sveta Radegunda Turinška – kraljica in redovnica

sv. RadegundaČeprav je bila kraljevega rodu in tudi kasneje poročena z mogočnim frankovskim kraljem, življenje sveti Radegundi ni prizanašalo. Njena otroška leta so minila v nenehnih sporih in spopadih, v katerih je na koncu izgubila domače, sama pa bila skupaj z mlajšim bratom odpeljana na stričev grad. Tu sta jo našla merovinška kralja Teuderik in Klotar, ko sta vdrla v Turingijo in jo opustošila; njo in brata sta odpeljala kot vojna ujetnika in talca. Klotar je Radegundo poslal na svoje posestvo Athies, kjer naj bi se učila za prihodnjo kraljico. Tu se je tudi seznanila s krščanstvom, ki jo je popolnoma prevzelo. Študirala je latinščino in grščino, brala klasike, Sveto pismo in spise cerkvenih očetov. Ko je dopolnila devetnajst let, jo je kralj Klotar prisilil, da se je poročila z njim. Prišla je na dvor največjega nasilneža med Merovingi, človeka, ki je brez slabe vesti moril in pustošil dežele, uničil njeno deželo, njo pa zasužnjil; poskušala mu je pobegniti, pa ji ni uspelo. Kljub svoji surovosti in krutosti pa se zdi, da jo je kralj vendarle imel rad. Podarjal ji je posestva, jo zasipal z razkošnimi darovi, a jo tudi surovo in kruto mučil. Deset let je preživela v zakonu, ki je bil zanjo pravo mučeništvo. Njena edina tolažba so bili trenutki, ko je bila lahko sama z Bogom, pri maši, branju Svetega pisma, premišljevanju. Kraljeva darila niso ostajala pri njej, pač pa je z njimi skrbela za reveže in trpeče. V redkih trenutkih dobre volje jo je celo kralj na svoj način občudoval in moral slutiti, da se posti, moli in dela pokoro tudi zanj. Njegovo srce pa je kljub temu ostalo zakrknjeno. Šel je celo tako daleč, da ji je umoril edinega preživelega brata, njenega najljubšega in edinega zaupnika. Po tem zločinu je pobegnila v Noyon. Tu je v stiski prisilila škofa Medarda, da jo je posvetil Bogu in tako rešil pred pobesnelim kraljem. Klotar je popustil, Radegunda pa je poslej živela življenje preproste redovnice. Nekaj časa je živela v Toursu in Saixu, kjer je skrbela za bolnike in razdala vse svoje imetje, nato pa skrajno ubožno živela v samostanu v Poitiersu. Nosila je spokorno obleko in težke spokorne verige, se bičala, živela ob kruhu in zeliščih, spala pa na golih tleh. Radegundin grob v Poitiersu je še danes priljubljena božja pot.
Ime: njeno ime pomeni »svetovalka v boju«.
Rodila se je leta 518 v Thuringenu v Nemčiji, umrla pa 13. avgusta 587 v Poitiersu v Franciji.
Družina: Bila je hči turinškega kralja Bertaharja. V razdorih med sorodniki in vojnih nemirih so ji, razen enega brata, umorili vse domače.
Zavetnica: Poitiersa; lončarjev in tkalcev, priprošnjica proti otroški vročici, gobavosti, ranam na želodcu in garjam ter proti vodnim nevarnostim.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot opatinjo, njena krona največkrat leži na tleh ob nogah. Večkrat ima ob sebi tudi dva volkova (ker naj bi ji bile zveri pokorne). Vidimo jo tudi kot kraljico, kako streže ubogim.
Goduje: 13. avgusta.
Vir

Radegunda, Rada, Radica, Radka, Gunda, Gundica, Radegund, …
Zavetnik: Poitiersa; lončarjev in tkalcev; proti otroški vročici, proti gobavosti, proti ranam na želodcu, oteklinam in garjam, proti vodnim nevarnostim
Zemeljske sreče ta »kraljica« v svojem življenju prav gotovo ni užila dosti, zato pa toliko več božjega. Že otroštvo so ji grenili družinski razdori in vojske. Pozneje je morala v zakonu (otrok nista imela) prenašati krutega in razuzdanega moža, ki je opustošil njeno domovino, preganjal ali pobil njene sorodnike. Pravijo, da jo je imel na svoj čuden način rad, a jo je kljub temu ta »ljubezen« pripeljala do tega, da se je na koncu zatekla v cerkev in izprosila od škofa Medarda blagoslov za Bogu posvečeno življenje. Mož je ni preganjal, tako da je poslej lahko živela za Boga in reveže, posebno gobavce. Čez čas se je umaknila v samostan v Poitiersu in v njem v miru in božji tihoti odmirala temu svetu.
Ime: Izhaja iz starovisokonemških besed »rat« (svetovalec) in »gund« (boj); torej pomeni »svetovalko v boju«.
Rodila se je okoli leta 518 v Erfurtu na Saškem, jugozahodnem delu Nemčije, umrla pa 13. avgusta 587 v Poitiersu v Franciji.
Družina: Bila je hči poganskega turinškega kralja Bertaharja, ki ga je lastni brat Hermanefried ubil, pobiti pa so bili tudi njena mati in vsi bratje in sestre. Preživela sta le Radegunda in mlajši brat. Devetnajstletno jo je v zakon prisilil krut in nasilen frankovski kralj Klotar I., ki je poleg nje imel še šest žena oz. priležnic; po skoraj dvajsetih letih zakona je pobegnila in se posvetila Bogu.
Sodobniki: vrsta papežev, med njimi Janez I., Feliks IV., Bonifacij II., Silverij, cesar Justinijan II., škofa sveti Medard in Gregor iz Toursa.
Samostan: Ustanovila je ženski samostan Naše ljube Gospe v Poi­tiersu, sprejela pravila opatinje Cezarije iz samostana v Arlesu in v njem preživela skoraj trideset let.
Zavetnica: Poitiersa; lončarjev in tkalcev; proti otroški vročici, proti gobavosti, proti ranam na želodcu, oteklinam in garjam, proti vodnim nevarnostim.
Kreposti: Bila je izobražena žena, ki je znala latinsko in grško, brala klasike in Sveto pismo ter spise cerkvenih očetov. Trdo se je pokorila, opravljala številne nočne molitve, se postila, velikodušno skrbela za reveže in trpeče ter zanje razdala vse svoje bogastvo. Spala je malo, na golih tleh, se bičala in nosila težke spokorne verige.
Življenjepis: Njen življenjepis je napisal pesnik Venancij Fortunat, na katerega je tako vplivala, da se je spreobrnil in postal duhovnik in škof v Poitiersu. Njegova je pesem Jezik moj, skrivnost opevaj.
Upodobitve: Upodabljajo jo oblečeno kot opatinjo s palico v rokah, njena krona večkrat leži na tleh. Upodobljena pa je tudi kot kraljica, kako streže ubogim. Ob sebi ima lahko tudi dva volkova (ker so ji bile zverine pokorne).
Grob: Pokopal jo je Gregor iz Toursa v njenem samostanu v Poitiersu. Pozneje so na grobu pozidali cerkev, ki se imenuje po njej in je še danes priljubljena božja pot.
Goduje: 13. avgusta.
Vir

V Poitiersu [puatijéju] (v Akvitániji), sveta Radegúnda, ki je kot kraljica Frankov še v času življenja svojega soproga kralja Hlotarja, prejela sveti pajčolan in se v samostanu Svetega Križa v Poitiersu, ki ga je sama zgradila, bojevala pod pravilom svetega Cezárija iz Arlesa [árla].
Vir