se mogočno razprostira do krajev sveta. Ni samo tvoja hiša odprta vsakemu, kdor pride, marveč povsod, na kopnem in na morju so mnogi uživali tvojo gostoljubnost. Vse to zberi in se veseli in raduj v upanju na vence in nagrade!«
(iz pisem sv. Krizostoma Olimpiji)
Sveta Olimpija, redovna ustanoviteljica, goduje 17. decembra
Vir