sveta Radegunda Turinška – kraljica in redovnica

sv. RadegundaČeprav je bila kraljevega rodu in tudi kasneje poročena z mogočnim frankovskim kraljem, življenje sveti Radegundi ni prizanašalo. Njena otroška leta so minila v nenehnih sporih in spopadih, v katerih je na koncu izgubila domače, sama pa bila skupaj z mlajšim bratom odpeljana na stričev grad. Tu sta jo našla merovinška kralja Teuderik in Klotar, ko sta vdrla v Turingijo in jo opustošila; njo in brata sta odpeljala kot vojna ujetnika in talca. Klotar je Radegundo poslal na svoje posestvo Athies, kjer naj bi se učila za prihodnjo kraljico. Tu se je tudi seznanila s krščanstvom, ki jo je popolnoma prevzelo. Študirala je latinščino in grščino, brala klasike, Sveto pismo in spise cerkvenih očetov. Ko je dopolnila devetnajst let, jo je kralj Klotar prisilil, da se je poročila z njim. Prišla je na dvor največjega nasilneža med Merovingi, človeka, ki je brez slabe vesti moril in pustošil dežele, uničil njeno deželo, njo pa zasužnjil; poskušala mu je pobegniti, pa ji ni uspelo. Kljub svoji surovosti in krutosti pa se zdi, da jo je kralj vendarle imel rad. Podarjal ji je posestva, jo zasipal z razkošnimi darovi, a jo tudi surovo in kruto mučil. Deset let je preživela v zakonu, ki je bil zanjo pravo mučeništvo. Njena edina tolažba so bili trenutki, ko je bila lahko sama z Bogom, pri maši, branju Svetega pisma, premišljevanju. Kraljeva darila niso ostajala pri njej, pač pa je z njimi skrbela za reveže in trpeče. V redkih trenutkih dobre volje jo je celo kralj na svoj način občudoval in moral slutiti, da se posti, moli in dela pokoro tudi zanj. Njegovo srce pa je kljub temu ostalo zakrknjeno. Šel je celo tako daleč, da ji je umoril edinega preživelega brata, njenega najljubšega in edinega zaupnika. Po tem zločinu je pobegnila v Noyon. Tu je v stiski prisilila škofa Medarda, da jo je posvetil Bogu in tako rešil pred pobesnelim kraljem. Klotar je popustil, Radegunda pa je poslej živela življenje preproste redovnice. Nekaj časa je živela v Toursu in Saixu, kjer je skrbela za bolnike in razdala vse svoje imetje, nato pa skrajno ubožno živela v samostanu v Poitiersu. Nosila je spokorno obleko in težke spokorne verige, se bičala, živela ob kruhu in zeliščih, spala pa na golih tleh. Radegundin grob v Poitiersu je še danes priljubljena božja pot.
        Ime: njeno ime pomeni »svetovalka v boju«.
        Rodila se je leta 518 v Thuringenu v Nemčiji, umrla pa 13. avgusta 587 v Poitiersu v Franciji.
        Družina: Bila je hči turinškega kralja Bertaharja. V razdorih med sorodniki in vojnih nemirih so ji, razen enega brata, umorili vse domače.
        Zavetnica: Poitiersa; lončarjev in tkalcev, priprošnjica proti otroški vročici, gobavosti, ranam na želodcu in garjam ter proti vodnim nevarnostim.
        Upodobitve: Upodabljajo jo kot opatinjo, njena krona največkrat leži na tleh ob nogah. Večkrat ima ob sebi tudi dva volkova (ker naj bi ji bile zveri pokorne). Vidimo jo tudi kot kraljico, kako streže ubogim.
        Goduje: 13. avgusta.
Vir